»Ne, ni še bilo bloka. Bila je dvonadstropna hiša. Ko je bilo leta 1952 v Ljubljani meter in pol snega, so gasilci z vrvjo spodrezali sneg, da je s strehe zdrsnil na cesto, če bi nastopila odjuga, bi postal težji in streho polomil,« pove, kaj je stalo tam, kjer že lep čas stoji večnadstropni blok v centru mesta, nasproti gostilne Stari Tišler. »Zanimivo,« nadaljuje naš sogovornik na vprašanje, kaj je v petdesetih letih prejšnjega stoletja pomenil pojem predmestja, »takrat smo tudi mi s Kolodvorske rekli, da gremo v mesto, če smo šli proti pošti, ki je neke vrste centralna točka.«
Energičen gospod. Neke vrste kronist. Dolgo vrsto let je bil urednik radijske oddaje Na današnji dan, ki je bila oktobra stara 48 let, on pa jo je urejal 17 let. »Ki jo je bilo nekoč bistveno težje delati kot danes, ko je na voljo bistveno več virov, čeprav sam spletu ne verjamem preveč, ampak mi je sveta knjiga oziroma enciklopedije,« pravi. »Če se zgodi napaka, se lahko na knjigo vedno sklicuješ, ker se točno ve, kje, v kateri knjigi je nekaj navedeno tako, kot je.«
V Ljubljanici se v mladosti ni kopal, ker je imel že tedaj občutek, da je reka za to preveč umazana. Kopal se je na Gradaščici in seveda na Savi. Verjetno bi moral napisati vsaj knjigo o Kolodvorski ulici danes in nekoč. O ulici, v kateri je odrasel in ki so jo na primer asfaltirali šele leta 1952. Do tedaj je bila makadamska. Gre za ulico, kjer je bil nekoč tudi manjši živalski vrt, z nekaj srnicami in terarijem. Najnatančneje rečeno je stal tam, kjer danes stoji RTVS.
Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani pravnik, kar mu je nemara prišlo prav, ko je bil pomočnik takratnega direktorja Radia Ljubljana, sicer pa je Pavle Jakopič prvi televizijski napovedovalec vremena v naši državi. Ki se ga je po vzoru beograjskega kolega, ki je bil prvi vremenar v Jugoslaviji, potem ko je TV Ljubljana leta 1968 začela oddajati svoj lastni dnevnik, prav tako oprijel vzdevek »vremenko«. Gospod Jakopič je nemara tudi rekorder v disciplini »bližnjost služenja«. Zaposlil se je v isti ulici, v kateri je odrasel, medtem ko je JLA prav tako služil v Ljubljani. Ne ravno na Kolodvorski, a novinar je bil tudi v vojski. »Kar fino je bilo. Kot novinar sem pokrival vojaške manevre,« pove in doda, da ima iz časov JLA opravljen tudi podoben pohod za najvrlejše mladince kot Janez Janša. Štirinajst dni pešpoti iz Jajca v BiH do Ljubljane. Povprašam ga, v kolikšni meri ga krasi talent za to, da si najde najudobnejši možni modus bivanja. »Stvar je v tem, kako bi rekel, kako si človek to optimalno okolje predstavlja. Eden hoče lesen stol, drugi pa tapeciranega. Sam nisem posebej zahteven. Normalno bi se pa sam pri izbiri dveh stolov usedel na boljšega. Da v kakšni situaciji ponudiš stol starejšemu ali dami, pa je vprašanje vzgoje oziroma občutka, da nisi sam na svetu, da je še kdo in da ga moraš upoštevati.«
Tak umirjen državljan z zvezdniško kariero je gospod Jakopič. Iz radijske pisarne, v kateri sva se pogovarjala, se je ponujal pogled na prizidek k hotelu Turist. »Tam nekje 65. leta, ko sem šel na vrt iskat harmonikarja Avgusta Stanka, ki je pobegnil iz studia, je hotel Turist še imel vrt. Veljal je za drugi najlepši vrt v mestu. Za unionskim, za katerega se je reklo, da je prvi najlepši. In malemu bifeju, kateremu je vrt pripadal, se je reklo studio 15. Ker je bilo na radiu tedaj 14 studiev, bife je bil pa 15.«
Vremenar je postal povsem naključno, v duhu pionirskih dni oddajanja televizije v Sloveniji. Beno Hvala, organizator prvega dnevnika 15. aprila, je na zadnjem sestanku ugotovil, da je pozabil najti vremenarja, in mu je grozilo, da bo, če do večera ne bo našel človeka, ki bo v poročilih prebral vreme, moral brati sam. Nalogo je preložil na tedaj mladega Jakopiča, ki je sicer asistiral pri radijskih režijah v isti stavbi.
»Imel sem že tečaj jezikovno-govornega izobraževanja za napovedovalce. Rekli so mi, naj pridem zvečer v masko, naj bom v obleki in kravati, da bom bral vreme ter da naj pazim, da se ne zmotim,« se v najosnovnejših črtah Jakopič spominja začetka. Imel je dva zemljevida, Slovenije in Jugoslavije. Tudi podatke je od meteorologov pridobival sam. »Imeli smo določene šifre. Na primer Ljubljana 15/4. Prva številka je pomenila temperaturo, druga številka pa tip štampiljke. Imeli smo jih več. Na eni je bilo sonce, na drugi sonce z dežjem, na tretji veter in tako naprej. Ko sem grafiku rekel takšno šifro, je točno vedel, kaj mora narediti na zemljevidu. Seveda nismo imeli nobene elektronike. To sem počel do leta 1977, ko sem postal pomočnik direktorja.«
TV-vremenarji so posebna vrsta javnih osebnosti. Najambicioznejši ljudje v medijskih hišah si načeloma prizadevajo uspeti v notranji politiki, športu, kulturi in podobnih »osnovnih« disciplinah. In nikakor ne bi bili vremenarji. A obenem je prav vremenarjem zagotovljena zanesljiva in neizpodbitna slavnost. Kakšen mehanizem pridobivanja slave bi lahko bil posredi, povprašam prvega med njimi. »Še sedaj me kdo spozna. Starejši ljudje seveda. Imam svojo razlago. Sam se dobro spomnim, ko sem bil mulec in smo doma poslušali radijska poročila. Najprej par novic, potem pa se je začelo pogovarjati. No, ko pa je radijski glas rekel: 'Sedaj pa vremenska napoved,' smo vsi utihnili in prisluhnili, čeprav smo vedeli, da nihče izmed nas ne bo nikamor šel. Hočem reči, da vremensko napoved vsakdo posluša. Tedaj je bila TV Ljubljana edina televizija v Sloveniji, jaz pa edini napovedovalec vremena in če je kdo hotel poslušati vreme, je moral prenašati tudi mene. Kaj groznega se nisem zmotil, sem se pa bal, da bi, v kolikor bi se zmotil, odreagiral neprimerno. Da bi na primer rekel kakšno neknjižno besedo. Ker predvajalo se je v živo. Če se mi je zgodil lapsus linguae, sem se pa opravičil.«
Kot dejanski meteorološki laik vendarle ponudi nadvse pragmatično zdravorazumsko vremensko logiko. »Recimo, vedel sem, da v kolikor prihaja kakšna fronta z vzhoda, ima veliko možnosti, da bo prišla, ker je pot do sem odprta, medtem ko je z zahoda drugače, ker so vmes Alpe, sicer pa nisem bil nikdar v zadregi, ker nisem bil strokovnjak. Če česa nisem vedel, sem človeku povedal, da zgolj berem poročila in da nisem strokovnjak. Večjih neprijetnosti nisem imel. Ljudje so me spraševali po imenu: 'Pavle, kakšno bo pa vreme?' Le nekoč je v neki trgovini v Trstu nekdo vpil za menoj in tisto je bilo zoprno. Gre pa tudi za to, da je Borut Mencinger, ki je bral poročila, prebral vse mogoče stvari in ga niso imeli kaj vprašati, jaz pa sem bral samo vreme in so ljudje točno vedeli, kaj naj mi rečejo. A razumel sem ljudi. Ljudje se pač radi hvalijo, da kakšnega televizijca dobro poznajo, čeprav to ni res. Tudi sam sem, ko sem kotalkal na kotalkališču, kjer je svoje varovance treniral Stanko Bloudek, govoril, da je on tudi naš trener, čeprav je morda samo nekaj malega pripomnil na naše kotalkanje.«
Pokojni Miran Trontelj in Tanja Cegnar, dva kasneje slavna slovenska vremenarja, sta na televiziji dejansko začela pri njem. Kajti Pavle Jakopič je imel v svoji vremenski oddaji občasno tudi posebne goste. Ta prave meteorologe. »Ob četrtkih so hodili k meni strokovnjaki. Tedaj je bilo napovedati vreme za štiri dni vnaprej kar tvegano. Sploh če te je človek pri tem gledal v oči. Zdaj to ni problem. No, sicer pa pravijo, da razlike med politiki in vremenarji ni. Vsi jih poslušamo in verjamemo tistemu, kar govorijo, čeprav vemo, da se naslednji dan ne bo zgodilo niti pol tega,« gospod Jakopič končuje ta zapis z vzporednico med politiko in vremenom. Smiselno. Gre za prastaro vzporednico med dvema disciplinama, ki sta bili nekoč, v časih, ko so bili vremenarji in politiki eno, združeni v nemalokrat isti osebi. Reklo se ji je vrač.