Kako smo v Evropi in Sloveniji zakockali desetletje

ZDA daleč pred vsemi

Prejšnji ponedeljek je minilo šest let, odkar je bankrotirala ameriška investicijska banka Lehman Brothers in svet pognala v najhujšo recesijo po veliki depresiji iz tridesetih let prejšnjega stoletja. V letih 2010 in 2011 je še kazalo, da se je v Evropi končno začelo stabilno gospodarsko okrevanje, a je bilo »odpiranje šampanjcev« in seganje v roke zaradi »delujoče« varčevalne politike Bruslja očitno preuranjeno. Sledil je nov padec BDP in zakorakali smo v sedmo leto krize, nad Evropo pa visi resna grožnja, da se ji bo pripetilo japonsko izgubljeno desetletje – obdobje dolgotrajne stagnacije in deflacije, ki Japonsko zaznamujeta še danes. Nič nenavadnega zato ni, da so se v zadnjih tednih, potem ko so statistiki objavili nepričakovano slabe podatke o rasti v Nemčiji, Italiji in Franciji, okrepili pozivi tako Evropski centralni banki (ECB) kot Bruslju in še posebej Nemčiji, naj vendarle spodbudijo gospodarsko rast s finančno drznejšimi ukrepi.

Najbrž se le še redki spominjajo »spopada« med ameriškim in evropskim političnim in ekonomskim vrhom iz leta 2009 na temo obsega fiskalnih spodbud, ki naj bi jih EU uvedla za omilitev globine recesije. Iz ZDA so takrat prihajali pozivi Bruslju, naj okrepi fiskalni stimulus po vzoru ZDA. Vendar je Unija pozive zavrnila. Tedanji šef evroskupine, danes pa novi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je ameriške pozive k trošenju komentiral kot »nevščečne«. EU je takrat res že posegla po okoli 200 milijard evrov vrednih protikriznih ukrepih – izstopale so predvsem finančne spodbude v pomoč avtomobilski industriji – ki so dosegli okoli 1,5 odstotka BDP Unije. Vendar pa je bil ta protikrizni paket precej skromnejši kot v ZDA, kjer je dosegel 5,6 odstotka BDP, v Veliki Britaniji pa 1,4 odstotka BDP. Mimogrede, Kitajska je v odzivu na krizo sprejela v deležu daleč najmočnejši program, kar v višini 12,7 odstotka BDP.

Čeprav je predsednik ECB Mario Draghi na zadnji novinarski konferenci po rednem mesečnem zasedanju upravnega odbora ECB poudaril, da bi bilo institucionalno nekorektno, če bi med centralno banko in evropskimi vladami potekala kakršnakoli dogovarjanja o tem, kakšni naj bosta fiskalna in monetarna politika v evrskem območju, se ni mogoče znebiti vtisa, da sta v ZDA monetarna in fiskalna politika v odzivu na krizo vendarle delovali usklajeno in hitro.

Medtem ko so se zvezne rezerve že mesece pred zlomom Lehman Brothers, ko je ameriški trg zajela kriza drugorazrednih hipotekarnih obveznic, odzvale z znižanjem ključne obrestne mere, je v Beli hiši že nastajal program odkupa slabih naložb, tako imenovani TARP, težak dobrih 425 milijard evrov. Pretežni del sredstev iz programa so prejele banke, avtomobilska industrija in zavarovalnica AIG, del sredstev pa so namenili tudi zadolženim gospodinjstvom. Mimogrede, slednji program je že praktično zaključen, ameriški proračun pa je po zadnjih dostopnih podatkih izvajalcev programa z njim celo ustvaril dobiček. Temu je kmalu po nastopu vlade Baracka Obame sledil skoraj 800 milijard dolarjev težak program davčnih olajšav, financiranja infrastrukturnih projektov in spodbujanja zaposlovanja.

Ameriški Fed se je, če primerjamo odzive treh centralnih bank (še ECB in britanske), na krizo odzval najbolj agresivno in obrestno mero prepolovil že v prvi polovici leta 2008, torej že ob prvih znakih finančne krize. Zanimivo je, da je takrat ECB ključno obrestno mero še zvišala, medtem ko jo je britanska centralna banka že začela zniževati, kar priča o tem, da zavedanje o dramatičnih učinkih, ki jih bo sprožil iz ZDA prihajajoči val krize v Evropi, ni bilo prisotno niti v vrhu ECB. Seveda pa so vse centralne banke ob prelomnem propadu Lehman Brothers usklajeno posegle po hitrih znižanjih ključnih obrestih mer in »pumpanjem« likvidnosti v povsem ohromeli bančni sistem.

Da si ECB želi več ukrepanja v Bruslju, je Draghi izpostavil tudi v zadnjem govoru na finančnem forumu Eurofi v Milanu minuli konec tedna. Evropa, kot je dejal, nujno potrebuje zagon investicij, tudi s pomočjo javnega financiranja, kjer to proračunske razmere dopuščajo, da bi vendarle začeli ustvarjati nova delovna mesta. Jasno je, da je meril na države, ki niso v javnofinančnih težavah in so gospodarsko dovolj močne, da si lahko kaj takšnega privoščijo. Evrsko območje je namreč v primerjavi z ZDA in Veliko Britanijo komaj začelo nadomeščati delovna mesta, ki jih je izgubilo med krizo. Po zadnjih ocenah Eurostata je v evrskem območju brezposelnih okoli 18,5 milijona ljudi oziroma 11,5 odstotka, kar je le nekaj manj od rekordnih 19,2 milijona sredi krize.

V ZDA je bilo gibanje brezposelnosti med krizo precej bolj dramatično kot v Evropi, kar gre v precejšnji meri pripisati večji prožnosti tamkajšnjega trga dela in prilagodljivosti podjetij. Pred krizo je bila v ZDA brezposelnost okoli 4,5-odstotna, na vrhuncu krize je dosegla deset odstotkov, in to že konec leta 2009, nakar je začela počasi, a vztrajno padati. Danes je tako v ZDA stopnja brezposelnosti »le« še 6,1-odstotna, kar pomeni, da je ameriškemu gospodarstvu uspelo nadomestiti že dobršen del izgubljenih delovnih mest.

»V ZDA so poceni denar začeli vlagati v nove investicije. Res je, da gre za začasna in slabše plačana delovna mesta, vendar temu ne gre gledati v zobe. V Evropi na drugi strani namreč ugotavljamo, da se kratkotrajna brezposelnost spreminja v dolgoročno,« o dinamiki zniževanja brezposelnosti v ZDA pravi dr. Igor Masten z ljubljanske ekonomske fakultete.

Institucionalni manki

Ključno vprašanje seveda je, zakaj so ZDA že konec leta 2011 nadoknadile med krizo izgubljeni BDP, evrskemu območju pa to še nekaj let ne bo uspelo. In ali je manko obsežnejših fiskalnih ukrepov na ravni EU k temu kakorkoli pripomogel. Dr. Masten meni, da Bruselj takrat ne bi mogel storiti nič več in da napak v tem smislu ni bilo. »Če se spominjate, je Evropa takrat sprejela obsežen reševalni paket za avtomobilsko industrijo, vendar na ravni posameznih držav. Nemčija je s tistim stimulusom posledično zabeležila zgodovinsko najvišjo rast BDP. Vendar se je že kmalu izkazalo, da je takšno financiranje izjemno drago. Nato je marca, aprila 2010 izbruhnila grška kriza,« opominja dr. Masten.

Težave vidi predvsem v manku panevropskega fiskalnega ustroja. Naš sogovornik je prepričan, da težav ne bo rešil niti skupni bančni nadzor, ki naj bi zaživel še to leto, ampak bo nujno potrebna fiskalna unija. »Ukrepi, ki jih je sprejela ECB, so neke vrste potreben pogoj, da se gospodarstvo zažene. Precej bi pomagalo, če bi nova evropska komisija z Junckerjem na čelu v kratkem predlagala dokument, nekakšen zemljevid fiskalne unije. Nujno je, da unijo institucionalno organiziramo tako, da se investitorji ne bodo več ukvarjali s finančnimi razmerami v posamezni državi, kot se danes,« je prepričan dr. Masten, ki tudi močno dvomi, da bi se lahko izognili novi recesiji. Torej že tretji od izbruha krize leta 2008.

O oddaljenosti takšne organizacije evrskega območja dovolj pove Draghijev komentar v enem od zadnjih intervjujev na temo razlik med ustrojem ZDA in evrskega območja. Ko je na nekem predavanju v ZDA dejal, da ima evrsko območje težave s tem, da so nekatere države velike dolžnice, druge pa so vedno financerke, mu je neki študent dejal, da to ne bi smela biti težava, saj so tudi v ZDA nekatere države ves čas prejemnice davčnih transferjev, pa to nikogar posebej ne skrbi. Seveda je srž problema v tem, da smo v Evropi še vedno najprej Nemci, Italijani, Grki, Slovenci in šele nato Evropejci.

Dr. Davorin Kračun z mariborske ekonomsko-poslovne fakultete se strinja z dr. Mastenom, da se del odgovora, zakaj je EU in še posebej evrsko območje še vedno v krizi, skriva v institucionalni ureditvi. »Iskanje prave mere in uravnovešenosti v ukrepih ekonomskih politik je v EU bolj zapleteno kot v bolj homogenih državah s centralizirano oblastjo. Na prvi val krize so države odgovorile s fiskalno in monetarno ekspanzijo, da bi preprečile padec BDP in zaposlenosti. Takšna politika pa ni vzdržna na dolgi rok, saj povečuje deficite in zadolženost, ki postaja vedno težje obvladljiva. Pri tem pa je EU naletela še na problem razlik v enotnem monetarnem območju, saj je njen južni del, z Grčijo na čelu, kmalu prišel do meje vzdržnosti, s čimer je bilo ogroženo celotno območje. Konsolidacija finančnega sistema – zmanjšanje zadolžitve, sanacija bank – pa seveda zniža agregatno povpraševanje in s tem povzroči padec BDP in povečanje brezposelnosti. EU šele postopoma vzpostavlja pogoje, v katerih bo lahko ustrezno naslovila tovrstne izzive,« pojasnjuje dr. Kračun.

Štafeta v rokah Bruslja

Zdi se, da evropska monetarna politika, ki se je sicer na krizo odzvala podobno hitro in intenzivno kot ameriška in britanska, vidi vse manj možnosti, da bi lahko z dodatnimi nestandardnimi ukrepi znova pognala evropsko gospodarstvo. Pozivov z vrha ECB Bruslju po drznejših finančnih in strukturnih ukrepih si ni mogoče razlagati drugače, kot da monetarna politika »štafeto« oživljanja gospodarstva zdaj predaja proračunskim politikam. Ob tem ostaja tudi povsem nedorečeno vprašanje morebitnega kvantitativnega sproščanja v obliki neposrednega odkupovanja državnih obveznic, ki mu v celoti nasprotuje največje evropsko gospodarstvo Nemčija. Po ocenah poznavalcev dogajanja ECB po njem ne bo posegla, dokler ne bo znana odločitev evropskega sodišča, ki presoja, ali takšno prevzemanje dolgov posameznih držav članic posega v pravice drugih držav članic, kot je razsodilo nemško ustavno sodišče.

Dr. Kračun meni, da ima ECB kljub temu na voljo še veliko prostora. »Pomemben korak je vzpostavitev bančne unije, posebej enotnega reševalnega mehanizma, ki bo okrepil zaupanje v banke in omogočil bolj usklajeno delovanje znotraj evrskega območja in s tem povečal manevrski prostor ekonomskih politik EU. Napovedana monetarna ekspanzija bi vsaj teoretično morala povečati agregatno povpraševanje, vendar je pomembna tudi struktura tega dodatnega povpraševanja: bolj koristi v bolj problematičnih državah, usmerjeno pa mora biti v naložbe, ki povečujejo zaposlenost v konkurenčnih pogojih. Tveganje ekspanzivne monetarne politike pa je v napihovanju balonov – ZDA imajo najbolj očitno tovrstno izkušnjo – in s tem generiranju novih makroekonomskih neravnovesij. In koristno je, če bolj razviti manj varčujejo in s tem krepijo povpraševanje na periferiji. Breme dolgov najbolj olajša gospodarska rast,« poudarja dr. Kračun.

Za stabilizacijo evrskega območja bo po Kračunovem mnenju imel veliko težo tudi enotni reševalni mehanizem, ki bo skupaj z enotnim bančnim nadzorom preprečeval špekulativne napade na posamezno državo in porazdeljeval tveganja. »Če bi te strukture vzpostavili že ob uvajanju evra, bi imeli danes manjše težave. Vedeti morate, da je bilo uvajanje evra politični projekt, namenjen ekonomskemu poenotenju EU. Poti nazaj zdaj zagotovi ni, bila bi predraga, zato je nujno sistem dopolniti tako, da bo stabilen,« je prepričan dr. Kračun.

Poljski minister za finance Mateusz Szczurek je pred kratkim evropsko komisijo pozval k vzpostavitvi okoli 700 milijard evrov težkega investicijskega sklada, s katerim bi v prihodnjih nekaj letih vzpodbudili povsem zastalo investicijsko aktivnost v Uniji. Medtem ko so se investicije v ZDA že vrnile na predkrizno raven, so namreč v evrskem območju še vedno daleč pod predkrizno ravnjo, kar je eden ključnih razlogov za skromno gospodarsko rast in vztrajanje visoke brezposelnosti. Odzivi za zdaj ostajajo medli.

Dr. Kračun poudarja, da so infrastrukturne investicije seveda eden glavnih ukrepov keynesovske politike spodbujanja gospodarske rasti, vendar pa so mnoge evropske države za samostojno spodbujanje investicij finančno danes prešibke. »Na ravni EU bi takšen program bil izvedljiv in se že odvija preko kohezijske politike, ki bi jo bilo seveda mogoče tudi okrepiti,« meni dr. Kračun, ki pa kljub vsemu precej več upov polaga v kvantitativno sproščanje monetarne politike. »Seveda pa je res, da tudi ukrepi kvantitativnega sproščanja, ki so strokovno povsem neoporečni, lahko trčijo ob interese posameznih držav. V tem primeru Nemčije.«

Šesto leto od propada investicijske banke Lehman Brothers, ki bo močno zaznamovala vsaj eno generacijo Evropejcev, je tako mogoče ugotoviti, da se je bila Unija v odzivanju na krizo bolj kot s konkretnimi ukrepi prisiljena ukvarjati s svojim ustrojem in interesi posameznih držav. Če se bodo uresničile črnoglede, v marsičem pa najbrž realistične napovedi mnogih ekonomistov, je s tem evrska Evropa izgubila najmanj desetletje gospodarskega napredka. Vprašanje pa je, ali je to dovolj za preobrat tako varčevalnih kot institucionalnih politik v EU. Ali, kot še pravi dr. Kračun, tudi Nemčija je odvisna od izvoza v periferne države in bo morala prej ko slej kratkoročne interese podrediti dolgoročnim.