V Vitanju se običajno sreča ameriške astronavte slovenskega rodu, ruske kozmonavte, ki so pol življenja preživeli na vesoljskih postajah in so tam brali Hermana Potočnika Noordunga, ali slovenskega inženirja, ki je izdelal inštrumente za satelit Voyager. Prvi satelit, ki je zapustil osončje in s seboj nosi zlato ploščo z glasbo in Da Vincijevimi risbami. V vesoljskem centru se pripoveduje sijajne zgodbe o potovanjih skozi vesolje in njegovi kulturalizaciji. Od tam se med zvezde pošilja kulturo.
Kaj bi to lahko imelo opraviti s tržaško slikarsko tradicijo dvajsetega stoletja?
»Veste, moj učitelj je bil Avgust Černigoj,« je med predstavitvijo projekta rekel Edvard Zajec, kot da bi bila to najbolj običajna stvar na svetu. Černigoj ni bil njegov učitelj v visokem pomenu slikarja, ki mu učenec sledi na svoji ustvarjalni poti. »Bil je moj učitelj umetnosti na realni gimnaziji v Trstu. Ni nam govoril o konstruktivizmu ali Bauhausu. Tega sploh nikoli ni omenil. Spoznal sem ga skozi odnos, ki ga je gradil v razredu. Naučil nas je gledati umetnost, tako da nismo bili zavezani togim modelom mišljenja. V tem pogledu nam je podal temeljno idejo konstruktivistov z začetka stoletja. Vse je bilo možno, ni bilo omejitev. Nobenih dogem, nobenih pravil, ki bi jim morali slediti. Bil je izjemna osebnost. Za moderno umetnost je navdušil veliko ljudi v Trstu. Seveda je zaradi tega imel sitnosti. Težnja k naprednosti vedno naleti na ovire. Poklicali so ga na ravnateljstvo, češ da ne uči po programu tehnične šole, ki gradi inženirje. To je bila namreč realna gimnazija. V razred je potem prišel s trikotniki in ravnili in nekaj delal z njimi. Potem je vrgel vse proč. 'Gremo pogledat eno razstavo,' je rekel in oblekel suknjič. Učil nas je gledati svet z novimi očmi. Brez njegovih učnih ur bi jaz težko prišel na idejo kulturalizacije računalnika.«
Černigoj je bil na začetku stoletja skupaj s kolegi konstruktivisti in pesnikom Srečkom Kosovelom v vrhu svetovne avantgardne umetnosti. V Sloveniji je bilo poznavalcem umetnosti nerodno ob pogledu na eksperimente, ki so v Zürichu navduševali novo generacijo evropskih umetnikov. Šele v sedemdesetih letih so v Ljubljani z veliko zadrego opazili, da se je v Trstu v dvajsetih letih dogajalo nekaj izjemnega in da je bila slovenska kulturna produkcija ob boku najnaprednejših svetovnih umetnikov. Napredek pa je v tistih letih bil najbolj cenjena vrednota.
Zajec se je pri Černigoju naučil misliti na način, ki ga je pripeljal do zamisli, da bi namesto čopiča začel uporabljati računalnik. Tega se je spomnil v časih, ko so bili računalniki predmet kulta, zaprti v umetno hlajenih prostorih, upravljali pa so jih svečeniki.
»Leta 1968 so zame sovpadle tri stvari. Končal sem akademijo in specialko in prispel v svojem delu do krize. Kaj delati? Znašel sem se pred belim zidom. V reviji Scientific American pa sem bral, da so na zanimive načine začeli uporabljati računalnik. Hkrati sem dobil službo na kolidžu v Minnesoti. Za profesorje je bil tam na razpolago računalnik. Istočasno je Stanley Kubrick posnel Odisejo 2001, Andrej Tarkovski pa Solaris. Kubrickova Odiseja ima neverjeten prizor. Astronavt hodi po Potočnikovi vesoljski postaji in skicira. Na voljo ima superračunalnik Hal 9000, ki zna vse, kar si lahko zamisliš, astronavt pa s peresom skicira na papirju. To se mi je zdel neverjeten anahronizem. Ima ta strašni računalnik na vesoljski ladji in skicira na papir.«
Zajec je prišel na misel, da bi moral računalnik, ki upravlja vesoljsko ladjo, znati tudi risati. Leta 1969 so imeli stik z računalniki samo izbrani strokovnjaki. Vzbujali so strah. Zajec, ki je iskal nove poti grafičnega izražanja, se stroja ni bal, vendar ga je frustriral.
»Če nisi imel bele halje, nisi mogel vstopiti v računalniški laboratorij.« Oblekel je belo haljo in šel pogledat tega genialnega imbecila, kakor so rekli računalniku. Za tipkovnico je začel oblikovati zamisel o uporabi stroja kot slikarskega orodja. Bil je prvi Slovenec, ki je začel delati računalniško grafiko. Computer generated art je ravnokar postajal izraz, ki je prodiral v umetniške kroge. »Takrat je bil računalnik čuden. Toda tudi danes ta tehnologija ni nič manj abstraktna, kot je bila zame na začetku. Sedaj imamo vse mogoče naprave, uporabniki pa nimajo pojma, s čim imajo opraviti. Bistvo stroja je proceduralnost. To lahko razumeš samo tako, da se pogovarjaš s strojem. Programiranje je enako kot kuhati in slediti receptu. Razrežeš čebulo in jo vržeš na olje. Če je prevroče, ne bo dobro, če je prehladno, tudi ne. Potem eno za drugo dodajaš druge reči in prilagajaš temperaturo. To je proceduralnost. S strojem se pogovarjaš na tak način.« Ob prvem stiku z računalnikom je odkril, da je nepismen in da se mora ponovno naučiti brati in pisati.
»Vpisal sem en letnik fortrana in sem se naučil abecede.« Pri učenju programskega jezika ni imel nobene težave. »Otroci se lahko učijo strojnega jezika od vrtca naprej, tako kot se učijo maternega jezika. Otroci razumejo, kako deluje logika. Če dežuje, bom vzel dežnik, če pa ne, bom oblekel platnene čevlje. To je temelj logike programiranja. Nič bolj zapleteno ni. Znati moraš nekaj aritmetike. Če hočemo razumeti, kam gremo s temi stroji, je to samoumevno. Tako kot se moramo pri učenju jezika naučiti slovnico. Programiranje je pogovor s strojem. Če iz njega ne pride to, kar pričakujemo, vemo, da smo zgrešili mi. Stroj ne zgreši. Ob delu z njim se zaveš mer svojih odločitev. V tem je vsa igra. Nekaj se odločiš, podaš odločitev v logiko, vstaviš podatke in nekaj bi se moralo zgoditi. Če ne pride ven to, kar si si zamislil, si v proceduri nekje zgrešil. Vstavil si prave elemente, vendar si se s strojem pogovarjal na napačen način. Začni od začetka. Računalnik je narejen tako, da lahko ponavlja v neskončnost.«
Še danes misli, da bi morali vsi imeti možnost, da se spoprimejo s tehnologijo ne samo skozi produkte, ampak kot producenti.
Iz tega razmisleka je nastal spektralni modulator, ki ga razstavlja v Vitanju. Modulator je inštrument, tako kot je inštrument klavir. Sliši zvok in ga razume kot svetlobo.
»Slikam s čopičem, ki ga prej nismo imeli,« ob pogledu na računalnik pravi Zajec. »Razvijam trajanje svetlobe v času. V glasbi imamo artikulacijo zvoka že 3000 let. Izšla je iz besede. Zahodno glasbo smo začeli z gregorijanskimi spevi. Glasba je bila vezana na besedo. 300 let je trajalo, da smo prišli do inštrumentalne glasbe. To je igra zvoka v trajanju. To se lahko dela tudi s spektralno svetlobo. V modulatorju vidite trajanje spektralne svetlobe v času in prostoru tako, kot jo v glasbi slišite. Enako so morali narediti glasbeniki, ki so pisali gregorijanske korale, le da je bil tam zvok v času. Jaz uporabljam svetlobo in delam pentatonsko glasbo, ker imam barvno teorijo utemeljeno na petih barvah.«
Prvi korak je, da se znebiš strahu pred pismenostjo. Nič ni narobe, če otroci sedijo za računalniki. To bodo počeli vse življenje. Nerodno je, če imajo v rokah knjigo, ki jo znajo listati, ne morejo pa je brati. Če uporabljajo samo aplikacije, ne znajo pa jih sami sestaviti, samo listajo in ne znajo pisati.
»V pogovoru s strojem ne postaneš stroj,« je sklenil Zajec. »Zaveš se svojih limit in limit stroja. Ob aplikacijah ne boš padel vznak, ker so jih izdelali geniji. Veš, kako se to naredi. Znaš brati in pisati. Vse skupaj vzame en semester.«
Tudi ob modulatorju lahko stojiš kot analfabet in se vprašuješ, kaj pripoveduje. Vendar je njegova govorica preprosta in se jo je mogoče naučiti.
