Ločevanje naroda in države

2. Iz tega izenačevanja/razlikovanja so izvirali mnogi nesporazumi, vsaj od Versaillesa (1919) naprej, ko se je – deloma pod vplivom idealistične politike Woodrowa Wilsona – začelo uveljavljati načelo samoodločbe narodov, ki je doseglo svojo veliko zmago s koncem kolonializma v šestdesetih letih (leta 1960: deklaracija OZN 1514), navsezadnje tudi z začetkom t.i. neuvrščenega gibanja. Prva svetovna vojna in Versailles sta dosegla uničenje cesarstev, ne pa tudi večnacionalnih držav. Kljub načelu o samoodločbi pa Wilson oziroma Versailles nista botrovala nastanku narodnih, ampak narodnostno raznolikih in sestavljenih držav, kot sta bili Češkoslovaška in Jugoslavija.

3. Eden velikih nesporazumov se je (če zanemarimo Italijo) pojavil z zahtevo Adolfa Hitlerja po osvoboditvi oziroma priključitvi sudetskih Nemcev leta 1938. Takšen razvoj sta zaustavili druga svetovna vojna oziroma pariška konferenca leta 1946, eden od receptov pa je bil federalizem. Ta se je uveljavil v socialističnih državah in npr. v ZRN.

4. Poseben poskus sožitja narodov v okviru multinacionalne in nadnacionalne organizacije predstavlja Evropska unija. Želje tabora škotskih pritrjevalcev (Yes) glede samostojnega članstva v Evropski uniji (ki je podobna slovenskim željam iz leta 1991) potemtakem ni mogoče razlagati kot primera klasičnega separatizma.

5. Po padcu berlinskega zidu so se pojavile kompromisne ideje o »skupnosti neodvisnih držav« in »konfederaciji«, vendar so »ujetniški« narodi praviloma izkoristili zgodovinski trenutek za ustanovitev nacionalnih/narodnih držav. Njihove meje večinoma potekajo po nekdanjih republiških mejah, ki niso v vseh pogledih enake etničnim (primer Gruzije, Ukrajine).

6.Po velikem tresku (big bang) v začetku devetdesetih let ostaja na dnevnem redu še nekaj odprtih vprašanj. Širši seznam »ogroženih« držav vsebuje (poleg nekaterih afriških držav) še Belgijo, Ciper, Gruzijo, Italijo, Kanado, Kitajsko, Rusijo, Španijo, Turčijo, Ukrajino in Veliko Britanijo. Seznam kandidatov za neodvisnost pa obsega npr. Abhazijo, Beneško republiko, Čečenijo, Flandrijo, Hongkong, Južno Osetijo, Katalonijo, Kurdistan, Novo Rusijo, Pridnestrje, Quebec, Severno Irsko, Škotsko, Turško republiko Ciper, Valonijo in Wales.

7. Problemi in perspektive teh kandidatov oziroma kandidatk za samostojno državnost so različni. Večinoma gre za gospodarska in kulturna (ideološka, jezikovna, verska...) vprašanja. Glede na to, da sta postavitev in preureditev države povezani s stroški, je njun uspeh odvisen od fizične (tj. gospodarske) kondicije kandidata. V nekaterih primerih, ko gre za gospodarsko šibkejše kandidate, je osamosvojitev vprašljiva. O gospodarskih posledicah osamosvojitve v ognju osamosvajanja razmišljajo le redki. V slovenskem primeru je bilo takšnega razmišljanja relativno veliko. V primerih, ko gre za dele, ki so gospodarsko močnejši od »ogrožene« celote (Katalonija

1

2

3

8. V primerih kulturnih razlik je marsikaj odvisno od zgodovinskega trenutka, od števila prebivalcev (Katalonija 7,5 milijona, Škotska 5, Slovenija 2) in od organizacije večnacionalne države. Čim bolj rigidna je ta organizacija in čim bolj neprivlačna sredstva uporablja za ohranjanje celovitosti (enopartijski sistem, jugoslovanska vojska), tem večja je verjetnost uspešne ločitve. Škotska je zanimiv primer, saj je tekmovanje (med kulturnimi in gospodarskimi argumenti) potekalo v demokratičnem vzdušju. Oba tabora (kulturni in gospodarski) sta bila približno izenačena. Obojim (gospodarskim in kulturnim) argumentom pa je nekaj manjkalo. Jezikovno vprašanje je bilo po eni strani važno, po drugi že nekako zastarelo in preseženo (Škoti govorijo angleško). Politične zamere (pomanjkanje vpliva na centralno vlado) so bile v tem pogledu še najresnejše, medtem ko so bili po vsem videzu odločilni gospodarski vidiki, s katerimi so centralna vlada in njeni zagovorniki iz poslovnega sveta lahko celo izsiljevali (selitev bank, podjetij...) velik del škotske javnosti, ki je imela svoje interese investirane v obstoječi britanski sistem.

9. Za uspešno ločitev in za uspešno ločeno življenje (kot se je izkazalo v primeru baltskih držav, do neke mere v slovenskem in hrvaškem primeru) so »potrebni«: otipljiva kulturna ali fizična grožnja centralnih oblasti, relativno trden gospodarski položaj kandidata za samostojnost, predvsem pa ugoden zgodovinski trenutek. Prizadevanje ruske politike, da bi obudila stare čase, je povezano z dejstvom, da je najboljši čas (leta 1991) pač zamudila. V zvezi s tem je poučno branje članka nekdanjega češkega predsednika Vaclava Klausa Začnimo s pravo ukrajinsko debato (Let's start a real Ukrainian debate). Klaus predvsem ugotavlja negotovo kulturno istovetnost Ukrajine. Pravi, da gre za dve »naciji«, kar pomeni dve državi in dva naroda. Poleg tega omenja pomanjkljivo državno tradicijo Ukrajine, ki je obremenjena s Stalinovimi poskusi ustvarjanja sovjetskega naroda, in – v primerjavi z ruskim – slabotno ukrajinsko gospodarstvo. »Nobeno presenečenje ni,« pravi Klaus, »da hočejo biti prebivalci Krima del bogatejše in uspešnejše Rusije.« O teh problemih bi se Rusi in Ukrajinci nemara lažje pogovarjali leta 1991, čeprav so se o njih pogodili v Budimpešti vsaj leta 1994. Vendar pogodba ni zdržala.

10. Vprašanje je, ali pritiski islamskega ekstremizma prinašajo zgodovinski trenutek, ki bi na Bližnjem vzhodu in še vzhodneje spodbudil procese osamosvajanja in oblikovanje novih držav. Ključno je seveda vprašanje palestinske države, ki je predmet otipljivih groženj, obenem pa prizorišče skoraj nepremostljivih gospodarskih slabosti.

1

2

3