Tako za Metelkovo kot za Ljubljano je omenjeni pripetljaj neznačilen pojav, saj prestolnica oziroma upravna enota Ljubljana v razvidu kriminalitete v državi vodi predvsem v kategoriji ropov. Pa vendar se za začetek tega zapisa o kriminalnih trendih v prestolnici najprej seznanimo z oboroženostjo Ljubljančanov. Podatki kakopak zajemajo samo prijavljeno orožje, torej tisto z izdanim dovoljenjem. Rekordno po številu odobrenih vlog za uradno prijavljeno orožje v Ljubljani je leto 2012, ko je bilo odobrenih 998 vlog, največ za polavtomatske pištole (453), se pa na seznamu najdejo tudi štirje mitraljezi in štiri brzostrelke. Številke veljajo samo za fizične osebe, torej za neslužbeno orožje. O oboroževalni tekmi v mestu sicer težko govorimo, je pa 998 vlog v primerjavi s 638 vlogami iz leta 2004 vendarle znak porasta. Približno 40-odstotnega porasta vneme po oboroženosti, čeprav je varnostna situacija v prestolnici malodane idealna.
V primerjavi z devetdesetimi leti, ko se je v Ljubljani zgodila serija umorov oziroma oboroženih obračunov s kriminalnim ozadjem, se zdi slovenska prestolnica zadnja leta pomirjena oziroma harmonično uravnovešena. Kot da so tereni porazdeljeni, razmerja med soudeleženci v kriminalnih poslih stabilizirana, posli pa utečeni. Urejeno okolje.
»Da, kot da kriminalne združbe vedo, da je pametneje, če druga drugi ne povzročajo težav, ker bi s tem zgolj opozorile nase oziroma pritegnile našo pozornost,« pravi Damjan Petrič, vodja sektorja kriminalistične policije na PU Ljubljana. Naj na tem mestu pojasnimo, da Policijska uprava Ljubljana pokriva bistveno večje območje od mestne občine in upravne enote Ljubljana in da spada pod njeno pristojnost domala 30 odstotkov vsega slovenskega prebivalstva oziroma 633.332 prebivalcev. Za rope – razen kadar so storilci mladoletniki – pa je značilno, da se zgodijo izven matičnega okolja storilca. In načeloma je ropov največ tam, kjer je za to največ priložnosti. Torej ljudi. Največ ljudi na kupu v tej državi pa je v prestolnici.
Tatvina se splača, rop ne
»Že študija izpred desetih let je pokazala, da se je premoženjska kriminaliteta preselila iz centra Ljubljane v BTC. Prej je bilo značilno območje, kjer so se vrstili ropi, od avtobusne postaje do Filozofske fakultete oziroma od Tivolija do Kliničnega centra. Predvsem je šlo za tatvine mobitelov, kar je drzna tatvina, glede na način storitve pa ima elemente ropa,« pravi dr. Gorazd Meško, bivši policist, danes redni profesor na Fakulteti za varnostne vede. Ki pa obenem opozarja: »Število obravnavanih primerov na število prebivalcev je lahko relevanten pokazatelj, je pa treba upoštevati, da Ljubljana že tako da približno polovico vseh primerov kaznivih dejanj v državi. Tudi obremenitev policistov je v Ljubljani bistveno večja. Od sredine devetdesetih pa do danes se je število kaznivih dejanj potrojilo, ne pa tudi število policistov.«
Za Policijsko upravo Ljubljana velja, da je po odstotku preiskanih kaznivih dejanj z 42-odstotno uspešnostjo med vsemi policijskimi upravami na zadnjem mestu, enako pri deležu kaznivih dejanj, ki jih je odkrila policija s svojo dejavnostjo oziroma niso bila razkrita na podlagi prijave državljanov. Z drugimi besedami, številke potrjujejo pričakovano in logično dejstvo, da je policijsko delo v urbanih okoljih težavnejše od nadzora ruralnih predelov, kjer je več komunikacije med prebivalstvom kot komunikacije s policijo.
Poglejmo si značilnosti mestne kriminalne statistike za zadnjih pet let. Predvsem se kaže, da je upadlo število poskusov ubojev, teh je bilo leta 2009 kar 14, lani šest, prav tako v mestu lani ni bilo ne uboja ne umora. Skoraj za polovico je upadlo število povzročenih hudih telesnih poškodb, manj je bilo posilstev in poskusov posilstva, manj je bilo nasilja v družini, izsiljevanja, nasilništva, napadov na uradno osebo. Velike tatvine so se zgodile v približno podobnem številu (5605) kot v prejšnjih letih, bistveno manj pa je bilo ropov (leta 2009 254, leta 2013 151) in uličnih ropov (37), medtem ko se je število roparskih tatvin sploh prepolovilo. No, čeprav je število ropov upadlo, se jih v ljubljanski upravni enoti še vedno zgodi 7,25 na 10.000 prebivalcev, kar je približno tretjino več kot v drugouvrščenem Mariboru. Edini zaznaven porast je v zadnjem letu v mestu doživela kategorija tatvine – teh je bilo pred petimi leti 11.943, lani pa 13.471.
Kaj se dogaja? Za boljše razumevanje materije si razjasnimo razliko med tatvino in ropom. Medtem ko pri navadni tatvini storilec odtuji lastnino oškodovanemu, ne da bi ta to vedel (npr. ukrade denarnico iz žepa jakne, medtem ko oškodovanec pleše na plesišču), pri ropu storilec vnaprej računa tudi na oškodovančev odpor oziroma je pripravljen uporabiti silo. Iz podatka, da se število ropov zmanjšuje, število tatvin pa povečuje, lahko torej izpeljemo zgolj sklep, da je vse manj ljudi pripravljenih uporabiti silo oziroma da si storilci prizadevajo priti do premoženjske koristi s kar najmanj napora, stikov s soljudmi oziroma s kar najmanj tveganja. Na PU Ljubljana pojasnjujejo, da gre pri približno 30 odstotkih vseh tatvin bodisi za krajo goriva na črpalkah bodisi registrskih tablic, ki jih nato uporabijo pri kraji goriva na črpalkah.
Od kod ta upad agresije? Je celo mesto »na travi«, vprašamo šefa mestnih kriminalistov Petriča, ki se ob tem nasmehne in ponudi svoj odgovor: »Storilci se predvsem zavedajo, da pri ropu nikoli ne veš, koliko boš pridobil, obenem jim je pa jasno, da je za rop predvidena bistveno večja kazen kot za tatvino. Čeprav je izplen le deset evrov, lahko za rop dobiš dve leti, medtem ko za tatvino, ne glede na to, da je izplen lahko stokrat večji, dobiš kvečjemu pogojno kazen. Ljudje to vedo in kalkulirajo.«
Legende so izumrle
Prav tako niso več zanimive nekatere »opcije« iz prejšnjih časov. Vlomov v avtomobile zaradi avtoradiev, ki so nekoč pomenili način preživljanja mnogim, praktično ni več, ker niso več zanimivi za preprodajo, tako da se vlom v avto dandanes zgodi le, če lastnik na zadnjem sedežu pozabi torbico. Presenetljivo je tudi, da celo turisti niso posebno pogosta tarča. Ko se je japonska ambasada pri ljubljanskih policistih po službeni dolžnosti jela pozanimati, kaj se v varnostnem smislu dogaja v mestu z njihovimi turisti, se je izkazalo, da je bilo odtujenih vsega par kreditnih kartic, pa še za te se ni vedelo, ali so bile dejansko odtujene v Ljubljani ali pa so bile tukaj zgolj zlorabljene. Največji roparski plen lanskega leta na območju PU Ljubljana je bilo sicer nekaj čez 100.000 evrov izplena pri ropu pošte. Policisti nočejo povedati, za kateri primer gre, verjetno pa je govor o pošti v Kamniku oziroma na Duplici, kjer so novembra 2013 trije maskirani storilci presenetili uslužbence pri pretovarjanju pošiljk pri vhodu za uslužbence. Storilci so bili oboroženi s pištolami, avto, s katerim so se odpeljali, pa so potem zažgali.
Če povzamemo dosedanje informacije ter mnenja, se kot ključen moment za nizko stopnjo kriminalitete v mestu ponuja preračunljivost. Upadla je namreč tudi klasična, recimo ji »diskotečna« agresija. Danes že odrasli mestni huligan, ki zavoljo kazni zaradi izgredov zoper javni red in mir še vedno odplačuje bančni kredit, recimo pravi: »Danes se nihče več ne klofa, ker vsi vedo, da te bo tip lahko mastno tožil.« Samo en resnejši pretep, v katerem je eden od udeležencev kasneje za posledicami umrl v bolnišnici, se je lani zgodil v mestu, medtem ko je bil letos najbolj spektakularen dogodek, o katerem se je v mestu govorilo, pretep med dvema skupinama na V.I.P. prostoru na koncertu Cece na Gospodarskem razstavišču. Po katerem pa nihče od vpletenih ni želel sodelovati s policijo. V to idilično sliko spada tudi vtis, da ta hip Ljubljana ne premore na ulici nobenega slavnega nasilneža ali agresivca, torej osebe, ki bi bila v mestu slavna po pretepaštvu, neugodnosti za okolico in podobnih atributih. Včasih teh razvpitežev ni manjkalo. »Da, v teh časih v Ljubljani ni neke legende, kot se temu reče, kakršne so nekoč obstajale. Tudi nove soseske kot Celovški dvori na primer, o katerih se je pred časom v medijih pisalo, da so varnostno problematični, so se po naši preverbi izkazali za neproblematične,« nam vtis potrdi Petrič.
Domen Vivod, nekdanji razvpiti policijski specialec, je direktor podjetja za varovanje BBR, katerega nameščenci skrbijo za varnost v prenekaterem mestnem nočnem klubu. Vprašamo ga za mnenje o varnosti v Ljubljani.
»Ljubljana je mirnejša, kot je bila včasih. Nekaj je prispevala ozaveščenost, nekaj represivna vloga v širšem smislu, kamor spada tudi to, da je veliko videonadzora, varnostnih služb, tehničnega delovanja in pa da je veliko kaznovanja. Nekoč se policistom niti ni dalo ukvarjati z manjšimi zadevami, zdaj pa lahko za vsako prerivanje dobiš plačilni nalog. Potencialni kršitelji se zapletejo v to zanko enkrat, dvakrat, potem pa uvidijo, da se ne splača. Nezanemarljiva je tudi drža države kot take. Zaprli so Janšo, celo Bavčarja bodo, očitno je, da se ni za hecati,« pojasnjuje Vivod in postreže dodaten argument za oceno, da živelj v Ljubljani svoje obnašanje izrazito podreja ekonomistični logiki oziroma samokontroli. Da denar podreja emocije in afektiranost.
Vivod nadaljuje: »So se pa tudi ljudje spremenili. So bolj ozaveščeni, vendar pa banalno, če se tako izrazim. Vedo predvsem, kakšne so njihove pravice, ne pa tudi, kakšne so njihove dolžnosti oziroma kakšne so pravice druge strani, ki omejujejo njihove pravice. Veliko se govori o človekovih pravicah in ljudje menijo, da jih nihče nima pravice omejevati, pri čemer se zatekajo v malodane imaginarne pravice. Včasih so bolj verjeli in zaupali varnostnemu osebju, najsi bo policiji ali varnostnikom. Če je policist rekel, da je nekaj treba, so to storili. Sicer pa statistika števila ukrepov na število udeležencev govori, da bistvenih sprememb niti ni. Spremenil se je le način. Včasih so varnostnika ubogali zato, da jih ne bi dobili po nosu, danes pa ubogajo, ker vedo, da so lahko denarno kaznovani.« Zakon iz leta 2011, ki ga omenja Vivod, namreč pravi, da se tistega, ki ne upošteva zahteve varnostnika, kaznuje. Kakopak denarno.
Lahko je samo slabše, bolje ne more biti
Pri seciranju mestnega dogajanja je treba seveda upoštevati, da je obisk v klubih v zadnjih dveh letih upadel za približno tretjino in da so nočni klubi zreducirali program. Marsikateri niti ne dela več ob petkih, znesejo jim samo še sobote, navaja Vivod. Tako po Petričevih kot Vivodovih zaznavah je v mestu manj tudi klasičnega izsiljevanja gostinskih lokalov oziroma ponujanja varščine. Dejansko ga niti ni več. Vivod pri tem sicer poudarja, da je v Ljubljani veliko malih lokalov, ki obratovanje potegnejo čez polnoč, čeprav so brez ustreznega dovoljenja. »Po 23. uri je varovanje obvezno, ga pa ti lokali nimajo; tukaj je inšpekcija povsem padla na izpitu. In prav v teh lokalih, kjer varovanja ni, se še pojavljajo ljudje, ki skrbijo za varnost po svoje. Eni pridejo na klic, torej samo, ko je treba, drugi so navzoči tudi fizično. Včasih je tudi obratno, da lastnik sam poišče takšnega človeka, lahko, ker je slišal, da kaj trenira, pa mu je lažje dati 30 evrov kot najeti uradnega varnostnika za 100 evrov. Ni pa več klasičnih načinov izsiljevanja, ko se lastniku zagrozi, da bo imel probleme, če ne bo plačal tako imenovane varščine. Sem ter tja se seveda še zgodi, vendar pa ne gre za zaznavnejši pojav.«
Čudni časi. Bolje v varnostnem smislu v Ljubljani skoraj ne bi moglo biti. »Živim na Brilejevi v Dravljah, ki je razvpita po neki domnevni problematičnosti. Ne vem, od kod takšno mnenje. Življenje tam je idilično: park, ptički, praznina, mir. Idealno,« na primer pove stanovalec Dravelj. Enako velja za Fužine in druge nekoč razvpite mestne četrti. Spokoj. Če povzamemo, kar smo skozi ta zapis izvedeli, je eden glavnih razlogov za takšno varnostno stanje v mestu kalkulacija, ali se kaznivo dejanje sploh splača. Glede na to, da je osrednja slovenska regija po BDP na prebivalca vendarle prva v državi, se tveganje v prestolnici očitno presoja drugače kot kje drugje.
A ne gre si domišljati, da lahko takšno stanje traja večno. Prej ko slej bo zrasel novi rod ambicioznežev, ki bo začel iskati takšne ali drugačne priložnosti za afirmacijo. Osebe, ki se jim bo tveganje za deset evrov plena splačalo. Neke premike v to smer že zaznava tudi policija. Gre za občasne pojave medsebojnega ropanja med mladoletniki, kakršno je bilo nekoč malodane epidemično značilno za center mesta (Trubarjeva itd.), ki pa jih zadnjih deset let ni bilo. In ni dvoma, da se bo na slabše premaknilo še kje drugje. Dejansko je v varnostnem smislu v Ljubljani lahko samo slabše, kot je, kajti bolje skorajda ne bi moglo biti. Pravijo tudi policisti.
