Ko se bog več ne oglasi

Slastna »smetana«

V Malani je konoplja povsod razraščena avtohtona rastlina. Policijske ekspedicije iz doline, ki je prejšnja leta kmetovalcem iz vasi z ameriškim in tudi evropskim denarjem nekaj sezon zapored uničevala surovino, iz katere pridelujejo znamenito malansko smetano (malana cream), letos ni bilo na spregled. Malanska smetana slovi kot najboljši hašiš na svetu.

Konec oktobra je bila žetev v polnem zamahu. Polovico pridelka so domačini že pospravili. Ostali so le še nasadi iz višjih leg. Povsod je bilo videti postave, oprtane z zvrhanimi koši hipnotično zelenih svežnjev opojne trave. Polno zaposlene so bile cele družine, vključno s starkami in otroki. Na verandi sleherne hiše v vasi je bilo videti značilne gibe, delo rok, ki so v dlaneh kopičile dragoceno smolo.

Ena tola (dobrih deset gramov) malanske smetane v Malani velja za indijske razmere zajetnih tri tisoč rupij (približno 40 evrov), kar je precej več, kot stanejo primerljivi izdelki iz okoliških krajev. V indijskih metropolah s hitro rastočo kupno močjo se cena za isto količino bliža evrskemu stotaku. V Evropi pa velja malanska smetana za tako redko dobrino, da so konzumenti, ki poznajo kakovost te žlahtne smole z geografskim poreklom, pripravljeni zanjo odšteti manjše bogastvo.

Skrivnost smetane je preprosta. Namesto običajnega stiskanja, pri katerem se zeleni deli rastline sprimejo s smolo in izločijo neželeni sokovi, je treba cvetove najprej očistiti listov, potem pa jih nežno podrgniti ob dlani, da se nanje primejo le najfinejši medeni kristali. Proizvodnja tole malanske smetane najboljše kakovosti traja vsaj dva dni.

Pred drugimi območji v Himalaji, ki rodijo konopljo, je Malana v prednosti zaradi kombinacije ugodne mikroklime ter izvrstne, z ustreznimi minerali bogate zemlje in vode. Poklicni degustatorji in strokovnjaki izdelke iz Malane kujejo v zvezde ne le zaradi neprekosljivega učinka tega narkotika, pač pa tudi zaradi mešanice vrhunskih okusov, ki se prelivajo od eksotičnih, sladkih sadnih dražljajev prek svežih odtenkov mentola do grenkosuhih arom jesenskega gozda. Splošno pravilo za izdelavo malanske smetane najboljše kvalitete se glasi: uporabljaj čim bolj zrele, medene cvetove, ki rastejo na karseda visoki nadmorski višini. Praktično to pomeni, da se je treba na delo podati šele v pozni sezoni, ki traja najdlje do polne lune v novembru.

»Namaste bhai, kitne bakshish dena?« Pozdravljen, bratec, imaš kaj drobiža zame, je med rokovanjem z mimoidočimi vaščani na glavnem trgu v središču Malane vzklikal nasmejan, s težkimi zlatimi uhani ozaljšan mlajši moški. Atiš Šarma je odvetnik iz bližnjega administrativnega središča Kulu. Iz žepa je potegnil list papirja, na katerem je pisalo, da so ga indijske oblasti pravkar imenovale za pravnega zastopnika in svetovalca prebivalcev vasi Malana. Pokazal je, kakšne vrste »drobiža« si želi, in izvlekel prozorno plastično vrečko, v kateri so se v soncu zableščala že oddana darila njegovih bodočih strank – zajetni kosi malanske smetane.

»Ljubim malano,« je vzkliknil Atiš. Od oblasti za uradni obisk Malane enkrat tedensko dobi sicer le dobrih šest evrov, toda to, na čemer dejansko temelji njegovo poslanstvo, je – poleg blagodejnih učinkov najžlahtnejšega derivata svete rastline bhang – zavedanje o težkem položaju, v katerem so se v zadnjem desetletju znašli prebivalci Malane. Globalizacija, ki je potrkala na velika vrata, grozi unikatni, starodavni malanski kulturi in uničujoče posega v njeno naravno okolje.

Smrt starodavne republike

Razmere so resne, skorajda tragične. V slabem desetletju so v dolini reke Malana zgradili dva jeza in pripadajoči hidroelektrarni. V gradnji je že tretja, v načrtu pa še četrta. V deviška pobočja pravljične lepote je neusmiljeno zasekala cesta, ki je dolini prizadejala nepopravljivo rano. Prebivalce Malane je doletela najslabša možna oblika globalizacije. Tisočletja suverena in samozadostna republika s starodavnim sistemom vladanja in sodstva je danes klinično mrtva.

»S še nekaj zunanjimi aktivisti smo ustanovili odbor, ki je od zasebnih investitorjev hidrocentral na Malani zahteval odstotke od dobička, ki bi šli v javno dobro,« je dejal Atiš. Vas denimo ne premore niti najosnovnejše javne zdravstvene ustanove. »Dobili smo soglasje vaških oblasti. Pogodba je bila tik pred podpisom. Potem pa so ljudi, ki imajo glavno besedo v vasi, čez noč obiskali predstavniki investitorjev ter s podkupninami izsilili soglasje h gradnji hidroelektrarne in jezu,« je priznal z nekoliko grenkim glasom. »Vse, kar so vaščani do tega trenutka dobili od podjetja, je bil material, s katerim naj bi si zgradili stranišča,« je robantil. »Dobili niso niti brezplačne oskrbe z elektriko, ki jo iz njihove vode, na njihovi zemlji kot zasebno podjetje proizvajajo v stotinah megavatov in prodajajo za velik denar,« se Atiš ni mogel sprijazniti z nategom, ki ga je utrpela nekoč ponosna gorska republika.

V arhivih mogulskega dvora v Delhiju naj bi bili stari zapisi o podelitvi suverenosti republike Malana, ki jo je takratni vladar Akbar oprostil plačevanja davkov, ker naj bi mu zdravilec iz Malane čudežno ozdravil hčer. V zahvalo naj bi malanskemu božanstvu celo daroval dragocenosti, ki naj bi jih še danes hranili v Džamlujevi zakladnici sredi vasi.

V Malani je do nedavnega vladala dvodomna vaška skupščina, devta komiti (božji komite). Spodnji dom je po principu enoletne rotacije sestavljalo osem članov, ki jih niso volili z demokratično večino, pač pa soglasno – dokler se ni z izborom strinjala sleherna družina v vasi. Dva sedeža tričlanskega zgornjega doma malanskega parlamenta, ki sta ju zasedala duhovnik in zakladnik, sta bila predmet nasledstva. Tretji in najpomembnejši člen pa je bil gur – medij in glas lokalnega božanstva, ki je bil enoglasno spoznan na podlagi nadnaravnega talenta.

Tako kot vse druge zadeve so se tudi vaški spori reševali znotraj skupnosti. Spodnji dom je predstavljal prvo, zgornji pa višjo stopnjo malanskega sodišča. Če zaradi objektivnih razlogov niso mogli razglasiti pravične razsodbe, so se zatekli k obredu bakra marna. Pod par svetih dreves, mogočnih himalajskih ceder, ki stojita na svetem kraju v vasi, so prignali dve glavi drobnice, ki sta zastopali stranki v sodnem sporu. V taco so jima zarezali identični rani, ju namazali z enako količino strupa iz rastline, ki raste visoko v gorah, in počakali na božjo razsodbo. Indikator krivde in odgovornosti, ki ga je spoštoval sleherni prebivalec Malane, je bila žival, ki je izdihnila prva.

Pravico prebivalci Malane danes iščejo na sodišču v dan vožnje oddaljeni Manali v dolini Kulu. Kar nekaj primerov je bilo, ko jih je pri transportu malanske smetane v kraje, kjer je njena cena višja, zasačila policija. Po starih običajih je bila prebivalcem Malane vloga tovornih mul, ki iz doline v širni svet tihotapijo edini izvozni artikel vasi (poleg drobnice), prepovedana. Dokler je še veljal stari red, so to opravilo prevzeli ljudje iz zunanjega sveta.

»V ječi denimo trohni Ganga Ram, edini učitelj v vasi,« je potožil Atiš, ki je v podobnih primerih skušal pomagati že vrsti vaščanov. »Policiji je padel v roke z desetimi kilogrami smetane. Rekordni zaseg robe s poreklom iz Malane pa znaša sto sedem kilogramov,« je navrgel, kot bi imel s konopljinimi derivati povezan policijski arhiv v malem prstu.

»Vse to se dogaja, ker v vasi ni več pravega nadzora. Nekoč so imeli gura, ki je govoril v transu in je ljudem prenašal božje ukaze,« je razmišljal. Zadnji gur je umrl pred skoraj tridesetimi leti, milost lokalnega božanstva pa vasi še do danes ni naklonila novega glasnika. »Zdaj, ko gura ni, v vasi ni več božje avtoritete, zato prebivalci počnejo, kar jih je volja. Edina stvar, ki jih vodi, je denar,« je zaključil Atiš Šarma.

Škodljiva cesta

»Ek duniya, eno ognjišče, je princip enotnosti, ki je nekoč povezoval gorsko republiko Malano,« mi je zaupal Anglež Tonto. Dobršen del svojega enaintrideset let trajajočega bivanja v Indiji je preživel kot živinozdravnik v Malani. »Danes vsakdo v vasi gleda le nase. Nikomur ni mar za širšo skupnost,« je razočaran ugotovil Tonto. Občudoval je stari red, čeprav se je moral kot dagi (pripadnik kaste nedotakljivih) držati ob strani in živeti na robu družbe.

Ena izmed zadnjih še veljavnih tradicionalnih zapovedi Malane je obredna čistost, ki prišlekom iz zunanjega sveta prepoveduje dotikanje prebivalcev in njihovih hiš. Če je pravilo prekršeno, je treba na kraju incidenta opraviti obredno očiščenje, škropljenje s krvjo žrtvovane drobnice. Ironija je, da je nedotakljiva Malana zaradi kopičenja plastične embalaže od potrošnega blaga, ki ga v vas množično dostavlja cesta, postala deponija odpadkov, ki grozi z zastrupitvijo vode in zemlje, kar bi lahko ogrozilo tudi kvaliteto najpomembnejšega vaškega pridelka, svete rastline bhang.

Konec družbene ureditve stare republike je nastopil, ko je v vas prišla cesta, se strinjajo vsi sogovorniki. Skupaj z njo se je v neodvisno republiko Malana iz indijskega mainstreama prikradla strankarska politika. Leta 2005 je pradan, predsednik spodnjega doma vaške skupščine, potem ko se je pridružil eni izmed političnih strank, Malani prvič vsilil demokratične volitve. Volitve so vas razklale na pol. Polovica vasi podpira Kongresno stranko, druga pa hindujske nacionaliste, stranko BJP. Razcep je šel ponekod celo tako daleč, da so razširjene družine v skupnem gospodinjstvu, potem ko so se njihovi člani pridružili nasprotnima političnima taboroma, hiše dobesedno prežagale na pol in žrtvovale še nekaj stanovanjske površine, da bi med političnimi pristaši enih in drugih zagotovile ločitveni prostor.

»Tudi če en tabor predlaga kaj za skupnost koristnega, mu druga stran iz principa nasprotuje,« je dejal Tonto. »Tako je bila izgubljena ključna odlika stare republike, politika konsenza. Posledica je erozija vrednot in razpad tradicionalne skupnosti.«

Z letom, ko je zavladala umetna politična delitev, je povedal Tonto, je prišel tudi dotlej prepovedani alkohol. Ob zgodnjem jutranjem sprehodu skozi vas si lahko videl prej nezamisljive prizore do nezavesti opitih vaščanov, ki so obnemogli ležali po jarkih. Potem se je leta 2008 zgodil še uničujoč požar, ognjeni zublji so pogoltnili dve tretjini vasi. Med tradicionalnimi stavbami iz kamna in lesa, ki so pogorele do tal, so bili tudi štirje od šestih starodavnih vaških templjev. Denimo Džamlujeva zakladnica, iz katere so v zadnjem hipu rešili dragocene relikvije, med katerimi so tudi domnevna darila mogulskega vladarja Akbarja.

»Džamlu je bil nedvomno jezen, zelo jezen, ker so vaščani dolino prodali tujcem,« je prepričan Inder Dev, dagi in član ene izmed dveh družin nižje kaste v vasi. Prebivalci Malane, čeprav od prvega do zadnjega kmetovalci, pripadajo visoki bojevniški kasti radžputov. Ker pa se ne smejo dotikati kož mrtvih živali, so za potrebe udrihanja po božjih bobnih – brez njihovih zvokov ob verskih slovesnostih iz templja ne bi mogli priklicati božanstva – in še nekatera druga »nečista« opravila iz zunanjega sveta pripeljali družine posebnih kast, ki so namenjene zgolj tem opravilom.

Horizontalna delitev na dva politična bloka je med vaščani ustvarila zmedo, ki škoduje dobrobiti večine. Malana je lep sociološki primer, kako umetno ustvarjen razkol na račun skupnosti prinaša dobiček redkim posameznikom. Prebivalci tisočletja neodvisne republike Malana bi hidroenergetske projekte, od katerih nimajo nobene koristi, lahko zavrnili, če bi se zavedali svojih dednih pravic. Nekoč so bili gospodarji trajne dobrine, rajske doline in družbenega reda, ki je deloval tisočletja, potem pa jih je prevarala skušnjava pobarvanega papirja brez intrinzične vrednosti.

Prej samozadostna vas, ki razen olja in soli ni uvažala praktično ničesar, s cesto postaja vse bolj odvisna od zunanjega sveta. Namesto biološko pridelanih lokalnih žit, avtohtone pšenice in rži, zdaj prebivalci Malane mlatijo s pesticidi nasičen riž iz Pandžaba. Čeprav je med gradnjo ceste in jezov padlo in bo še padlo na tisoče stoletnih dreves, številna pa so se zaradi izdatne uporabe eksploziva posušila, so indijske oblasti prebivalcem Malane prepovedale sečnjo ne glede na to, da les nujno potrebujejo za zidavo tradicionalnih hiš. Takšna uredba jih sili v uporabo »sodobnega« gradbenega materiala: zidakov, mivke in z železom ojačanega betona. Hitro rjaveča pločevina je na večini hiš že zamenjala trajnejšo in tudi bolj estetsko kritino iz ploščatega skrilavca. Ker domačini ne obvladajo nove tehnike gradnje, spet potrebujejo pomoč od zunaj. Cesta, ki je uničila stari družbeni ustroj, poglablja razlike med bogatimi in revnimi. Za nameček je vas prestala še sezono vsiljenega programa alternativne poljščine, graha. Ker je zaradi smešno nizke odkupne cene letina protestno končala na smetišču, so se posamezne družine čez zimo znašle na robu lakote.

O dobrih in slabih plateh globalizacije sem poskusil govoriti tudi z demokratično izvoljenim podpredsednikom Malane. Toda subpradan Čuru Ram, lastnik edine bančne poslovalnice, potovalne agencije, internetnih storitev, urada za prepise lastništva zemlje in česa še ne vse v vasi, goreč privrženec enega izmed političnih taborov, ki je na pročelju svoje poslovalnice razobesil plakat s portretom prvaka svoje stranke, je na vsak način želel izvedeti le, kam bi mi po možnosti dostavil čim večjo pošiljko malanske smetane. »Koliko plačaš za eno tolo v Evropi?« ga je nepopisno zanimalo. Naslednji dan, ko mu je nekako prišlo na uho, da sem želel govoriti tudi s pradanom, ki pripada nasprotni politični opciji, pa mi je, ko sem se spet pojavil pred poslovalnico, izpod čela zabrusil: »You go! Now go!« (Pojdi! Spelji se!) Boljšega odgovora glede učinkov globalizacije na bivšo republiko Malana si niti ne bi mogel želeti.