Na nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja imajo podatke o bolniški odsotnosti tja do leta 1962. Odstotek bolniške odsotnosti je razmerje med številom izgubljenih koledarskih dni zaradi bolniške odsotnosti delavcev v enem letu glede na število zaposlenih, pomnoženo z vsemi dnevi leta. Ta se je vseskozi gibal okoli 4,5 odstotka, nato pa je v devetdesetih letih, v času propada celotnih industrij, večkrat dosegel tudi 5 odstotkov; najvišji je bil leta 1998, ko je znašal 5,18 odstotka. Vse od leta 2004 pa odstotek bolniške odsotnosti vztrajno pada, do lani, ko se je spustil na raven, ki v samostojni Sloveniji ni bila še nikoli dosežena: 4,08 odstotka.

Med bolniško odsotnost štejejo vse odsotnosti z dela zaradi bolezni, poškodb, pa tudi zaradi nege. Na prvem mestu po številu dni so tako odsotnosti zaradi poškodb na delu in izven delovnega mesta, sledijo kostno-mišične bolezni, nato bolezni dihal (kamor prištevajo vse vrste prehladov), na četrtem mestu pa so duševne in vedenjske motnje.

»Kriza pomeni manj bolniške odsotnosti, a to zagotovo ne pomeni, da so ljudje bolj zdravi. Bolniška odsotnost je deloma nižja zaradi strahu ljudi, kakšne posledice bi lahko prinesla, a to ni edini dejavnik,« razlaga številke dr. Tatjana Kofol Bric. »Pomembne so tudi mikro okoliščine. V manjših kolektivih je zaposlenim težje iti na bolniško, ker je njihovo delo težje nadomestljivo. Dejavnik je tudi vzdušje na delovnem mestu, ali se pričakuje odpuščanja in prestrukturiranja, kakšne vzorce reakcij na daljšo bolniško odsotnost so delavci videli predtem. Prav tako pomemben dejavnik pa je dejstvo, da so verjetno ljudje, ki so bili pogosteje na bolniški, že kmalu po začetku krize postali brezposelni. Zaradi zdravstvenih težav niso mogli konkurirati in tako so med zaposlenimi ostali tisti bolj zdravi.«

Tudi če se zaposleni odločijo iti na bolniško, pa na njej ostanejo krajši čas – ta čas se krajša bolj ali manj linearno od leta 2004. Skrajšala se je tako povprečna dolžina trajanja bolniške odsotnosti, ki jo plača delodajalec, kot tiste, ki jo krije zavod za zdravstveno zavarovanje. Od leta 2004 do lani se je tako povprečno trajanje bolniške skrčilo s 13,7 na 10,8 dneva.

Na ZZZS opravljajo laični nadzor nad bolniškimi odsotnostmi, pri čemer so v letu 2013 opravili za dobro desetino več nadzorov kot leta 2012. Skupno je bilo ugotovljenih manj kršitev kot leto prej; tako pri delavcih, samozaposlenih kot pri kmetih (nekoliko se je povečal le delež ugotovljenih kršitev med skupino brezposelnih, ki jim pravica do nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi Zujfa še ni bila ukinjena). Vendar pa se je število ukrepov odvzema ali zadržanja nadomestila bolniške povečalo kar za petkrat (s petih primerov leta 2012 na 25 primerov lani). Na ZZZS to razumejo kot znak »učinkovitosti« izvajanja nadzorov, zaradi česar so podali tudi predlog za povečanje števila nadzornikov.

Ko zmanjka rezerv

Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa na UKC Ljubljana dr. Metoda Dodič Fikfak pravi, da je kriza zdravstvene posledice, ki so jih preučevali kot posledico prestrukturiranj podjetij, le še zaostrila. Prevladujoči problem prestrukturiranj – odpuščanj delavcev – je bil po njenem mnenju v Sloveniji predvsem nejasen ali sploh nenačrtovan postopek ter neobveščanje delavcev, kar je krepilo njihovo negotovost in stisko. Po prestrukturiranju nastaneta dve skupini delavcev: odpuščeni in preživelci – tisti, ki zaposlitev ohranijo.

Dolgoletna raziskava, ki so jo opravili med odpuščenimi delavkami in delavci Mure, je pokazala, da je skoraj 50 odstotkov delavcev, ki so bili odpuščeni, govorilo o osamljenosti. Dobra tretjina je pomislila na samomor. »Stiska ljudi je ogromna. Naš namen je spodbuditi odločevalce, da zagotovijo modele zdravstvene in podporne službe ter storitve, ki bodo poskrbele, da prestrukturiranja ne bodo tako boleča za ljudi,« razlaga smoter v ozadju raziskav in predstavljanja dobrih praks iz tujine dr. Metoda Dodič Fikfak.

»Pri preživelcih so problemi drugačni. Pogosto morajo prevzeti delo tistih, ki so bili odpuščeni, kar privede do preobremenitev. Niso več pomembne oddelane ure, ampak da je naloženo opravljeno, četudi nosijo delavci delo domov. Pri nekaterih se pojavi občutek krivde: zakaj imam jaz še vedno delo, tista sodelavka, mati samohranilka, pa je bila odpuščena? Temu sledi strah: kaj če bom jaz naslednji?« pojasnjuje strokovnjakinja za medicino dela. Opisuje, kako je telo takih delavcev ves čas v »bojni pripravljenosti« na šok: kdaj bo tudi njegova delovna knjižica na mizi pred njim? A nato se v nekem trenutku, ko se rezerve izčrpajo, vse sesuje in človek resno zboli – ali se bolezni, ki so bile prej obvladljive, poslabšajo, ali pa se pojavijo nove.

»To so posledice sedanje krize,« opozarja dr. Fikfak. Poveča se tako verjetnost obolelosti zaradi psihosomatskih bolezni, kot so srčna kap, rana na želodcu, stalni glavoboli, poslabšanje ali nastanek astme, sladkorne bolezni, pa tudi psihosocialnih bolezni: alkoholizma, odvisnosti od drog, medtem ko so lahko kostno-mišične bolezni tako psihosomatske kot psihosocialne. Več je tudi invalidnosti in trpinčenja na delovnem mestu.

Dr. Metoda Dodič Fikfak opozarja na dvoreznost statističnih podatkov, ki lahko v povprečju skrijejo posamezne poraste. »Vemo, da se bolniška odsotnost na splošno v kriznem času zmanjša, a v podjetjih, kjer se je že začelo odpuščanje in premeščanje delavcev, bolniški stalež praviloma naraste: ljudje so v stiski in odreagirajo s hudo boleznijo. Najbolj pa nas je presenetilo področje bolniških zaradi duševnih in vedenjskih motenj. V krizi vemo, da se število teh motenj poveča, a hkrati je bolniških manj, kar pomeni, da ljudje bolni hodijo v službo.« Povečanje prezentizma – prisotnosti na delovnem mestu, ko je delavec bolan in bi moral uresničevati svojo pravico do bolniške odsotnosti – je v času gospodarskih kriz razširjen in pripoznan pojav.

Med razlogi bolniške odsotnosti se zadnji dve desetletji v Sloveniji stalno povečuje delež duševnih in vedenjskih bolezni. Pri teh predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela opozori tako na depresijo, ki se pojavlja v vse bolj resnih in težkih oblikah, kot trpinčenje na delovnem mestu, ki ga diagnosticirajo kot reakcijo na hud stres in prilagoditvene motnje, saj nima samostojne medicinske diagnoze.

Ker ljudje z bolniško odlašajo ali niti ne poiščejo zdravniške pomoči, se depresija krepi, in ko bolniške odsotnosti ni več mogoče odlašati, je ta ponavadi daljša ali celo postane kronična, saj dolga odsotnost pomeni tudi težjo vrnitev na delo. Zato strokovnjaki poudarjajo pomen stikov, ki naj jih podjetje ohranja z zaposlenim na bolniški, ter da mu nato olajša prihod nazaj na delovno mesto, kjer so se morda v vmesnem času stvari spremenile.

Trpinčenje delavcev na delovnem mestu so na inštitutu za medicino dela raziskovali najprej pred nastopom krize in nato dve leti kasneje, leta 2010. »Dobili smo na prvi pogled paradoksne rezultate, saj je bilo glede na prvo raziskavo trpinčenja manj, bolniškega staleža zaradi trpinčenja pa več. Prisotnost trpinčenja v letu 2010 naj bi dosegala desetino rezultatov iz leta 2008. Tu je treba razumeti, da v krizi delavci doživljajo trpinčenje drugače, pripravljeni so prenesti skoraj karkoli, samo da ohranijo delo in si zagotovijo preživetje. A posledice te višje tolerance se pokažejo čez leta. Hkrati je bilo jasno, da obstaja porast najhujših oblik trpinčenja, katerega posledice se kažejo na fizični kondiciji delavcev in zahtevajo bolniško.« Dr. Metoda Dodič Fikfak priznava, da bi kdo lahko te podatke razumel kot sporočilo, da delavci ozdravijo, če se nanje pritisne. »A to ni res. Sedanje stanje bomo še drago plačevali v prihodnosti,« posvari in spomni na val samomorov med zaposlenimi pri francoskem telekomu.

Telekomunikacijski operater, ki je danes drugo največje svetovno podjetje na področju telekomunikacij, je bil do leta 2004 v večinski državni lasti, nakar je šlo podjetje v prodajo, francoska država in nacionalni strateški investicijski sklad pa še naprej ohranjata 26,95 odstotka lastništva. Direktor francoskega Telekoma v letih 2005 do 2010 je bil Didier Lombard in v času njegovega vodenja je delo izgubilo okoli 30.000 zaposlenih v podjetju v Franciji. V letih 2008 in 2009 je javnost šokiral podatek, da je kar 35 zaposlenih v francoskem telekomu naredilo samomor. Komentar Lombarda, ki je leta 2008 dobil menedžersko nagrado, je bil, da gre za »kulturo samomorilnosti«, ki jo delavci kopirajo drug od drugega. A poročilo inšpektorata za delo je leto kasneje ugotovilo, da v podjetju vlada takšna klima »menedžerskega nadlegovanja, da je psihološko oslabila delavce ter ošibila njihovo fizično in psihično zdravje«. Julija 2012 je bila potrjena obtožnica zoper Lombarda, s čimer se je začela sodna preiskava njegovih brutalnih praks vodenja, ki naj bi predstavljala psihološko trpinčenje zaposlenih.

Zaradi ogorčenja so v podjetju vzpostavili posebno nadzorno skupino za stres na delovnem mestu, v katero so vključili tudi predstavnike sindikata, ki je predtem protestiral, da se je moralo zaposlenih uničevalo s prisilnimi premestitvami in nemogočimi zahtevami glede delovne učinkovitosti. V začetku letošnjega leta so sindikalni predstavniki opozorili na ponovno dramatično poslabšanje vzdušja v podjetju. Če je v letu 2013 naredilo samomor 11 zaposlenih, si je samo v prvih treh mesecih letos vzelo življenje že 7 delavcev in 3 delavke, vsaj osem od teh desetih samomorov pa naj bi bilo neposredno vezanih na razmere na delovnem mestu.

Junija objavljeno poročilo francoskega ministrstva za delo je tudi pokazalo, da je kar 22 odstotkov delavcev v Franciji soočenih z zastraševanjem na delovnem mestu. Zaposleni v trgovini in storitvenih dejavnostih, mladi, javni uslužbenci in delavci iz drugih držav EU so žaljivemu odnosu izpostavljeni nadpovprečno – ti delavci so pogosteje bolni, večkrat vpleteni v nesreče pri delu in pogosteje odsotni z dela.

Francija ima s 14,7 primera samomorov na 100 tisoč prebivalcev višjo stopnjo samomorilnosti od povprečja EU, vendar pa je stopnja še vseeno nižja od slovenske; leta 2012 je bilo v Sloveniji 22,15 primera samomorov na 100 tisoč prebivalcev, kar je najvišja stopnja po letu 2009, ko je stopnja poskočila z 20,4 na 22,4.

Kakovost življenja delavstva

Evropska socialna anketa iz lanskega leta je ocenjevala tudi pričakovana zdrava leta posameznika ob rojstvu glede na pričakovano življenjsko dobo. Slovenija je po številu zdravih let v življenju posameznika tretja od zadaj, krajši čas so zdravi le še v Latviji in na Slovaškem, glede na delež zdravih let znotraj pričakovane življenjske dobe pa je Slovenija ocenjena najslabše. Na delovnem področju je Slovenija v omenjeni anketi tretja po številu delavcev, ki poročajo, da so izpostavljeni dejavnikom, ki škodujejo njihovi psihološki ali fizični dobrobiti. Večjo stopnjo občutka ogroženosti izražajo le na Finskem in Švedskem.

Vendar pa je Slovenija tudi glede na poročilo EU o delovnih razmerah iz lanskega decembra na samem vrhu po stresu, ki ga delavci čutijo in povezujejo s svojim delom in delovnim okoljem. Da je tak stres zelo ali precej pogost, ocenjuje 72 odstotkov slovenskih delavcev (višji delež imata le Grčija, 82, in Ciper, 88). Hkrati so med slovenskimi delavci glede na evropsko povprečje tretje najslabše ocenjeni ukrepi, ki naj bi zmanjševali stres. Zaupanje, da se bodo problemi, vezani na varnost in zdravje na delovnem mestu, rešili, pa je nekje na evropski sredini, pri 66 odstotkih – na skrajnih koncih sta Portugalska, kjer je leta 2012 v izboljšanje verjela le polovica delavcev, medtem ko je bilo v Veliki Britaniji v to prepričanih 91 odstotkov delavcev. Slovenija je z 39,8 delovne ure na teden tudi nad povprečjem starih članic EU, kjer na teden opravijo v povprečju 39,4 delovne ure; povprečje med novimi članicami, skupaj s Hrvaško, pa je bilo 40,2 delovne ure na teden.

Tudi podatki inšpektorata za delo kažejo, da se je glede na število opravljenih nadzorov s področja varnosti in zdravja pri delu število kršitev v letu 2013 dvignilo za 13 odstotkov glede na leto poprej, v zadnjih štirih letih pa tudi vseskozi narašča število ukrepov, ki jih inšpektorat naloži delodajalcem.

Navidezno dobre novice so vezane na bolniške, ki so posledica poškodb pri delu ali poklicnih bolezni, saj njihovo število vztrajno pada. Glede na podatke ZZZS iz leta 2004 se je njihovo število do lani prepolovilo. (Tako v primeru bolniških zaradi poškodb pri delu, ki so krajše od enega meseca in jih krije delodajalec, kot v primeru bolniških zaradi poškodb pri delu, ki trajajo dlje kot mesec dni in jih krije ZZZS). A na težavo pri ocenjevanju teh podatkov je opozorila nizozemska Tilburgova študija, ki je preverila podatke 16 držav Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj med letoma 1975 in 2000. Rezultati so pokazali, da manjše število nesreč in poškodb pri delu (ki niso hude ali celo smrtne) med gospodarsko krizo ni nujno vezano na varnejše delovno okolje. Ugotovili so, da je število prijavljenih nesreč obratno sorazmerno s stopnjo brezposelnosti in da je to, ali bodo delavci prijavili nesreče in poškodbe pri delu, odvisno od dveh dejavnikov: prvi je njihova ocena, ali bodo zaradi prijave odpuščeni, drugi pa posledice izgube službe.

Ob tem je posebej pereča problematika v Sloveniji prijavljanje poklicnih bolezni. Z Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so nam sporočili, da medtem ko sami ocenjujejo svoje postopke za pravilno urejene, so »že večkrat opozorili, da večletno povprečje 0,2 odstotka, pri katerih naj bi bil vzrok invalidnosti poklicna bolezen, verjetno ne kaže realnega stanja v slovenski družbi. Opozarjali smo tudi na neustreznost postopkov pri ugotavljanju poklicnih bolezni pred podajo zahtevka za oceno na ZPIZ.« Sedanja ureditev namreč predvideva, da mora k zdravniku specialistu, ki ugotavlja poklicno bolezen, delavca napotiti delodajalec, ali pa si mora delavec plačati specialistično oceno sam. Od delodajalca se pričakuje, da bo pljuval v lastno skledo, opisuje sedanjo ureditev dr. Metoda Dodič Fikfak. »Pišejo mi delavci, ki imajo poklicne bolezni, a ne vedo, kako zahtevati, da se jim jih prizna, saj jih je strah, da jih bo delodajalec zato odpustil.«

Z ZZZS so nam odgovorili, da so v svojem Strateškem razvojnem programu 2014–2019 »izpostavili strateško priložnost in nujo, da se sistemsko uredi področje tveganj poškodb pri delu in poklicnih bolezni. Ocenjujemo, da je sedanja ureditev neustrezna in pomanjkljiva, z vidika naraščajočih potreb po zdravstvenih storitvah starajočega se prebivalstva pa tudi finančno nevzdržna.« Na ZZZS si želijo tudi razmislek o diferenciaciji prispevnih stopenj za zavarovanje za poškodbe pri delu za različno ocenjene delodajalce v panogi glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.

Škodljivost sedanje ureditve

Največji, a trenutno neviden problem sedanje krize, ki ga prepoznavajo zdravstveni strokovnjaki, pa je povezan s porastom prekarnih delavcev: tako navidezno samozaposlenih, delavcev za določen čas kot agencijskih delavcev ter delavcev prek podjemnih in avtorskih pogodb.

»Vsi ti delavci praktično nimajo možnosti iti na bolniško. Če so bolni, tisti dan ne delajo in niso plačani. To je novo, in to je problem,« opozarja dr. Tatjana Kofol Bric z Inštituta za varovanje zdravja. O njihovem zdravju in posledicah prekarnosti so podatki pomanjkljivi in posledice v Sloveniji slabo raziskane. »Njihove zelo okrnjene pravice do koriščenja bolniške so ali posledica narave pogodb, po katerih delajo, ali jih omejuje skrb, da morda po bolniški odsotnosti ne bodo več najeti za delo. Bo nekdo, ki ima pogodbo za pol leta, koristil bolniško, če bo v tem času zbolel?«

Dr. Metoda Dodič Fikfak je še bolj neposredna. »Zakaj imajo delodajalci radi prekarne delavce? Ker ne hodijo na bolniško. Če gredo prepogosto, jih odpustijo. Prekarni delavci so pomembno poglavje sedanje krize. Leta 2009, po prvem valu prestrukturiranj, se je najprej odpustilo vse začasno zaposlene. Zanje se ni nihče brigal, z odpovedjo ali prekinitvijo pogodb pa delodajalci niso imeli nobenih stroškov. Kaj se z njimi dogaja, ne vemo. Ti delavci praviloma delajo tudi poškodovani ali bolni od doma. In kratkoročno se to delodajalcu splača, a to nas bo spodneslo, kajti širše družbene posledice sedanjega stanja se bodo pokazale na dolgi rok. Vemo tudi, da so zdravstveno bolj ogroženi kot dolgotrajno brezposelni tisti, ki so pogosti iskalci zaposlitve. Stres neprestanega iskanja in zavrnitve je tako hud, da telo tega ne prenese.«

Raziskav o posledicah negotove zaposlitve je mnogo več v tujini. Tako je raziskava Perceived Job Insecurity and Health v primeru ameriškega Michigana ugotovila, da »je kronična negotovost dela pomembnejši dejavnik slabega zdravja kot kajenje ali visok krvni tlak; potencialno skrajša življenje prekarnih delavcev za več let. Celotna družba pa izgubi prihodke od davkov, kar deluje uničujoče na izobraževalni sistem, infrastrukturo in vsa druga vlaganja v prihodnost. Šibko zdravje delavcev v sivi ekonomiji ustvarja krizo za javno zdravstvo. Podjetja, ki ne zlorabljajo zakonov, težje ohranijo svoje mesto na trgu, zaupanje v temeljna pravična pravila igre pa se krči. Revščina in neenakost se povečata.«

V raziskavi iz leta 2011 The Health Consequences of Precarious Employment Experiences raziskovalca ugotavljata, da prekarno delo vpliva na zdravje delavcev skozi tri soodvisne dejavnike: povečana fizična izpostavljenost tveganjem, gmotna prikrajšanost in stres. Četudi niso ugotovili neposredne povezave med raznovrstnimi oblikami prekarnega dela in posameznimi boleznimi, pa so ugotovili, da lastnosti prekarnega dela škodljivo vplivajo na zdravje posameznika.

So pa v ameriški raziskavi Temporary Work and Depressive Symptoms ugotovili, da so posamezniki, ki so bili zadnji dve leti v prekarnih zaposlitvah, za polovico pogosteje imeli znake depresije. Številni raziskovalci ob tem opozarjajo, da se negativni vpliv prekarnih zaposlitev na duševno zdravje praviloma zmanjša, če se zaposlitev preoblikuje v bolj zanesljivo obliko ali če prekarni delavec najde novo, bolj zanesljivo zaposlitev.

Prav tako je v evropskem poročilu Study on precarious work and social rights iz leta 2012 povzeta raziskava, ki opozarja, da so prekarni delavci pogosteje izpostavljeni utrujajočim ali neprijetnim položajem, hrupu in ponavljajočim gibom, imajo manj svobode pri določanju, kdaj si vzamejo proste dni, in niso zastopani v organih, ki skrbijo za zdravje in varnost pri delu. Raziskava Employment Precariousness and Poor Mental Health: Evidence from Spain on a New Social Determinant of Health je prav tako potrdila povezavo med negotovostjo zaposlitve in različnimi zdravstvenimi posledicami, še posebej slabšim psihičnim zdravjem, poškodbami pri delu in prezentizmom na delovnem mestu, tudi ko so bili prekarni delavci bolni ali poškodovani.

V knjigi Unhealthy Work: Causes, Consequences, Cures sodelavci na ameriškem Centru za socialno epidemiologijo opozarjajo, da se pogoji dela zaradi krize slabšajo. Skozi primere, ki jih predstavijo v knjigi, se izriše vpliv krize na fizična obolenja, psihične bolezni in nenazadnje izgubljeno produktivnost ter ustvarjalnost delavcev.

Dr. Metoda Dodič Fikfak pravi, da je najhuje to, da bi se vsem tem negativnim posledicam gospodarske krize na zdravje ljudi lahko izognili. Alternativni pristopi so utemeljeni na temeljnem spoštovanju in dostojanstvu vsakega človeka ali pa na bolj dolgoročnem razmisleku o posledicah sedanjih ravnanj. Opozori na izjemne izgube, ki nastajajo, ker ne prihaja do medgeneracijskega prenosa znanj, ter spomni na temeljno spodobnost. »Delavci zamerijo predvsem, če se nihče od njih ne poslovi, nihče jim ne reče hvala za trideset let dela, gredo kot ožete in zavržene cunje.«

Neoliberalna miselnost boja vseh proti vsem in preživetja le najmočnejših in najsposobnejših ropa družbo temeljne varnosti in solidarnosti, teh izjemnih reči, ki spreminjajo svet. Trg zanimajo le najbolj zdravi in fit, najpametnejši in najbolj sistemu prilagojeni ter zanj usposobljeni delavci. A resnično bogastvo družb leži drugje. Dr. Metoda Dodič Fikfak zaključi z nizom vprašanj: »Kdo je zdrav? In kdo lahko to določi? Študentom dam vselej za primer slovenskega filozofa prof. Evgena Bavčarja, ki živi in dela v Parizu. Je slep, a je umetniški fotograf. Kdo torej postavlja meje? Kdo določa zahteve in pogoje, kdo je dovolj zdrav in kdo sposoben za neki poklic?«

Redukcije ljudi na potrošni material za doseganje gospodarske rasti in dobičkov država ne more le zgroženo opazovati in ob njej viti rok. Prav tako se odgovornosti za uveljavljanje pravične in pravne ureditve ne more prelagati na družbeni najšibkejši, morda celo poškodovani ali bolni člen. Največja parlamentarna stranka obljublja, da so smoter njenega obstoja »povrnitev dostojanstva ljudem« ter »močne, aktivne in ustvarjalne generacije«, ob zavedanju, da »smo močni le toliko, kolikor je močan naš najšibkejši člen«. Čas za osmislitev obstoja politike je bil že včeraj in je zdaj.