Državljane moti, da se je na to obdavčitev oblast spomnila šele zdaj, ko ji kritično primanjkuje denarja v poračunu; navsezadnje jo stroka predlaga že vrsto let. Vlada bi bila bolj verodostojna, če bi sporočila: dragi državljani, še nekaj denarja vam bom pobrala iz žepa za krpanje proračuna, vendar računam, da ne boste protestirali, saj zdravstvena stroka trdi, da sladke pijače škodijo zdravju. Ne glede na jezo ob njenem sprenevedanju pa ne kaže spregledati precedensa, da bo to prvi zakon, ki bo usmerjeno podražil določeno vrsto hrane in s tem skušal spremeniti prehransko obnašanje državljanov. Bilo bi še bolje, če bi zbrani denar vlada uporabila za pocenitev kake skupine zdravih in danes predragih živil, ampak to je ob sedanji proračunski luknji res preveč pobožna želja. Že samo dejstvo, da finančno ministrstvo predlaga zakon, ki bo vzpostavil davčne razlike med različnimi živili, je verjetno povzročilo pretres v glavah njegovih uradnikov; iz lastnih izkušenj vem, da so vse doslej prisegali na nevtralnost davkov. Jih je namreč lažje pobirati.
Seveda pa morajo biti državljani prepričani, da bo manjše uživanje sladkih pijač res prispevalo k njihovemu boljšemu zdravju. Naštejmo nekaj argumentov.
100 kalorij ni enako 100 kalorij
Pogosta zmota med tistimi, ki želijo shujšati ali vzdrževati normalno telesno težo, je, da različna živila z enako kalorično vrednostjo, ki je na živilskih nalepkah izračunana iz njihove vsebnosti ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob, dajejo organizmu isto količino energije: sto kalorij v kozarcu sladke pijače je enako stotim kalorijam v fižolovi solati. To ne drži. Razlog tiči v različni prebavi in absorpciji različnih živil iz prebavnega trakta: medtem ko se na primer prosti sladkor v pijači absorbira v celoti, se ogljikovi hidrati, ki se družijo z vlakninami in drugimi strukturnimi elementi živila, prebavljajo slabše in se jih lahko tudi četrtina ali več izloči iz telesa.
Priporočljivo je, da dobro polovico potrebne energije pridobimo iz ogljikovih hidratov, kar za zmerno aktivnega posameznika pomeni od 250 do 350 gramov na dan. Od vseh živil, ki vsebujejo ogljikove hidrate, so najmanj koristna tista, ki se iz prebavnega trakta najhitreje vsrkajo v kri. Hitrost absorpcije ogljikovih hidratov izražamo z glikemičnim indeksom (GI). Najvišji GI ima glukoza, krvni sladkor, ki ga je med živili največ v sadju in medu. Ogljikovi hidrati v testeninah, rižu in belem kruhu imajo visok GI, vendar za kako četrtino nižji od glukoze, saj so v njih molekule glukoze povezane v kompleksne molekule, ki se morajo pred absorpcijo razgraditi. Kuhinjski sladkor ima še malenkost nižji GI, ker ima v molekuli poleg glukoze še fruktozo, ki ima nizek GI. Celo isti ogljikovi hidrati nimajo enakih GI, saj je njihova prebava odvisna od priprave hrane. Tako je na primer GI pire krompirja višji od krompirja v oblicah. Med živila z nizkim GI – tudi do trikrat nižjim od glukoze – sodijo polnozrnata žita, stročnice ter določene vrste sadja in zelenjave.
Vsakdo ve, kako kozarec sladke pijače sproži nagel občutek sitosti, ki lahko meji na slabost. To je zato, ker sladka raztopina povzroči hiter in visok porast krvnega sladkorja. Temu z zamikom sledi porast hormona inzulina, ki je zadolžen za uravnavanje koncentracije sladkorja v krvi. Čeprav je sladkor glavni vir energije za telesne celice, ga v primeru, ko je kri preplavljena z njim, ne morejo potrošiti vsega, še zlasti, če nismo telesno aktivni. V omejeni količini se presežek sladkorja uskladišči v obliki ogljikovega hidrata glikogena v jetrih in mišicah in se porablja kot vir energije v času, ko smo tešči, ves preostali višek pa se s pomočjo inzulina odlaga kot maščoba v maščobno tkivo. Nižanju krvnega sladkorja sledi nižanje inzulina, vendar spet z zamikom, zato se sladkor zniža celo pod normalo in sproži vsem znani zgodnji občutek lakote po sladki hrani.
Živila z visokim glikemičnim indeksom torej niso dober regulator lakote, zato ob njihovem uživanju ne zmanjšamo dovolj drugih obrokov. Rezultat je, da tisti, ki si gasijo žejo s sladkimi pijačami, čez dan zaužijejo več kalorij kot tisti, ki se odžejajo z vodo, zato se lažje zredijo. Neodvisno od debelosti vodijo velika nihanja krvnega sladkorja in inzulina v naraščajočo neodzivnost telesa na inzulin, s tem pa je odprta pot k sladkorni bolezni. Debelost in sladkorna bolezen sta dejavnika tveganja za kopico drugih bolezni in znatno skrajšujeta pričakovano življenjsko dobo.
Nepotrebne in škodljive
Sadni sokovi vsebujejo približno 100 gramov sladkorja na liter, lahko nekaj manj ali več. Toliko ga je tudi v različnih penečih brezalkoholnih pijačah in energijskih napitkih. Sladke vode z okusom in ledeni čaji imajo pol manj sladkorja, kar pa je še vedno veliko. Če oseba popije liter sladke pijače na dan, kar ni tako redko, bo v enem letu zaužila 18 do 36 kilogramov dodatnega sladkorja. Tudi če zmanjšamo to količino na tretjino, gre še vedno za veliko sladkorja in kalorij. Poleg tega moramo upoštevati še sladkor, ki ga dodajamo v kavo in čaj. To nas pripelje do sklepa, da marsikdo pokrije s sladkimi pijačami več kot polovico svojih dnevnih potreb po ogljikovih hidratih. Če tak posameznik ne omeji uživanja druge hrane, ima vse možnosti, da se bo ob litru sladke pijače na dan v enem letu zredil za 20 kilogramov. Tudi če bo težo obvladal z manjšim vnosom drugih živil, ga bo zaradi velikega nihanja krvnega sladkorja in inzulina še vedno ogrožala sladkorna bolezen.
Omejevanje živil z visokim GI je nujno, saj večina sveta, vsaj tistega dela, ki ne strada, vstopa v epidemijo debelosti in sladkorne bolezni. Slovenci smo zlasti z otroki blizu vrha tega nevarnega procesa. Težko si je zamisliti živilo, ki bi bilo bolj primerno ne le za omejevanje, temveč za popolno opustitev, kot so sladke pijače. So povsem nepotrebne in poleg tega še škodljive. Ne gre spregledati, da so se razmahnile šele v zadnjem času, ko je v lovu za zaslužki živilska industrija zlorabila življenjsko nujo po pitju vode in jo spremenila v lažno potrebo po pitju ustekleničene vode, nato pa je slednji zaradi boljše prodaje dodala različne okuse in sladkor. Za mnoge ljudi so sladkane pijače postale glavni način gašenja žeje. Naša domača raziskava je pokazala, da sladke pijače predstavljajo že 40 odstotkov vseh pijač, ki jih popijejo slovenski otroci.
Prav množična in prekomerna uporaba sladkih pijač utemeljuje, da so pri obdavčitvi nezdravih živil prve na udaru. Upajmo, da bo zakon obdavčil tudi sadne sokove, nektarje in mlečne napitke, ki jim je dodan sladkor, pa tudi brezalkoholna piva, če vsebujejo dodani sladkor. Te pijače so v predlogu izvzete, so pa enako škodljive, poleg tega utegnejo zaradi neenakopravne obravnave sprožiti utemeljene tožbe obdavčenih proizvajalcev. Slej ko prej pa bo moralo priti na vrsto tudi obdavčenje drugih nepotrebnih in škodljivih živil.
Službe v zameno za zdravje?
Za redkokateri zakon je mogoče tako zlahka trditi, da potrošnikom ne bo prizadejal nobene škode. Pravzaprav le v enem primeru: če bodo nadaljevali z nezmanjšanim uživanjem sladkih pijač. V tem primeru jih bo udaril po žepu. Najbolj bo zakon koristil tistim, ki se bodo odločili, da pitje sladkanih pijač povsem opustijo: to bo prineslo več zdravja njim osebno pa tudi njihovim denarnicam.
Ali se zaradi zvišanja cen, sploh če je majhno, res lahko kdo odloči, da bo prenehal kupovati določen izdelek? Izkušnje kažejo, da pri vsaki podražitvi cigaret nekoliko poraste število nekadilcev. Bolj kot cena bo na spremenjen odnos do sladkih pijač vplivala boljša obveščenost državljanov. Mnogi so prvič slišali, da pitje sladkih pijač, celo sadnih sokov, ni nedolžno. Pričakujemo lahko, da bodo pri izbiri pijač za svoje otroke začeli izbirati bolj zdrave, predvsem vodo. Kljub ozaveščanju pa se ne gre slepiti: navade ljudi se zelo počasi spreminjajo. K temu prispeva tudi zavajajoča propaganda, ki je zakon ne regulira. Samo obžalujemo lahko, da je javna razprava ob zakonu skromna in neodmevna in da se bolj kot koristim za državljane posveča škodi za proizvajalce. To je mogoče še nadomestiti v obdobju po sprejemu zakona.
Neposredni finančni izplen države bo skromen, vendar ne drži, da ga ne bo: tudi če bi se poseganje po sladkih pijačah tako zmanjšalo, da od njih ne bi priteklo več, temveč manj davka, bodo državljani prihranjeni denar usmerili v nakupe drugih izdelkov, ki prav tako prinašajo davke. Vendar glavna korist zakona ni korist za davčno blagajno, temveč za zdravstveno blagajno, ki pa se bo pokazala na nekoliko daljši rok.
Res je: zakon bo prizadel del živilske industrije. Prodaja sladkih pijač se bo zmanjšala, čeprav na žalost vsaj v prvi fazi premalo. Proizvajalci pa vseeno napovedujejo ukinjanje proizvodnih programov, ustavitev investicij, izgube, odpuščanje, bankrote in škodo za državo, ki zaradi zrezka ubija kravo. Njihovi argumenti so na las podobni tistim, ki jih že stoletje dolgo uporablja tobačna industrija, v zadnjem desetletju pa onesnaževalci okolja, ki niso pripravljeni niti zmanjšati onesnaževanja niti plačevati davka zanj. Država in državljani pa jim nasedamo, ker se bojimo za delovna mesta in za gospodarsko rast, in smo to pripravljeni plačevati s svojim zdravjem in še zlasti z zdravjem svojih otrok.
Katero čudežno besedo že imajo nenehno na jeziku politiki in gospodarstveniki, ko gre za usihanje proizvodnje iz drugih vzrokov? Prestrukturiranje? Tako kot tobačna industrija in industrijski onesnaževalci se bodo morali tudi proizvajalci sladkih pijač ozavedeti, da ne morejo zaradi lastnega preživetvenega interesa v nedogled ogrožati zdravja ljudi. Za začetek in preden najdejo nove proizvode, lahko vsaj zmanjšajo onesnaževanje svojih pijač s sladkorjem.
