Če zgodovina trka na vrata, ji bomo odprli?

Skupne fronte

V soboto se je v centru Ljubljane na protestu zbrala presenetljivo pisana druščina. Sredi jeseni so bile temperature poletne in razpoloženje je odsevalo vreme. Na ulicah so bili okoljevarstveniki, prišli so Mariborčani, študentska Iskra, tam so bili sindikati, Protestival, Puntarji, umetniki, člani Združene levice, Pirati, anarhisti... Koalicija proti tajnim prostotrgovinskim sporazumom povezuje 24 slovenskih organizacij z vseh vetrov in ponuja konkreten odgovor ameriškemu raziskovalcu neenakosti Chucku Collinsu, ki se v reviji The American Prospect sprašuje, ali je nujno, da se okoljevarstveniki in aktivisti za delavske pravice gledajo z nasprotnih bregov. V članku Can we earn a living on a living planet? tudi sam sklene, da je odgovor vzpodbuden. Dozorelo je spoznanje, da morajo okoljevarstveniki svoje gibanje graditi tudi na zahtevah po obnovljivem gospodarstvu, ki bo zasnovano na polni zaposlenosti, celostnih programih prehoda med zaposlitvami in na javnih investicijah v izobraževanje, infrastrukturo in raziskave, ki bodo večale število delovnih mest. Na drugi strani je med sindikati vse širše soglasje, da je treba poskrbeti tudi za živeč planet, krajši delovnik in čim širšo porazdelitev plačanega dela.

Prav to je lahko zametek množičnega družbenega gibanja, za katerega Naomi Klein pravi, da je edino, ki lahko doseže potrebne sistemske spremembe. Kajti če želimo oblikovati humanistične odgovore na izzive, ki jih bo v prihodnjih letih prineslo globalno segrevanje ozračja, so spremembe, ki so nujne, tako temeljne, da se z njimi spremeni vse, celotni sistem gospodarstva, v katerem živimo. Kleinova spomni, da je vzpostavitev Svetovne trgovinske organizacije in nato prostotrgovinskih sporazumov dokaz, da države lahko, če želijo, ravnajo velikopotezno in dosežejo tektonske spremembe. A zadnjih trideset let se sistematično gradi samo na tem, da se čim bolj izčrpava naravo in ljudi za koristi kapitala. Rešitve lahko tako pridejo le od običajnih, povezanih in organiziranih ljudi, je prepričana Kleinova.

Široka koalicija proti prostotrgovinskim sporazumom v Sloveniji, pravi Andrej Gnezda iz Umanotere, fundacije za trajnostni razvoj, odraža širino in daljnosežnost negativnih posledic uveljavitve prostotrgovinskih sporazumov. »Za okolje bi to denimo pomenilo, da se sedaj veljavni standardi o kakovosti goriv na ravni EU znižajo, kar bi omogočilo uvoz tudi mnogo bolj umazane nafte iz katranskega peska in skrilavcev. Ob povezanem in združenem kapitalu je tudi znotraj civilne družbe jasno, da je treba povezati moči in sile,« razloži Andrej Gnezda. »Najbolj nevarni v prostotrgovinskih sporazumih so mehanizmi, ki bodo sistemsko omogočili korporacijam, da bodo sooblikovale zakone in pravne norme bodisi prek arbitraž bodisi prek regulativnega sveta (Regulatory Cooperation Council). Spremenili bodo lahko, tako rekoč karkoli bodo želeli.«

Dosedanje rešitve, ki niso ničesar rešile

Ob prihajajočih naravnih katastrofah in zaostrenih podnebnih razmerah, opozarja Naomi Klein, nas lahko le prepričanje v enakopravnost vseh ljudi in v človeško sočutje obvaruje pred barbarstvom. To ni edini trenutek, ko nas knjiga ameriške aktivistke spomni na delo prof. dr. Dušana Pluta Ekosocializem ali barbarstvo, ki ponuja za slovenskega bralca več aplikativnih podatkov in rešitev. Oba pa opozarjata, da je sedanji sistem zasnovan tako, da bo katastrofe in izgubljena življenja med poplavami, neurji in vročinskimi vali obrnil v lastni dobiček, za nastalo situacijo pa okrivil posameznika.

V sedemdesetih in osemdesetih letih, piše Kleinova, so številne okoljevarstvene organizacije prestopile med lobiste. Pripravljene so bile sklepati kompromise, da bi dosegle male zakonodajne zmage ob žrtvovanju politično najmanj vplivnih habitatov in vrst. Če so sindikati v Ameriki do konca nasprotovali prostotrgovinskemu sporazumu med ZDA, Kanado in Mehiko (Nafta) v imenu zaščite delavskih pravic, so nekatere okoljevarstvene organizacije sporazum podprle za nekaj drobnih dopolnil, ki so se kasneje izkazala za brezzoba. Sodelovanje z industrijo in kompromisi so bili razglašeni za pragmatične in realistične. Vztrajanje pri načelih je bilo opuščeno, uporabljati se je začelo ekonomsko govorico stroškov in koristi varovanja okolja. Kohabitacija velikih naftnih korporacij in okoljevarstvenih skupin je tako denimo v teksaškem zalivu Galveston, kjer je nafto črpal ExxonMobil, pripeljala do absurda. Organizacija Nature Conservancy se je od leta 1965 zavzemala za ohranitev tamkajšnje prerijske kokoši in leta 1995 je naftna korporacija okoljevarstvenikom podarila ozemlje, na robu katerega so črpali nafto. Štiri leta kasneje je Nature Conservancy sama postavila naftne črpalke in konec leta 2012 razglasila, da so iz rezervata izginile še zadnje prerijske kokoši. V vmesnih letih pa je Nature Conservancy, največja nevladna okoljevarstvena organizacija, s črpanjem nafte in plina zaslužila milijone.

Promocija individualnih potrošniških rešitev proti klimatskim spremembam pa je imela dvojni učinek, kritično opozarja Naomi Klein. Ideja, da ima lahko že izbira varčne žarnice pomemben vpliv, je v ljudeh zmanjšala občutek nujnosti ukrepanja, ki dejansko pritiče procesu segrevanja ozračja. Po drugi strani ljudje še vedno vidijo, da največji onesnaževalci ne plačajo. Ker je nekje globoko v vseh temeljno prepoznavanje pravičnosti, enostavno ne moremo pristati na neučinkovite rešitve, ki se nam jih je predstavljalo doslej, piše Kleinova in vztraja, da je treba doseči, da onesnaževalci plačajo.

Obenem tudi vemo, da sedanji sistem ne deluje, kot nam pripovedujejo. Doktrina prostega trga, vitkih držav in konkurenčnosti je v zadnjih letih izgubila vso legitimiteto, četudi ostaja prisesana na družbe. Njeno preživetje je odvisno od popolnega izžetja in izsesanja vseh vrednosti in potencialov iz še preostalih javnih dobrin, prostorov in javnega dobrega. Zato kapitalizem zadnjih tridesetih let ni nad prepadom, ko mora le še pogledati dol, da pade v svojo pogubo. Prisesan na vse globalne družbe, na reke in gore, vrtce in zdravstvene domove, peha vse proti previsu. Če bomo skupaj z njim prišli do njega, bomo kratek čas vsi leteli, da se na koncu razletimo. Naomi Klein je prepričana, da imamo še vedno čas, da kapitalistične pijavke potrgamo z družbenega tkiva in jih strokovno zavržemo. Ali se bodo na novih tleh trajnostnih družb sodelovanja prilagodile in evolvirale v nekaj bolj naprednega ali bodo omahnile v prepad, bo odvisno od njihove prilagodljivosti. Človeštvo pa, če hoče preživeti, mora narediti evolucijski korak proti pravičnejšim družbam.

Krepitev in grajenje alternativ

Tudi Petra Matos, soustanoviteljica Ekologov brez meja, ki je letošnje poletje preživela v Koronah, kjer ustvarjajo Trajnostni park Istra, je prepričana, da ne bo zadostovalo nič manj kot celovita sprememba. »Živimo v sistemu, ki mu vlada denar in kjer je edino merilo uspešnosti ustvarjeni kratkoročni dobiček. To zahteva nenehno rast. Sistemu pogosto ne vladajo demokratično izvoljeni politiki, ampak korporacije, od katerih so odvisni tudi mediji, kar posledično določa tudi naše dojemanje sveta. Dober primer je prav globalno segrevanje. V letu 2013 je 9136 avtorjev objavilo recenzirane članke v znanstvenih revijah in od teh je le en nasprotoval dejstvu, da je človek odgovoren za globalno segrevanje ozračja. A v istem letu je skoraj polovica človeštva delila njegovo prepričanje. Zakaj? Ker največje dobičke na svetu ustvarjajo prav podjetja, ki služijo z distribucijo fosilnih goriv: da bi ohranila svoje prihodke, morajo vlagati tudi v kupovanje političnih glasov in ustvarjanje javnega mnenja.« V Sloveniji to izkušamo ob sramoti TEŠ6. »Vsi se zavedamo, da drvimo v prepad, a si še vedno zatiskamo oči, saj je tako najlaže,« opozarja okoljevarstvenica. »V Trajnostnem parku Istra sodelujemo prostovoljci in največje bogastvo se plete na ravni naših odnosov,« opisuje Petra Matos pretekle mesece, ko so začeli oblikovati prostor, kjer želijo ljudem ponuditi doživetje trajnosti v praksi. Kot ključna izziva za Slovenijo vidi krepitev lokalne pridelave hrane in razvoj zelenega javnega prevoza. Vzpodbudno pa našteje biotsko raznovrstnost in naravna bogastva, ki jih še imamo, ter prevzem strategije Zero Waste s strani nekaterih občin, tudi Ljubljane, ki je postala prva prestolnica z načrtom »nič odpadkov«.

V šolskem muzeju Ljubljana bodo konec oktobra tudi odprli razstavo Učilnica v naravi – šolski vrt včeraj, danes, jutri. To bo lepo nadaljevanje razstave Praktični urbanizem – Pravica do zelenega, ki je prikazala zgodovino in revolucionarno podstat urbanega vrtnarstva po svetu. Šolski, urbani in skupnostni vrtovi ter oživljanje nekdanjih vrtnih in pridelovalnih praks se po Sloveniji vztrajno širijo.

Pri iskanju zgodovinskih osnov za optimizem, da lahko množična gibanja pripeljejo do pomembnih družbenih sprememb, seže Naomi Klein od gibanja za državljanske pravice, enakopravnost žensk in vseh spolnosti do gibanja za prepoved suženjstva. Vsa so žela uspehe na kulturnem in pravnem področju, a izgubila na ekonomskem. Spremenili so se zakoni in družbeno sprejemanje različnosti, a ključna razmerja ekonomske moči so ostala. Besede Frantza Fanona iz leta 1961 zvenijo danes še bolj aktualne: »Najpomembnejši izziv, ki zastira horizont, je potreba po prerazporeditvi bogastva.« Saj poteka pustošenje okolja v imenu sistemske logike, da lahko naravo človek nadvlada. To pa je intimno povezano z ekonomijo izčrpavanja, ki zajema tudi popolno izkoriščanje ljudi. V dneh, ko so evropske policijske obmejne enote začele izvajati dvotedenski poostreni nadzor in ukrepe za zajezitev prehodov mej in zajetje ljudi brez dokumentov, sta na skupni tiskovni konferenci na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije dr. Danijela Frangež in dr. Aleš Bučar Ručman predstavila njuno analizo trgovine z ljudmi v Sloveniji. Ugotavljata, da prisila in izkoriščanje temeljita na socialnoekonomski ranljivosti in izpostavljenosti delavcev, posebej migrantov. Ti so in vse bolj bodo tudi okoljski pribežniki. Zbirna točka v Ljubljani, od koder jih odpeljejo v moderno suženjstvo, je pod spomenikom Rudolfa Maistra, pesnika in generala, ki je po prvi svetovni vojni slavil ubranitev severne meje.

Prav v tistem delu Slovenije pa se odvija najbolj družbeno vznemirljiv projekt. V Mariboru je del prebivalcev oblikoval predlog, ki bi znotraj trenutnega zakonskega okvirja lahko omogočil vpeljavo participatornega proračuna. Samoorganizirani mestni zbori, ki se širijo iz mariborskih mestnih četrti tudi v okoliške krajevne skupnosti, se vsi spopadajo s podobnimi vprašanji in težavami prebivalcev. Ljudje spoznavajo, da nimajo resničnega nadzora nad svojim okoljem, in ga zahtevajo nazaj. Pa naj bo to zagotavljanje transparentnosti cen energije, skrb za sprehajalne poti ali oskrba stanovanjskih naselij z osnovnim živilom, kot je kruh, ki je z razcvetom odmaknjenih trgovinskih centrov za starejše prebivalce postala težko premostljiv izziv.

»Obuditi bomo morali prepričanje, da človeštvo ni brezupno sebično in pohlepno, kar nam sporoča vse, kar nas obkroža,« piše Naomi Klein. »Začeti se moramo pogovarjati, kaj dolgujemo drug drugemu glede na našo skupno pripadnost človeški družbi, in kaj je tisto, kar kolektivno cenimo bolj kot gospodarsko rast in korporativne dobičke.« Opisuje uspešne upore indijanskih skupnosti proti novemu izčrpavanju njihove zemlje ter številna zavezništva, ki jih ustvarja skupni cilj ohranitve življenjskega okolja. Dolgoletna aktivistka vidi v zadnjih valih protestov dokaz, da smo mnogo več, kot nam govorijo. »Hrepenimo po toliko več, kot ponuja sedanji sistem, in v tem hrepenenju smo mnogo številčnejši, kot smo si kdajkoli predstavljali... Potrebujemo soodvisnost namesto hiperindividualizma, recipročnost namesto nadvlade, sodelovanje namesto hierarhije. To niso le predpogoji političnega konteksta, v katerem lahko sistemsko dosežemo dramatično znižanje emisij, ampak so to tudi ključni elementi, ki nam bodo pomagali pri soočanju in shajanju z okoljskimi katastrofami, ki se jim ne moremo več izogniti.«

Naloge pred globalno družbo, ki jih izrisuje Naomi Klein, so enormne. A njihova alternativa je razčlovečenje človeštva in dereguliran boj vseh proti vsem.