“Privatizacija se je izkazala za sijajen polom”

Teorija brez dokazov

Preseči želi predalčkanje, ki pozna le dve skrajnosti: če nisi za utopijo, ki temelji na svetinji prostega trga, potem moraš biti zagotovo nostalgik, ki navija za staro, neuspelo državno utopijo, ki je centralno planirana od zgoraj navzdol. »Zanima me, kaj poleg tega še obstaja,« razlaga prof. Cumbers. »Nočem nazaj v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, saj v centralizirano, nedemokratično plansko gospodarstvo od zgoraj navzdol ne verjamem. Nočem pa niti nazaj v devetdeseta leta, v čas hiperglobalizacije neoliberalizma. Privatizacija kot rešitev ni recept, ki se ponuja na novo. Ne gre za še nepreizkušeno politiko. Eksperiment privatizacije teče vsaj od leta 1980, z njim imamo več kot trideset let izkušenj. Vemo, da za večino družbe ne deluje. Edina izjema so finančne in politične elite. Posledice privatizacije ne koristijo družbi kot celoti, če je naš cilj zagotoviti boljšo produktivnost, niti če želimo, da bi bili storitve in blago ljudem dostopni po ugodnejših cenah. S privatizacijo ne dosežemo nič od tega. Doseže se, vedno znova, le dvoje: zmanjšanje števila delovnih mest in znižanje plač zaposlenih.« Nižja zaposlenost in nižje plače zmanjšajo skupno nacionalno porabo, kar zmanjša gospodarsko aktivnost.

Številne analize privatizacije različnih evropskih univerz in ekonomistov se posvečajo poskusom in posledicam privatizacije elektrogospodarstva. Zaključki so bolj ali manj enotni. Tako profesorja Carlo V. Fiorio in Massimo Florio v raziskavi The Electricity Industry Reform Paradigm in the European Union: Testing the Impact on Consumers ugotavljata, da evropske politike, ki so spodbujale privatizacijo v devetdesetih letih in nato tudi v novem tisočletju, temeljijo na predpostavki, da naj bi bilo javno lastništvo manj učinkovito kot privatno, ki naj bi zagotavljalo nižje cene in boljšo kakovost storitev. »Medtem ko naj bi bil po mnenju nekaterih konsenz o tej novi paradigmi v EU visok, so empirični dokazi, ki bi to podpirali, precej redki,« opozarjata profesorja z milanske univerze. Njune primerjave in analize so ju pripeljale do sklepov, da privatizacija ne zniža nujno (ali sploh ne) cene elektrike, zadovoljstvo potrošnikov pa je večje tako glede cen kot kakovosti, če je lastništvo javno.

Tudi prof. Cumbers se pri svojem raziskovalnem delu posveča nemškim energetskim podjetjem v občinski lasti, ki so trenutno v porastu – 44 novih javnih, lokalnih podjetij in sto koncesij, vrnjenih lokalnim oblastem. Glede na to, da ima v Nemčiji kmetijo, kjer preživlja počitnice, so mu primeri od tam najbližji, četudi so mu pri srcu tudi skandinavske dobre prakse. »Zakaj je vse več podjetij, ki zagotavljajo javne, skupne storitve in dobrine, v lasti krajevnih skupnosti ali občin? Ker se je privatizacija izkazala za veliki polom. Nekatera izmed teh podjetij kljub vsemu delujejo po tržnih zakonitostih, a ključno je, da so tesno prepletena z lokalno skupnostjo, ki ji zagotavljajo storitev oskrbe z energijo: v nadzornih svetih tako sedijo delavci in predstavniki lokalne skupnosti. V Berlinu so imeli pred kratkim referendum, na katerem so se odločili, da električno oskrbo vrnejo v javne roke. Oblikovali so izjemen predlog, po katerem naj bi oblikovali javno energetsko podjetje, v katerem bodo v nadzornih organih sedeli meščani, porabniki, zaposleni in predstavniki mestnih oblasti. Namen podjetja in njegova ključna naloga pa je med drugim rešiti probleme energetske revščine. To pomeni, da bodo zagotavljali strokovno svetovalno službo in prevzeli vlogo investitorja v revnejših četrtih in domovih, kjer preskrba z energijo ni zanesljiva. Ugotovili so, da so s privatizacijo izpustili iz rok pomembne javne dobrine ter jih predali korporativnim interesom. Sedaj jih hočejo nazaj.«

Z druge perspektive je o tem govoril tudi Philipp Hersel iz nemške stranke Die Linke. Avtor načrta o možnosti ponovnega podružbljenja bank, kar bi jih vrnilo v služenje ljudem in družbam, je razlagal o tristebrnem bančnem sistemu v Nemčiji, ki ga sestavljajo javne banke na ravni dežel in občin, zadružne banke, ki delujejo teritorialno po načelih zadrug, in tretji steber privatnih bank. »Mnogi se sprašujejo, kako so lahko nemška srednje velika podjetja, temelj nemškega gospodarstva, tako uspešna in stabilna. Odgovor je preprost: zaradi prvih dveh stebrov nemškega bančništva lahko dejansko dobijo denar, ko ga potrebujejo,« je pripovedal Hersel ter vseskozi poudarjal, da je treba pravila delovanja bank poenostaviti, velik del izvedenih finančnih instrumentov prepovedati in v nadzor bank vnesti demokracijo in participacijo ljudi.

Delaj, kar delam

Prof. Andrew Cumbers poudarja pomembnost vpetosti gospodarskih akterjev v družbo in okolje, v katerem delujejo, pa naj bodo to vetrne elektrarne na Danskem, nadzorstveni sistemi nad črpanjem in porabo prihodkov od nafte na Norveškem ali upravljanje javnih služb v norveškem Trondheimu. »Nemčija je nedvomno uspešno kapitalistično gospodarstvo, a če pobliže pogledate organizacijo bank in podjetij, boste naleteli za zelo močno vpetost okolja in delavcev v te institucije. Sedaj, v času varčevanja, v Nemčiji ne zagovarjajo privatizacije, ampak želijo vrnitev marsikatere službe v javno last. Kajti vidijo možnost, da bo to ob dobrem gospodarjenju zmanjšalo pritisk na javno blagajno. Posledično to tudi pomeni, da bodo lahko prebivalcem omogočili več javnih storitev in dobrin. V Frankfurtu denimo gredo presežki dohodkov lokalne električne centrale neposredno za zagotavljanje drugih javnih servisov. Mesto se je odločilo, da je to v tem trenutku del odgovornosti javnih podjetij.«

Velik prepad med dejanji doma in nasveti drugim članicam v EU vidi škotski profesor v močnem zastopstvu interesov velikih korporacij v centrih EU. »Evropska zakonodaja je večinoma napisana s peresi, ki so zelo naklonjena željam velikih korporacij. Zakaj se Grčiji svetuje, naj proda vse svoje premoženje, če zdrava ekonomika govori o tem, da bi morala zadržati imetje, ki ji na dolgi rok prinaša redne prihodke in veča družbeno bogastvo? Model je preprost: če imate velik javni dolg, je najlažje, da prodate nekaj vašega imetja, podjetij in bogastva, saj se bo s tem spet zagnalo gospodarstvo. A v resnici ni dokazov, da to drži. Gre za teoretične ekonomske ideje, ki nimajo nikakršne osnove v resničnem svetu. Ob tem, da je privatizacija praviloma vsiljena, ko je družbeno bogastvo ocenjeno zelo nizko. Hkrati ne gre pozabiti, da s privatizacijo družba in država prodajata svoje prednosti in vrednosti. Govorimo o podjetjih, ki v javno blagajno prinašajo dobičke in denar. Če vse razprodamo, v desetih letih ne bomo imeli več sredstev za zagotavljanje drugih javnih služb, ki večajo kakovost življenja vseh ljudi, najsi bo vrtcev, knjižnic, lokalnih bazenov, parkov, igrišč... Ne bo jih več, ker zanje ne bo javnega denarja. Korporacij in zasebnih lastnikov javne službe v posamezni državi ne zanimajo.«

Možnost, da tuji strokovnjaki in naložbe prinesejo nova, večja znanja v menedžmentu in zmanjšajo korupcijo, odpravi prof. Cumbers s prijaznim nasmehom, ki ga starši namenijo naivnemu otroku. »Lahko mi daste 5 milijonov, da reorganiziram in privatiziram vaša podjetja, seveda. Ampak kaj vem v resnici o njihovem delovanju, o družbeni dinamiki, potrebah in izkušnjah? Nič. Skoraj zagotovo bi, kot vsak tuj strokovnjak, ustvaril le kaos, saj ne poznam lokalnega konteksta, kulture, potreb... To se je zgodilo v Latinski Ameriki, enako v Sovjetski zvezi. Zahodno znanje o ekonomiji in demokraciji niti slučajno ni preprečilo korupcije. V resnici je težko najti en sam pozitiven primer posredovanja tujih zahodnih strokovnjakov.«

Pripoveduje, da v Britaniji vse več pozornosti posvečajo procesom preoblikovanja podjetij in javnih služb z vključitvijo tistih, ki o področju vedo največ: delavcev in potrošnikov. »Nedvomno je dobro, da priznamo, da oblika lastnine ali upravljanja, kot ju imamo, nista optimalna. A popoln nesmisel je slepo verjeti, da bo bolje, če bo vse skupaj prevzel tuji lastnik in bo zasebni interes tisti, ki bo o vsem odločal.«

Poti do demokracije

Vendar prof. Andrew Cumbers ne ponuja ene univerzalne rešitve. Piše o podjetjih v delni ali popolni državni lasti, o delavskih in potrošniških zadrugah, podjetjih v lasti občin in lokalnih skupnosti ter o podjetjih v lasti zaposlenih. Vse to so zanj oblike in prostori novih možnosti, upravljanja lastnine in svobode. »Gre za modele organiziranosti in gospodarstva, ki so predvsem bolj demokratični. Ne trdim, da so popolni in univerzalni, so pa lahko dobra izhodiščna točka za razvoj lastnih, lokalnih različic, kajti glede na lokalne potrebe lahko razvijemo zelo različne politike, ukrepe in institucije.«

Njegova študija analizira različne modele organiziranosti glede na različne vloge, ki naj bi jih gospodarski subjekti v različnih panogah igrali: če je v trgovini in proizvodnji smiselno krepiti demokratičnost v ekonomiji v oblikah delavskih in delavsko-potrošniških zadrug, je pri zagotavljanju javnih servisov in dobrin še vedno najboljša oblika organizacije kombinacija podjetij v državni in lokalni (občinski) lasti. Določene dvome goji do socialnih podjetij, saj, pravi, so jih v Veliki Britaniji uporabili predvsem kot nadomestek javnih storitev in služb: »Namesto da bi lokalna skupnost še naprej zagotavljala in vodila javni bazen za vse, se rado zgodi, da so pod težo varčevanja in rezov v javni proračun na občini tik pred tem, da bazen zaprejo. Nato se javijo prostovoljci, ki želijo voditi bazen kot socialno podjetje. Ker ne gre prvenstveno za profitno organizacijo, je to načeloma boljša rešitev kot popolna privatizacija. A vendar se ponavadi demokratičnost zmanjša, saj ni več odgovornosti izvoljenih lokalnih politikov, zaposleni so praviloma plačani manj kot prej, prav tako se verjetno ne bodo povezali v sindikat. Učinki socialnih podjetij so tako precej mešani.«

Zanj so ključnega pomena zakoni in regulacija, ki zagotavljajo in zahtevajo demokratičnost v delovanju podjetij. »Davčni sistem pa lahko vzpodbuja in krepi kooperative in zadruge z demokratičnim upravljanjem. Lahko se vzpodbuja javno lastnino, ki jo želimo ohraniti predvsem nad osnovnimi in hkrati ključnimi in pomembnimi storitvami ter dobrinami v naših življenjih. Pri tem ne govorim o državnem vodenju in nadzoru, kajti cilj ni dobiti državno elito in birokracijo, ki si skupno lastnino nato prilastita in jo imata v svojih rokah. Govorim o skupnostnem, kolektivnem in obveščenem vodenju in upravljanju ključnih dobrin in dejavnosti naših družb. Če se ljudem omogoči sodelovanje pri odločanju, v katerem vidijo jasen smoter in kako to vpliva na njihova življenja, bodo sodelovali in pogosto, če bodo imeli občutek, da se to ceni, prispevali svoje znanje in izkušnje, kar se na koncu vselej izkaže za izjemno pomembno in dragoceno.«

Prepričan je, da je to neposredno vezano tudi na politično razumevanje demokracije. »Demokracija, ki ti da glas enkrat na štiri leta, da se odločiš med kandidati, za katere vsi pravijo, da jim pravzaprav nobeden ni všeč, je zelo plitka in votla demokracija. Enostavno ne more biti demokracija to, da dopustimo, da si elite ali ozke interesne skupine, najsi bo domače ali tuje, prilastijo podjetja. Želja nas kot članov družbe je, da gospodarstvo deluje v imenu in za korist vseh. Če bomo sledili privatizacijskim tirnicam, pa je gotovo le nekaj: vse manjša in manjša skupina ljudi bo dominirala in obvladovala ključne dele gospodarstva in imela koristi od tega.«

To potrjuje tudi letošnje poročilo Winners and Losers: The Great Privatisation Game britanskega The High Pay Centra, v katerem naštevajo povišane cene vozovnic vlakov, dražjo elektriko in vodo ter vsaj 170 tisoč izgubljenih delovnih mest, medtem ko so politične in finančne elite s privatizacijami v veliki meri okrepile svoj finančni položaj moči.

Moč

Profesor Cumbers v svojem zadnjem delu ugotavlja, da Velika Britanija zaostaja za potrebnimi investicijami v nove, trajnostne vire energije, razvoj in izboljšave. Sledi upanje, da lahko nove, bolj skupnostne in demokratične oblike gospodarskega delovanja zagotovijo prav ta manko. Kajti padec skupnega lastništva s 53 odstotkov leta 1963 na desetino leta 2012 in vse večji delež tujih lastnikov ključnih podjetij pomenita, da mora država pri oblikovanju svojih politik te privatne interese upoštevati in jih prepričevati z raznimi ugodnostmi za sodelovanje pri svojih ukrepih. »Javna nadomestila so se po privatizaciji povečala in ne zmanjšala, občutno pa se je zmanjšal obseg investicij,« piše profesor Cumbers. »V privatiziranem okolju nastopi direkten konflikt med težnjo po čim večjih dobičkih in cilji javne politike.«

Franklin D. Roosevelt je v začetku prejšnjega stoletja dejal, da »svoboda demokracije ni varna, če ljudje sprejemajo rast privatne moči do točke, ko postane močnejša od same demokratične države. To je v svojem bistvu fašizem – lastništvo vlade v rokah posameznika ali skupine ljudi.«

V raziskavi The Euro Area Adjustment: About Halfway There iz lanskega leta je ameriška finančna korporacija JP Morgan zapisala za države evropskega juga, da je pri nacionalnih političnih reformah za izhod iz krize največja ovira ustavnopravna ureditev, ki temelji na tradiciji antifašizma in »kaže močan socialističen vpliv, ki odraža politično moč, ki so jo leve stranke pridobile po porazu fašizma«. Težave vidijo v šibki izvršni oblasti, nezadostni centralizaciji, ustavni zaščiti delavskih pravic, sistemu iskanja soglasja in pravici do protestov ob neprijetnih političnih spremembah za spremembo statusa quo. Zato, čutijo avtorji raziskave, nekatere države (še) niso bile v celoti uspešne pri uveljavitvi reform.

V Sloveniji nas skrbi podoba države v očeh tujih investitorjev in finančnih konglomeratov, katerih delež v tržni kapitalizaciji delnic na organiziranem trgu ne glede na vse iz leta v leto narašča, njihov delež v trgovanju s finančnimi instrumenti pa je leta 2012 predstavljal kar 77,8 odstotka vsega prometa (leta 2004 je znašal 6,6 odstotka, leta 2008 32,6 odstotka). Ob tem je zanimiv podatek, da ima v Sloveniji po statistični raziskavi Evropske centralne banke iz lanskega julija le desetina prebivalcev v lasti delnice, ki so v javnem prometu.

Pri tehtanju interesov in prioritet za prihodnost države in družbe bi v resnici veljalo slediti misli F. D. Roosevelta: »Nobeno podjetje, katerega preživetje je odvisno od tega, da izplačuje svojim delavcem nižjo plačo, kot je potrebna za dostojno življenje, nima pravice še naprej delati v tej državi.« Kako to zagotoviti, pa je ob vsem znanju in dosedanjih izkušnjah lahko stvar široke družbene razprave.