Pokrajina je znana po prekmurski gibanici, bograču in šunki. Veleznan je propad tovarne Mura, dežela pa je že dolgo tudi poligon za prenekatero finančno packarijo, te so dodobra izčrpale domače gospodarstvo. Ob novodobnih zgodbah še živijo nerodni stereotipi o malih, pridnih in gostoljubnih preprostih ljudeh. Živijo v močvirnati ravnici, ki jo prepreda megla. Med prekmurskimi Slovenci je v rabi skoraj nerazumljiv jezik, za katerega mnogi menijo, kako je bolj madžarski kot pa slovenski. In prav pri prekmurščini se radi ustavljamo ob praznikih, kot je že imenovana združitev. In zmeraj znova poslušamo bolj ali manj spretno poudarjanje pomena jezika, zaradi katerega je pokrajina v tisočletju madžarske nadvlade ohranila slovenski značaj. Prekmurščina velja pri stroki za slovensko narečje (počasi se mu vrača veljava književnega jezika, kot so ga utemeljili evangeličanski pisci) z najmanj tujkami in je najbližje starocerkveni slovenščini. O kakšni madžarski podlagi v jeziku zato ne more biti govora.

Ljudje s svojim jezikom v času prizadevanj za združitev z matico doživljajo marsikaj. Eno najslikovitejših zgodb v svojih spominih izpiše Ivan Jerič (1891–1975). Veliki Prekmurec je v vojaški suknji preživel celotno prvo svetovno vojno od sarajevskega atentata dalje, kjer je bil kot nabornik na manevrih. Bodoči duhovnik že takoj po povratku iz klavnice ob Soči neutrudno deluje za združitev. Med drugim ga v teh prizadevanjih s tovarišem Mihaelom Küharjem pot zanese tudi v Ljubljano. Takole zapiše: »Motilo nas je tudi, da se jugoslovanski krogi niso izjavili za osvoboditev Prekmurja. Pa tudi slovenska javnost ne. Bila so številna zborovanja za naše severne meje, toda noben govornik se ni dotaknil prekmurskih meja. Začeli smo dvomiti, ali Kranjci in Štajerci res računajo s Prekmurjem. Zato sva z Mihaelom Küharjem šla k narodni vladi v Ljubljano, da na merodajnem mestu ugotoviva, kaj je s Prekmurjem. Dne 13. decembra (1918) sva prosila, da naju kak poverjenik sprejme. Sprejel naju je sam predsednik deželne vlade J. Pogačnik. Ko sva mu povedala, da sva prišla prosit, naj deželna vlada posreduje pri pristojni vojaški oblasti, da jugoslovanska vojska zasede Prekmurje, se je zamislil in vprašal:

– Kje pa se nahaja ta pokrajina?

Ko sva mu razložila, naju je znova vprašal:

– Pa tam živite Slovenci?

Sedaj pa sva mu midva začudeno pritrdila.«

V nadaljevanju dneva se srečata še z drugimi člani deželne vlade, tudi pri njih sta naletela na popolno nepoznavanje skrajnega slovenskega severovzhoda. Na koncu ju sprejme še poveljnik Savske divizije polkovnik Švabić. Srečanje je opisano takole: »Ko mu poveva, zakaj sva prišla, je vrgel pred naju zemljevid in naročil, da označiva mejo, do koder bivajo v Prekmurju Slovenci. Pa ni hotel verjeti, da smo v Prekmurju Slovani, zato nama je naročil, naj govoriva tako, kakor govori prekmursko ljudstvo. Ko sva govorila prekmursko narečje, je rekel ves vzhičen:

– Bogami, ja vas više razumem nego ove Kranjce. (Bogme, bolj vaju razumem, kot tele Kranjce.)

Pomoči pa nama ni obljubil z izgovorom, da mu še za zasedbo Koroške primanjkuje vojakov. V Ljubljani sva se nato udeležila še pogreba Ivana Cankarja in se brez vsakega uspeha vrnila žalostna domov.«

Iz Jeričevih zapisov je razvidno, da so si prizadevali za osvoboditev pokrajine, saj bi po njihovem le vojaška zasedba pregnala madžarsko vojaško in civilno oblast. Zaradi pariške mirovne konference in političnih okoliščin kljub Maistrovim obljubam do zasedbe zaenkrat ni moglo priti. V to so Jeriča in tovariše prepričevali tudi 7. marca 1919 ob obisku vladnih predstavnikov SHS v Beogradu. Med drugim jih je sprejel tudi dr. Anton Korošec. Beograjski obisk je potrdil, da je za vojaški poseg v Prekmurju čas zamujen. Vse je v rokah ekspertov na mirovni konferenci.

So pa sestavili letak, s katerim bi vlada SHS dala Prekmurcem vedeti, da pokrajina ni pozabljena. Takole se začne: »Dragi prekmurski Slovenci! Težko nam je, da še niste rešeni in združeni z ostalimi Slovenci v državo SHS. Ne mislite, da smo na vas pozabili. Ne, mislimo na vas. Mednarodni položaj pa je tak, da vas samo preko mirovne konference moremo rešiti. Zato imamo pri mirovni konferenci posebne eksperte, strokovnjake za vašo rešitev, zato tudi pošiljamo mirovni konferenci resolucije, v katerih dokazujemo, da ste vi del slovenskega naroda in zato spadate v državo SHS.«

Sledi šest točk o prihodnosti pokrajine, o volilni pravici, zemljiški reformi in odpravi grofovstva. Proglas se konča: »Mirno počakajte, dokler vas ne bo mirovna konferenca priključila k Jugoslaviji. Ne izzivajte, da se vaš nasprotnik ne bi nad vami maščeval. Ostanite stanovitni v svojem narodnem in jugoslovanskem prepričanju!

Zvestoba prinaša svobodo!

Beograd, dne 9. marca 1919, vlada SHS«

Na mirovni konferenci je med eksperti deloval tudi dr. Matija Slavič, po rodu Prlek, rojen ob desnem bregu reke Mure. Slavič je dobro poznal prekmurske razmere na levem bregu. Njegova diplomatska in strokovna prizadevanja ostajajo vse do danes neprecenljiva. Kot seveda tudi Jeričeva, ki so ga ob obisku v Beogradu Madžari že drugič obsodili na smrt.

Po mnogih menjavah različnih vojaških in drugih oblasti od konca vojne je do priključitve 13. avgusta 1919 le prišlo. Mirovna konferenca pa je za določitev natančne razmejitve delala še naprej. Do nje je prišlo oziroma je bila potrjena 22. novembra 1924. O tem dogodku in še čem je pisal dr. Fran Sušnik za časopis Slovenec pod skupnim naslovom Prekmurski profili. Njegovi zapisi so leta 1929 izšli še v knjižici pod enakim naslovom. O zgodovinskem dogodku je pod naslovom Kitajski zid so podrli takrat priobčil: »Dne 22. novembra 1924 se je združilo Prekmurje s Slovenijo. Dve ovenčani lokomotivi sta počasi in previdno privlekli po novi progi natlačene salonske in službene vozove od Ljutomera do Murske Sobote. Ljudstva se je trlo na postaji. Madžari se niso mogli načuditi, da premore Jugoslavija toliko gospode in še celo cilindraste.«

Upoštevajoč oba dogodka, med katerima je minilo več kot pet let, je bilo Prekmurje združeno s Slovenijo dvakrat. Takrat se je pokrajina večinoma imenovala še Slovenska krajina. Del nje, ob razvodju reke Rabe, je ostal na madžarski strani. Tam danes živijo Slovenski Porabci. Prekmurje pa je še po prvi vojni in vsaj dve desetletji v novi jugoslovanski tvorbi veljalo za slovensko Sibirijo. Po vseh ekonomskih, demografskih in socialnih pokazateljih se je »sibirizacija« Prekmurja v povampirjenih časih znova zbudila.

Praznujemo pa le!