Ko kozli postanejo vrtnarji

Profesionalni nakladači

Neverjetno naivnost Slovencev si poglejmo na konkretnem primeru, ki je sicer doživel kazensko sodbo, glavni storilec oziroma organizator igre je v zaporu (12 let), vlagatelji pa denarja ne bodo nikoli več videli. Goljuf je imel sicer lepo slovensko ime, recimo Jožef Novak, vendar se to ime očitno ni slišalo dovolj pomembno, poslovno in evropsko, zato je za začetek spremenil ime v Nello Marconi. Po poklicu je vodovodni inštalater, brez zaposlitve, zato v letu 2007 najprej ustanovi d.o.o. Remius. Nato angažira vrsto »strokovnih« sodelavcev, ki jim rečejo tudi promotorji (v resnici pa gre drobne kriminalce in goljufive kvazipodjetnike), in ti začnejo obiskovati potencialne stranke in jim nakladati, da se ukvarjajo s tako imenovanim forex trgovanjem (medbančno trgovanje s tujimi valutami »FOReign EXchange«), ob tem pa obljubljajo ogromne mesečne obresti. Da bi bili bolj prepričljivi, omenjajo odlične zveze družbe Remius s konkretnimi bankami in njihovimi direktorji ter znanimi davčnimi svetovalci in poslovneži, s katerimi so se na raznih seminarjih tudi srečali in se z njimi fotografirali (glej priloženo fotografijo).

Tako je na srečanje eden od vlagateljev pripeljal še svojega bogatega znanca, Marconi pa ju je sprejel v najeti pisarni s svojim »finančnim strokovnjakom«. Oba »strokovnjaka« (za nategovanje naivnih državljanov) sta najprej predstavila delovanje trgovanja z valutami. Marconi je na začetku odblefiral, kako se je prav ta trenutek vključil v valutno trgovanje, in ko se je pogovor v kakšni uri končal, je pogledal na ekran PC-ja in prepričljivo navrgel, da je v tem času zaslužil dva do tri tisoč evrov. Še posebej je poudaril, kako je specializiran samo za valutna razmerja evro-dolar in da ima tozadevne tesne zveze z neko tujo znano banko, katere naj bi bil celo zastopnik v Sloveniji, kar je dokazoval z izobešenim reklamnim plakatom na steni svoje pisarne. Ob tem je še skromno pripomnil, da ga ta banka snubi, da bi se zaposlil pri njih v tujini za mesečno plačo 30.000 evrov, vendar pa ponudbe ni sprejel, ker raje dela v normalnem delovnem ritmu štirinajst dni na mesec in tako zasluži dovolj, da pokrije obveznosti do vlagateljev in svoj zaslužek, ki je večji od 30.000 evrov na mesec. Nato je nadaljeval s flancanjem o super povezavah z vsemi velikimi bančnimi sistemi po svetu, od katerih pridobiva zaupne informacije o bodočem trendu gibanja dolarja. V trgovanju izkorišča časovne razlike, zato je za primer pokazal celo vrsto ur, obešenih na steni, ki so kazale posamezne časovne pasove. Znanec vlagatelja je bil tako navdušen, da je takoj ponudil vložek 3 milijone evrov(!) in na tej osnovi dobil zagotovilo o 15-odstotnem mesečnem donosu.

Na prvi pogled se je vse zdelo čudovito, legalno in profitabilno. Vlagatelj, ki se je udeležil sestanka z Marconijem, je z družbo Remius podpisal šest posojilnih pogodb v skupni vrednosti 300.000 evrov. Družba se je zavezala, da mu bo glavnico vrnila na njegov TRR v desetih mesecih s 4-odstotnimi obrestmi, poleg vrnitve posojila pa še garantiran znesek 10 krat 10 odstotnih mesečnih donosov(!?), kar praktično pomeni, da naj bi vlagatelj po desetih mesecih poleg vrnjene glavnice in 12.000 evrov obresti nanjo dobil še ekstra donose v znesku 300.000 evrov. Da so bili Marconi in njegovi promotorji še bolj prepričljivi, so zagotovili, da nad vsemi transakcijami bedijo naše banke, v konkretnem primeru Unicredit in Hypo banka, kamor je vlagatelj resnično nakazal denar – na račun Remiusa. Marconi pa si je z lažnimi pogodbami ta denar nakazoval na svoj račun kot kredit, ki mu ga daje Remius.

Berlusconijev tajnik in strici iz ozadja

Na pogodbeno določen dan izplačila prvih 10 odstotkov se seveda ni zgodilo nič. Prav tako ne kasneje, zato je vlagatelj postal nezaupljiv. Ko mu je po nekaj mesecih uspelo priti v stik z Marconijem, mu je ta skrivnostno pojasnil, da se je v postopek vmešala ECB (Evropska centralna banka), ki je zamrznila ves denar vlagateljev, ker naj bi jih bilo 5 do 10 odstotkov sumljivih, socialno ogroženih, nezaposlenih, študentov ipd., ki so posodili ogromne vsote denarja, čeprav nimajo rednih prihodkov. Izgovarjal se je tudi na neke muslimanske vlagatelje, ki da jih preverja evropski protiteroristični urad. Ko je vlagatelj zahteval na vpogled odločbo ECB o zamrznitvi denarja, je Marconi navrgel, da je bila vsa dokumentacija, naslovljena na Remius, na Pošti Slovenije zasežena, zato razpolaga le s tistimi informacijami, ki jih dobi po telefonu od uradnikov »inšpektorata« ECB in FATF (Financial Action Task Force), pri katerem pa bo zadevo poskušal urediti neki tajnik v Berlusconijevi vladi. Po njegovem mnenju nastopajo »strici iz ozadja« – iz slovenske in evropske politike, židovske mafije in bankirskih lobijev. Ampak, Marconi je kljub vsemu »dober in pošten poslovnež« in je vlagatelju takoj obljubil čimprejšnje vračilo vsaj dela glavnice – okoli 100.000 evrov. Vlagatelj je kolikor toliko mirno odšel na dopust, svojega denarja pa ni nikoli več videl. Marconi ni bil več dosegljiv in je praktično tedensko menjal mobitele, da bi ga bilo težje prepoznati, pa je uporabljal celo lasulje.

Vlagatelj se zato odpravi na Urad za preprečevanja pranja denarja, kjer mu pojasnijo, da družbi Remius in Marconiju ne oni ne evropske institucije niso blokirali nobenega denarja. Kmalu zatem ga prvi vlagatelji ovadijo policiji. Zgane se vsa mogoča državna represija, ki ugotovi, da je zrel najprej za pripor, kasneje pa za 12-letno zaporno kazen. Denarja, več deset milijonov evrov, pa od nikoder, saj je gotovo skrit v raznih davčnih oazah, z njim pa bogato razpolagajo Marconijevi najbližji sodelavci, mogoče celo drugi poslovneži in bankirji, ki so v tej zgodbi bržkone svetovali inštalaterju Marconiju glede transferjev denarja vlagateljev v piramidno igro. Eden od njegovih eminentnih svetovalcev je na vprašanje enega od vlagateljev, kaj da on počne zraven, odgovoril, da »preverja uspešnost matematičnega algoritma« Marconijevih vlaganj(!?). Koliko denarja bo še ostalo za Marconija, ko pride iz zapora, lahko samo ugibamo. Oškodovancem seveda nič ne koristijo Marconijeva zaporniška leta, oni bi radi nazaj svoj vloženi denar, o gradovih v oblakih v obliki 10-odstotnih mesečnih donosov so itak že zdavnaj nehali sanjati.

Neuspešna tožba proti državi in bankam

Med ostalimi ukrepi se jih nekaj odloči, da bodo tožili državo in banke, z utemeljitvijo, da so pristojni že več kot eno leto pred Marconijevo aretacijo vedeli za sumljive transakcije in da bi s pravočasnim in aktivnim ravnanjem v okviru zakonskih pooblastil lahko preprečili nastalo škodo ali pa jo vsaj omilili. Med drugim so vedeli, da ne Marconi in ne njegova družba Remius nimata dovoljenj za investiranje finančnih sredstev v tujini, bil je zaznan sum pranja denarja, prav tako nezakonito posojanje denarja z računa Remiusa na Marconija, izogibanje davčnim obveznostim ipd. Skratka, tožniki in oškodovanci trdijo, da bi državni organi in banke morali po uradni dolžnosti že takoj preprečiti delovanje take goljufive družbe (npr. blokada bančnih računov, pripor organizatorjev) in o tem obvestiti javnost. Posledično bi to vplivalo na množico vlagateljev, da ne bi »investirali« svojega denarja v to goljufijo. Zanimivo je, da je Sparkasse Ljubljana že 19. junija 2008 obvestila Združenje bank, da je Marconi vabil investitorje, naj vso gotovino prenesejo na račun Remiusa, odprt pri Sparkasse, saj naj bi ta banka za depozit jamčila z vsem svojim premoženjem. Ker take pogodbe Marconi s Sparkasse nikoli ni sklenil, je banka v svojem obvestilu Združenju bank pravilno zaključila, »da gre za zavajanje potencialnih investitorjev z namenom poslovne goljufije«. Zato je Marconi račune odprl tudi pri Unicredit in Hypo banki. Prvi sestanek državnih organov na temo suma goljufij v zadevi Marconi in Remius je potekal že 15. oktobra 2008, vendar je do aretacije prišlo šele oktobra 2009. V tem času je Marconi skozi račune obrnil okoli 30 milijonov evrov, večina tega denarja pa je izpuhtela. Unicredit mu je račun zaprla šele 16. aprila 2009, torej skoraj eno leto po obvestilu Združenja bank, da gre za sum velikih goljufij. Seveda je Marconi pred tem račun izpraznil.

Vendar pa vlagatelji s tožbo niso uspeli ne na okrožnem in ne na pritožbenem sodišču. Okrožno sodišče v sodbi pravi, »da so tožniki (vlagatelji oz. posojilodajalci) zanemarili osnovno pravilo vsakega posojilodajalca, to je zaupanje, da bo posojilo vrnjeno. Vsak posojilodajalec temeljito preveri, ali je tisti, ki je prišel po posojilo, vreden njegovega zaupanja. Če ni gotov, poskrbi, da mu posojilojemalec kaj zastavi ali da gre temu kdo za poroka. In četudi posojilodajalec vse to opravi, se še vedno primeri, da posojilo ni vrnjeno. Posoditi kot zasebnik samo na besedo nekemu Marconiju ali neki d.o.o. tolikšne zneske, ne da bi obstajalo kakršnokoli stvarno jamstvo za vrnitev posojila, je bilo zato skrajno nepazljivo. Tudi obljuba v obliki 10-odstotnega mesečnega donosa sploh ni iztožljiva. Posojanje denarja torej terja posebno pazljivost,« zaključuje sodišče. (Ob teh logičnih in življenjskih ugotovitvah sodišča lahko potegnemo nekatere vzporednice z našimi državnimi bankami, ki so kot profesionalne osebe »v zrak spustile« več milijard evrov posojil, ki nikoli ne bodo vrnjena, oziroma smo jih poravnali kar vsi davkoplačevalci.) Na koncu sodišče še ugotavlja, »da so vsa ta dejstva tako trdno zasidrana v splošno civilnopravno zavest ljudi, da na to tveganje ni moral tožnike nihče izrecno opozarjati, zato morajo posledice svoje neskrbnosti nositi v celoti sami!« No, bo že držalo, ampak tudi posiljenemu dekletu, ki je šlo ponoči skozi park, oblečeno v »izzivalno« kratko oblekico, ne rečemo, naj »posledice svoje nepazljivosti nosi v celoti sama«. Gotovo pa je, da nam v urejeni in pravni državi ter ekonomski skupnosti ne more in ne sme biti vseeno, kako naši državljani kljub naivnosti izgubljajo ogromne vsote denarja, ki poniknejo v črnih luknjah bančnega sistema in davčnih oaz.

Višje sodišče je potrdilo sodbo okrožnega, zahtevo za revizijo pa zdaj obravnava vrhovno sodišče.

»Varno« shranjen vaš denar

Na koncu lahko državljanom na srce položimo samo en nasvet: ne nasedajte finančnim prerokom in čarodejem, kajti do sedaj se je še vedno izkazalo, da ostanete brez svojega denarja. Boste svoje prihranke na podlagi nerealnih in goljufivih obljub še naprej zaupali ključavničarjem, šiviljam, polagalcem ploščic in lažnim finančnim svetovalcem? Kajti kozli so naenkrat postali vrtnarji! Bančni sistem, skozi katerega potuje vaš denar, ima svoje zakonitosti, ki predvsem varujejo banke in ne njihove komitente. Državni organi potrebujejo predolgo časa, da dokažejo protipravnost takih piramidnih iger, in ko jim to uspe, običajno z aretacijo glavnih »finančnih čarodejev«, je za vaše finance že prepozno. Tako Marconi in njemu podobni nikoli ne povedo, kje je vaš denar resnično »varno« shranjen. (Mogoče pa kaj vedo ljudje s fotografij?) Do njihovega prihoda iz zapora jih denar »varno« čaka, nekdo pa ta čas pazljivo bedi nad njim.