Eden od dveh glavnih razlogov za Božidarjev dolgotrajen pripor naj bi bil, da bi sicer lahko uničil sledove kaznivega dejanja. Pri tem sodišče ne pove, kaj naj bi po opravljenih preiskavah in zaplembah še lahko uničil. Božidar tudi ničesar ne prikriva, prav nasprotno: že vrsto let si prizadeva za legalizacijo konoplje in njeno gojenje in uživanje javno priznava.
In še drugi razlog: ponovitvena nevarnost. Res je, pravijo sodniki, da so mu sadike odvzeli, vendar bo Božidar gojil nove, saj to sam trdi. Vendar jih jeseni zanesljivo ne bo sadil, zato je prav sedaj ponovitvena nevarnost najmanjša. Poleg tega bo konopljo gojil tudi po prihodu iz zapora: ali ga nameravajo zaradi nevarnosti ponovitve kar trajno zapreti?
Namesto da bi se pritožbeni organi potrudili, da bi našli verodostojne vsebinske razloge, zakaj osumljenec predstavlja takšno nevarnost, da se ne more braniti s prostosti, drdrajo člene zakonov, se sklicujejo na nepristojnost in iščejo luknje v Božidarjevih laičnih besedilih. Na primer: pritožujete se zaradi pridržanja, vendar niste več pridržani, temveč ste že priprti. Berite zavrnitvene odločbe na internetu: neprebavljive so že za zdrav razum, kaj šele vzročno-posledično analizo.
Veliko je razlogov, da Božidarju verjamemo, da goji konopljo za lastno uporabo. Iz zaplenjene konoplje bi lahko pridelal kilogram marihuane, ki bi bil pri prodaji »na debelo« vreden kak tisočak. S to dejavnostjo se ne more preživljati. Poleg tega ga policija opazuje vsaj pet let in je vložila proti njemu že prej dve ovadbi; nemogoče je, da ga v okolju, kjer vsakdo pozna vsakogar, ne bi niti enkrat zalotili pri prodaji, če bi bil v resnici diler.
Za slovensko sodstvo seveda ne more biti važno, kakšen je odnos do marihuane v drugih državah: da je na Nizozemskem že desetletja dolgo v prodaji in je ob tem poraba konoplje manjša kot v državah, kjer je prepovedana; da se v večini držav uporaba marihuane obravnava kot prekršek in sta le njena proizvodnja za namene prodaje in sama prodaja kaznivo dejanje; ali da so ob zadnjih ameriških volitvah legalizirali prodajo marihuane v dveh zveznih državah: pri sebi bo lahko imel posameznik 30 gramov te droge, ki jo bo lahko kupil v državni trgovini, v Koloradu pa bo lahko vsakdo tudi sam gojil do šest sadik. Ni pomoči, slovenski sodniki se morajo ravnati po slovenskih zakonih.
Ampak kako si potem lahko razložimo, da se v Prekmurju dve tretjini zadev, povezanih s konopljo, obravnava kot kaznivo dejanje in le tretjina kot prekršek, v preostali Sloveniji pa je razmerje obrnjeno? Ali da so grosupeljski policisti prijeli pridelovalca marihuane in mu zasegli 433 sadik konoplje, 10 kilogramov posušene marihuane in 42 nabojev za pištolo, da o tem, da je gojišče ogreval z ukradeno elektriko, niti ne govorimo, in ga izpustili takoj po zaslišanju, po dveh dneh pridržanja?
Glavni obtoženec v zadevi Balkanski bojevnik, pri kateri gre menda za tone heroina, je bil prejšnji teden oproščen – ne zaradi pomanjkanja dokazov, temveč zato, ker so bili zbrani nezakonito. Sporno je bilo celo to, da ni bilo mogoče preveriti verodostojnosti anonimnega informatorja, čigar izjava je bila podlaga za sodnikovo odredbo o prisluškovanju. Ne vem, ali bo v Božidarjevem primeru sodišče izločilo dokaze, ki so bili pridobljeni s preiskavo stanovanja; vem pa, da bi jih v Ameriki: v primeru Humphries proti državi je sodišče presodilo, da morajo za izdajo sodnega naloga za preiskavo stanovanja obstajati okoliščine, ki kažejo na to, da je osumljenec zagrešil ali namerava zagrešiti kaznivo dejanje, to je prodajo droge. Ne verjamem, da je pet sadik dovolj za kršitev tako pomembne človekove pravice, kot je nedotakljivost stanovanja.
To ni zgodba o konoplji, temveč zgodba o tem, kako represivni aparat države obravnava posameznika, ki se javno upira nesmiselni zakonski prisili. Upornik je za sistem nevarnejši kot nekdo, ki taji, laže ali obljublja, da se bo poboljšal. Vplivni posamezniki jo bolje odnesejo še iz mnogo bolj prozaičnih razlogov. Pri njih se sodišča ne trudijo preveč, da bi preprečila prikrivanje dokazov, saj odrejajo hišne preiskave šele mesece po tistem, ko že vsak vrabec čivka, da bo do njih prišlo, ali jih izpuščajo takoj po prvem zaslišanju. In jih oproščajo zaradi zastaranja ali napak v postopku. Ampak ne Božidarja: pri njem zaporni razlogi še kar trajajo in so po mnenju sodišča trdni kot skala.
Zato ni težko predvideti, da se zadeva Bojevnik za konopljo ne bo končala tako kot Balkanski bojevnik. Pač pa se bo tako končala zadeva Patria.