Otroci so Kramliju prisluhnili v okviru preventivnega programa Ne-odvisen.si, v sklopu katerega sta jim z Bojanom Kodeljo, vodjo programa, predstavila pasti, v katere se lahko ujamejo med odraščanjem. Program v Cerkljah na Gorenjskem, ki so ga izvedli minulo sredo, je bil zadnji v nizu v letošnjem prvem polletju, pove Kodelja. Program so leta 2007 začeli izvajati na Primorskem, leta 2010 pa po vsej Sloveniji. Za programom stoji Zavod 7, ki se ukvarja z oblikovanjem in izvajanjem družbeno odgovornih programov.
Program Ne-odvisen.si so zasnovali tako, da v enem dnevu nagovorijo različne generacije, otroke, mladostnike in odrasle. »Cilj programa je ozaveščati javnost o pasteh zasvojenosti, na drugačen način in z metodami, ki so učinkovite,« pove Bojan Kodelja. »Posebnost našega programa je, da nastaja na domačih tleh. Tuji primeri morda niso primerni za naše okolje.« Oblikovali so strokovni svet, v katerem so zbrani strokovnjaki z različnih področij, ki program ocenjujejo in nadgrajujejo. Nekateri se vključujejo kot gostje na posameznih prireditvah oziroma odgovarjajo na vprašanja ljudi, ki jih zastavljajo prek spletne strani programa.
Kaj ljudem sporočajo? »Znašli smo se v gospodarski in politični krizi in krizi vrednot. Gospodarska in politična kriza se bosta rešili, kriza vrednot pa ne tako zlahka in kasnejše generacije bodo imele zaradi tega velike težave. Starši smo dober sogovornik otrokom, ko se z njimi pogovarjamo o nevarnostih na cesti, zato ker cesto dobro poznamo. In otrok ne zapiramo pred cesto, ampak jih opozorimo na nevarnosti. Drugače je, ko gre za droge, spolnost ali internet. O tem bi morali z otroki govoriti enako kot o cesti, pa ne, ker o teh temah nimamo dovolj znanja. Zato si otroci znanje o tem ustvarijo na druge načine, pridobijo ulično znanje, ki je diametralno nasprotno dejanskemu stanju. Tako otroci naenkrat postanejo učitelji odraslih. S programom želimo vzpodbuditi potrebo pri odraslih, da iščejo znanje o teh vsebinah in pridobijo prave podatke,« pojasnjuje Kodelja.
Kako vedo, da je njihov program učinkovit? Učinkovitost programa merijo z odzivom ljudi, ki povprašujejo po dodatnem vedenju in dodatni pomoči njihovih svetovalcev, odgovori Kodelja. »Po izvedenem programu poišče pomoč pet do sedem ljudi na dan, to traja še teden dni, tako da po enem srečanju svetovalci dobijo tudi do 70 vprašanj.«
Dopoldne so najprej na vrsti otroci iz vrtca Murenčki in šolarji prvih treh razredov osnovne šole Davorina Jenka iz Cerkelj. V interaktivni predstavi s filmom o psičku Jaki iščejo strokovnjake, ki jih opozorijo na pomen higiene, zdrave hrane, druženja s prijatelji, znanja in odgovornosti. Pri naslednji triadi, učencih od četrtega do šestega razreda, je poudarek na pozitivni samopodobi. Otroci gledajo risani strip, v katerem nastopajo njihovi vrstniki, povezovalca dogodka, Kodelja in Kramli, izpostavita osebe v stripu, ki imajo dobro samopodobo: Zarja iz stripa je prepričana vase, da dela dobro, odločena je o svojem življenju, ne pusti se vplivati od drugih, ima ideje, kaj bi počela. Pomembno je, da si za vzor vzamemo Zarjo, ki je iz svoje notranjosti odločala o sebi, izbiri prijateljev...
Naše srce ni avtobus
»Naše srce ni avtobus, biti moramo zelo izbirčni, kdo lahko vanj vstopi. Ni dobro, da imaš prijatelje, ki pijejo in kadijo, ker lahko tudi sam padeš noter,« otrokom na srce položi Kramli. S pomočjo stripa otrokom tudi prikažejo, kako se lahko uprejo pritisku vrstnikov, ki na igrišču prižigajo cigarete. Cigarete so iztočnica za pogovor o drogah. Je cigareta res vstop v svet omame? Ne, odgovori Kramli, cigareta je zunanji pripomoček: nekateri mislijo, da če imajo v rokah cigareto, so bolj pomembni in odrasli kot vrstniki. Vendar po nekaj mesecih cigareta ni več dovolj velik pripomoček, da bi še bili frajerji, in potrebujejo več: alkohol, prepovedane droge.
»V ambulanti, kjer delam, zdravimo 600 zasvojenih in 590 bi jih reklo, da so začeli s cigareto zato, da bi jih opazili in da bi bili pomembni. Pomembno je, da najdeš take prijatelje, da te ne navajajo na druga pota,« otrokom pove Kramli.
Zasvoji lahko tudi računalnik. »Z računalnikom ni nič narobe, to je zakladnica znanja, a je lahko tudi past, ker nas lahko potegne stran od prijateljev, če z računalnikom in igricami pretiravamo. V ambulanti imam dva pacienta, eden je na igricah dve uri na dan, drugi pet ur. A je večji problem ta, ki je na igricah dve uri, ker gre potem gledat televizijo in se igrat s telefonom, drugi pa gre potem ven in se zabava.«
V prireditvi za zadnjo triado, osnovnošolce od 7. do 9. razreda, je poudarek predvsem na drogah. Cigarete, alkohol, heroin, ekstazi, marihuana in podobne snovi imajo v sebi moč, da prebudijo potrebo po omami. Zato so vse te snovi nevarne, in tudi cigaret in alkohola ne gre omalovaževati, pove Kramli. Obdelajo »zamolčane resnice«. Prva: človek, ki je več kot eno leto na drogi, ne bo nikoli ozdravel, lahko pa bo abstiniral, torej drog ne jemal. Druga: droga najprej nekaj mesecev nagrajuje, potem škoduje. In tretja resnica: po treh do sedmih dneh neprestanega jemanja droge je človek že zasvojen. Otroci slišijo o dilerjih. »Ko paciente v ambulanti vprašam, kdo jim je prvi ponudil drogo, jih večina odgovori, da je bil to sošolec, sosed, brat... Torej oseba, ki jo poznajo in ji zelo težko rečejo ne.« V ambulanti so tudi več let analizirali drogo, ki so jo pacienti dobili od znanih oseb, in ugotovili, da je enako nevarna kot tista, kot so jo dobili od neznancev. Otroci in mladostniki lahko padejo v pest naključnim dilerjem, ki so vedno bolj iznajdljivi in nimajo namena človeka zasvojiti, pač pa spolno ali drugače izkoristiti. »Pozorni morate biti, kje puščate hrano in pijačo, da vam ne stresejo vanjo droge,« je poudaril Kramli. Majice, ki jih kupijo na koncertih, plaži, je treba pred nošnjo oprati, ker je lahko v ovratnik všita droga. Ponovno so v porastu neznani dilerji, ki ljudem ponujajo drogo z namenom, da jih droga zasvoji in dobijo stalno stranko. Otroci zaigrajo, kako naj se odzovejo, če jim diler ponudi drogo.
O kraljevičih, neprerezani popkovnici ...
Bojan Kodelja je razložil, da dajejo v programu največjo težo večerni prireditvi za odrasle. Žal je obisk v lepi novi dvorani Kulturnega hrama Ignacija Borštnika v Cerkljah bolj skromen in zbere se le kakih petdeset domačinov, pretežno staršev otrok, ki jim je bil namenjen dopoldanski del prireditve. »To se nam še ni zgodilo. Navajeni smo, da so dvorane polne,« pove in namigne, da so na občini pozabili izobesiti plakate z vabilom na prireditev. Teden dni prej je bila baročna dvorana v Radovljici nabito polna. Obiskovalci bodo prisluhnili družabnemu večeru z gosti strokovnjaki – Mihom Kramlijem, Vlasto Nussdorfer, varuhinjo človekovih pravic, Fani Čeh iz Zavoda za šolstvo RS ter Bojanom Kodeljo, ki prireditev povezuje. Govorili bodo o medsebojnih odnosih in pasteh, ki jih za mlade predstavljajo moderne komunikacijske tehnologije.
Vlasta Nussdorfer je razmišljala o današnji družini: kakovost družine se pokaže, ko nekaj zaškripa. Kot tožilka je večkrat opazovala, kako je kakšna družina znala potegniti iz sebe še zadnje moči in pomagati mladostniku, ki je zašel na kriva pota. Družina je pomembna, tudi če živi razkropljena na dveh ali treh naslovih. Danes je velik razkorak med bogatimi in revnimi, v družinah je veliko nasilja, zanemarjanja in še česa skritega. Pomembno je, da znajo starši postaviti meje, vzgajati z besedo in ne tepežem. Mnogi otroci vstopijo v družino kot na prestol; na začetku je lepo, a potem vedno več težav, ker kraljevič ne popušča. Družine so v krizi, ne najdejo kompasa, da bi prenesli otroku sporočilo, da je treba delati, biti odgovoren in se potruditi. Pomembno je, kakšne odnose stkejo starši z otroki. Veliko staršev, zlasti mame, se ne zna rešiti navezanosti na otroka in vlečejo popkovnico z otrokom še v starost. In potem seveda ni človeka, ki bi bil vreden njihovega otroka. Otroku je treba privzgojiti delovne navade in vrednote in se sprijazniti, da bo nekega dne odšel. Dopustiti mu je treba, da prevzame breme odločitev.
Fani Čeh je gradila most med šolo in družino. Kjer je vez med družino in šolo dobra, je težav zagotovo manj. Danes učiteljem nalagajo na ramena več vzgoje, da bi pomagali družini, vendar šola brez družine ne more vzgajati. »Potrkajte na vrata šole, tam je veliko strokovnjakov. Morda se bodo našle roke, da mlademu pomagajo. Vprašajte tudi, kako se otrok vede. Ni pomembno samo to, da je v šoli odličen, pomembno je, kako se vede v razredu,« je položila na srce staršem. Problem so skrhani odnosi in sporočila, ki jih dobiva otrok: zdravstvo, šola, vse je zanič, samo on je dober. To zagotovo ne pripomore k razvijanju njegove človečnosti. Zaščititi je treba otroka, ko kliče po pomoči. Zato je pomemben čas, ki mu ga namenjamo, danes pa so otroci sami, so otroci ključev. Nekaj moramo narediti glede vzgoje mladostnikov: danes je 28 odstotkov petnajstletnikov že imelo spolni odnos, zamočili smo pri varnosti teh otrok, je prepričana. »Mama reče, da se bo ukvarjala z otrokom, ko bo magistrirala. Malo morgen, takrat bo otrok že šel. Otrok potrebuje roko in sporočila, da bo v času najstništva lahko rekel ne.«
Iztirjeni starši
Zvezda večera je bil zagotovo Miha Kramli. Govoril je o vzgoji otrok. Zelo pomembna je miselna enotnost staršev v pomembnih zadevah – o drogi, spolnosti, prostem času, obveznostih, ki jih ima otrok v družini...
»V ambulanto pride mama in pove, da je sin v 9. razredu, kadi marihuano in je zabušant, kaj naj naredi? Vprašam, kaj pravi oče. Da to ni nič takega. Miselna enotnost staršev pomeni doživetje za otroka: moja dva tako skupaj držita, da tudi če bom kričal in izsiljeval, ne bom dosegel nič. Mladostnik s tako izkušnjo se ne bo zadrogiral ali oklepal steklenice, ampak mu bo pomagala, da se nauči reševati težave.« Starši naj enkrat mesečno preverjajo, koliko so bili miselno enotni. Starš v enostarševski družini pa naj preverja svojo doslednost: kje je popustil in kje je bil dovolj močan.
Starši se pogosto počutijo plemenito, ko se žrtvujejo za otroka. »Če imate te občutke, se pojdite zdravit. To dela iz naših otrok invalide.« Otrok se dobro počuti, ko kaj dela skupaj s starši. Zakaj imamo toliko notranje nemotiviranih in mrtvih otrok, ki niso sposobni zagrabiti življenja? Desetletniki dobro vedo, kaj jim ugaja, ne vedo pa, kaj potrebujejo za odraslost. »V ambulanto sta prišla starša in povedala, da mulec pri 15 letih hodi domov zjutraj pijan in zadet od marihuane, vprašala sta, ali naj ga pustita, da pade čisto na dno in sam spozna, da se mora urediti, ali naj kaj le naredita. Vprašal sem ju, kje sta bila prej, ko bi nanj še lahko vplivala. Še dobro, da hodi domov ob 6. uri zjutraj, če ima tako iztirjene starše.«
Njega za predsednika, se oglasi sivolasa gospa iz publike. In pove, kako so se v njeni mladosti igrali z doma narejeno žogo in bili doma, ko je zvečer odzvonilo ob marijah. Danes pa je vsa mladina pokvarjena. Včasih so v šoli kaznovali, otroci so morali klečati, v kotu stati, danes pa otrok ne upajo kaznovati niti doma, kaj šele v šoli.
Kramli nadaljuje s pravicami otrok. »Učiteljica je zahtevala, da učenka po kosilu pospravi mizo, naslednje jutro je oče tekel na šolo in kričal, da je njegova hči učenka, ne čistilka. S tem je hčeri naredil zelo slabo uslugo. Če dekle pri 17 letih ni sposobna za sabo pospraviti, a seksala pa bo? To ne pelje nikamor, ne more najprej seksati, osnovnih stvari pa ne obvlada.« Opozori, da pravic nimajo samo otroci, imajo jih tudi starši. Na primer pravico do večernega miru. »Šest- do sedemletnik mora biti v postelji ob 8. uri, devetletnik ob devetih. Starša morata pri tem vztrajati, otrok bo razumel, da je v hiši pravilo, in bo to postalo vrednota.« Pri 14 letih bo rekel, da se bo vrnil ob 2. zjutraj, čeprav starša zahtevata, da je doma ob devetih zvečer. Ob tej uri ga res ni domov, a bo vedel, da krši pravilo, in te vrednote ga ščitijo kot plašč. Če pravila glede tega, kdaj se hodi spat, ni bilo, se ob devetih zvečer v otroku ne oglasi alarm, da krši pravilo, in iskrico življenja doživi samo, ko tvega: ko poišče človeka, ki najbolj divje vozi, ki se zna najbolj zadeti. Pri prvi družini bo otrok zagotovo prišel živ domov, pri drugem tipu družin pa ima v ambulanti vsako leto en ali dva primera žalovanja, ko so izgubili otroka. S tem ko postavimo pravilo, otroku omogočimo, da bo do iskrice življenja prišel z iskanjem vrednot in ne s tveganjem med življenjem in smrtjo, je prepričan Kramli.
Pravica staršev je tudi, da so postreženi: otroci morajo v družini prispevati po svojih močeh. Veliko staršev otroku da žepnino ne glede na to, ali je kaj delal ali ne in kako se je obnašal do njih. Vendar žepnina ni rezultat dogovora, ampak odraz tega, da mladostnik prispeva k družini. »Šestletnik mora pospraviti svojo sobo, enajst- in dvanajstletnik pomaga pri kuhanju, če trinajstletnik enkrat na teden ne skuha kosila, je nekaj narobe s starši, enako, če petnajstletnik kosila ne skuha dvakrat na teden. Otrok mora delati, starši pa danes rečejo, nič mu ni treba delati, samo da bo v šoli priden.«
Starša imata pravico do obnove partnerskega odnosa. Ko se pogovarjata, ju otrok ne sme prekinjati. Začutiti mora, da sta starša sposobna zaščiti svoj partnerski odnos. To ni zapostavljanje otroka, saj se ob tem smisel, radost življenja preliva tudi nanj. Če se otrok v družini tega nauči, bo sposoben zdržati v svojem partnerskem odnosu in ločiti med nepravo in pristno ljubeznijo.
Govorci so se dotaknili tudi informacijske tehnologije in pasti, ki jih prinaša. Starši se morajo usposobiti za to, da bodo internet in druge moderne komunikacije umestili v svoje življenje. Šele ko bodo sami spoznali njihovo vrednost in pasti, bodo lahko ustrezno svetovali otrokom. Otroci še niso osebnostno zreli, na spletu pa razpolagajo z vsebinami, ki jih lahko zlomijo. Spet primer: »V ambulanto pride dekle, ki si reže žile. Pove, da si dopisuje z elektronskim prijateljem; nekoč mu je razložila, da ima tako črn dan, da bi kar eksplodirala, on pa ji je svetoval, da ko se sam tako počuti, se z žiletko malo poreže po roki ali nogi. Z njim se ni nikoli srečala, a je postal njen svetovalec. Hitro lahko na računalniku odpreš okno, a če nimaš lastne vizije življenja, se lahko v teh oknih utopiš in postane svetovalec tvojega življenja neka nora ideja, ki jo nekdo posreduje po internetu.« Tudi Vlasta Nussdorfer opozori na primer zlorabe, s katerim se je srečala: štirinajstletnica je prek facebooka spoznala devetnajstletnika, ustvarila sta prijateljstvo, celo ljubezen, zato fantu ustreže, ko želi od nje razgaljene fotografije. Nekega dne se dogovorita za srečanje v slaščičarni, a je tam samo starejši gospod, ki se predstavi za očeta fanta, s katerim si je dopisovala, in jo povabi v njuno stanovanje. Sina tam seveda ni, gospod zahteva od nje spolne odnose; grozi ji, da bo razposlal okoli njene gole slike, zato dekle hodi k njemu in s strahom pogleduje v nabiralnik in sošolce, ali so morda dobili slike, dokler se ne zlomi in pove, kaj se ji dogaja. »Internet je lahko past za otroke, ki tako zvedavo iščejo prijateljstvo in ljubezen. Seveda lahko z internetom pridobiš tudi veliko koristnega, vedeti pa morajo, da ni vsak, ki se predstavi za devetnajstletnika, nujno ta oseba,« je poudarila Vlasta Nussdorfer.