“POZDRAVITE GOSPO STRADAMO!”

Orgije veselja

Že večer pred vojno napovedjo so se pred hotelom Union zbirale nervozne gruče, med ljudi se je delila na majhnih listih tiskana posebna izdaja Slovenca. Srbija ni pristala na avstrijski ultimat. Lampe je opolnoči odšel v uredništvo Slovenca ter naročil tri tisoč izvodov posebne izdaje, ki je nosila en sam naslov: Vojska.

Naslednji dan so bile na hišah že nalepljene rumene pole, na katerih je bila razglašena mobilizacija. Večina rezervistov je vzela poziv resno in v 24 urah prispela na kraj zbora. Lampe je zapisal: »'Cesar kliče' to je zadostovalo, da se je družinski oče odtrgal od svojega doma, pustil ženo in otroke in odšel v negotovo prihodnost.«

Ivan Hribar je v svojih spominih zapisal, da se je dan po napovedi vojne Ljubljana temeljito spremenila. »Vse ulice, vse hiše so se ozaljšale z zastavami. Nekatere hiše so v njih kar tonile. Ni bilo namreč dovolj, da so bile oličene z dolgimi plahtami od strehe do tal, katere so si omislili 'patriotični' hišni gospodarji; tudi stanovanjske stranke so hotele pokazati svoj patriotizem in so zato mnoge iz njih razobesile zastavice ob vseh oknih svojih stanovanj. (...) Toda razobešanje zastav še ni bilo višek onega, kar je trezno misleče in rodoljubno navdahnjene ljudi moralo boleti. Saj so si reči morali, da k temu silijo razmere po suspenziji ustave in zagospodovanju soldateske. K gnjusu je morala vzbujati ona bizantinska, vso nizkotnost robskih duš razodevajoča servilnost, ki je v gotovem delu mestnega prebivalstva izbila na površje in ki je bila takšna, da bi bil tujec, ki bi bil tiste dni prišel v Ljubljano in bi ne bil vedel, za kaj gre, misliti moral, da je to mesto zadela nepopisna sreča. (…) Nobena nevesta se, ko hrepeneče pričakuje svojega ženina, ne našopiri tako, kakor se je Ljubljana oni dan.

(...) Vse te množice so, ko od sadizma obsedene in razpaljene, hitele pred vladno poslopje na Bleiweisovi cesti, kjer so predstavniku avstrijske državne moči prirejale ovacije, katere so bile prave orgije veselja. To veselje je bilo videzno takšno, ko veselje mohamedanskih hodočastnikov, ko njihove oči zazro tako željno pričakovano tajinstveno sveto kabo. Vse to pa zato, ker je krhak starec, ki že očividno ni imel zdravstvene razsodnosti, pač pa še vedno nepremagljivo odvratnost do Slovanstva, z usodepolnim korakom, ki mu ga zgodovina nikdar odpustila ne bo, pognal 'svoje' narode v mesnico.«

Čas ovadb in vohunov

Slovenci so tako kot večina civiliziranega sveta atentat na prestolonaslednika obsojali, splošno mnenje med njimi je bilo, da je bil izvršen po naročilu Srbije. Tudi tisti, ki so rešitev slovenskega vprašanja videli v jugoslovanskem zedinjenju, ga niso razumeli kot prvega koraka k uresničitvi teh teženj, temveč kot dejanje skrajnega obupa, ki ga je sprožila zatiralska politika habsburške monarhije v tem delu Evrope.

Janko Pleterski v svojem delu Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo pravi, da je konservativni del slovenske politike razumel, da je s prestolonaslednikom umrla tudi utvara, da bi ob prevzemu oblasti znal in uspel rešiti notranje napetosti večnarodne monarhije s posebnim ozirom na jugoslovansko vprašanje. Zato ne preseneča, da je imel deželni glavar Ivan Šušteršič na žalnem shodu, ki ga je 5. julija v Ljubljani sklicala konservativna SLS, zloglasen hujskaški govor, v katerem ni pozival le k avstrijskemu patriotizmu in obsodbi Srbije, temveč celo k odkritemu boju proti njej. Zaupnikom SLS je poslal celo skrivno okrožnico, v kateri je pozival k odkritemu ovaduštvu vsakršnih protiavstrijskih elementov. Njena vsebina je kmalu postala javna in dvignila precej prahu. Koliko so ti pozivi v resnici vplivali na ljudi, je težko ugotoviti, dejstvo pa je, da se je z začetkom vojne med ljudmi naselila psihoza ovaduštva in sumničavosti. Vsakdo je bil potencialni narodni izdajalec in vsakdo sumničav vohun. Ljudi so pogosto zapirali ali celo usmrtili zaradi banalnosti.

Ob glavo zaradi nepremišljenih besed

Fran Milčinski starejši, pravnik, pisatelj in dramatik, ki je v času vojne pisal pod psevdonimom Fridolin Žolna, je v svojem dnevniku, ki ga je vestno beležil od začetka vojne pa do leta 1920, opisal več takšnih primerov. Nekaj jih je bilo plod številnih govoric, ki so tedaj krožile po Ljubljani, nekaj jih je bilo resničnih.

V sredo, 12. maja 1915, je tako zapisal, da je »rajnki dr. Zupan tri dni pred svojo smrtjo baje pismeno ovadil dr. Šlebingerja, dr. Laha, Preglja, Otona Župančiča in Cankarja, ter prosil da se nagrada za to ovadbo v višini 300 kron izplača njegovi ženi. Žena je na policiji povedala, naj ovadbe ne upoštevajo, saj je bil rajnki zadnji teden zmešan. Na policiji pa so ji odgovorili, da je ovadba tako logična, da se ji mora verjeti in ji namignili, da dobi nagrado 300 kron.«

V četrtek, 17. junija 1915, je Milčinski zabeležil, da so ustrelili branjevko, ki je na trgu prodajala rože, ker jih vojaku ni hotela prodati po znižani ceni, ter je pri tem bentila čez vojsko in cesarja. Za aretacijo pa naj bi zadostoval že nedolžen pozdrav. Na prijazen »Živjo« je nekdo odvrnil »Servus«, in ker je verno uho to slišalo kot »Živijo Srbija«, sta oba končala v zaporu.

Računskemu svetniku Jožefu Koširju starejšemu je črni kruh, ki so ga prodajali na karte, povzročal prebavne težave. V pisarni je vprašal: »Jaz bi rad vedel, ali naš cesar tudi črn kruh je?« Ker je na opozorilo, da je to žalitev veličanstva, odvrnil: »To je men vseen, entveder vsi glih al pa noben,« ga je doletela kazen.

Ob izbruhu vojne so v monarhiji z vnaprej pripravljenimi vladnimi in cesarskimi odredbami začasno ukinili parlamentarno življenje in mnoge politične svoboščine. Zavladal je vojni absolutizem, uvedena je bila stroga cenzura, prepovedani so bili nekateri časopisi in društva, paziti je bilo treba na vse javno izrečene besede, politične stranke so se smele ukvarjati le z notranjim strankarskim delom, vsi nevarni posamezniki so bili internirani ali pa so jim omejili gibanje.

V zaporu na Ljubljanskem gradu niso končali le tisti, ki jih je doletela obtožba razširjanja jugoslovanske propagande, ščuvanja k uporu ali dezertaciji, za zapor je zadostovalo že nekaj neprevidno izrečenih besed.

Vojaško sodišče je na temelju razglasitve naglega sodstva za Kranjsko v Ljubljani začelo delovati 5. marca 1915 in je bilo dolžno soditi tako vojakom kot tudi civilnim osebam za dejanja, ki naj bi ogrožala avstrijsko državo v vojni. Smrtne obsodbe, ki so jih izrekli, so izvrševali na vojaškem strelišču pod Golovcem na zloglasnem Suhem bajerju. Natančno število usmrčenih na Slovenskem v obdobju prve svetovne vojne najbrž ne bo nikoli poznano. Pisatelj in publicist dr. Ivan Lah navaja 23 žrtev, tržaška Edinost dve leti po koncu vojne poroča o 28 usmrčenih.

Ko je za veleizdajalce, narodne buditelje, srbofile, rusofile, vohune, nasprotnike Nemcev, tiste, ki so žalili vladarja ali si drznili izreči protidržavne izjave, izjave proti zavezniški Nemčiji in njenemu cesarju, ali tiste, ki ob zmagah avstrijske vojske niso razobesili zastave ali pa so ugovarjali vojaškim posojilom, v zaporu na Ljubljanskem gradu zmanjkalo prostora, so začeli graditi internacijske tabore. Med interniranci so bili tudi mnogi znani Slovenci: nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar, jugoslovansko usmerjeni socialdemokrat Ivan Cankar, pisatelj Fran Maselj Podlimbarski, znan kot avtor srbofilske knjige Gospodin Franjo, ki je ožigosala avstro-ogrski režim v Bosni in zaradi katere je bila razpuščena Slovenska Matica ter zaplenjeno njeno premoženje, predsednik Slovenske Matice Fran Ilešič, Viktor Zalar, Vladimir Levstik, Ferdo Vesel, Gregor Žerjav, Alojz Gradnik, Silvo Kranjec, časnikarji Ivan Lah, Rasto Pustoslemšek, Milan Plut idr.

Prepovedani so bili liberalni jugoslovansko usmerjeni oziroma srbofilski časopisi, tik pred začetkom vojne sta bili ukinjeni socialdemokratski glasili Zarja in Rudar. Prepovedali so tudi delovanje Slovenske sokolske zveze. Mnogi intelektualci, ki so bili sumljivi oblastem, so le na videz živeli na svobodi. Tri- do štirikrat na teden so se morali javljati na policiji, kjer so se podpisovali v kontrolno knjigo. Ljubljane niso smeli zapustiti, a je bilo to vseeno bolje, kot da bi jih zaprli na gradu.

Hkrati se je med vojno še zaostrila napetost med Slovenci in Nemci, ki so tedaj živeli na območju sedanje Slovenije, za slednje je bilo vojno stanje tudi priložnost za obračun s Slovenci. Izvajali so protislovensko in protislovansko gonjo, in čeprav naj bi režim vojnega absolutizma veljal za vse državljane monarhije, so ga najtrše na svoji koži občutili prav Slovenci.

Patriotsko pivo

Začetno navdušenje Ljubljančanov nad vojno je zaradi represije oblasti in poročil s front, za katera so Ljubljančani kljub cenzuri izvedeli po različnih kanalih, precej uplahnelo, hkrati pa tudi proavstrijska usmerjenost, za katero so si tako zelo prizadevale konservativnejše politične struje. Tudi odziv na rekrutacijo je bil sčasoma vse bolj mlačen.

Časnikar Vinko Gaberc v knjigi Brez slave: spomini na svetovno vojno opisuje, da je vsak vpoklicani nekaj tednov prej ugibal, kakšen »nedostatek svojega zanikrnega telesa bi mogel pred komisijo z najboljšim uspehom poudariti, da bi ga zagotovo zavrgli. Ponujati svojo glavo za reč, ki te nič ne briga, je porazno. Vnemi posameznikov se je posrečilo, da so dobili čudovite bolezni...« Gaber piše, da so ljudje »simulirali drgetavico, nekaterim je jemalo sapo na vsakem koraku, drugim je delal težave želodec ali črevesje. Nekoga je prijel v desni roki krč, drugega je mučilo srce, koga tudi pljuča. Na sporedu so bile še ledvice, oči, ušesa in jetra. Nekdo se je izgovarjal celo na to, da je tepec, kar naj bi bilo v njegovi družini tudi nasledno. V dokaz pa je pripeljal še svojega sina, češ da se bolezen iz kolena v koleno še stopnjuje...«

Nekaterim pa je preprosto pomagal preobilen trebuh, kot je opisal Fran Milčinski, ki ga je ljubezen do dobre jedi in pijače, ter, kot je zapisal, dobra gospodinja, rešila na naboru. K temu se je trudil tudi Robert Kollman, ljubljanski veletrgovec in mecen, ki se je junija 1915 neutrudno pital, da bi se zredil za dobro kilo – s 108 kilogrami jih namreč niso več vzeli v vojsko, s 107, kolikor jih je spravil na vago, bi bil še primeren.

Posebno vrsto redilne diete pa si je predpisal dr. Janko Kersnik, sin istoimenskega pisatelja in ravnatelj Kmetske posojilnice, ki je ustrezno kilažo pridobil s pitjem posebnega piva patriotenbier. A dlje ko je trajala vojna, manj piva in hrane je bilo, je pisal Fran Milčinski, do novembra 1916 je shujšal že toliko, da mu je morala žena zožati vse spodnje hlače.

Medtem ko je ob prvih odhodih nabornikov iz mesta magistrat še prirejal pogostitve vojakov s pivom, kruhom in tobakom, se je že nekaj mesecev zatem Ljubljana začela soočati s pomanjkanjem živil. V monarhiji so sicer najvišje dovoljene cene za žito, moko in druga živila določili že sredi leta 1914, kljub temu so se do konca vojne povišale za deset- do petnajstkrat, pozivi k varčevanju s soljo, oljem, moko in kruhom ter s kurivom in petrolejem pa so spremljali vsakdanje življenje ljudi v zaledju vojne.

Zanimivo je, da so bili v prvih mesecih vojne v Ljubljani še najmanj dobrodošli premožnejši begunci iz Galicije in Bukovine, saj je obveljalo, da s svojim povpraševanjem še dodatno prispevajo k draginji. Kmalu so vsa pomembna živila in kruh začeli prodajati na karte, država pa je porabo skušala nadzorovati s popisi in rekvizicijami. Tržnice, trgovine in mesnice so bile čedalje bolj prazne in živila vse dražja, kmetje pa niso hoteli prodajati po cenah, ki jih je določila država, in so živila skrivali pred nadzorom. Pomanjkanje je doseglo vrhunec že leta 1916, še posebej nižji sloji so trpeli lakoto, vse bolj se je uveljavljala blagovna menjava.

Konec ječe narodov

Ljudje so tako živeli razpeti med vsakodnevno iznajdljivostjo, kje in kako priti do moke, kruha, mleka, jajc in špeha, ter skrbjo za svojce, ki so se borili na različnih frontah. Zaradi stroge cenzure ti sicer niso mogli odkrito poročati domov o razmerah na bojišču, a so se mnogi presenetljivo dobro znašli.

Milčinski tako omenja pismo, v katerem je vojak napisal, da se mu dobro godi in da naj za spomin shranijo znamko. Ko so odlepili znamko, je pod njo pisalo, da je že ob obe nogi. Iz oblegane trdnjave Przemysl v Galiciji pa je prišla razglednica s sporočilom: »Godi se nam dobro, hrane dovolj, pozdravite gospo Stradamo.«

Po atentatu na predsednika vlade Karla Stürgkha in smrti cesarja Franca Jožefa jeseni leta 1916 pa so se vsaj politične razmere začele spreminjati. Dolgotrajno neuspešno bojevanje, porazi na frontah, revolucija v Rusiji in vstop ZDA v vojno so zrahljali represivne mehanizme monarhije (med drugim tudi cenzuro), kar je že napovedovalo tudi njen kasnejši razpad.

Cesar Karel, ki je nasledil Franca Jožefa, je spomladi 1917 znova sklical parlament na Dunaju in obudil strankarsko življenje. Slovenski, hrvaški in srbski poslanci, združeni v jugoslovanski klub, so v Majniški deklaraciji, ki jo je 30. maja 1917 v državnem zboru na Dunaju prebral dr. Anton Korošec, zahtevali, da se vsa ozemlja monarhije, na katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije, zedinijo v samostojno državno telo, ki naj bo prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju. Deklaracija je med Slovenci sprožila obsežno narodno gibanje in zbiranje podpisov v njeno podporo ter za sklenitev miru med vojskujočimi se narodi. Jeseni leta 1918 je monarhija začela razpadati. 29. oktobra je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani velika manifestacija, na kateri so prebivalci pozdravili mir in nastanek nove države južnoslovanskih narodov nekdanje Avstro-Ogrske.

V mestu so v tistih dneh izginili nemški napisi, Fran Milčinski, tedaj višji deželni sodni svetnik, pa je v sredo, 30. oktobra, v svoj dnevnik zapisal, da je na seji sodišča prvič poročal v slovenščini. Dan zatem je bila v Ljubljani ustanovljena narodna vlada, 1. decembra pa je z združitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.