Ta grožnja se je v preteklosti tudi že kdaj realizirala z rednimi ali izrednimi odpovedmi delovnega razmerja delavcem, ki so javnosti razkrili podrobnosti o nezakonitih ali nemoralnih ravnanjih delodajalcev oziroma njihovih vodilnih struktur. To je bilo storjeno s sklicevanjem na »kršenje obveznosti iz delovnega razmerja« (celo z utemeljitvijo, da je šlo za naklepno kršitev ali kršitev z znaki kaznivega dejanja). Priznati je treba, da je v pravnem redu kar nekaj načel in splošnih pravil, na katera se lahko delodajalci sklicujejo pri takem sankcioniranju delavcev. Tudi pravnim osebam je v obligacijskem zakoniku izrecno priznana zaščita ugleda in dobrega imena, za vodilne v podjetjih in javnih zavodih kot fizične osebe pa to že na podlagi ustave nikoli niti ni bilo sporno. Zakon o delovnih razmerjih delavca sili v to, da upošteva zahteve in navodila delodajalca (če niso protipravni) v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja, delavci ne smejo materialno ali moralno škodovati delodajalcu, ne smejo izrabljati ali izdajati delodajalčevih poslovnih skrivnosti, za javne uslužbence pa je tudi posebej poudarjena dolžnost varovanja tajnih podatkov, ki velja tudi po koncu delovnega razmerja.
Družbena funkcija žvižgačev
Pa vse navedeno pomeni, da mora delavec zgolj gledati stran in molčati, ko v organizaciji oblast prevzamejo ljudje, ki preusmerjajo tokove javnega denarja na svoje račune, grozijo in spolno nadlegujejo zaposlene, ravnajo neetično in nezakonito v odnosu do davkoplačevalcev, potrošnikov, zaposlenih, poslovnih partnerjev in širše javnosti? Kaj delavec, ki ima vest in je dovolj pogumen, je pa po definiciji šibkejši od delodajalca, res ne sme na pomoč (praviloma preko novinarjev) priklicati javnega mnenja in tako sprožiti toka dogodkov, ki bo morda celo pripeljal do zamenjave in kaznovanja odgovornih za zlorabe?
Nikakor. »Žvižgače« oziroma whistleblowerje je treba (tudi pravno) varovati, saj v sodobni demokraciji opravljajo pomembno funkcijo. Žvižgač je v bistvu razočarani javni uslužbenec ali delavec v zasebnem sektorju, ki želi, da javnost izve podrobnosti o nemoralnih ali nezakonitih storitvah/opustitvah pri njegovem delodajalcu ali v razmerjih delodajalca z okoljem zunaj organizacije. Žvižgači javno razkrivajo različne podatke in dejstva iz notranje sfere institucije, ki nanjo mečejo slabo luč (kršitve predpisov, malomarno ravnanje z javnimi ali zasebnimi sredstvi, korupcija, nepotizem in nesposobnost). V bistvu so prostovoljni in neplačani varuhi javnega interesa. Če dobro razmislimo, bi bilo brez njih novinarsko delo neznosno oteženo, nadzor volilcev, potrošnikov in davkoplačevalcev nad samovoljno oblastjo ter zasebnimi monopoli pa skoraj onemogočen. Žvižgači so kot redek dragi kamen; če na kakšnega naletimo, ga je treba varovati in ščititi pred maščevanjem. Ta metafora se mi sploh ne zdi prenapeta. Tistih, ki bodo javno spregovorili o zlorabah moči, nikoli ne bo dovolj, saj mora žvižgač premagati strah, navajenost, apatijo, cehovsko lojalnost, grožnjo brezposelnosti, ignoriranja in socialne izolacije itd.
Zaščita žvižgačev
To dobro razumejo tudi v odboru ministrov Sveta Evrope, kjer so 30. aprila 2014 sprejeli »Priporočilo o zaščiti žvižgačev«. Priporočilo je sicer pravno neobvezen akt, neke vrste nasvet državam članicam Sveta Evrope, torej tudi Sloveniji, da v svojem pravnem redu močneje zavarujejo svobodo izražanja, v njenem okviru pa tudi pravico sprejemati informacije, brez česar ni delujoče demokracije. Državam se v Priporočilu svetuje, da vzpostavijo pravni okvir za zaščito žvižgačev, ki v kontekstu delovnega ali podobnega razmerja poročajo oziroma razkrivajo škodno ravnanje oziroma grožnje javnemu interesu na različnih področjih, vsekakor pa vsaj v zvezi s kršitvami prava in človekovih pravic ter tveganji za javno zdravje, varnost in okolje. Priporočilo odbora ministrov je seveda splošen akt, ki zgolj označi neki pomemben družbeni cilj, državam pa prepušča svobodo odločitve o tem, kako ga bodo dosegle. V vsakem primeru pa je treba: (a) varovati identiteto žvižgačev; (b) v splošnem spodbujati tako interna razkritja (denimo službi notranje revizije) kakor tudi navezavo stikov z različnimi regulatornimi in nadzornimi organi, kot so policija in razne inšpekcije; (c) nujno je preprečiti vsako maščevanje žvižgaču na delovnopravnem področju, ne glede na to, ali gre za prekinitev delovnega razmerja ali za znižanje plače, premestitev na nižje delovno mesto, mobing oziroma drugo poslabšanje delovnih pogojev.
Seveda je vsak konkreten primer zgodba zase. Sodišča morajo v sporu, kjer gre za položaj žvižgača (recimo sporu o zakonitosti odpovedi delovnega razmerja, ker je oseba razkrila malomarno opravljanje javnih pooblastil v državnem organu), pretehtati težo različnih interesov. Na eni strani so ugled, čast in dobro ime organizacije ter posameznikov, ki so obdolženi nevestnega ravnanja, poslovni interesi, interesi mednarodnih odnosov ter zunanje politike, ki jih je razkritje prizadelo, in podobno. Na drugi strani sta svoboda izražanja žvižgača in javni interes po razkritju različnih zlorab, napak, malomarnosti in neprevidnosti. Tehtanje interesov se lahko konča tako ali drugače. Menim, da je treba dati prav žvižgaču vsaj tedaj, ko je ravnal v dobri veri, iz vsaj pretežno altruističnih motivov, potem ko je izrabil vse dosegljive možnosti sanacije stanja stvari po internih organizacijskih kanalih, in ko gre za razkritje resne in pomembne zadeve.
Žvižgači, tisti, ki se pogumno in včasih nerazumno – iz idealizma – postavijo po robu korumpiranim strukturam ter brezdušnim birokratskim entitetam in jih v javnosti razgalijo, predstavljajo v zavesti sodobnega človeka, celo v pop-kulturi, neke vrste herojski arhetip. Od newyorškega policista Franka Serpica (ki ga je nepozabno filmsko upodobil Al Pacino) pa do v javnosti zelo priljubljenega kirurga Erika Breclja – zdi se, da redki posamezniki, ki so postali žvižgači, izpolnjujejo neko v ljudeh še prisotno globoko psihološko potrebo. Potrebo, o kateri bi imel kaj napisati španski pisatelj Cervantes, avtor romana Don Kihot...
Ne pozabimo pa, da je treba žvižgače zavarovati iz nekega drugega razloga: ker z izvrševanjem svoje svobode izražanja varujejo javni interes in vnašajo duha in življenje v vse bolj formalno lupino demokracije, v kateri živimo. Začeti je treba z dopolnitvijo zakona o delovnih razmerjih, ki naj vsebuje izrecno normo, da utemeljeno »žvižganje« ne more biti razlog za odpoved delovnega razmerja. Res je, da do tega rezultata že pridemo po bolj zapleteni argumentacijski poti, a včasih je dobro sodnikom napisati tudi kakšno izrecno navodilo...