Potomci delavcev so ostali delavci in pozabili na punk

Nočemo živalske farme

V sredo ob osmih zvečer se je skupina devetih zbrala v knjižnici Mirovnega inštituta. Na rednem bralnem krožku Delavsko-punkerske univerze se je govorilo o kritiki kapitalističnega sistema in o njegovih vrojenih kontradikcijah. Med knjigami na policah, ki obdajajo tri stene kvadratne, svetlo rumene sobe, sta čepela rozasti pujs in takoj na polici pod njim jež. Naslednji dan je Eurostat sporočil, da so se ekonomije držav evroobmočja v zadnjem četrtletju leta 2012 skrčile za več, kot je bilo pričakovano. Fantje in dekleti so večer prej debatirali o knjigi Michaela Heinricha in kmalu se je na stojalu z listi pojavil grafični prikaz povečevanja izkoriščanja delavcev. Na večernem seminarju se je v mali skupini vztrajno gradilo teoretsko podlago za uničujočo kritiko neoliberalnih politik.

Brigita Gračner pravi, da je bil zanjo prelom v delu Delavsko-punkerske univerze zasedba Filozofske fakultete leta 2011. Od tedaj so med študenti bolj prepoznavni, njihova predavanja pa so zadnjih nekaj let vse bolj obiskana. »Sama sem tu našla vsebine, ki jih na fakulteti nisem dobila,« razlaga Brigita Gračner. Ana Štromajer prikima. »Hkrati se tu problemov lotevamo bolj celostno. Nismo več le študentje posameznih fakultet ali prekarci, ampak probleme analiziramo v okvirih celotne družbe.«

Med člani z daljšim stažem je Primož Krašovec. Opisuje, kako so vsebine, ki se jih študira in obravnava v okvirih avtonomne neformalne univerze, prerasle iz dodatnega pouka k študiju na filozofski fakulteti v alternativo obstoječim univerzitetnim programom. To se je zgodilo ob premiku iz bolj filozofskih študij v političnoekonomsko kritiko. »Teorija pove, česar ti spontana vsakdanja izkušnja ne more,« razlaga pomen teorije Primož Krašovec. »Če izhajamo iz spontane izkušnje, je Zemlja ravna plošča. A teorija ti pove, da je Zemlja okrogla. Tudi v družbi so procesi, ki niso dostopni vsakdanjemu zdravemu razumu. Ideologijo, da je država enaka gospodinji, da lahko ves čas troši le, kolikor zasluži, je mogoče zrušiti le s teoretsko podlago. Potrebuješ teorijo, da vidiš notranja protislovja in zgodovinsko dinamiko kapitalizma.« Prepričan je, da če zavržemo kulturno definicijo proletariata, ki slika delavce v modrih kombinezonih z umazanimi rokami in obrazi, smo vsi del splošnega družbenega proletariata. Večina članic in članov Delavsko-punkerske univerze se prepozna v imenu delavska, manj v punku. Primož Krašovec pojasnjuje, da je temu tako tudi zaradi napačnih politik civilne družbe iz osemdesetih let, ki so bile osnovane na narodnjaškem liberalizmu. Oni so danes pripravljeni resno misliti o internacionalnem socializmu.

Vsako leto organizirajo dvajset četrtkovih predavanj, na katera vabijo zveneča tuja imena kritične ekonomske misli, hkrati pa ponujajo tudi slovenske in lastne analize ter kritiko. Z naslednjim torkom začenjajo v novem semestru tretji bralni seminar, četrti v tem letniku. Bralni seminarji potekajo enkrat tedensko ali enkrat na štirinajst dni. V četrtek pred predavanjem Jamesa Meadwaya iz New Economics Foundation so na tedenskem sestanku članice in člani Delavsko-punkerske univerze pilili načrt za Prvomajsko šolo, ki bo letos najbolj ambiciozno zastavljena. Gostili bodo ekonomista Andrewa Klimana, ekonomskega zgodovinarja Michaela Perelmana, akademika Michaela Lebowitza, člana konference socialističnih ekonomistov Wernerja Bonefelda, predstavnike levih evropskih političnih strank, med njimi Elisabeth Gauthier iz Francije, dodali pa bodo tudi kulturni program.

»Naša teorija zagotovo ne pristaja na to, da mora imeti neposredne praktične učinke ali uporabno vrednost. To je ideologija, ki se jo je na slovenskih univerzah in fakultetah institucionaliziralo na podlagi bolonjske reforme. A hkrati ne pristajamo niti na ideologijo nezainteresirane, nevtralne znanosti, ki se proizvaja v vakuumu med znanstveniki, ki si sami postavljajo svoje lastne kriterije,« razlaga Sašo Furlan mesto, ki ga po njihovem mnenju zasedajo v zadnjih letih. »Jasno se zavedamo, da ima vsaka teorija politične implikacije. To zavestno prakticiramo in v tem se razlikujemo od prejšnjih generacij. Želimo biti neposredno politični. Naša preusmeritev v kritiko politične ekonomije je politični statement.«

Stop privatizaciji

Delavsko-punkerska univerza je postala stalen element protestov, ki so v zadnjih mesecih zajeli Slovenijo. Martin Hergouth je prepričan, da se je na neki način bolj spremenilo okolje, v katerem delujejo, kot oni sami.

»Samo vstajništvo tudi ne bo moglo biti dovolj. Že zdaj se zazdi, kot da sta se izgubili jeza in začetna ogorčenost. Poudarjata se enotnost vstajnikov in njihova dobrota. Politiki so lopovi. A je zdaj razlogov za ogorčenje še več. Manjkata nuja in vprašanje, kaj je treba narediti.«

»Kaj je treba narediti?« vskoči Jan Kostanjevec. »So kratkoročni in dolgoročni ukrepi. A prvi korak mora biti stop vsaki privatizaciji,« dodaja najmlajši član Delavsko-punkerske univerze. »Na dolgi rok pa naj se oblikujejo različne ideje in predlogi različnih skupin, ki sodelujejo na protestih.«

»Lahko, da neoliberalizem rešuje krizo na dolgi rok, a družba, v kateri se bo spet pojavila gospodarska rast, bo družba, v kateri nihče od nas niti večina vseh drugih ne bo želela živeti,« med ironijo in smrtno resnostjo nadaljuje Martin Hergouth. »Če javne storitve in službe niso vzdržne v neoliberalnem sistemu, potem ne gre ukinjati teh storitev in služb, ampak moramo spremeniti sistem.«

Asta Vrečko, ki se ukvarja predvsem s položajem javnega sektorja in kulture, opozarja, da razgradnja obeh intenzivno poteka v Sloveniji že vsaj deset let. Denar se odteguje tem sektorjem in družba se vse bolj segmentira. »Graditi moramo na solidarnosti. Demokratični socializem bi postavil v ospredje prav danes najbolj prizadete družbene skupine, kot so starejši, najmlajši in osnovnošolci, migrantski delavci in mladi diplomanti. Javne institucije niso državne, ampak naše skupne, v solasti vseh nas. Ulice, muzeji, šole, ceste, bolnišnice. Preseči moramo razdvajanje med javnim in privatnim sektorjem, kajti javni sektor je od nas vseh in mora služiti vsem.« Z vse dražjimi vstopnicami za kulturne prireditve, vse več plačljivimi šolskimi aktivnostmi, poglabljanjem revščine med delavstvom in naraščajočim številom brezposelnih postajajo vse večji deli javnih prostorov, storitev in države privilegij tistih, ki si »skupno dobro« lahko privoščijo.

Kako nagovoriti delavstvo in popeljati teorijo v prakso, se zdi morda napačno vprašanje. Podobno tudi demokratični socializem ni toliko odgovor, kot je vprašanje, ki išče odgovore v družbi.

»Ne vidimo, da bi delavci potrebovali našo pomoč teorije. Poskušamo sodelovati v skupnem političnem projektu, katerega del so gotovo tudi delavci. A naše delo pokriva akademsko, intelektualno-izobraževalno krilo skupnega projekta,« razlaga Rok Kogej. »Nimamo želje vladati delavcem ali hoditi po tovarnah, intelektualnih ali industrijskih, in razlagati, kako in kaj naj kdo dela. Tudi če sem te procese študiral, jih gotovo ne poznam tako dobro, kot jih poznajo ljudje, ki v teh procesih vsak dan delujejo in jih živijo.« Demokracija in opolnomočenje se morata zgoditi tam, med temi ljudmi.

Sašo Furlan temu dodaja, da ne pišejo programa, ki naj bi ga potem drugi izvajali. »Noben resen politični program ne more nastati v glavah nekaj razsvetljencev, niti ne more biti zgolj predstavljen na pladnju tistim, ki naj bi ga realizirali. Svojo vlogo vidimo v tem, da preko teoretske refleksije sedanje situacije prepoznamo prave probleme in damo iztočnice, kako se lahko ti problemi rešijo. Na podlagi teh skupnih točk iščemo in gradimo koalicijo.«

Naš boj, skupna fronta

Lani novembra, po sindikalnih demonstracijah, je tudi Delavsko-punkerska univerza stopila v Koalicijo solidarnih. Prav sindikalni boj, poleg širšega skupnega regijskega in evropskega iskanja socialistične alternative, izpostavi tudi Anita Tolić: »Treba je razširiti področje boja. Sindikalni boj se mora razširiti. Vključiti mora prekariat, zastopati mora interese delavcev, kot jih lahko razumemo najširše, braniti je treba pravice brezposelnih in upokojencev.«

Kot glavni politični boj Anej Korsika izpostavi boj za čas. »Delavci so fizično in psihološko pohabljeni od mezdnega dela.« Čas za kakovostno življenje mora biti po njegovem prepričanju eden osnovnih motivov in temeljev demokratičnega socializma. »Le tako lahko dosežemo opolnomočenje delavskih množic ter njihovo sodelovanje v protestih in naših bojih. Če ne bomo dosegli izboljšanja življenjskih razmer delavskega razreda, ne bomo imeli nobene verodostojnosti, niti ne bodo naša prizadevanja imela nobenih materialnih učinkov.«

Članice in člani Delavsko-punkerske univerze pri svojem govoru o socializmu niso nostalgični. Ne želijo obuditve starega. Želijo kritično analizo, zavrnitev slabih in grajenje na pozitivnih izkušnjah.

»Naša socialistična drža ni arbitrarni refleks. Je organska posledica naše analize sedanjega kapitalističnega sistema. Zaradi nedoslednosti in kontradikcij, ki so sestavni del kapitalizma, je očitno, da je treba oblikovati drugačen sistem,« razlaga Tibor Rutar. »Na kratki rok pomeni demokratični socializem izboljšanje položaja delavstva znotraj kapitalizma. To je nujno, da se sploh poberemo iz tega teptanja, ki ga je delavstvo doživljalo zadnjih dvajset let. Priti mora do višanja plač in krajšanja delavnika. A na dolgi rok se morajo spremeniti tudi obstoječi produkcijski modeli in pogoji. To pa bo zahtevalo radikalen premislek o profitu, odnosu med kapitalistom in delavcem, o trgu...«

Demokratičnost, kot jo razumejo na Delavsko-punkerski univerzi, pri tem sega v vse sfere. Demokratizirati se morajo delovna okolja in univerze. Demokratična mora postati ekonomija in potreben je nov razmislek o politični demokraciji. Sašo Slaček opozarja, da v kolikor bo prišlo do strankarske materializacije protestov, bodo nove stranke morale biti popolnoma drugačne od obstoječih. »Sedaj so stranke zaprte, hierarhične strukture, ki s svojimi člani in volilci komunicirajo kot s potrošniki ali materialom, ki ga mobilizirajo za shode ali članarino. Potrebujemo neposredno demokratične načine odločanja tudi znotraj strank, ki bodo v stiku z ljudmi vseskozi in ne le enkrat na štiri leta.«

Dragan Nikčević po drugi strani opozarja na prehitre pozive k poenotenju in na nevarnost zajezitve protestnega gibanja v ustaljene strankarske okvire. Narodno spravaštvo in enotnost, h katerima se pogosto poziva, vidi kot preživela ostanka 19. stoletja. Raznolikosti in množice iniciativ je vesel. Hkrati opozarja, da demokracijo prepogosto prehitro idealiziramo. »Če je demokracija na trgih najbolj čista oblika demokracije, potem moramo vedeti, da si jo lahko privoščijo le redki; tisti, ki nimajo službe od devetih do petih in so pripravljeni še pol noči pisati zapisnike in vabila za naslednjič. Morda gre tu za čisto demokracijo, a je dolgoročno v tej obliki na nacionalni ravni nevzdržna. Če govorimo o neposredni, participativni demokraciji, je to nekaj, kar bo šele treba iznajti in jo vezati na lokalne ali interesne skupnosti in delovna mesta, v povezavi z novimi tehnologijami. V našem programskem odboru obstaja kontinuiteta in razvijamo forme neposredne demokracije, samoorganizacije in soorganizacije, ki trajajo že leta. Dilema med predstavniško in neposredno demokracijo se mi zdi morda celo nekoliko lažna. Oba sistema bosta delovala, če bomo ljudje obveščeni, sposobni argumentacije in organiziranja. Če tega ni, ne bo deloval nobeden od teh sistemov.«

Na tej fronti nameravajo tudi nadaljevati s svojim delom in bojem. Delavsko-punkerska univerza je prostor nujnega družbenega izobraževanja za naš čas. Ponuja alternativno kritiko ekonomskega sistema. Ta kritika je izhodišče za pametne in trezne ideje. Članice in člane Delavsko-punkerske univerze ni strah črpati iz lokalnih izkušenj in postavljati temelje za jutrišnjo družbo. So del fronte proti neoliberalizmu. In kot njen del si prizadevajo za oblikovanje družbe, v kateri bo imel prednost pred kapitalom spet vsak posameznik.