»Tam zgoraj nas je še več, mogoče petsto, cela vojska. Vsi čakamo na pravi trenutek, da se izognemo nadzoru maroške policije, preskočimo ograjo z bodečo žico ali pa se z napihljivimi čolni podamo v Melillo,« je dejal temnopolti moški v zgodnjih tridesetih, ki si je ponujeno jabolko v trenutku stlačil v usta in ga pogoltnil s pecljem vred. Kasneje, ko je poklical še svoja prijatelja, prav tako migranta, ki sta v Nadorju nasedla, ker si želita oditi v obljubljeno deželo Evropo, je pojasnil, da prihaja iz Kameruna. »To je že moj drugi poskus. Prečkal sem Nigerijo, Benin, Burkino Faso, Mali, Mavretanijo, Zahodno Saharo in zdaj sem tu, v Maroku.

Ženska poleg njega, ki jo je malo prej poklical po imenu – Aisha –, se je približala z rokami, zatlačenimi v žepe ponošene bunde. »Ljudje, kot ste vi, nam dajo hrano, oblačila, šotore, sicer bi že zdavnaj pomrli od lakote,« je nadaljeval zgovorni Kamerunčan. Aisha je medtem sramežljivo stala poleg. Ko si je Kamerunčan v usta tlačil še preostala jabolka, se je drugi temnopolti moški iz Slonokoščene obale naslonil na razbeljeno pločevino in pojasnil, da Aisha prihaja iz Tunizije. »Njen zaročenec živi v Evropi. Aishi je poslal denar, da se mu pridruži,« je predstavil njeno situacijo. Ko je ženska, še napol dekle, roke povlekla iz bunde, je bilo videti njen zaobljen nosečniški trebuh.

»Zakaj ti zaročenec ne uredi papirjev in se mu ne pridružiš po legalni poti?« Aisha je začela z nogo drezati v peščena tla.

»Njen zaročenec je v Evropi poročen z drugo žensko. Belko. Poslal ji je tisoč sedemsto evrov. S tem denarjem je Aisha plačala tistega, ki jo bo prepeljal preko morja do španske enklave v Melilli. Vsak od nas je plačal takšen znesek. Čoln sprejme pet, največ osem ljudi. Odpravili se bomo navsezgodaj zjutraj, ob pol petih, ko je čas molitve in maroške varnostne enote niso tako pozorne na nas. Kakšnih štiri, pet kilometrov bomo veslali po morju, nato pa bomo vžgali motor. Tik pred špansko obalo bomo motor odvrgli v morje in začeli signalizirati na pomoč. Mnogim je uspelo na ta način, in Alah bo omogočil, da bo uspelo tudi nam,« je zaverovano razlagal moški iz Slonokoščene obale, odprl darovano embalažo mleka, naredil požirek, in ga nato ponudil Aishi.

Pretepajo in kradejo

Moški iz Kameruna, ki je svojčas študiral računalništvo na univerzi, nato pa študij opustil in se podal na avanturo, menda zato, ker je videl svoje prijatelje, ki so se pridružili evropskim nogometnim klubom, vračati se domov z velikimi avtomobili, je začel razkrivati pasti malo prej razgrnjenega načrta: »Če nas na morju prestreže španska policija skupaj z Rdečim križem, nas bodo odvedli v begunske centre, kjer bomo dobili mrzlo kavo brez sladkorja. Če pa pride po nas samo policija, smo nastradali. Včasih nas polivajo z mrzlo vodo, pretepajo, nam poberejo denar in mobilne telefone, nakar nas pošljejo nazaj k Maročanom, ki z nami prav tako fizično obračunajo.«

Povedano bi izzvenelo kot slaba šala ali kot precej izviren način beračenja, če ne bi številni popotniki, novinarji, dokumentaristi, predvsem pa varuhi človekovih pravic javnost že dlje časa opozarjali na katastrofalne razmere, v katerih živijo migrantje iz podsaharske Afrike v Maroku. Mesta, kot so Nador, Rabat, Oujda na severovzhodu Maroka, so za Afričane najbližja vstopna točka v Evropo. Pristanišča v Libiji so po padcu Gadafijevega režima resda privlačna, vendar poleg tega, da so veliko bolj nadzorovana od maroških pristanišč, zahtevajo tudi neprimerno boljšo organizacijo. Medtem ko je razdaljo od Nadorja do Melille mogoče premagati v napihljivem čolnu, je italijanska obala težje dosegljiva zgolj z improvizacijo. Toda lažja dostopnost obljubljene dežele – preko Maroka – skriva tudi svoje pasti.

Libija in Italija sta v letih 2008 in 2009 podpisali vrsto sporazumov glede migracijske politike, na katere se je zanašala tudi Evropska unija. Šlo je za kooperativne poskuse, kako migrante držati proč od evropskih obal. V okviru italijansko-libijskega prijateljstva sta državi okrepili nadzor nad mejami, hkrati pa je bila Libija zainteresirana, da zadrži potencialne migrante, saj je denar za varovanje meja, kakor tudi za domačo razvojno politiko, prihajal iz Italije in Evropske unije. Poleg tega sta obe strani sklenili vrsto dogovorov glede zaščite zajetih ilegalnih migrantov. Libija se je med drugim strinjala, da italijanska obalna straža zajetih afriških migrantov ne pošilja nazaj v Libijo, kjer so povratniki običajno doživeli visoko stopnjo diskriminacije in zlorabe.

Gadafijeva grožnja, ki je bila izrečena nekaj dni pred njegovim padcem, da bo v primeru njegove odstranitve »na tisoče ljudi iz Libije, ki jih ne bo mogoče ustaviti, preplavilo Evropo«, se je torej začela uresničevati: samo maja letos je italijanska obalna straža rešila šest tisoč ljudi, ki so poskušali doseči evropsko obalo v prenatrpanih čolnih, medtem ko evropska agencija Frontex navaja, da je v letošnjem letu iz severne Afrike v Italijo potovalo približno 42.000 migrantov, kar je precej več kot v preteklih letih. Toda vse te številke se nanašajo na tragedije, ki se odvijajo na morju. Situacija je prav tako kritična v zaledju, na vstopnih točkah, kot so maroška mesta Nador, Rabat, Oujda, o čemer govori poročilo Zlorabljeni in izločeni: obravnava podsaharskih afriških migrantov v Maroku, ki so ga pripravili varuhi človekovih pravic.

V poročilo so vključeni pogovori s 67 migranti iz podsaharske Afrike, ki živijo v omenjenih maroških mestih ter njihovi okolici. Intervjuji so bili opravljeni novembra in decembra 2012. V poročilo so vključeni tudi odzivi predstavnikov maroških oblasti in mednarodnih organizacij. Glede na to, da je Maroko septembra 2013, očitno pod pritiski varuhov človekovih pravic, razglasil novo azilno in migracijsko politiko z nekaterimi izboljšavami in popravki, so varuhi človekovih pravic januarja in februarja 2014 v Nadorju, Rabatu in Oujdi ponovno intervjuvali štirinajst migrantov. Izpovedi so bile precej podobne kot leta poprej: migrantje, ki zapuščajo svojo domove zaradi revščine, družinskih težav, političnih in družbenih konfliktov, v nekaterih primerih pa bežijo tudi pred preganjalci, še naprej živijo v bivališčih, ki so si jih iz kartonastih škatel in v smeteh najdenih predmetov izdelali sami, se preživljajo z beračenjem in živijo v strahu pred policijskimi racijami.

»Puščam si dolge lase,« je dejal moški iz Kameruna in si šel z roko skozi gost tepih. »Tako manj boli, ko me maroški policisti tolčejo po glavi.« Ko je razlagal, da se že več dni ni umil oziroma da se je nazadnje pošteno umil v morju, ko so na poti v Melillo odstranili motor s čolna in pri tem poškodovali tudi sam čoln, nakar mu je uspelo preplavati dvajset kilometrov do obale, je njegovo prejšnje navdušenje hitro kopnelo. »Utrujen sem,« je dejal in pogledal proti Aishi, ki si je embalažo mleka zatlačila pod bundo. »Nisem pričakoval, da bodo v Maroku z nami ravnali kot s psi.«

»Posrečilo se mi bo ali pa bom umrl«

Na vprašanje, zakaj se Aisha ne vrne v Tunizijo in tam rodi otroka, je moški iz Slonokoščene obale spet povzel: »Z nosečnicami menda ravnajo bolje. Ko bomo na čolnu sprožili SOS in bodo videli, da je Aisha noseča, nas bodo rešili.« Kamerunčan je gledal nekam v smeri pokvarjenega tovornjaka, parkiranega ob cesti, v katerem je prespal zadnjih nekaj dni.

Kljub temu, da nihče ni hotel izreči tistega najbolj očitnega – kaj, če jih nihče ne bo rešil? – je moški iz Slonokoščene obale razmišljal v pravi smeri. Maroška migracijska in azilna politika je uradno zasnovana na priporočilih sveta za človekove pravice in potrjena s strani kralja Mohameda VI. To med drugim vključuje tudi preskrbo legalnega bivališča za migrante, za katere je visoki komisariat Združenih narodov za begunce določil, da si zaslužijo begunski status. Ko migrante popiše državna pisarna za begunce in razseljene osebe, naj bi ti prejeli izkaznico o bivališču in določeno socialno podporo. Poleg tega je Maroko letos sprejel »izredno« regulacijsko pravilo, ki migrantom brez dokumentov dopušča, da zaprosijo za enoletni vizum, z možnostjo podaljšanja. Toda nejasno je, koliko od približno 30.000 podsaharaskih migrantov, ki se trenutno nahajajo v Maroku, izpolnjuje te kriterije.

Hiter pregled nad tistimi, ki živijo po gozdovih in v goratih predelih okoli Nadorja, Rabata in Oujde, pokaže, da so tega privilegija deležni le redki. Tako postane tudi očitno, da Evropa, ki Maroku plačuje milijonske zneske za zaščito svojih meja, begunce obravnava kot del migrantske politike, migrantski zakon pa govori predvsem o nadzoru vstopnih točk in ne o zaščiti migrantov.

Med maroškimi varnostnimi silami in begunci, ki živijo po ilegalnih taborih, v resnici zelo redko prihaja do stikov. »Ko jih zagledamo, zbežimo,« je dejal moški iz Slonokoščene obale. »V šestih mesecih, odkar sem tu, niso naredili nobenega popisa. V naš tabor je nekajkrat prišla le španska prostovoljka iz Rdečega križa. Dejala je, da nam ne more pomagati vstopiti v Evropo. Lahko pa nam pomaga, da se vrnemo v domačo državo. Ampak zame ta opcija ne obstaja. Če je drugim uspelo doseči Evropo, bo z Alahovo pomočjo uspelo tudi meni. Posrečilo se mi bo, ali pa bom umrl,« je ponovil moški in se nato z Aisho namenil prosjačiti k drugemu avtomobilu.

Tisti migrantje, ki so prišli v stik z maroškimi ali španskimi varnostnimi silami, so bili podvrženi zlorabam in nasilju. Poročilo varuhov človekovih pravic navaja, da nobenemu izmed petih migrantov, ki jih je februarja 2014, ko so poskušali preskočiti mejo in vstopiti v Melillo, zajela španska policija Guardia Civil, ni bilo pojasnjeno, da imajo po 23. členu maroškega migrantskega zakona pravico do odvetnika in zaščite, ki jo predvideva mednarodni dogovor, katerega podpisnik je tudi Maroko. »Udarjali so po nas z gumijevkami. Vklenili so nas v lisice, odprli ograjo in nas predali maroškim enotam. Tudi oni so nas pretepli. Med pretepanjem so nas preiskali. Meni so pobrali trideset dolarjev in mobilni telefon. Medtem ko smo ležali na tleh, so ves čas udrihali po nas. Niso nas vprašali po dokumentih. Vprašali so nas le, kot vedno, po imenu in nacionalnosti,« je varuhom človekovih pravic pojasnil eden od intervjuvancev iz Malija, ki so mu zaradi varnosti spremenili ime.

Tudi Kamerunčan je ob naštevanju omenjenih pravic pomenljivo odkimaval. Šele ob omembi, da španska vlada migrantov, ki dosežejo Melillo, ne bi smela pošiljati nazaj v Maroko, saj ti izgoni kršijo mednarodna določila in zakone Evropske unije, je dejal, da je razočaran. Najprej nad samim seboj. Ker je nasedel sanjam o življenju v Evropi. Ker ni imel dovolj potrpljenja, da bi v Kamerunu začel s poslom in si po malem zaslužil za življenje.

»Od petih ljudi, ki smo bili na čolnu, sva preživela samo jaz in tisti, ki je upravljal motor. Ko sem priplaval do obale, sem mislil, da bom izbruhal ves žolč,« je dejal Kamerunčan, ki se je v avanturo podal, ker so ga zavedle sanje o nogometaših, ki igrajo po evropskih nogometnih klubih. V Kamerunu je pri materi pustil svojo petletno hčer. »Ko se enkrat soočiš s panterjem, si mu ne želiš več pogledati v oči. Tudi če v Evropi leži zlato, ne grem več ponj. Zdaj vem, kako spoštovati svoje življenje in življenje svoje hčere. Poskrbeti moram predvsem za njeno izobrazbo. Odšel bom v Casablanco, tam zaslužil nekaj denarja s popravljanjem računalnikov, in se nato vrnil domov.«