1. Nastavitev problema
Zaradi žledoloma je prizadeta skoraj polovica naših gozdov. Prijatelj mi je pisal, da zdaj za pot po gozdu, ki mu je prej vzela pol ure, potrebuje tri ure, pa še ne pride vsakokrat živ do cilja.
Podrto drevje pomeni silno nevarnost v času jesenskih in pomladanskih deževij. Voda namreč odplavlja »talni les« (kakor temu pravi stroka) v vodotoke, tam pa se v ožinah, na okljukih, v soteskah, pod mostovi ipd. naredijo brane iz balvanov, zapolnjene z drobirjem, in posledica bo prelivanje bregov, skratka, povodenj.
V rodni mi Ljubljani grozi ta nevarnost še posebej Barju.
»Talni les« je treba torej čim prej pobrati – a kdo ga bo kupil? Navadili smo se pošiljati naše hlode na predelavo v Avstrijo – dobiček, kolikor bi ga bilo, bo torej šel v tujino!
A se prav spominjam, da so se eni skromni Slovenci z nekim Markom Črnkovičem – skromni pravim zato, ker so se zadovoljili z inicialkami – pred leti že menili glede financiranja predelovalnice lesne biomase? Kaj je bilo potem iz tega? Ali že obratuje?
Razumem pa, če nazadnje ni bilo iz tega hvalevrednega projekta nič. Recesija je, denarja ni, kdo bo zdaj vlagal? Vse več je brezposelnih, vse manj možnosti, da bi jih zaposlovali v investicijsko intenzivnih panogah.
Saj zato pa se slišijo predlogi, iz domačih in iz tujih financerskih ust, da moramo investirati največ in predvsem v turizem, kjer so naložbe razmeroma poceni, ko pa imamo vso to čudovito naravo, ki se nam daje na voljo zastonj!
Ampak kje so tiste stezice, ki so včasih bile?
Postale so neprehodne in kmalu jih bo zaraslo grmovje in zelene travé. Naši gozdovi bodo primerni le še za partizane in kakega risa. Za turiste gotovo ne. Turisti, z izjemo vojaških vohunov, pa k nam ne prihajajo zaradi Mihevc-Maginotove linije (29 kilometrov betonskih utrdb na Obali). Hlepijo po lično urejenih stezicah, ki bi jih varno vodile skozi naše naravne lepote.
Nekaj jih je resda, ki jim je mar tudi umetnostnih in zgodovinskih zakladov v naših muzejih in galerijah. Iskreno rečeno pa še tem nimamo kaj dosti ponuditi. Takole na pamet se spomnim samo treh zares non plus ultra muzejskih atrakcij, in sicer:
piščali iz (če prav razumem) stegnenice Divje Babe (Pehte?), prvega glasbenega inštrumenta sploh
in veleznamenite vaške situle.
Zaradi česa slovi slednja, pravzaprav ne vem, a dovoljujem si sklepati, da po tem, da je vaška. Vse druge situle so mestne: saj kdo na vasi pa potrebuje bronasto posodo, ko imajo dovolj svojih lesenih latvic, barilov, bačev, mernikov, toril in pomijnikov? Res je, da je bron dober elektroprevodnik, a na vasi v antiki, mislim, še ni bilo elektrifikacije.
Dobro, to je to. Vsekakor premalo, da bi privabilo silne množice muzejeljubcev iz Benetk ali z Dunaja, da ne govorimo o Istanbulu, Kairu, Damasku, Bagdadu, Kabulu in drugih kulturnohistoričnih prestolnicah sveta.
Marko Bulc ima torej povsem prav, ko v svoji turistični oddaji z domiselnim naslovom »Turistka« pravi, da pri nas odloča rekreacijski turizem.
A če se nam ne posreči spopularizirati kake nove oblike rekreacije v smislu lezenja prek balvanov ali teka z oprtanim štorom, ne bo nič, razen če pospravimo padlo drevje.
2. Rešitev problema
Bralstvo je že opazilo, da sem v današnjem članku nenavadno stvaren. To zato, ker se mi zdi, da je tudi problem, ki se ga lotevam, stvaren (ta debla in to, to so same stvari).
Naj bo torej takšna tudi rešitev.
Preden vam jo zaupam, moram povedati, da sem najprej mislil iti z njo sicer k Zoranu Jankoviću, o katerem še vedno mislim, da je edini sposoben dejansko uresničiti moj predlog, vendar moram misliti tudi na politično kariero. Nekoč bo Borat Pohar potrkal tudi na moja vrata in me vprašal, ali želim postati predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, češ, pravnik sicer nisem, sem pa bil enkrat obsojen na tri mesece pogojno, torej neke izkušnje vendarle imam. In če bom, ker ne znam reči ne, rekel da, se bo našel kdo, ki se bo spominjal, da sem navijal za Jankovića, in potem me predsedniška komisija ne bo potrdila, češ da obstaja možnost koruptivnega ravnanja s konfliktom interesov.
Brž k predlogu:
Najprej zberemo stotisoče brezposelnih.
Polovica jih gre v gozdove pobirat les, druga polovica pa na Ljubljansko barje udarniško kopat šoto, blato, ilo in prodnike, dokler ne izkopljejo jame v velikosti Blejskega jezera.
Potem ko skrbno odstranimo šoto, preostali izkopani material namečemo na grmado sredi kraterja in ji utrdimo temelje z nevodotopnim betonoželezom.
Prva polovica je medtem pritrogala do tega gradbišča svoje hlode, debla, žrdi in kole.
Zabijemo jih v kraterjevo dno kot pilote.
Na te pilote potem postavimo – mostišče. Edina razlika bi bila v tem, da bi za bolj mehkužne goste postavili na otoku sredi jame hotel z (z drobirjem in mahom) zadelanimi špranjami med koljem, toliko da ne bi bilo prepiha.
In seveda bi bil poleg tudi muzej, v katerem bi razstavili najstarejše kolo in najstarejšo žveglo. Glede situle se še odločimo, časa je dovolj. Najboljše bi bilo, če bi rekli, da je v njej svoje zlato runo hranil Jazon, ki se je čez Evropski južni križ in naprej po trasi tako imenovanega Drugega tira prebil do Jadranskega morja s svojimi argonavti.
Iz preostalih hlodov izdolbemo drevake, mernike itn. (gl. zgoraj). Aha, ja, seveda tudi značilne suhorobne spominke (minipomijnike itn.), da bodo turisti lahko odnesli domov dokaz, da so obiskali osmo čudo sveta.
Nazadnje izkopljemo »Gradišnikov prekop«, ki poveže krater z Ljubljanico.
Tako bomo dobili akumulacijsko jezero, na katero je v svoji nepremišljenosti pozabil arhitekt Brane Gruber.
Z njim oziroma s koliščarskim naseljem dobimo svetovno atrakcijo neslutene odmevnosti, ki jo podkrepimo še s tujejezičnimi prevodi Jalnovih Bobrov.
Koliščarji (to so tisti, ki so tovorili kole) naj bodo opravljeni v jelenje kože in z bobrovkami na glavah.
Na drugem koncu jezera postavimo mostišče, kjer bodo prebivali mostiščarji (poprej kopači). Ti bodo nosili bobrove kožuhe in imeli na glavah jelenje čapke s parožki.
To modno razlikovanje bo, upam, zadostovalo, da se med koliščarji in mostiščarji sčasoma ustvarita napetost in trenje, ki sta potrebna za razvoj. Njihove praske, spopade in nazadnje bitke bodo beležile kamere videonadzornega sistema, iz gradiva pa zmontiramo dokumentarni film z naslovom »Evropska integracija: postopno preseganje krimskega vprašanja« (kajti oboji si bodo lastili očaka Krim).
In vse te spektakle dobimo za mali denar, kajti EU še vedno nudi sredstva za subvencioniranje projektov, ki obetajo, da jih bodo lahko uživali njeni premožnejši državljani. (Tako je npr. Portugalska, ki ima najlepše plaže, prepredena s skoraj 40 avtocestami, ki vodijo do njih iz Pariza in Berlina.)
Skratka, na ta način lahko z enim udarcem rešimo probleme:
1. brezposelnosti
2. poplav po deželi nasploh in še posebej na Ljubljanskem barju
3. posledic žledoloma v gozdovih
4. pomanjkljive turistične ponudbe
5. preslabega muzejskega obiska
6. in zamirajočega ribištva, kajti v jezero bomo naselili neokretne krape.
Na račun slednjih bomo lahko od EU izprosili še dodatna sredstva za kolektorsko napravo pod Vrhniko in Verdom, ki bo prečiščala odplake, da bo
7. skozi Ljubljano nehal plavati tekoči drek.
Mimogrede bo rešen tudi problem
8. energijskega oskrbovanja TEŠ6, zdaj ko se rudniki pospešeno zapirajo. (Šota!)
3. O produkcijskem načinu
Pri selitvi lesa priporočam bodisi staroegipčansko metodo vleke s papirusnimi vrvmi bodisi babilonsko »valjanje«, pri kopanju jame pa bodo zadoščale izkušnje iz mladinskih delovnih brigad, le lopate in krampi naj bodo leseni.
Postopka naj se skrbno snemata in nazadnje zmontirata v celovečerec z naslovom: »Gradnja Keopsove piramide. Prvi del: izsuševanje temeljne jame«. Potem moramo film med predvajanjem samo vrteti nazaj. (GCI tehnologija bo v postprodukciji poskrbela za morebitne potrebne spremembe ozadja in kuliserije.)
Zakaj brez mehanizacije? Ne želimo, da bi nam stroji kradli sredstva za plačilo javnih del. Ta so namenjena temu, da preživijo sužnji dolžniškega sistema, ne pa kakšen Strabag.
Najbolj pa se gre veseliti ugodnega vpliva dolgotrajnega fizičnega dela na krepčilnem zraku. S tem bo
9. rešen bremena zdravstveni sistem, kajti 85,4 odstotka vseh sredstev v zdravstvu gre za zdravljenje posledic obolenj presnovnega sindroma, za katerim trpijo žrtve uživanja ponudb globalne prehranske industrije in industrije prostega časa (oboje skupaj je znano pod imenom »ameriški način življenja na kavču«).
Iz Bobrov vemo, da se v teh krajih da izpirati zlato. Vsekakor je treba blatne obloge po uporabi pretisniti skozi pomijnike, najdeno zlato pa naj
10. pokrije izpad nepremičninskega davka.
Z »rezidijem« (pretlačenim blatom) si opomore zdravstvo: poleg hotela naj zaživi zasebni sanatorij z blatnimi kopelmi za zdravljenje zlate žile.
Če po vsem tem ohranimo sužnjelastniški sistem skupaj z bičanjem, jarmi, natikanjem na pilote in še vsem takšnim, kar bo treba vpeljati za čas snemanja filma o Keopsovi piramidi, bo to nedvomno privabilo še več zvedavih turistov, ki se bodo v Slovenijo zgrinjali, kakor so nekoč meščani iz ukaželjnosti obiskovali ubožnice, prisilne delavnice in blaznice.
Skratka, postanemo lahko svetovna atrakcija. Pogum!
P.S.: Urednik me obvešča, da se bo evropska komisija zagotovo uprla natikanju na pilote.S težkim srcem mu pritrjujem. Evropska komisija ima grozno navado, da vsiljuje standardizirane mere kumaric, paradižnikov in celo obliko banan; gotovo bodo glede pilotov rekli, da so predebeli za tak namen.
Pa čeprav smo že tako nasajeni, da niti čutili ne bi.
