Večina razlag za eliminacijo skokov govori o tem, da so skakalce iz bazenov izrinili plavalci. »K temu je treba dodati nezgode, kot je tista, ko so tivolski zimski bazen zgradili s prenizkim stropom,« pravi Ivan Čuk, nekoč gimnastični trener Mitje Petkovška, a tudi pristaš skokov. »Pred leti je bila ideja, da bi skoke prevzeli študentje. Kar bi pomenilo, da bi bil to edini šport, ki bi izhajal iz študentskih vrst. Kajti za vse druge športe so zadolžene panožne zveze. Vendar pa na koncu iz vsega skupaj ni bilo nič.«
A skakati v vodo se pri nas ni prenehalo. Pri ljudeh, ki ga čutijo, je ta vzgib pač nemogoče zavreti. Če odmislimo amaterje, ki se poganjajo s skal na Kamenjaku in drugih priložnostnih odrivkov, je v športniškem smislu skakanje po olimpijskem programu pri nas nadomestilo skakanje z velikih višin. Gre za disciplino, ki se tudi v svetovnem merilu uveljavlja šele zadnja leta.
Začetki organiziranega skakanja segajo v leto 1988, ko je bila ustanovljena prva mednarodna zveza. Predtem so bili skoki z velikih višin omejeni na posamezne razvpite lokacije, kakršna je Acapulco v Mehiki ali Mostar v Bosni in Hercegovini. Medtem ko se v Mostarju v vodo poganjajo z 22 metrov, je višina v Acapulcu 35 metrov, pri čemer globina vode niha oziroma skakalci dejansko lovijo val, ki zviša gladino morja, ko pljuskne v ožino, v katero skačejo. Pa vendar se prav Mostarju pripisuje najdaljša tradicija skakanja, skače se tja od leta 1566, medtem ko se kot zgodovinsko konkurenčna lokacija omenjajo Havaji, kjer naj bi lokalnemu kralju na čast skakali že leta 1770.
No, šele na lanskem svetovnem plavalnem prvenstvu v Barceloni so skakalci z velikih višin doživeli ultimativno priznanje, da jih je plavalna združba sprejela medse oziroma da so lahko tekmovali za svetovnega prvaka. Zmagal je Kolumbijec Orlando Duque, pred Angležem Garyjem Huntom in Mehičanom Jonathanom Paredesom.
To, da so se višinski skoki prebili v program svetovne plavalne zveze, godi tudi slovenskim zanesenjakom. Na primer ljudem, ki so vrsto leto organizirali tekmovanja v skokih z mostu v Kanalu na Soči, kjer so leta 1988 pripravili prvo tekmo. Tudi sicer se za slovensko višinsko skakalno sceno zdi, da je v tujini celo bolj priznana kot doma. Vsaj Orlandu Duqueju in Garyju Huntu, prvouvrščenima iz Barcelone, so slovenske skakalne destinacije dobro znane. Tako je Duque med drugim ob asistenci slovenskega kolega Jerneja Klinarja preskočil slap Kozjak, medtem ko Hunt pravi, da je Bled sploh najlepša lokacija za skoke na svetu.
Jernej Klinar je 38-letni Jeseničan, ki poletni dopust preživlja v puljskem okolišu. Zaradi številnih tamkajšnjih pečin, s katerih se da skočiti. Klinar, ki se je z desetmetrskega jeseniškega stolpa pognal v šestem razredu osnovne šole, je udeleženec svetovnega pokala leta 2007, sicer pa tudi zmagovalec skokov v Kanalu leta 2006 in udeleženec številnih drugih tekmovanj, vključno s prireditvijo v Mostarju, kjer najraje skače. Ob svojih kolegih, kot sta Aleš Karničnik in Jan Vončina, je najvidnejši predstavnik skakalne panoge, ki se iz svojega sprva izrazito entuziastično revijalnega značaja po novem levi v tekmovalno disciplino.
Klinar je svoj najvišji skok izvedel na tekmovanju v Salzburgu s 26 metrov. »Najprej sem treniral smučanje, kjer je bilo veliko akrobatike, na Jesenicah smo imeli pa tudi bazen s stolpom. Sprva sem bil bolj ali manj samouk, kasneje sem se povezal tudi s trenerji, ki so mi razložili, da je marsikaj pri mojem skakanju narobe. Kaj se bo dogajalo v zraku, moraš vedeti prej, se je pa seveda že zgodilo, da sem moral reševati zadeve v zraku. Na svetovnem pokalu v Kobaridu, kjer se je skakalo s 24 metrov, sem se na primer premislil in nisem skočil. Gledalci so bili razočarani, tekmovalci pa so mojo potezo odobravali. Teh stvari ne smeš početi na silo, ker zlahka pride do poškodbe,« pravi Jeseničan. Po njegovem mnenju so ekstremni skoki vsi, ki so višji od 10 metrov. »Za nekoga je lahko usodnih 7 metrov, za koga drugega pa 40. Zoprno je bilo skakati svetovni pokal, ker je bilo osem prireditev, vse na 24 metrih, in ti začne pešati koncentracija, ker gre za veliko skokov v kratkem času. Vendar pa mora biti pri vsakem skoku, tudi če skočim s petih metrov, prisoten adrenalin. Če te ni strah, ni dobro. Pere možgane. Zgodi se, da dva dni pred tekmo ne moreš jesti, ko te enkrat napovejo in prideš na odskočni prostor, pa se umiriš in oddelaš svoje.«
Skakalci z velikih višin pretežno skačejo na noge, kar se na videz zdi lažje, a razvid posledic, ki jih znajo utrpeti, govori, da gre za radikalno početje prve kategorije. Kanček neznanja je dovolj, da končaš v bolnišnici, kot tisti pogumnež, ki je na skokih z dravskega mostu v Mariboru v vodi pristal nezavesten in so ga morali reševati. In ko je letos v Kanalu Robert Kranjec, slovenski smučarski šampion, videl skakalce v vodo, je izjavil, da gre za večji pogum kot pri smučarskih skokih.
»Skoki z velikih višin te zbijejo, naslednji dan se počutiš, kot da bi v fitnesu resno pretiraval. Trese te od vročine. Telo doživi stres,« razlaga Jan Vončina, 25-letnik iz Idrije, ki je leta 2010 na evropskem prvenstvu osvojil 9. mesto. Nad skoki se je navdušil ob ogledu tekme svetovnega pokala. Pred časom je bil v Mostarju na dopustu in se je preizkusil tudi z mostu. »Tam moraš najprej pokazati znanje na osemmetrski skakalnici, potem plačaš 25 evrov, da se vpišeš v knjigo skakalcev, šele potem lahko skočiš. S skoki se ukvarjam predvsem zato, ker so mi všeč. Rad skačem. Za svojo dušo. In skakati nameravam, dokler me bo veselilo. Kar se tekmovanj tiče, pa moram reči, da pri nas niti nimamo sodnikov, ki bi te ocenili korektno, medtem ko je zunaj to na višjem nivoju.«
Časovna luknja oziroma nekontinuiteta skakalnega športa se kakopak pozna. »Kar je škoda, ker lahko pri skokih z razmeroma majhnim finančnim vložkom prideš do konkurenčnih tekmovalcev, na olimpijskih igrah pa ima vsak tekmovalec štiri možnosti za osvojitev medalje. Je pa to seveda nevaren šport. Sploh skoki z velikih višin. Gostota vode je večja od zraka in največji problem je, da se telo v vodi giblje počasneje, kar je posebej problematično, ko je v vodi samo pol telesa. Če v tistem trenutku telo ni zravnano, lahko o pride do poškodb. Hrbtenice na primer,« zaključuje Čuk.
Skakanje v vodo vsekakor doživlja ponoven vzpon. Tekmovanja so začeli prirejati tudi v krajih, kot na primer letos v Novem mestu, kjer se prej ni skakalo. Kar bržkone budi interes mladine. Pri čemer se zdi, da je Slovenija glede strokovnega znanja in možnosti za trening morda celo na slabšem, kot je bila leta 1950.