Konec kapitalizma?
Kapitalizem kot gospodarski sistem temelji na zasebni lastnini proizvodnih faktorjev (kapitala, dela). Alternativna oblika gospodarskega sistema lahko temelji na kolektivnem (oz. družbenem) ali na državnem lastništvu kapitala (dela pač »kolektiv« ne more imeti v lasti, lahko pa določa njegovo ceno), vendar pa bi s takšnim premikom nazaj v socializem naredili veliko napako, saj bi zaradi obstoja gospodarskih ciklov (ki jih v enaki meri pozna tudi socializem) zavrgli višjo gospodarsko rast. Namreč, kapitalizem v splošnem nagrajuje inovativnost in uporabo inovacij v praksi v večji meri kot kolektivna lastnina in omogoča hitrejšo realokacijo produkcijskih faktorjev v bolj učinkovito oziroma s strani kupcev preferirano proizvodnjo, kar povečuje gospodarsko rast. Nerazumno bi bilo zaradi (relativno) kratkotrajnih poslovnih ciklov zavreči prednosti, ki jih prinaša privatna lastnina v obliki hitrejšega gospodarskega razvoja, pri čemer pa se (s socializmom) tudi gospodarskim ciklom ne bi mogli izogniti. Cikličnost je inherentna vsaki dejavnosti, kjer imamo opravka z negotovostjo. Bolj smiselno je iskati način, kako cikličnost gospodarskega sistema zmanjšati oziroma kako blažiti posledice takšnih ciklov.
Napad na neoklasično ekonomijo
V Sloveniji so nekateri gospodarsko krizo videli kot izjemno priložnost za lastno promocijo in zvračanje krivde na »mainstream« oziroma neoklasično ekonomijo kot vedo. Glede na dolgo tradicijo alternativnih razmišljanj o neoklasični ekonomiji to ni presenetljivo, še manj je presenetljiva kakovost argumentov, ki jih uporabljajo. Osnovna napaka, ki jo že omenjeni misleci podajajo, je enačenje neoklasične ekonomije z neoliberalizmom, terminom, ki ga je leta 1938 skoval Alexander Rüstow kot odgovor na družbeno nenaklonjenost klasičnemu liberalizmu po prvi veliki gospodarski krizi. V osnovi je avtor termina poudarjal pomembnost cenovnega mehanizma kot alokacijskega mehanizma (nasproti državi kot alokatorju), svobodno podjetništvo, konkurenco in nepristransko državo. Danes prevladujoča oblika liberalizma je ekonomski neoliberalizem, ki ga je poosebljal Milton Friedman, kot koherenten nabor priporočil pa ga lahko najdemo v radikalni verziji washingtonskega konsenza, ki se je v praksi izvajala v državah Latinske Amerike. Radikalna verzija se razlikuje tako od prvotne različice, ki jo je leta 1989 pripravil ekonomist John Williamson, kot tudi od njenih nadgradenj. Prvotna različica ter še dve nadgradnji washingtonskega konsenza namreč vključujejo poudarek na socialnih politikah države, povečanih javnih izdatkih za infrastrukturo, zdravstvo in šolstvo ter politikah, ki zmanjšujejo revščino. V radikalni verziji washingtonskega konsenza, ki pa dejansko nikoli ni dobila konsenza med glavnimi mednarodnimi inštitucijami, teh priporočil ni, pač pa poudarja zgolj tista priporočila, ki so skladna s tržnim fundamentalizmom. Denimo deregulacijo kapitalskih trgov, liberalizacijo kapitalskega računa, liberalizacijo cen, zniževanje trgovinskih ovir in popolno privatizacijo. Radikalno verzijo washingtonskega konsenza so zagovarjali predvsem ekonomski svetovalci, ki so se po študiju v ZDA vrnili v Latinsko Ameriko. Še enkrat pa je treba poudariti, da ta radikalna verzija nikoli ni bila konsenzualno sprejeta s strani MDS in Svetovne banke.
Enačenje neoliberalizma in neoklasične ekonomije je torej napačno zaradi vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da so predlogi neoliberalizma glede izbire posameznih elementov ekonomskega sistema bolj ali manj nespremenljivi, ker gre za ideološko stališče. Res je, da neoliberalizem črpa argumente iz ekonomske znanosti, a je pri tem selektiven. Nasprotno pa je neoklasična ekonomija prevladujoča veja ekonomske znanosti, in kot taka se neprestano spreminja z novimi spoznanji. Drugi razlog je v tem, da je osnovna značilnost neoklasične ekonomije ta, da uporablja matematično-statistični pristop pri izpeljevanju in testiranju teoretičnih modelov. To pa pomeni, da vključuje v analitični okvir ideje, ki so lahko ideološko bolj ali manj liberalne (in s tem tudi socialne). Da ne bo diskurz povsem abstrakten in tako za neekonomiste nezanimiv, si poglejmo vlogo države v neoliberalizmu in neoklasični ekonomiji.
Vloga države v neoliberalizmu in neoklasični ekonomiji
Neoliberalizem vidi (vsaj teoretično) vlogo države v minimalni obliki, kot je korekcija neželenih tržnih izidov (npr. regulacija monopolov). Država naj bi imela majhno možnost vplivanja na gospodarsko aktivnost bodisi s fiskalno bodisi monetarno politiko, ker imajo takšne intervencije zgolj kratkoročen vpliv na proizvodnjo in dolgoročno zgolj vpliv na povečanje ravni cen. Prav tako naj bi bila regulacija trgov dela in kapitala minimalna. Nasprotno pa neoklasična ekonomija lahko predlaga intervencije, ki bistveno presegajo okvir neoliberalcev, saj bistveni kriterij za priporočilo ni ideološka usklajenost, ampak teoretični in empirični dokaz obstoja določenega mehanizma ter prikaz, da bi sprememba povečala blaginjo ljudi.
Pri regulaciji trgov dela in kapitala je nabor teoretičnih in empiričnih rezultatov neoklasične ekonomije velik, tako da se moramo nujno omejiti na nekaj bolj izpostavljenih primerov. Eno najbolj pomembnih vprašanj regulacije trga dela je, ali naj bo uzakonjeno prosto odpuščanje in kakšno obliko zavarovanja za primer brezposelnosti naj imajo delavci. Neoliberalna doktrina v tem primeru zagovarja povsem prosto odpuščanje in minimalno trajanje zavarovanja za brezposelnost, medtem ko neoklasična ekonomija predlaga širok nabor priporočil. Zato se v takšnih primerih ekonomisti namesto na teorijo opirajo na empirične rezultate. Tako je po študiji Flaiga in Rottmana (2011) glavna ugotovitev, da zaščita zaposlenih pred odpuščanjem povečuje brezposelnost. Teoretično je takšen rezultat posledica tega, da zaradi stroškov odpuščanja lahko prihaja odpuščanja zaposlenih v večjem obsegu in manjše verjetnosti zaposlovanja. Glede zavarovanja ima standardna neoklasična teorija povsem jasen odgovor, da zavarovanje povečuje blaginjo, zato je smiselno imeti zavarovanje za brezposelnost. Vendar pa je iz teorije moralnega hazarda jasno, da takrat, ko ni mogoče nadzorovati napora, ki ga brezposelna oseba vlaga v iskanje nove službe, optimalno zavarovanje ni popolno (zaradi enakih razlogov pri avtomobilskem kasko zavarovanju obstaja odbitna franšiza). Empirične študije so preverjale, ali je verjetnost ponovne zaposlitve res odvisna od trajanja nadomestila za brezposelne ugotovile so, da to drži (za Slovenijo je to ugotovil Milan Vodopivec). Danski model trga dela (flexicurity) upošteva natanko te argumente, dopušča povsem prosto odpuščanje in rešuje moralni hazard iskalcev zaposlitve tako, da jim (poleg nadzora) predpisuje obveznost sodelovanja v javnih delih.
Na področju regulacije trga kapitala je prav tako velik razkorak med neoliberalizmom in neoklasično ekonomijo. Sodobna regulacija, ki zapoveduje razkrivanje informacij, kot je razkritje sprememb lastniških deležev s strani menedžmenta, in prepoveduje zlorabo notranjih informacij pri trgovanju z borznimi vrednostnimi papirji, je teoretično dobro utemeljena v neoklasični finančni teoriji. Vendar pa priporočila niso enoznačna, saj prinaša regulacija razkrivanja informacij tako koristi za agente, ki zaradi tega niso oškodovani, kot stroške za agente, ki potrebujejo večja sredstva za poročanje v skladu z zakonodajo. Zato je z družbenega vidika smiselno poiskati optimalen obseg regulacije, katere koristi naj bi presegale stroške. Tako denimo regulatorna zahteva po visokih bančnih rezervah glede na depozite (npr. 15 odstotkov) prinaša višje stroške za banke, ki za te rezerve pri centralnih bankah dobijo manjše obresti kot na kredite, obenem pa večjo varnost depozitov (ker so ti omejeno zavarovani). Zingales (2004) predlaga, da bi morale države imeti agencije za ocenjevanje stroškov in koristi regulacij, kar je povsem skladno iskanju največje družbene blaginje in ne posledica ideološkega stališča.
Zadnji primer zanemarljive ideološke usmerjenosti neoklasične ekonomije pa izhaja tudi iz mnogih teoretičnih in empiričnih prispevkov ekonomske vede. Že na podlagi Pigoujevih eksternalij iz leta 1920 (The Economics of Welfare) je mogoče utemeljiti koristnost večje stopnje prerazdeljevanja dohodka. Ljudje se med seboj namreč primerjajo in velike razlike med njimi vodijo k manjši družbeni blaginji. Podobno izhaja iz študij nobelovca Garyja Beckerja, ki je dokazoval, da velike razlike v dohodkih vodijo k povečani stopnji kriminala, kar prek eksternalij zmanjšuje družbeno blaginjo. Načeloma obstaja neka optimalna stopnja neenakosti dohodkov, ki še zagotavlja spodbude za inovativnost posameznikov, po drugi strani pa preprečuje, da bi negativne eksternalije zaradi prevelikih razlik v dohodkih zmanjševale splošno blaginjo.
Neoliberalizem na Slovenskem
Podobnih primerov je še veliko. Vendar je že teh dovolj, da pokažejo, da označevanje z neoliberalizmom vse povprek nima namena argumentirano prispevati k debati o ekonomski politiki. Če uporabimo enako stopnjo natančnosti kot pri enačenju neoliberalizma in neoklasične ekonomije, lahko rečemo, da gre za poskus rehabilitacije naše tranzicijske ekonomske ideologije. Logično, saj kriza povsod po svetu kliče ekonomiste in gospodarstvenike na odgovornost.
Naš gradualizem je že leta 2001, z začetkom pivovarske vojne, degeneriral v navadno domačijsko ekonomiko. Intelektualno podporo vsem stranpotem naše tranzicije je dajal krog ekonomistov, ki so sicer zasedali pomembna mesta v državi. Od izvršnih in svetovalnih funkcij v vladi in centralni banki do univerze in bančnega sistema. Dobili smo projekt nacionalnega interesa v gospodarstvu, ki se je, resnici na ljubo, sprevrgel v čisto navaden pajdaški kapitalizem. Tajkunizacija Slovenije ni imela ideološke zaslombe v neoliberalizmu, temveč v domačijski ekonomiki. Nepregledne privatizacije so bile namerne. V imenu nacionalnega interesa. Milijardna luknja v državnih bankah ni naključje. Bila je del iste zgodbe. Nacionalni šampioni v finančnem razsulu tudi. Nimamo le bančnega krča, temveč je v krču celotno gospodarstvo. Naš model države blaginje razpada. Vse te pojavne oblike ekonomskega dogajanja se pri nas splošno povezujejo z neoliberalizmom. Vendar bodimo pošteni: do njih je pripeljala ideologija, ki se – kako perverzno! – sicer oznanja za njegovo nasprotje.
