Palestinci imajo pravico do neodvisne države

Država Izrael je nastala, ko so sionisti spoznali, da je treba najti rešitev, ki bo ustavila preganjanje judovskega ljudstva, hkrati pa je to potrebo priznala tudi mednarodna skupnost. Mednarodno priznanje o moralni upravičenosti nastanka Izraela je bilo pomemben in ključni element pri ustanovitvi države. Z drugimi besedami, Izrael je bil ustanovljen na jasno moralno priznani osnovi. Če tega moralnega temelja ne bi bilo, se sionistična ideja najverjetneje niti ne bi uresničila.

Vojna za neodvisnost (arabsko-izraelska vojna, 1948) nam je bila vsiljena. Palestinci so zavrnili sprejetje načrta Združenih narodov o razdelitvi ozemlja. Ob podpori sosednjih arabskih vojsk so začeli vojno proti Izraelu in poskušali preprečiti, da bi obveljala odločitev generalne skupščine ZN. Vojna se je končala leta 1949 z izraelsko zmago. Ob koncu vojne so bile začrtane meje Izraela in priznana nam je bila pravica do neodvisnega življenja v svobodni državi, v skladu z ideali političnega sionizma. Te meje (če odmislimo Jeruzalem) je priznal svobodni, civilizirani svet. Tako je bilo do šestdnevne vojne leta 1967.

Četudi nam je bila šestdnevna vojna vsiljena (s čimer se sicer vsi ne bi strinjali), pa je bil sedmi dan te vojne, ki datira v 11. junij 1967 in se nadaljuje vse do danes, naša odločitev. Z izgovorom, da potrebujemo Zahodni breg zaradi varnostnih razlogov, smo postali kolonialna država. Več kot 47 let ostaja Zahodni breg zasedeno ozemlje. V tem času smo kršili mednarodne sporazume, jemali Palestincem zemljo, izraelske priseljence iz Izraela preseljevali na zasedena ozemlja, se zapletali v razlastitve in krajo – in vse to upravičevali z našo varnostjo. Z leti so se razlogi za zasedbo skrčili na enega samega: gospodarsko izkoriščanje zasedenih ozemelj za dobrobit izraelskih naseljencev in zadovoljevanje njihovih potreb.

V vnemi, da ohranimo nadzor nad zasedenimi ozemlji, smo razvili dva ločena pravna sistema: napreden, liberalni sistem za Izrael in izraelske naseljence; in krut, krivičen sistem za Palestince na zasedenih ozemljih. Dejansko smo na zasedenih ozemljih vsilili režim apartheida takoj po njihovem zavzetju. Ta zatiralski režim vztraja še danes.

Sedmi dan šestdnevne vojne, ki se nadaljuje do današnjega dne, nas je iz moralne družbe, katere prepričanja slonijo na veri v pravičnost nacionalnega preporoda, spremenil v zatiralsko družbo, ki preprečuje »drugemu«, da bi uresničil svoje legitimne nacionalne cilje.

Za Palestince je odpor boj za narodno osvoboditev. Iz zgodovine vemo, da noben narod noče živeti pod tujo nadvlado in da se narodnoosvobodilni boj vedno konča z zmago. To razumemo, vendar o tem ne razmišljamo, ampak se pripravljamo na spopad, da bi preprečili ali zavrli tok zgodovine. Čeprav dobro vemo, da je izid neizogiben, zasidran v moralni pravici vseh narodov do samoodločbe. Edino vprašanje, ki ostaja, je, kolikšno ceno v krvi bosta plačala oba naroda, dokler ne pride do osvoboditve palestinskega naroda.

Leta 2002 je Arabska liga sprejela savdsko pobudo za sklenitev miru med Izraelom in Palestinci. Mirovno pobudo so podprle tudi islamske nearabske države. V bistvu so Palestinci in arabske države Izraelu ponudili oljčno vejico, da se »konča izraelsko-palestinski konflikt in vzpostavijo normalni odnosi z Izraelom na podlagi celostnega mirovnega sporazuma«. Z mirno vključitvijo Izraela v regijo bi se tako končno uresničile sionistične sanje.

S podaljševanjem okupacije pa ne le izgubljamo moralni temelj za obstoj Izraela kot svobodne in pravične družbe, temveč resno ogrožamo možnost trajnega obstoja države. Izraelska varnost ne more temeljiti zgolj na meču, ampak predvsem na moralni pravičnosti in miru s palestinskim ljudstvom in sosednjimi arabskimi državami. Režim okupacije ni le moralno neupravičljiv, temveč hkrati spodkopava varnost Izraela in ogroža njegov obstoj.

Palestinci imajo vso pravico do neodvisne države. Ne pričakujmo, da se bodo sprijaznili z državo, ki bo ne le prikrajšana za ozemeljsko povezanost Zahodnega brega z območjem Gaze, pač pa prepredena z izraelskimi kolonijami in vojaškimi postojankami, ki se kot trnje zajedajo v njeno tkivo. To bo vodilo le v nove vojaške spopade med Izraelci in Palestinci.

V tej luči pozdravljam odločitev švedske vlade, da prizna državo Palestino vzporedno z Izraelom na mejah iz leta 1967. Ta korak ni le pravičen, pač pa hkrati zagotavlja tudi nacionalno varnost obeh narodov. Obenem bi priporočil britanskemu spodnjemu domu, irskemu senatu in španskemu parlamentu ter spodbudil Slovenijo in evropski parlament, da storijo enako.