Prečiščevanje pitne vode s klorom je eden od običajnih procesov pri njeni dezinfekciji. S kloriranjem vodarji uničujejo patogene mikroorganizme, ki se nahajajo v vodi. V Sloveniji je približno tisoč vodovodov, večja sta ljubljanski in mariborski, za katera pa vode zadnji dve leti zaradi njene biološke neoporečnosti ne klorirajo več. Vendar imajo vodarji naprave za kloriranje vedno pripravljene za takojšnji zagon, da bi lahko ob morebitnem okuženju vode z mikroorganizmi pravočasno začeli dezinfekcijo. Biološko onesnaženje ogroža večino lokalnih vodovodov, glavni krivci so predvsem neprimerno vzdrževani hlevi in puščanje stanovanjskih greznic, fekalije pa pronicajo v vodne vire, zaradi česar distributorji že zaradi splošne preventive vodi dodajajo klor. Kloriranje pitne vode je po besedah samostojnega raziskovalca Antona Komata postalo tako samoumevno, da se redko kdo vpraša, kakšne posledice prinaša. "Klor povzroča vrsto srčnih obolenj in aterosklerozo, ker tanjša stene kapilar in oži stene ožilja, posredno dviguje raven holesterola, ubija normalno črevesno floro, ki je nujna za naše zdravje (vitamin B12), in uničuje vitamin E, ki je najpomembnejši antioksidant v človeškem telesu (antioksidanti preprečujejo nastajanje tako imenovanih prostih radikalov, ki so eden od krivcev za razvoj raka). Kot kemično izredno aktivna snov v stiku z organskimi snovmi v vodi sproža vrsto kemičnih reakcij, katerih produkt so zelo nevarne snovi iz skupine trihalometanov. Ti dokazano povzročajo raka na mehurju, rektumu in dojki ter poškodbe ledvic in jeter," trdi Komat. Podobno meni tudi mag. Breda Gajšek , strokovnjakinja za vodarstvo, ki pravi, da "nekateri onesnaževalci v vodi reagirajo s klorom in derivati v nove spojine, ki so še bolj škodljive, kot če bi, karikirano, uživali neobdelano vodo, te nove spojine pa so skoraj brez izjeme rakotvorne (trihalometani, klorfenoli...)". Strokovnjaki opozarjajo tudi na prhanje, saj naj bi po nekaterih raziskavah med desetminutnim prhanjem telo vpilo več klora, kot če bi spili osem kozarcev vode. Razlog je širjenje por pri stiku z vročo vodo, zaradi česar se telo spremeni v veliko spužvo, ki vpija klor neposredno v krvni obtok, hkrati pa se klor sprošča iz vode in potuje v telo skozi dihalni sistem. Pogoj za nastanek rakotvornih snovi pri kloriranju je prisotnost organskih snovi. Peter Otorepec , dr. med., in Ivanka Gale , dr. med, z oddelka za okolje in zdravje na Inštitutu za varovanje zdravja pojasnjujeta, da pravilnik o zdravstveni ustreznosti pitne vode določa, kako čista mora biti voda, da jo lahko klorirajo. Tako merijo vsebnost organskih snovi: več kot jih je, bolj motna je voda. Po pravilniku lahko v vodooskrbnih sistemih klorirajo vodo, ki ima največ 1 NTU (enota za merjenje količine organskih snovi vodi), za pitje brez kloriranja pa je dovoljena uporaba vode z do 5 NTU, se pravi kar petkrat več. "To pomeni, da je v pitni vodi pred kloriranjem lahko prisotnih le zelo malo organskih snovi, s katerimi prosti klor tvori reakcijske spojine, ki pa so lahko zelo škodljive," pravi Galetova. Po drugi strani Otorepec pravi, da škodljivost snovi, na katere opozarjajo naravovarstveniki in strokovnjaki, ni dokazana. "Na seznamu kancerogenih snovi je na primer kloroform v skupini 2B, v kateri so snovi, za katere domnevamo, da lahko povzročajo raka pri človeku, vendar je ta povezava zelo nejasna. V tej skupini so na primer tudi kontracepcijske tablete, tablete za lajšanje simptomov menopavze, in celo kava, saj obstaja domneva, da njeno prekomerno pitje povzroča raka na mehurju," ugotavlja Otorepec. "Ne trdim, da je opozarjanje na nevarnosti kloriranja pitne vode brez pomena, prav tako si ne bi upal trditi, da je povsem varno, vendar se ne bi smeli bati uživanja klorirane vode, čeprav njen vonj včasih ni ravno prijeten." Z Galetovo še dodajata, da je dovoljena vsebnost klora v vodi pri nas do 0,5 miligrama na liter, medtem ko je na primer v Združenih državah precej višja, po merilih svetovne zdravstvene organizacije je dovoljenih celo 5 miligramov klora na liter. Ob naštetih možnih nevarnostih kloriranja pa strokovnjaki hkrati ugotavljajo, da ob zdaj dovoljenih koncentracijah peša njegova moč dezinfekcije. Mikroorganizmi so izredno sposobna in prilagodljiva bitja, saj so navsezadnje najstarejša oblika življenja na Zemlji. Tako so se nekateri patogeni mikroorganizmi v zadnjih sto letih prilagodili kemičnim načinom predelave surove vode in postali bistveno bolj odporni, kot je to veljalo nekoč. Breda Gajšek celo trdi, da s pomočjo klora in derivatov ni več mogoče vedno pripraviti neoporečne pitne vode. Po njenih besedah se lahko zaradi pomanjkljivega vodenja tehnoloških procesov kloriranja pojavijo odporni patogeni mikroorganizmi. "Klor sicer ni idealno sredstvo, a ta trenutek še vedno najbolj razširjeno in tudi ekonomsko najbolj sprejemljivo. Kloriranje samo po sebi ni škodljivo, škodljivo je samo v kombinaciji z organskimi snovmi v vodi," dodaja Galetova. Po njunih besedah mora upravljalec vodovoda zagotoviti, da je voda že pred kloriranjem dovolj čista. Najboljši sistem čiščenja vode je fizikalno čiščenje vode s pretakanjem skozi goste filtre. "Ultrafiltracijo skozi sita, ki odstranjujejo snovi do velikosti mikrometra, uporabljajo recimo pri koprskem vodovodu, vedeti pa je pa treba, da je to zelo drag in obsežen sistem, filtre je treba neprestano čistiti, gre za prave tovarne," pojasnjuje Otorepec. Upravljalci vodooskrbnih sistemov niso pripravljeni spreminjati utečenih tehnoloških postopkov priprave pitne vode, če to ni nujno, velika ovira pa je lahko tudi njihovo pomanjkljivo znanje, meni Gajškova. In dodaja, da bodo "odgovorni v teh najvitalnejših nacionalnih sistemih spremenili svoje ravnanje le, če bodo to od njih zahtevali pristojni resorni upravni organi, a tudi pri njih je težava neustrezno znanje". Gajškova vidi rešitev težav s klorom v prehodu na uporabo ozona. Po njenih besedah ozon učinkovito uniči tako bakterije kot tudi viruse in enteroviruse, deluje na dvojne vezi v molekulah kemičnih onesnaženj, končni produkt pa sta ogljikov dioksid in voda, torej ni nobenih ostankov, s katerimi bi imeli dodatne stroške razstrupljanja in odlaganja. Otorepec po drugi strani meni, da ni idealne metode za dezinfekcijo vode, saj na primer ozon z bromom tvori bromate, ki prav tako veljajo za nevarne. Pri uporabi klorovega dioksida nastajajo klorati in kloriti... Kemija v vsakem primeru rodi kemijo.

Napadi legionele

V Sloveniji se občasno pojavlja Legionella pneumophila. Nekaj let nazaj so jo našli v ljubljanskem Kliničnem centru, na Obali so jo decembra 2000 odkrili v vodovodnih ceveh portoroškega hotela Palace, lansko poletje je zaradi okužbe v koprskem Hotelu Koper umrl nemški turist, v izolski bolnišnici so konec septembra letos pri treh pacientih odkrili legionarsko bolezen, ki jo povzroča legionela. "Njeno ponavljajoče se pojavljanje na Obali je zelo resna zadeva, zato se bomo morali tudi v Sloveniji vprašati, kaj delajo upravljalci vodovodnih sistemov, kakšne tehnologije priprave pitne vode uporabljajo, da `proizvajajo` oporečno vodo in jo nato oddajajo porabnikom," meni Gajškova. Otorepec in Galetova trdita, da je legionela relativno neobčutljiva za klor in jo je treba uničiti s povišano temperaturo. Hkrati poudarjata, da predpisane koncentracije klora v pitni vodi še vedno zelo učinkovito uničujejo fekalne bakterije, ki so glavni vzrok obolevanja zaradi uživanja vode in lahko povzročijo prave epidemije.