V začetku tedna je Izrael porušil nekaj najvišjih stanovanjskih stolpnic v samem centru Gaze. Izkazalo se je, da je bilo to eno zadnjih dejanj v 51 dni trajajoči vojni za Gazo. V torek sta nato Hamas in Izrael pristala na časovno neomejeno prekinitev medsebojnega napadanja. Prvi konvoji s humanitarno pomočjo so v sredo in četrtek zapeljali v Gazo tako iz Izraela kot skozi prehod Rafa z Egiptom.
Političnost javnega zdravja
Norveški zdravnik Mads Gilbert sodeluje z zdravniki v Gazi že sedemnajst let. Junija letos je odšel v Gazo in za urad ZN za palestinske begunce UNRWA pripravil poročilo o stanju zdravstvenih ustanov v Gazi pred začetkom zadnjih izraelskih napadov. V poročilu opozarja na hudo pomanjkanje v osrednji javni bolnišnici Shifa, kjer osebje ni prejelo plač od marca letos; hkrati ugotavlja, da je stanje boljše v zasebni bolnišnici Al Quds. Ta je bila pozneje tarča izraelskih napadov. Po prihodu iz Gaze konec julija je v oddaji HardTalk na BBC dejal, da je njegova dolžnost zdravnika težiti k preventivi in opozarjati na stanje, ki povzroča glavnino zdravstvene krize v Gazi.
»Ne gre za naravno katastrofo, ampak za situacijo, ki jo ustvarjajo ljudje, politika,« vztraja dr. Gilbert. Življenjski pogoji, ki so vezani na vodo, hrano, varnost, dom in dostop do izobrazbe, so tisti, ki zagotavljajo in ustvarjajo zdravje; zato sta javno zdravstvo in politika siamska dvojčka, je prepričan norveški zdravnik.
Četrtkovo poročilo pisarne ZN za koordinacijo humanitarnih zadev OCHA ocenjuje, da se vsaj okoli 108 tisoč prebivalcev Gaze nima kam vrniti, saj so njihovi domovi porušeni ali tako poškodovani, da v njih ni mogoče živeti. V povprečju imajo ljudje v Gazi šest ur elektrike na dan, le desetini prebivalcev priteče voda iz pipe vsak dan, a je na voljo le šest do osem ur. Za vse druge je dostop do vode še bolj redek, ob tem da je zaradi poškodovanega vodovodnega in komunalnega omrežja le desetina vode pitna in zdravju neškodljiva.
OCHA ocenjuje, da naj bi približno tretjina od 3106 ranjenih otrok ostala trajno fizično zaznamovana, tisoč petsto otrok pa je od 7. julija do danes osirotelo. Dr. Gilbert v svojem poročilu prav tako opozarja, da se je odvisnost ljudi v Gazi od humanitarne pomoči zaradi uničenih tovarn, omejevanja ribičev pri ribolovu in streljanja na kmete, ki imajo obdelovalne površine v bližini meje z Izraelom, v zadnjem poldrugem desetletju povečala za vsaj desetkrat.
Testirano in zapakirano
Pogoji premirja, ki ga obe strani predstavljata kot zmago, naj bi bili natančneje določeni jeseni. Izrael vztraja, da obleganje Gaze ostaja, kot je bilo bolj ali manj zadnjih sedem let, in da v Gazo ne bo spustil ničesar drugega kot le nujne humanitarne potrebščine. V Izraelu zaradi strmoglavega padca podpore premierju Benjaminu Netanjahuju v zadnjih dneh nekateri napovedujejo volitve v začetku leta 2015. Razvoj vojaške tehnologije in cvetoča izraelska izvozna zgodba pa se nadaljujeta. Ob meji z Gazo se že od leta 2007 vozijo daljinsko upravljana oklepna vozila guardium. Na strehi imajo za zdaj le kamere in tipala, toda možnost in prostor sta tam tudi za orožje.
Slovenija je vojaško opremo iz Izraela uvažala nazadnje leta 2010. V izraelskem dokumentarnem filmu The Lab (2013) filmar Yotam Feldman opisuje, kako okupacija in nasilje nad Palestinci poganjata in krepita v letu 2012 sedem milijard dolarjev vreden izvoz izraelskega vojaškega orožja in tehnologije. Pomembna primerjalna prednost Izraela naj bi bila prav ta, da je orožje »testirano na terenu«. General Yoav Galant, ki je vodil južno poveljstvo izraelske vojske v letih 2005 do 2012 in bil idejni ter tehnični vodja napadov na Gazo v letih 2008/09, v dokumentarcu trdi, da je delež civilistov med žrtvami v izraelskih napadih nižji kot med katerokoli vojaško operacijo Zahoda v zadnjih desetletjih.
»Nekatere države v Evropi in Aziji obsojajo Izrael zaradi napadanja civilistov, a nato pošljejo svoje poveljnike sem, da bi jim razložili, kako nam uspe doseči tako nizek delež civilistov med pobitimi. Veliko je hipokrizije. Javno nas obsojajo, a nato nas sprašujejo, kaj je naš izraelski trik, da spreminjamo kri v denar...«
Medtem ko se razmere na okupirani sirski Golanski planoti zaostrujejo, Izrael krepi represijo tudi na Zahodnem bregu in v Jeruzalemu. Samo v četrtek so priprli 16 Palestincev, trije so bili ranjeni v bližini Hebrona. Množijo se napadi izraelskih naseljencev in vojaški nočni vdori v domove Palestincev ter aretacije. V Jeruzalemu se palestinske družine zaradi nevarnosti ugrabitve bojijo poslati otroke same v šolo, druge je strah v javnosti govoriti v arabščini. Organizacija za podporo zapornikom in človekove pravice Addameer je junija, pred zadnjim valom aretacij, poročala, da je bilo v izraelskih zaporih šest tisoč Palestincev, od tega 32 otrok, ki so imeli manj kot 16 let. Kot orodje kolektivnega kaznovanja naj bi bilo okoli tisoč Palestincev priprtih od začetka julija, a jih je bila večina čez čas izpuščena. Dokumentarec The Lab prikaže tudi predavanje upokojenega generala Amirama Levina vojaškim kolegom. Sivolasi general začne svoj govor s trditvijo, da mora biti kaznovanje, kot izraelska strategija, glavni element njihovega delovanja.
Blokiraj ladjo!
Kljub temu, ali prav zaradi takega ravnanja, se krepi val aktivnosti v okviru mednarodne kampanje BDS v solidarnosti s Palestinci. V kalifornijskem Oaklandu so protestniki v okviru akcije Block The Boat za skoraj štiri dni zadržali raztovarjanje izraelske tovorne ladje Zim. Poskusi blokade so sledili še v štirih drugih ameriških pristaniščih, za nedeljo pa je protest in poskus blokade načrtovan v floridskem pristanišču Tampa.
Norveški zdravnik Mads Gilbert je prepričan v nujnost glasnega upora proti kolonialnemu projektu Izraela: »Če bomo dovolili, da je moč tista, ki določa pravice, in če bo sila postala orodje, s katerim se rešuje spore, v katerih jedru gre za vprašanje pravičnosti, bomo počasi vsi degenerirali.«
Palestinski profesor postkolonialne in postmoderne literature Haidar Eid je bil in ostaja v Gazi, kamor se je pred leti vrnil iz Južne Afrike. V Gazi je idejni center in motor poziva k bojkotu, sankcijam in prekinitvi investicij v Izrael, dokler ta ne začne spoštovati svojih obveznosti po mednarodnem pravu. S trdnim prepričanjem je pred štirimi leti razlagal, da se morajo Palestinci kot družba učiti iz južnoafriške izkušnje, čeprav apartheidski režim ni nikoli posegal po takšni stopnji nasilja, kot ga Izrael uporablja v Palestini. »Vem, da še vedno prevladuje cionistična zgodba. Moja, palestinska, ni priznana, saj spremeni sliko. Kajti govori o kolonizaciji in zatiranju, a tudi o odporu.« Danes se še vedno sprašuje, koliko vojn in uničenja bo še potrebnih, da se bo končno zrušil izraelski režim apartheida.
