Morski psi zavohali kri v mlakuži slovenskega gospodarstva

Zaposleni v Leku, BSH, Simobilu ...: nizke plače, odpuščanje, kaj je to?

Če bi pred grožnjo pohlepnih špekulantov iz tujine, ki jim je v interesu le odpuščanje in zniževanje plač, opozarjali zaposlene v ljubljanskem farmacevtu Lek, tovarni BSH Hišni aparati iz Nazarij, škofjeloškem proizvajalcu izolacijskih materialov Knauf Insulation (bivši Termo) ali mobilnem operaterju Simobil, bi vas verjetno le čudno gledali.

V Leku je v zadnjih treh letih službo našlo več kot tristo ljudi, tako da je skupno število zaposlenih preseglo 2800, njihova povprečna mesečna plača pa presega 3100 evrov. V istem času so rasli s povprečno letno stopnjo desetih odstotkov, dobiček pa so skoraj podvojili. Hkrati so za naložbe od leta 2010 namenili več kot 200 milijonov evrov, zadnja velika Lekova investicija pa je kar 32 milijonov dolarjev vredna širitev pakirnega centra v Lendavi. Podobna je zgodba v Simobilu in Knauf Insulationu, kjer neprenehoma rastejo, vlagajo v omrežje, opremo in razvoj ter izboljšujejo poslovne rezultate, število zaposlenih pa se je v zadnjih treh letih v obeh primerih povečalo s 340 na prek 400.

V Sloveniji je veliko uspešnih podjetij, ki so jih na noge postavili tuji lastniki (Revoz, Ydria Motors, Henkel...) ali pa so jih kupili in jih sedaj razvijajo naprej (Lek, Simobil, Tobačna...). Zaposleni v teh podjetjih se verjetno ne bi strinjali, da so tujci slabi lastniki in da imajo samo zle namene. V številnih namreč tudi v času krize raste število zaposlenih, njihove povprečne mesečne plače so višje od slovenskega povprečja, ki znaša dobrih 1500 evrov bruto, v nekaterih primerih celo še rastejo. Nič drugače ni z vlaganji, saj so omenjena podjetja kljub domnevno sovražnemu okolju do tujcev, dragi delovni sili in energiji še naprej med največjimi investitorji in zaposlovalci v državi.

»Dober je tisti vlagatelj, ne glede na nacionalnost, ki z razvijanjem dejavnosti firme zagotavlja zaposlovanje, rast produktivnosti, je skratka globalno konkurenčen, ki v podjetje, kamor vlaga ali ga prevzema, prinaša nova znanja, tehnologije, sodobnejši menedžment in odpira nove trge,« pojasnjuje ekonomist dr. Marjan Svetličič. To pomeni, da so dobri investitorji, ki vse to imajo, tudi sami proizvajalci na danem področju, kar pa finančni holdingi niso, niti nimajo tehnologije in znanja, ki morda domačinu manjka. Bolje je imeti investitorja iz dejavnosti, ki se nanjo spozna, ki v njej dela. Finančni naložbeniki zasledujejo le finančne učinke, in še to pogosto na kratki rok. »Če imaš dolgoročno dobro razvojno strategijo in strategijo do tujih vlaganj, ki dopolnjujejo, ne pa zamenjujejo domače firme, prinašajo nova, domačinom manjkajoča znanja, potem si v položaju, ko lahko izbiraš vlagatelje glede na svoje cilje,« je prepričan dr. Svetličič.

Družbe v tuji lasti so pravzaprav eden glavnih vlečnih konjev slovenskega gospodarstva, predvsem v obdobju aktualne krize. Po njihovih rezultatih v letu 2013 sodeč jih lahko namreč brez težav označimo za nekajkrat bolj donosne od preostalega dela gospodarstva, še posebno tistega v državni lasti. Družbe, kot so Simobil, Danfoss Trata, Hella Saturnus, Carrera Optyl, Lek in BSH Hišni aparati, se lahko pohvalijo s skoraj desetodstotno ali celo višjo dobičkonosnostjo prihodkov. Pričakovano so njihovi tuji lastniki želi tudi dividende. Teh je bilo v nekaj več kot 50 največjih družbah od leta 2010 za kar okoli 1,3 milijarde evrov oziroma več od dobička, ki so ga ustvarile v tem istem času. Absolutni rekorder je Lek, ki je Novartisu v štirih letih namenil več kot pol milijarde evrov, Švicarji pa so si praktično povrnili stroške prevzema izpred dobrega desetletja. Med največjimi izplačevalci dividend so bili tudi Goodyear Dunlop Sava Tires, Henkel, Droga Kolinska, Lesnina, Simobil, Knauf…

Volk v ovčji preobleki

»Analize kažejo, da so tuje firme uspešnejše od domačih, da prispevajo največji del dobička celotnega podjetniškega sektorja, izvažajo relativno več kot domača podjetja. V času krize so se torej pokazale kot stabilizator razmer. Malo je neuspešnih tujih neposrednih investicij. Med redkimi slabimi naložbami so bolj majhne tuje firme in ne velika priznana podjetja,« dodaja Svetličič.

Kljub vsemu obstajajo slabe izkušnje s tujci, ki nakazujejo, kaj se lahko zgodi, če ne bomo pazili pri (raz)prodaji podjetij. Ker smo v preteklosti podjetja raje prepustili domačim poslovnežem praznih žepov, jih je malo, pojavile pa so se v zadnjem času. Eden od primerov, kako na stežaj odpreti vrata volku v ovčji preobleki, je Helios. Čeprav se je ustvarjal vtis, da domžalskega premaznika prevzema strateški partner, ki ima več kot dovolj denarja na računu, se je izkazalo, da smo ga prodali družbi, ki je nekajkrat manjša od Heliosa, v resnici pa zadaj vse niti vlečejo veliki finančni skladi. Ti so financirali celotno transakcijo, v zavarovanje pa vzeli celotno Heliosovo premoženje. Čeprav slovenska protitajkunska zakonodaja to izrecno prepoveduje, so v njej s pomočjo pravnikov našli luknje in hkrati spretno zaobšli dane zaveze. Odpuščanja so izpeljali še pred uradnim prevzemom, sedaj pa »prepričujejo« zaposlene, naj se v dobro družbe, za katero naj bi plačali radodarno ceno, odpovedo delu plač.

Bolj sveža je zgodba o prodaji najboljšega soseda, ki je po dolgotrajnih pogajanjih končal v rokah hrvaškega Agrokorja Ivice Todorića. Po eni strani je kupnina za državne in druge prodajalce zaradi odlašanja s prodajo za skoraj dve tretjini nižja, kot bi lahko bila, 86 namesto 221 evrov na delnico. Mnogo pomembneje je, da bi lahko bila posredna škoda za državo zaradi prodaje Mercatorja nekajkrat višja, saj ga prevzema še večji finančni bolnik. Samo zaradi racionalizacije poslovanja bo na cesti pristalo na stotine ljudi, pričakovati pa je izgon domačih dobaviteljev s prodajnih polic in podaljšanje plačilnih rokov, kar bo marsikoga pognalo čez rob. Banke, ki so prodale Mercator, bodo s tem dobile nove slabe komitente, ki jih bodo morale reševati.

»Ni vsaka tuja neposredna investicija suho zlato,« opozarja tudi ekonomist dr. Črt Kostevc, ki pravi, da je težko vnaprej vedeti, kakšen bo novi lastnik. Vlagatelji, ki so dobri za državo, želijo nadaljevati razvoj prevzetega podjetja, medtem ko so vsaj z državne perspektive nedvomno slabši oportunistični vlagatelji, ki vidijo le številke in hitro pot do dobička, v skrajnih primerih pa podjetje celo razkosajo in prodajo po delih. A možnost izbire ima le država, ki ima dolgoročno razvojno strategijo, ki ve, kaj želi s tujimi vlaganji doseči – denimo dopolnjevati domača podjetja, omogočiti pritok novih znanj itd. V Sloveniji se je doslej predvsem veliko govorilo o privabljanju tujega kapitala, v resnici pa se je naredilo praktično vse, da ga ne bi bilo k nam.

»Vrata tujim vlagateljem odpiramo šele sedaj, ko že gori hiša, zaradi česar pogosto nimamo izbire, kakšne vlagatelje bomo privabili,« je dejal dr. Svetličič. Slovenija je tipičen primer fire sale investicij, in to zato, ker nimamo načrta, nimamo koncepta in nimamo pojma, kam želimo v prihodnje usmeriti gospodarstvo. Slovenija je kot podjetje, ki se zanaša na prodajni hit, potem ko se je ta že davno izpel. »Razvoj drugega proizvoda, ki bo nadomestil uspešen proizvod, se mora začeti že v fazi najuspešnejših prodaj. Ko začne prodaja enkrat pešati, je prepozno, saj je konkurenca že spredaj,« je bil jasen dr. Svetličič. Ne samo, da zaradi tega tvegamo prodajo podjetij neprimernim kupcem, tudi sami smo zamudili vrsto priložnosti. Zakaj je Fructal kupilo podjetje Nectar iz manj razvite Srbije? »Če ne bi imel slovenski prevzemnik Fructala izključno finančnih interesov, bi moral Fructal kupovati po Balkanu in ne obratno,« je poudaril Setličič.

Čeprav je v zadnjih nekaj letih veliko tujih podjetij prineslo nov zagon v slovenski prostor, mora biti država pozorna predvsem takrat, ko si mora kupec za prevzem sposoditi goro denarja. Če prevzem temelji na napačnem razmerju med lastniškim kapitalom in krediti, je lahko namreč ogrožen celo nadaljnji razvoj podjetja. »Vedno obstaja tveganje, da tujci ne bodo bistveno boljši od domačih lastnikov,« pravi dr. Kostevc.

Vprašanje pa je, kako se lahko država najbolje zavaruje pred špekulanti, podjetji, ki prihajajo iz druge panoge, ali celo finančnimi skladi, ki jim je malo mar za zaposlitve. Breme odpuščanja namreč na koncu vselej nosi država, v primeru stečaja pa ostane še brez davčnih prihodkov. Država lahko od takšnih kupcev zahteva določene pogoje, na primer o ohranitvi delovnih mest, vlaganju določenega odstotka dobička v razvoj, vendar lahko podjetja te zaveze s takšnimi ali drugačnimi prijemi izigrajo. Mnoge države so zaradi potencialnih navzkrižnih interesov v preteklosti že zaustavile prodajne in privatizacijske postopke.

Tudi hram odprtega trga zaprt za »tuje zavojevalce«

Dva izmed najbolj razvpitih primerov prihajata iz ZDA, ki slovi kot hram odprtega trga. Kitajski Huawei je zaman poskušal graditi omrežja v ZDA, prav tako je Washington zavrnil ponudbo dubajskega The Dubai Ports World za nakup več ameriških pristanišč. V obeh primerih so Američani tujcem zaprli vrata zaradi domnevnega ogrožanja nacionalne varnosti. Letošnja prevzemna zgodba britansko-švedskega farmacevtskega velikana Astra-Zeneca, ki je še vedno tarča nekoč največjega farmacevta na svetu Pfizer, se je prav tako zapletla zaradi nasprotovanja britanskih in švedskih oblasti.

Nič drugače ni kazalo pri pogajanjih Pariza in ameriškega velikana General Electric(GE), ki ima v Evropi sloves brezvestnega ukinjevalca delovnih mest. Sedaj že nekdanji francoski gospodarski minister Arnaud Montebourg, ki je po več čudnih potezah in kritiziranju Hollandove vlade odletel s položaja, je tedaj v strahu za 18.000 zaposlitev v največjem francoskem industrijskem koncernu v igro za prevzem povabil nemški Siemens. Na koncu je francoska vlada dobila, kar je hotela. GE je v 13,5 milijarde dolarjev vrednem poslu vstopil v partnerstvo z Alstomom na področju energetike, Francija pa je v holdinški družbi zadržala kontrolni delež in s tem vpliv na politiko zaposlovanja in razvojno politiko.

»Velike države z velikim trgom si lahko privoščijo trša stališča, majhne pa so pogajalsko šibkejše,« je opozoril na razlike med Slovenijo in velikimi državami dr. Svetličič. A tudi veliki včasih ne morejo prav dosti proti zakonitostim trga. Indijski proizvajalec Tata Motors je kljub nasprotovanju britanske politike prevzel Jaguar Land Rover. Čeprav je hitro odpustil 2000 zaposlenih, so lahko Britanci danes zadovoljni, da je prišlo do prevzema. V nekaj letih je na Otoku ustvaril 9000 novih delovnih mest in povečal prodajo avtomobilov za več kot trikrat.

Po zgled, kako bi morali delati v Sloveniji, se ni treba ozreti daleč. Slovenija, ki je bila nekoč zgled za vse tranzicijske države, je v gospodarskem smislu tudi zaradi slabega privabljanja tujih vlaganj na marsikaterem področju zaostala za državami vzhodne Evrope. Predvsem za Poljsko in Slovaško, ki sta se že pred leti odločili za obsežno in hkrati zelo usmerjeno privatizacijo. Poljaki in Slovaki so si zadali jasne cilje, od tega, v katere sektorje želijo privabiti tuji kapital, do tega, v katere regije. Temu ustrezno so prilagodili spodbude za privabljanje tujega kapitala.

Slovaška je denimo ponujala finančne spodbude za večino vlaganj v industrijo. Tujci, ki so vlagali v regije s 50 odstotkov višjo brezposelnostjo od povprečja, so bili deležni posebnih ugodnosti, prav tako investitorji v tehnološke centre ali turizem. Samo od leta 2008 do konca lanskega leta so tokovi vhodnih tujih neposrednih investicij na Slovaško presegli 13,5 milijarde dolarjev. Po primerljivih podatkih Svetovnega investicijskega poročila 2014, ki ga pripravlja Unctad, je Slovenija v istem času privabila le 1,9 milijarde dolarjev neposrednih tujih investicij.

Pri tem je treba poudariti, da je tudi Slovenija vabila tuji kapital s celo vrsto ukrepov in ugodnosti za tuje vlagatelje. Vendar spodbude, namenjene privabljanju tujih vlagateljev, nikdar ne morejo biti tako mamljive, kot je lahko zanič poslovno okolje v neki državi. Slovenski primer to več kot očitno dokaže. »Spodbude začnejo delovati šele, ko se konkurenčno okolje v državah izenači,« je dejal dr. Kostevc in pojasnil, da bo kapital, ne glede na vabljivost spodbud, vselej odšel v državo z boljšim poslovnim okoljem.

Slovenija – potencial, ki počasi tone v pozabo

Kako se v Sloveniji lotevamo privabljanja dobrih vlagateljev iz tujine? Namesto da bi po vzoru okoliških držav izbrali panoge, v katerih imamo primerjalne prednosti, in tudi načrtno poiskali partnerje, nas zanima vse od tekstilne industrije do proizvodnje visokotehnoloških izdelkov. Brez neke jasne strategije izzvenijo tudi občasni poskusi snubitve velikih multinacionalk, naj odprejo tovarno v Sloveniji. Potem s sredstvi, ki so v osnovi namenjena spodbujanju tujih neposrednih investicij, financiramo oživljanje Mure, hoteli smo pomagati tudi tujim vlagateljem, za katerimi so se skrivali Slovenci. Birokrati na ministrstvih, ki delijo milijone evrov, nimajo znanja ali volje, da bi učinkovito preverjali, komu dajemo denar in kaj dobimo od tega.

Kako si Slovenija (ne) želi privabljati investicije, kažejo tudi neprestano poudarjanje geostrateške pozicije v Evropi in vsakoletni načrti, kako bomo uredili infrastrukturo in se odprli tujim vlagateljem. O drugem tiru smo razpravljali pred več kot petnajstimi leti, železniška proga pa bi morala biti zgrajena do leta 2002. Po nešteto dragih študijah in napovedih ga še danes ni in ga še dolgo ne bo. Naše primerjalne prednosti zamirajo, sosednje države in države v regiji nas prehitevajo po desni. Ne moremo se več sklicevati, da bomo odskočna deska na Balkan.

Slovenci moramo torej pri sebi razčistiti, kaj sploh želimo. Večina bi še danes najraje privabljala kapital v obliki greenfield investicij, ko investitor kupi zemljišče in postavi podjetje od temeljev, po možnosti v panogi, ki je v Sloveniji slabo razvita, da ja ne bi stopil na prste kakšnemu slovenskemu podjetniku. Pustimo to, da so zemljišča v Sloveniji tako draga, da si jih težko privošči celo švedska Ikea, a bog ne daj, da bi komu prodali bisere med slovenskimi podjetji. »Včasih je Slovence kar pretirano strah izčrpavanja podjetij s strani tujih vlagateljev,« je kritičen do omenjenih stališč Črt Kostevc, ki meni, da je klasičnih čiščenj podjetij izredno malo.

Dejstvo je, da so tuje investicije lahko dobre ali slabe. Država, ki prodaja premoženje, se mora zavedati, da bodo finančni odlivi iz tega naslova na dolgi rok vselej večji od prilivov – ne glede na velikost podjetja. Dejstvo je, da vsi vlagajo zato, da bi zaslužili več, kot če bi denar hranili v banki ali pod posteljo. Glavni doprinos tujega kapitala mora biti torej predvsem nova tehnologija, znanje, novi trgi in boljši menedžment. Če tega tuji vlagatelj ne prinaša, je podjetje po mnenju dr. Svetličiča neumno prodati.