Je pa v teh dneh slišati, da naj bi skupina italijanskih hotelirjev tožila Google zaradi vremenske napovedi, ki se je izkazala za napačno. Pravijo, da so zaradi tega utrpeli gmotno škodo. To ni prvi tovrsten primer. Leta 2005 je romunsko združenje lastnikov hotelov in restavracij ob Črnem morju tožilo vremenarje zaradi napačne vremenske napovedi: konec tedna je sijalo krasno sonce, a gostov ni bilo, ker so vremenoslovci napovedali dež. Kaj se je potem zgodilo s tožbo, nam ni uspelo izslediti, je bilo pa tisto leto za romunske vremenoslovce v vsakem primeru slabo. Zaradi napačnih vremenskih napovedi je bila odpuščena Iona Poiana, direktorica državne agencije za meteorologijo, ker da njena služba ni napovedala hudega mraza (–36 stopinj Celzija), ki je pozimi prizadel črnomorske kraje, najmanj trije ljudje pa so umrli od mraza.
Žena je najprej uspela
Istega leta je moskovski župan Jurij Lužkov napadel šefa Zvezne agencije za hidrometeorologijo in nadzor okolja, češ da naj bi njegova služba napačno napovedala padavine, medtem ko je za dan, ko je Moskvo zajel snežni metež, napovedala visoke temperature in sonce. »Težko je napovedati tak ekstremen pojav, ker se razmere izredno hitro spreminjajo,« se je opravičeval šef agencije Bedricki, medtem ko je Lužkov vztrajal pri svojem: »V istem dnevu se je napoved spremenila šestkrat, in če ob takem sneženju na cestah ne ukrepamo, pride do kaosa.« Rezultat spora je bil dekret, po katerem je vremenoslovcem za vsako napačno napoved grozila denarna kazen.
Ali je torej možno v primeru, da je posameznik zaradi napačne vremenske napovedi utrpel škodo, vremenarje tožiti? Nekateri so že poskusili. Izhodiščen je ameriški primer iz leta 1980. Enaindvajsetega novembra sta barki Fairwind in Sea Fever izpluli na morje pred obale Massachusettsa. Ribiči so se namenili loviti jastoge, na morje pa so odrinili, ker je bila vremenska napoved nacionalne vremenske agencije ugodna. Dan kasneje jih je sredi morja presenetil vihar. Sea Fever je skupaj s tremi člani posadke potonila, le enemu se je uspelo rešiti, posadka na Fairwind je v valovih izgubila pomočnika kapitana.
Žena pomočnika kapitana je tožila državo in 1,25 milijona dolarjev vredno tožbo sprva tudi dobila. Ugotovljeno je bilo namreč, da je bila vremenska boja v tistem predelu morja v okvari. To naj bi bila tudi edina tožba, ki jo je kdorkoli v ZDA dobil proti vremenski agenciji, pa še ta je obveljala zgolj na prvi stopnji. Država se je na odločitev pritožila in prizivno sodišče je odločilo, da je za sodišča neprimerno, da sploh razsojajo o tem, ali je vremenski napovedi botrovala malomarnost, ker vremenske napovedi itak niso stoodstotno zanesljive. Tožniki v tem primeru torej niso dobili denarja.
Pri tem velja omeniti, da je šlo za tožbo proti nacionalni vremenski službi. Ameriške državne oziroma vladne institucije so po ameriški zakonodaji zaščitene z institutom »imunitete vladarja«, ki izhaja iz stare angleške rojalistične predpostavke, da se kralj ne moti. Tožba proti državni instituciji je možna zgolj s pristankom taiste institucije. Seveda ta institut ne velja za zasebnike. Torej tudi ne za zasebne napovedovalce vremena. Na primer, ko bi posameznik tožil televizijsko vremensko napoved oziroma kar televizijsko postajo. Za kar prav tako obstaja primer iz ameriške sodne prakse. Junija 1997 se je Charles Cobb s Floride s prijateljem odpravil na izlet z barko na morje. Dan pred tem je na Vremenskem kanalu pogledal napoved in bila je ugodna. Tudi v tem primeru se je pojavila nepričakovana nevihta, gospod Cobb je zdrsnil s palube v morje in utonil. Njegovi svojci so tožili televizijsko postajo za 10 milijonov dolarjev odškodnine, vendar pa tudi v tem primeru sodišče ni razsodilo tožniku v prid. »Napovedovanje vremena ni eksaktna znanost, zaradi česar televizijska postaja ni odgovorna,« je bistvo te razsodbe. Torej: množični mediji v primeru vremenskih napovedi nimajo nobene pravne obveznosti do javnosti. Podobno razsojenih primerov je bilo v ZDA še nekaj. Značilen je primer iz junija 1957, ko je državno vremenarsko agencijo tožil človek, ki je v orkanu izgubil družino (orkan je sicer zahteval 400 žrtev). Tožba je slonela na dejstvu, da je bilo po radijskih vremenskih poročilih v sredo napovedano, da se bo orkan pojavil naslednji dan, v četrtek popoldne, a se je pojavil že v zgodnjih jutranjih urah. Tožnik je bil zavrnjen iz podobnih razlogov, kot so padle kasnejše tožbe: češ da so vremenske napovedi zgolj projekcije.
Na lastno odgovornost
Iz Agencije Republike Slovenije za okolje sporočajo, da se njim tožba še ni zgodila. No, v kolikor bi se, podobno malo možnosti za uspeh kot v primeru ameriške sodne prakse tožnikom pripisuje tudi prof. dr. Damjan Možina, predavatelj civilnega prava na ljubljanski pravni fakulteti. Po njegovem mnenju ni niti teoretičnih možnosti za uspeh tožbe v primeru zgrešene vremenske napovedi. »Razlogov je več. Najpomembnejši se mi zdi, da napovedovalec vremena ne more zagotoviti, da bodo naslednji dan oziroma v nekem določenem obdobju v prihodnosti vremenske razmere natanko takšne kot v napovedi. Napoved je izdelana na podlagi določenih parametrov, kot so satelitska slika, podatki meteoroloških postaj, izkušnje iz preteklosti in podobno. Če napovedovalec skrbno izdela napoved na podlagi teh, za določeno območje splošno sprejetih parametrov, ni mogoče reči, da je kršil svojo dolžnost, če potem dejansko vreme odstopa od napovedi. Z drugimi besedami, vreme je pač spremenljivo. Kdor je kdaj neko določeno obdobje spremljal vremensko napoved in jo primerjal z dejanskim vremenom, to ve. Pravzaprav to ve vsak. To je mogoče tudi statistično dokazati. Vsaj v našem delu sveta je tako. Gotovosti v vremensko napoved torej ni, niti je ne moremo razumno pričakovati, kar z drugimi besedami pomeni, da se na napoved ni mogoče popolnoma zanesti. Gre za napoved v določenem trenutku z določeno verjetnostjo, in nič več. Ni obljuba vremena v prihodnosti. Podobno velja v medicini: zdravnik je dolžan pri zdravljenju izkazati najvišjo možno strokovnost in skrbnost, vendar ne more obljubiti, da bo pacient ozdravel, ker to ni odvisno le od njega, ampak tudi od 'višje sile'.«
Lahko ugotovimo, da so si pravni strokovnjaki glede vremena oziroma odgovornosti vremenoslovcev za napovedi očitno edini, da, kot pravi dr. Možina, odškodninske odgovornosti za vremensko napoved ni mogoče utemeljiti na nepogodbeni odgovornosti. Izjema bi morda lahko bila želja po škodovanju oziroma naklep, ko medij namenoma laže z namenom oškodovati ljudi, možno pa bi bilo tudi skleniti pogodbo, da bi nekdo rekel, da bo naslednji dan (teden, mesec…) sončno, ob tem pa bi bil pripravljen prevzeti tveganje, da bo vreme v resnici takšno. »Pravzaprav gre za stavo. Bistveno je, da za ta prevzem tveganja dobi premijo, denar. Skratka, zavestno tvega, in se to tudi izrecno dogovori. V bistvu nič drugače kot športna napoved,« dr. Možina razpreda o pogojih, ko bi tožba morebiti lahko računala na uspeh. Oziroma: »Država bi lahko bila za vremenske informacije odškodninsko odgovorna v primeru, ko bi imela informacije o neposredno grozečih, za življenje in zdravje nevarnih vremenskih pojavih, kot so poplava, cunami, zemeljski plaz…, pa jih ne bi posredovala prebivalcem in bi zaradi tega prišlo do smrti ali poškodb.«
Ronald B. Standler, ameriški strokovnjak za vremensko pravo ter avtor analize sodnih primerov iz ZDA, pa pravi, da bi bilo tožbo mogoče dobiti le v primeru, če bi tožnik dokazal nemarnost vremenoslovcev pri zbiranju podatkov, bodisi da bi delali z neavtorizirano opremo, netestiranimi računalniki in podobno, vendar pa bi tudi v tem primeru tožnik moral dokazati, da so te napake vplivale na napoved.
Ni dvoma, da se bo pritisk na vremenoslovce oziroma napovedovalce vremena povečeval sorazmerno z razvojem tehnologije, ki jim omogoča vse natančnejše napovedi. Vendar pa v luči navedenih dejstev, mnenj in sodnih primerov lahko ugotovimo, da vremenska napoved ostaja informacija, ki jo lahko upoštevaš, ali pač ne, zgolj na lastno odgovornost.