Kadar pecivo ne dobi okusno privzdignjenega videza ali celo razpada, krivijo kuharske mojstrice in mojstri stara jajca, slabo podkurjeno peč ali nebodigatreba ljudi, ki prekinjajo in motijo sicer dobro načrtovano peko. Tako je tudi pri globalizaciji in globalizmu, kjer je postal antiglobalizem v nekaj letih bavbav svetovne politične kuhinje.

Kako pomembno vlogo igra globalizem, smo se lahko prepričali doma. Ko so policisti prijavili sodnici za prekrške udeležence pretepa, jih je sicer ozko nacionalna zakonodaja razdelila na tujce in domačine, tujce pa nato obravnavala s posebnim povečevalnim steklom. Ko se je videlo, da so tujci izza morja, domačini pa obriti in nabriti z rasističnimi pogledi, je sodna oblast posegla po globalizmu: "Kaj se pritožujete, rasizem je ja globalen pojav!" Ko bi bili tujci pripadniki črnih muslimanov in bi vložili prošnjo za odobritev delovanja svoje mošeje, bi jim odgovorili, da kaj takega v našo kulturo ne sodi. Biti tepen zaradi rase, vere, spola, prepričanja ali drugačnosti pa je globalna človekova pravica. Za kaj več kot to sodno ugotovitev tudi policija ni bila zmožna, saj za utemeljen sum, ki bi sprožil spremembo uličnega pretepa v rasistični izgred, ni mogla pridobiti nikakršnih dokazov.

Sočasno pa se je policija obilno in neizmerno izkazala v boju z antiglobalizmom. Za Slovenijo srečna okoliščina, da sta se za kratek klepet dogovorila Bush in Putin, je prinesla policiji novo opremo, mednarodna znanstvena navodila o načinih boja in imenitno priložnost za javne manevre v živo. Nastavila je vso tehnologijo, s katero se da vdirati v zasebnost, da bi pridobila ustrezne podatke o namenih antiglobalistov, na meji pa si je privoščila nasilje nad italijansko skupino demonstrantov. Potem je prišla Genova, zaradi katere se je stresla pri sosedih celo vlada, saj uboja mladeniča, ki ga je zakrivila italijanska policija, niso mogli spraviti pod preprogo, rekoč: "Kaj hočete, to je globalni pojav..." V spomin in opomin je potem naš univerzitetni profesor položil vrtnico pred italijansko veleposlaništvo. Kaj hujšega! Nepregledne množice policistov so se spravile najprej nad metelkovce, potem pa še nadenj s takim nasiljem in podtikanji, da si je že prislužil naziv "slovenski Negri". Antonio Negri, italijanski univerzitetni profesor, je bil namreč žrtev policijskega in sodnega nasilja, ker so mu očitali in podtikali, da je organizator rdečega terorizma. Kasneje se je izkazalo, da je terorizem organizirala in inscenirala italijanska tajna policija ponavadi kar sama. Metode, ki so se te dni pojavile v Sloveniji, so bile torej dodobra preskušene že v šestdesetih in sedemdesetih letih, le da na drugih nasprotnikih - pri nas doma na "sovražnikih države" in "sovražnih emigrantih", drugod pa na "rdečih teroristih" in "mestni gverili".

Zdaj svet ni več razdeljen na dva bloka, zato vse policije preganjajo istega sovražnika - antiglobaliste. Tudi slovenska, ki je pri tem v nasprotju z bojem proti rasizmu, kjer je vsa mehka in razumevajoča, pripravljena poseči po vseh sredstvih. Gre pač za tako nevaren pojav, kjer plemeniti globalistični cilji opravičujejo vsa sredstva. Veliki in močni tega sveta so tako vznemirjeni in zavzeti pri preganjanju antiglobalistov, da se Slovenija, če jim hoče biti pri srcu, mora potruditi, kar se le da. Tako smo dobili poleg Interpola, ki pomaga iskati mednarodno razpršene nepridiprave, še mednarodno politično policijo.

Kaj je po vsem tem globalizem in kaj antiglobalizem? Globalizem je zveza bogatih. Ves svet nadzoruje zato, da bi bogati bili še bogatejši. Zato je smešno, kadar očitajo svojim nasprotnikom, češ, saj tudi vi niste kaki lokalni omejenci, temveč uporabljate pripomočke globalizacije, na primer medmrežje in podobne stvari. Seveda. Pri nasprotovanju globalizmu pač ne gre za ghandijevski odpor, pri katerem bi se odpovedali uporabi "tujih" izdelkov. Antiglobalizem ni še eno od gibanj, ki mislijo globalno, delujejo pa lokalno. V odporu proti globalizmu je potrebna globalna akcija. Kajti globalisti niso ne izumili ne ponudili računalniške mreže svetu, pač pa vzpostavljajo mrežo nadzora nad mrežo posebej in nad svetom nasploh. V tej mreži nadzora so pravila daleč onstran fraz o univerzalnih človekovih pravicah, tu gre za politično in ekonomsko moč. Zato globalistu Bushu še na misel ne pride, da bi v interesu vsega človeštva omejil emisijo, ki povzroča zlovešče spremembe zemeljske klime, združeni Evropi pa je malo mar vseh načel o prostem pretoku ljudi pa tudi blaga in storitev, kadar je treba zaščititi lastno moč. Antiglobalizem je gibanje, ki se upira vladavini globalizma, saj ogroža ta vladavina globalno človeštvo. Medtem ko imajo globalisti na svojih velesrečanjih v mislih ohranjanje svojega gospostva, je antiglobalistom pri srcu svet, v katerem bi lahko vsi ljudje, ne glede na vse razlike, vsaj za silo znosno živeli. Morda se zdi temu ali onemu tako upiranje najmočnejšim žandarjem tega sveta naivno, morda se zdi tu in tam zaradi demonstracij, ki se spremenijo v neobvladljivo urbano norišnico, tudi kratkovidno, morda se zdi zaradi sem in tja posejanih ideologov starega kova celo zgrešeno. Toda dejstvo je, da so se največje sile sveta tega gibanja prestrašile bolj, kot so jih kdaj koli vznemirile vojne na Balkanu ali nespoštovanje človekovih pravic na Kitajskem. Antiglobalizem je, vsem svojim napakam navkljub, zadel v srčiko obstoječega svetovnega reda, ko je opozoril, da zagovornikom svobodnega delovanja svetovnega trga, prostega pretoka blaga ter kapitala in vseh drugih dobrin poznega kapitalizma ne gre za človeštvo, ampak za nadzor nad vsem človeštvom v interesu njegove najbogatejše manjšine.

Velikokrat prepesnjeno pravilo demokracije menda pomeni, da moram braniti pravico do besede tudi tistemu, ki nima prav. Toda oblasti in režimi preganjajo samo take, ki imajo prav. Tako je tudi v tem primeru: svet, ki ga ustvarja globalizem, je brez človeškega smisla. Antiglobalistično gibanje na to kaže s prstom. Kako nevljudno!