Projekt preučevanja manj znanih najdišč kulture Majev so pri inštitutu začeli pred petimi leti. Eno takih območij je tudi skrajni jugovzhodni del mehiške zvezne države Campeche na osrednjem delu polotoka Jukatan. Območje, veliko kakih 5000 kvadratnih kilometrov, leži vzhodno od velikega narodnega parka, ki je velik skoraj za pol Slovenije. Prekrito je predvsem s tropskim gozdom, je slabo prehodno in malo poseljeno. Čeprav so v narodnem parku doslej odkrili že nekaj pomembnih majevskih preostankov - tam leži tudi največje doslej odkrito majevsko mesto Calakmul - so obsežna območja znotraj parka in v njegovi okolici z arheološkega vidika še vedno tako rekoč neznana. Od 30. let prejšnjega stoletja, ko so štiri ameriške odprave pod vodstvom Karla Rupperta dokumentirale nekatera od največjih arheoloških najdišč v jugovzhodnem delu mehiške države Campeche in na severu Gvatemale, do začetka terenskih pregledov v letu 1996 na tem območju niso opravili nobenega resnejšega arheološkega terenskega pregledovanja.
Delo so opravili v treh sezonah, zadnjič letos, ko je projekt financirala ameriška Fundacija za srednjeameriške študije, podprla pa sta ga tudi mehiški Nacionalni inštitut za antropologijo in zgodovino in slovenski Znanstvenoraziskovalni center SAZU. "Delo še zdaleč ni opravljeno - koliko ga še bo, pa je odvisno od tega, koliko bo denarja," pravi Šprajc.Veliko odkritij
Ta čas je dr. Šprajc doma, v Sloveniji. Našli smo ga v poslopju Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer je zaposlen kot višji znanstveni sodelavec pri Prostorskoinformacijski enoti Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU: "Sedaj je na vrsti kabinetno delo, podatke s terena je namreč treba analizirati, urediti fotografije, napisati poročila, objaviti…"
Pri projektu so le registrirali arheološke ostanke, vidne na površju. Osredotočili so se na večja središča majevske kulture, ki so najbolj ogrožena. Delo so v glavnem opravili peš s prebijanjem skozi tropski gozd in obdelane površine v okolici današnjih vasi. Letalskih posnetkov je bilo malo na voljo, najdišča na posnetkih pa so zaradi goste vegetacije težko prepoznavna. Iz istega razloga so komaj uporabni tudi satelitski posnetki terena. Določili so položaj in obseg najdišč, jih opisali in fotografirali, na večjih pa so opravili tudi geodetske posnetke na površini vidnih struktur. Izkopavanja izbranih najdišč bodo morebiti sledila v kasnejših fazah preučevanja.
"Prva etapa je to, kar smo naredili mi: da v grobem vidimo, kaj tam sploh je," pojasnjuje Šprajc.In našli so veliko: samo v letošnji sezoni med drugim štiri večja središča, ostanke mest, ki so živela v klasičnem obdobju kulture Majev, to je od tretjega do devetega stoletja našega štetja, ko je majevska civilizacija dosegla razcvet. Naselja so bila obsežna, ne sicer zgoščena kot današnja mesta, ampak precej razpršena. V strnjenem središču največjega mesta, kjer je bilo versko in upravno središče, so denimo registrirali okoli sto stavb, ponekod so piramidalni templji dosegali višino 30 metrov. Našli so več stel, to je komemorativnih kamnitih blokov s hieroglifskimi napisi, še posebej pomembnih za razumevanje zgodovine: na njih so kronološki podatki, podatki o vladarjih, njihovih podvigih, vojnah, političnih zavezništvih in podobno. Omeniti velja tudi naravne, a umetno prirejene jame, ki so služile kot kultna mesta, običajno povezana z večjimi upravnimi in verskimi središči.
"Gre za pomembne zgodovinske podatke, ki pa jih je treba čim prej dokumentirati, ker so prav tovrstni preostanki najbolj izpostavljeni roparskim posegom. Kamniti spomeniki s hieroglifskimi napisi so namreč poleg grobnih dodatkov najdragocenejše blago na črnem trgu," pojasnjuje Šprajc.Roparski zakladi
Ropajo ljudje, ki živijo v okolici oziroma na tem območju delajo. Čeprav je območje redko poseljeno, so tu še nedavno izkoriščali kavčuk, les, hodili na lov… Domačini teren poznajo, vedo, kje so ruševine, in so jih arheologi najeli za vodnike.
Domačini nimajo nobenega posebnega odnosa do kulturne dediščine, preostanke davnine vidijo v glavnem kot vir zaslužka. Razlog za to gre iskati tudi v tem, da današnji prebivalci večinoma niso potomci nekdaj cvetoče civilizacije Majev, temveč koloni, ki so se sem naselili z drugih območij Mehike. Avtohtono majevsko prebivalstvo je mogoče najti le še na severu polotoka Jukatan, v državi Chiapas in sosednji Gvatemali, ti pa se čutijo bolj povezane s svojo kulturno dediščino. "Roparji v glavnem izkopljejo predore v ruševine poslopij in iščejo grobove. Maji so namreč mrtve pokopavali kar pod tla v poslopjih, tako da grobove najdemo v arhitektonskih objektih. V grobovih pa je najti tudi razkošne posode, večbarvno in bogato okrašeno keramiko, ogrlice iz žada, ki je bil za Maje najodličnejši material, včasih je najti celo naglavne maske iz žada… Tovrstne preostanke je mogoče najti nepoškodovane, kar ima na črnem trgu zelo visoko vrednost," pravi Šprajc. Naropano domačini poceni prodajo preprodajalcem, ti pa blago prodajajo na črnem trgu, največ v ZDA. Polikromna majevska vaza lahko doseže ceno tudi do 30.000 dolarjev. Neredko se naropano pojavlja celo na javnih dražbah. Prodajajo kar celotne frize, to je okrasje fasad in štukatur, ali njihove fragmente. K prepustnim mejam pripomore tudi korupcija, po kateri prav tako "slovi" mehiška država. "Če tovrstni predmeti niso ustrezno dokumentirani, če torej ni mogoče dokazati, da so bili še po sprejetju ustrezne zakonodaje v Mehiki, so za državo tako rekoč izgubljeni," pravi Šprajc.
Tudi sicer je to dokaj nevarno območje. Roparske skupine so oborožene, slišati je zgodbe o ljudeh, ki so izginili v cestnih napadih, tod pa vodijo tudi poti izredno živahne trgovine z drogami. Zato je ekspedicije, v katerih so ob treh arheologih sodelovali še geometra in geograf, pogosto varovala mehiška vojska.Skoraj dešifrirana pisava
Najdišča, ki so jih odkrili pod vodstvom dr. Šprajca, so prispevala nove kamenčke v mozaik poznavanja majevske civilizacije. Govore nam o poselitveni sliki v času majevske civilizacije, o hierarhiji naselbin, politični strukturi… Ugotoviti je mogoče, kako velike so stavbe in kakšen je njihov obseg, na osnovi tega pa je mogoče izdelati prvo skico teritorialne hierarhije najdišč - katera so večja in pomembnejša.
"Če pa najdemo še napise, so podatki še toliko bolj bogati. Vsaj tri stele, ki smo jih našli letos, imajo čitljive napise, a za zdaj še niso prebrani," pojasnjuje Ivan Šprajc.
Znano je na primer, da je mesto Calakmul vladalo na velikem območju v klasičnem območju Majev, mnoge podrobnosti o teritorialni in politični organizaciji pa šele zdaj prihajajo na dan. Stela, ki so jo našli leta 1996, ta primer pojasnjuje. Iz nje je namreč razbrati ime vladarja mesta, kjer so jo našli, kdaj je bil ustoličen in da je bil ustoličen pod okriljem vladarja iz Calakmula. Bil je torej njegov vazal, saj je bila majevska socialna in politična organizacija podobna fevdalizmu. O Majih, skupini ljudstev, ki je živela na območju sedanje jugovzhodne Mehike, Belizeja, Gvatemale, Salvadorja in zahodnega Hondurasa, danes že precej vemo."Beseda Maji označuje sklop ljudstev, ki so imela podobno kulturo in skoraj enotno pisavo, a niso bila nikoli združena v eni sami državi. Zato ne moremo govoriti o enem ljudstvu, prav tako niso imeli občutka pripadnosti majevski skupini. Prav nasprotno - te države so se vedno vojskovale med seboj," pojasnjuje Šprajc.
Ime Maja se izvorno nanaša na jezik, in sicer na jezik domačinov severnega dela polotoka Jukatan, na katere so španski osvajalci naleteli na začetku 16. stoletja. Ime se je potem razširilo na celotno območje, čeprav avtohtone skupine sebe niso označevale s skupnim imenom. Potomci nekdanjih Majev živijo še danes, med njimi je še vedno najti kulturne prvine, ki so predšpanskega izvora, a tudi ti ne čutijo prave pripadnosti enotni majevski kulturi, temveč le svoji lokalni skupini.Maji so bili tudi edino predkolumbovsko ljudstvo, ki je imelo fonetično pisavo, s katero je bilo mogoče zapisati tudi abstraktne pojme. Niso sicer imeli abecede, ampak zloge in ideograme - znake, ki so predstavljali besede. V dešifriranju majevske pisave je prišlo do velikega napredka v zadnjih tridesetih letih in prav to je pripomoglo h globljemu poznavanju majevske zgodovine. "V primerjavi z drugimi starimi civilizacijami, kot so na primer kitajska, asirska, egipčanska, je bila majevska manj znana, ker niso znali brati pisave. Danes strokovnjaki uspejo prebrati do 80 odstotkov znakov," pojasnjuje Šprajc. Sam majevske pisave ne zna brati, zna pa razvozlati njihove številke ter koledarske in astronomske simbole. Je namreč eden vidnejših svetovnih arheoastronomov.
<%HR>
Več spoštovanja do arheoloških spomenikov
Majevska kultura je propadla okoli leta 900, čeprav ne na celotnem ozemlju - le v osrednjem delu polotoka Jukatan. Na jugu in severu kultura živi vse do prihoda Špancev. "Ne vemo natančno, kaj je povzročilo propad kulture v osrednjem delu. Vedno bolj pa postaja verjetno, da je bil prvi vzvod sprememba podnebja," razlaga Šprajc. Zlasti geološke raziskave kažejo, da je prišlo v tem obdobju do pogostih in dolgotrajnih suš in drugih manjših podnebnih sprememb. Maji so se skozi stoletja prilagodili sicer zelo negostoljubnemu tropskemu gozdu. Družba je bila razslojena, gospodarstvo pa je temeljilo na intenzivnem poljedelstvu z državnim nadzorom. "Podnebne spremembe so povzročile usodne spremembe v družbenem ustroju: elite so terjale vedno več, ker ljudje davkov več niso mogli izplačati, je najverjetneje prišlo do socialnih nemirov in na koncu se je sistem podrl."Visoka kultura pa na severu živi naprej in Španci potrebujejo več desetletij, da pokorijo vse majevske skupine. Dokončno jih na vzhodnem, najbolj odročnem delu polotoka Jukatan pokorijo šele konec 19. stoletja v tako imenovanih vojnah kast. Ljudstev v srednjeameriškem kulturnem kontekstu, kot se imenuje geografsko območje, na katerem so pred prihodom Špancev živele državno organizirane družbe s podobno kulturo, je veliko, poznamo pa predvsem Azteke in Maje, ker so z njimi Španci imeli največ opravka. Na tem območju so sicer živeli še Tolteki, Zapoteki, Mišteki in drugi in še danes se v Mehiki govori okoli 50 različnih indijanskih jezikov. Od tega je jezikov, ki pripadajo majevski jezikovni družini, okoli 25. Prav lingvistika danes pripomore k razbiranju starih zapisov. Lingvisti poznajo razvoj posameznih jezikov in danes arheologi vedo, da je večina majevskih hieroglifskih zapisov v jezikih čol in maja-jukateko. "Ta dva jezika se danes še vedno govorita. Ko smo domačinom, ki govorijo čol, povedali, da so hieroglifi v njihovem jeziku, so začeli bolj spoštovati te arheološke preostanke," pojasnjuje Ivan Šprajc.
Ena izmed dveh stel s hieroglifi, ki so ju našli pred petimi leti. Ima funkcijo današnje spominske plošče: poveličuje vladarja, prinaša ime njegove kneževine in pripoveduje o tem, kdaj in pod pokroviteljstvom koga je vladal. Vladar je bil pomemben, saj se njegovo ime pojavlja še na napisih, ki so jih našli na treh drugih krajih, ni pa bil povsem samostojen. Stelo so pred petimi leti dvignili in očistili ter jo potem spet zakrili. Leta 1998 so jo našli že poškodovano: najverjetneje so se je s krampom lotili roparji, ki so hoteli odbiti hieroglife, in so jo prelomili na pol. Stelo so prepeljali v najbližjo vas, jo sestavili in prepustili v varstvo domačinom.
Ostanki poslopja z roparskim izkopom. Maji so mrtve pokopavali kar pod tla v poslopjih, zato roparji v ruševine zgradb izkopljejo predore in iščejo grobove.