Dr. Stritih je svojo poklicno pot začel precej nenavadno - kot vajenec v mariborskem Tamu. Izučil se je namreč za orodnega ključavničarja. Po nekaj letih je odšel v Ljubljano, se zaposlil na banki, dokončal gimnazijo in se vpisal na psihologijo. Zlasti rad je prisluhnil predavanjem pokojnega Antona Trstenjaka, ki ga je hodil poslušat na Teološko fakulteto, ter Stanku Gogalu, največjemu slovenskemu pedagogu, "po krivem tako malo znanem", in Vladu Schmidtu, "Gogalovemu protipolu". Po končanem študiju je napisal kakšnih 70 prošenj za službo, dokler se ga niso usmilili pri notranji upravi. Kot psiholog v zaporih v Dobu pa ni dolgo zdržal. "Bilo je preveč deprimirajoče." Pavle Kogej mu je pomagal do štipendije in začela se je njegova univerzitetna kariera. V 70. letih si je nakopal hude zamere oblasti. Pravi, da še vedno ne ve, s čim in komu se je zameril. Uradno je bila napaka uvod v prevedeno ameriško knjigo o metodah socialnega dela. Narobe je bilo tudi to, da je kot predsednik Društva psihologov Slovenije zastavil besedo za prof. Trstenjaka, ki je takrat živel z mizerno duhovniško "plačo". Državno pokojnino so mu namreč priznali šele na podlagi priporočila društva. Dr. Stritih je lahko doktoriral šele čez dvajset let. Leta 1990 se je pridružil gibanju dinamične psihiatrije, ki ga vodi Günther Ammon; od leta 1984 je predstavnik Slovenije v glavnem odboru te svetovne organizacije. V drugi polovici 80. let je skupaj s skupino hrvaških strokovnjakov sodeloval v šoli kibernetike psihoterapije. Na visoki šoli za socialno delo predava teorijo socialnega dela in metode svetovalnega dela. Ljudje si skozi življenje v skladu z družbenimi pričakovanji gradimo podobo o svojem življenju. Pri tem se nam pogosto zgodi, kot pravite, da izgubimo stik s samim seboj. Oklenemo se neke iluzije ali zapademo v notranje stiske. Največkrat se za največjega "krivca" izkaže otroštvo. Toda do kod naj človek brska po njem, analizira svoje travme, da ga ne bo še bolj bolelo?
Odgovoril vam bom z anekdoto. Prof. Trstenjak mi je nekoč poslal na pogovor neko gospo. Ko sem se pogovarjal z njo, mi je povedala, da ji je dr. Trstenjak svetoval, naj nikar preveč ne brska po svojem življenju in naj se ne sprašuje preveč o tem, kaj je z njo narobe. Odvrnil sem ji, naj torej to stori. Ampak kako naj se vendar preneham spraševati o svoji preteklosti, mi je dejala. Natanko za to gre. Če želimo, da nas ne bi bolelo, da nas ne bi mučil glavobol, nespečnost, dajala trema, je najbolje, da ne brskamo po svojem otroštvu in življenju; če želimo kaj razumeti, spoznati o sebi, pa brez tega ne gre. Sodobnemu človeku se kaj rado zgodi, da začne brskati po svojem notranjem svetu in svojem otroštvu, temu strokovno rečemo hiperrefleksija. Zdi se, kot da včasih s tem iščemo izgovor za različne spodrsljaje v življenju. Ko se znajdemo v nekem precepu, pride do refleksije samo po sebi. Denimo: kot učitelj imam učenca, ki mi gre grozno na živce. Ne morem drugače, kot da se vprašam, zakaj se mi vendar to dogaja, zakaj sem prav do tega učenca tako nestrpen. In takrat se nam ogledalo obrne in pokaže naš obraz - če smo ga pripravljeni videti. Na splošnejši ravni bi rekel takole: tudi v življenju vozimo tako kot v avtu. V rokah imamo volan, z njim upravljamo avto. Gledamo pretežno naprej, bolj ali manj v daljavo, včasih pa se ozremo v vzvratno ogledalce, da vidimo, kaj je za nami... Ampak včasih se zazdi, da ne vidimo ne tega, kaj je pred nami, ne tega, kaj je za nami, in da ne vemo, ne kam se vozimo ne kam želimo priti. Takrat pridejo ljudje po pomoč k vam, psihoterapevtom.
Kriza zelo pogosto nastopi, ko se človek zazre v prihodnost in obenem zagleda sliko preteklosti ali pa se mu celo zazdi, da sliši glasove iz otroštva. Takrat se zave vprašanj, kot so, katere sanje je uresničil in katerih ni, kaj je v življenju dosegel in česa ni. Če ugotovi, da živi iz dneva v dan, življenje, ki ga ne zadovoljuje, se mu pogosto zgodi, da podvomi o vsem. Takrat mnogi obiščejo psihoterapevta. Koliko je pri nas psihoterapija že "v modi"?
Sploh ni "v modi". Ljudje gredo k psihiatru, ko jih k temu prisili kakšna telesna bolezen, ko jih k njemu napotijo splošni zdravniki ali svojci, ki zaradi ponavljajočega se obnašanja v skupnem življenju ne zdržijo več. Psihoterapevte pa ljudje obiščejo največkrat zato, ker se jim zdimo nekakšna blažja varianta psihiatrov. K nam pridejo zaradi prehudega stresa, živčnosti, različnih psihosomatskih simptomov. Kako naj si človek izbere psihoterapevta? O njihovem delu tako malo vemo, poleg tega obstajajo nadvse različni pristopi, različne šole. Kako se znajti v vsem tem? Kakšna je sploh raven psihoterapije pri nas?
V vseh vzhodnih državah ugotavljamo, da se je obremenjenost - in z njo stres - povečala čez vse možne mere. Ljudje se s tem različno spopadajo. Zelo veliko jih pomoč poišče pri "alternativi", denimo homeopatiji, v meditacijah, jogi. To ni nič slabega. Čeprav je res, da je tu mogoče najti tudi veliko šarlatanov. Po drugi strani ljudje nekako težko najdejo pot do psihoterapevtov. Zlasti ljudje iz nižjih slojev skorajda ne pridejo k nam. V institucionalno psihiatrijo pa, kot sem že rekel, prihajajo ljudje takrat, ko jih k temu napotijo drugi, ko se njihovo življenje tako rekoč že ruši. Kakšna je raven psihoterapije na splošno, težko rečem. Dejstvo je, da se pri nas razvija zadnjih dvajset let in da se zelo hitro razvija. S psihoterapijo se pri nas ukvarja veliko zelo kompetentnih posameznikov. Imamo tudi dve krovni zvezi: krovno organizacijo za psihoterapijo, ki je del evropskega združenja, njen predsednik je Janko Bohak, in zvezo psihoterapevtov, ki je bližja uradnim institucijam, njen predsednik je dr. Gorazd V. Mrevlje. Kompetentnih, kvalificiranih ljudi nam torej ne manjka. Morda je problem le v tem, da družba še ni naredila dovolj za zagotovitev ustreznih razmer, še vedno nimamo zakona, ki bi urejal to področje. Včasih se zdi, da psihoterapevti pri svojem delu niso dovolj učinkoviti tudi zato, ker samo poslušajo in nič ne svetujejo.
Psihoterapevti raje premalo kot preveč obljubijo in zelo pazijo, da ne bi tvegali in morda svetovali narobe. Morda so manj učinkoviti predvsem takrat, ko gre za kombinirane motnje: osebne stiske in socialne probleme ali celo disocialne oblike vedenja. Preveč je tudi psihoterapije v stilu "počasi se bo že razrešilo, počasi boste prišli do uvida v svoje težave". Včasih je nujna odločnost: storite to tako, držite se tega. Ni mogoče vedno čakati, da se ljudje sami odločijo. V tem času se lahko življenjska zgradba že podre. Kdaj je čas, da se človek napoti k psihoterapevtu? Ko težko preživi dan brez apaurina ali xanaxa ali ko pomisli na samomor? Kdaj je torej čas, ko mora ugotoviti, da sam ne zmore rešiti svojih problemov?
No, pomisliti na samomor še ni najhuje. Zelo veliko ljudi, tudi zelo veliko mladih ljudi, kdaj v kakšnem trenutku svojega življenja pomisli na samomor, a tega ne stori. Ta misel nam govori le o tem, da smo zašli v slepo ulico, udarili z glavo ob zid. Mladost se brez izbruhov stisk in frustracij skorajda ne more pretočiti v odraslost. Po mojem mnenju bi lahko kot družba veliko prispevali, če bi tako kot v zahodnih državah razvijali kulturo javnega govorjenja o duševnih težavah. V Sloveniji so psihične težave še vedno nekaj, kar je povezano z boleznimi in s čimer se morajo ukvarjati izključno strokovnjaki. Imamo vrhunskega strokovnjaka, filozofa, ki o duševnosti predava po vsem svetu - v mislih imam Slavoja Žižka - toda naš javni govor njegovih idej v zvezi z vsakdanjimi življenjskimi tegobami in medčloveškimi odnosi ne vsrka. Pri nas se govori tudi o deinstitucionalizaciji psihiatrije. To je v duhu časa, a ne smemo pozabiti, da je bila psihiatrija v primerjavi z drugimi vejami medicine zapostavljena. Dobro bi bilo, če bi uvedli nove oblike psihiatrične pomoči. Vprašali ste, kdaj naj človek poišče pomoč. Zdravniki ponavadi rečejo: čim prej se posvetujte, če imate kakšne težave. Naredijo preiskave in človek je ves vesel, ko izve, da mu ni nič. V naši stroki bi rekel takole: nikoli ni prepozno, lahko pa je včasih prezgodaj. Dobro je, če si prej poskušamo pomagati sami, z rekreacijo, jogo, prosvetljevanjem o duševnem zdravju in zdravih oblikah sobivanja, v skupinah samopomoči. V čem je bistvo koncepta samopomoči?
Povedal vam bom anekdoto, iz nje je najlepše razvidno, kaj so pravzaprav skupine samopomoči. Ustanovitelj gibanja anonimnih alkoholikov William Griffith Wilson, imenovan Bill, borzni posrednik po poklicu, je imel hude težave z alkoholizmom. Po pomoč je šel k različnim ljudem, toda nobeden mu ni znal pomagati. Nekega dne je naletel na alkoholika, sicer kirurga Roberta H. Smitha, z vzdevkom dr. Bob, ki mu je povedal, da so tudi njemu že vsi mogoči ljudje poskušali pomagati, toda ugotovil je, da mu preprosto ni pomoči in da bo najverjetneje pil do konca svojega življenja. Enako čaka tudi tebe, je končal svojo zgodbo. In dodal: nimam časa, da bi se pogovarjal s teboj o nečem, kar je nemogoče, meni ni mogoče pomagati. Bill mu je odvrnil, da ni prišel k njemu, da bi mu pomagal, z njim se je želel le pogovarjati o tem, kako naj poskuša pomagati samemu sebi. Bob je kar naenkrat imel dovolj časa, potem pa je prišel na misel, da bi lahko pomagal tudi sebi. To je ključna točka za razumevanje skupin samopomoči. Samopomoč je skratka neki čuden fenomen. Ne gre za to, da si človek pomaga sam, v izolaciji od drugih. Najprej je treba doumeti, da človek ni otok, kot trdi Will v filmu Vse o fantu, ampak da je del otočja. Lažje si je pomagati v skupini ljudi s podobnimi stiskami; ti so se odločili, da si bodo pomagali s tem, da bo vsak zase razvil novo strategijo spoprijemanja s svojim življenjem. Kako kultura pogojuje, določa vzroke, zaradi katerih se ljudje znajdejo v krizi? To vas sprašujem, ker sem pred nekaj dnevi na škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani poslušala bivše dijakinje, ki so kot prostovoljke dva meseca preživele v zavodu slepih in gluhih otrok v Indiji. Skorajda ni bilo diapozitiva, na katerem se ti po našem nadvse nesrečni otroci ne bi smejali ali smehljali. Večno nezadovoljnega zahodnjaka ob tem postane kar sram. Lahko govorimo kar o krizi kulture zahoda?
Da, lahko govorimo o krizi kulture zahoda, pa tudi o krizi slovenske kulture, ki je v marsičem specifična. Skupni imenovalec je beg v osamo. Samo poglejte, kako vzgajamo otroke! Uči se, delaj za šolo; ko boš naredil vse naloge, boš lahko za nagrado s prijateljem. Namesto da bi rekli: hvala bogu, da si s prijateljem, pa čeprav nisi naredil naloge. Kajti biti s prijateljem je osnovna človeška potreba. Kasneje se ta vzorec nadaljuje. Nesrečne družine se zapirajo vase. Ko posumijo, da otrok jemlje drogo, jih najbolj skrbi, kaj bo, če bodo za to izvedeli sosedje, svojci. Tudi zato na stranpot velikokrat ne zaidejo tisti, ki so najbolj socialno ogroženi, temveč nadarjeni, radovedni, morda malce razvajeni otroci. Ni vedno težava v njih samih, mnogokrat vzorec obnašanja vsrkajo iz okolja, iz vzorca družinskih odnosov. Kaj mora otrok dobiti od matere in kaj od očeta v posameznih razvojnih obdobjih, da bo zrasel v duševno zdravega otroka?
Najprej moram opozoriti na eno od precej spregledanih dejstev. Zaradi razvoja medicine se rodi precej otrok z lažjimi možganskimi disfunkcijami, ki zahtevajo še prav posebno skrb. Ko gre za otroke, ki se rodijo zdravi, pa bi rekel, da je najpomembneje, kakšna zveza se oblikuje z materjo v prvih mesecih življenja. Tu se bomo res morali vprašati, ali je bolj pomembna materina zaposlitev ali oblikovanje odnosa z otrokom, ki je tako zelo pomemben za vse njegovo nadaljnje življenje. Ne želim pošiljati žensk za štedilnike, res pa je tudi, da depresivne matere med štirimi stenami otroku bolj škodijo kot koristijo. Iz tega tudi izvira patologija zahoda. Toda prezgodnji odhod otroka v jasli ali vrtec na otroka ne vpliva zdravo: otroci iz tega "sklepajo", da noben odnos ni trajen, stalen, dovolj pomemben. Ne dvomim, da je bilo pri nas veliko narejenega za "družbeno" varstvo otrok. A številni problemi odraščanja nas opozarjajo, da je vse to treba ponovno premisliti in se otresti ostankov ideologij. Vprašanje je, kje so skrite rezerve družine, in seveda, kako bi družba lahko bolje pomagala družinam z najmlajšimi otroki. Omenili ste razvajenost. Te dni bo izšla knjiga z naslovom Razvajenost. Branko Žorž v njej o razvajenosti razmišlja kot o posledici vzgojnih prijemov, ki temeljijo na pretirani popustljivosti, zasipanju z dobrinami, ki jih otrok niti ne potrebuje. Je mogoče otroka preveč razvajati? Kaj je razvajanje in kdaj to ni?
Otroka lahko zasipamo z dobrinami in razvajamo, vendar bi opozoril, da ga s tem tudi izoliramo. "Zaprt, varen, bogat in lep otrok" - to je ta vzorec. Toda otrok potrebuje odprta socialna okna, še toliko igračk ne more nadomestiti igranja z drugimi otroki v peskovniku. Potrebuje občutek, da ga najpomembnejši človek v njegovem življenju - to je običajno mama - ne zapušča. Sociologinja Tanja Rener pravi, da so se ob interpretaciji raziskave Otroci in mladina dokopali do novega izraza "legootroci". To so otroci, ki se lahko povsod "primejo", nikjer pa ne razvijejo globljih, trdnejših vezi. To je kulturni problem razvitega zahoda. Sicer pa se mi bolj kot vprašanje, do kod popuščati otroku, zdi pomembno, da mu privzgojimo nekatere za življenje pomembne navade. Denimo: ni prav, če se pri osmih letih le igra, ne zna pa poskrbeti tudi za svoje obleke, pospravljeno sobo, pa tudi za skupno dobro v družini - tako da gre v trgovino, pomaga mami ali očetu. Osemletnik bi marsikaj rad naredil, in če mu tega privzemanja navad ne omogočimo, bodo težave v puberteti hujše. Kaj pomeni za otroka, če mu mati ne posveča dovolj pozornosti?
V tem primeru otrok ne razvije varne navezanosti na mamo. V slovenski navadi je, da svarijo, da otrok ne bi smeli razvajati, tudi v prvem mesecu ne. Toda to sploh ne drži. Otrok potrebuje obilico varnosti, in kot pravi angleški avtor Winicot, dovolj dobro, ne pa tudi "idealno mamo". Kakšna je pri tem vloga očeta? Nekoč ste dejali, da se v primeru, da pozornost očeta v zgodnjem otroštvu ni uravnotežena, lahko tudi zato kasneje razvije homoseksualnost. Lahko to pojasnite?
Najprej moram ugovarjati: nisem rekel, da to kot vzrok vpliva na pojav homoseksualnosti. Homoseksualnost, s katero kot tako ni nič narobe, je v veliki meri gensko pogojena. Prav pa je, če se mati v prvih mesecih zelo posveti otroku, in če ne ona, potem oče. V začetku je pomembno, da je ena oseba tisti primarni objekt, na katerega se dojenček naveže. Toda po dveh letih in pol mora mož dobiti svojo ženo in ljubezensko partnerico nazaj. To se mora zgoditi, čeprav je to za otroka ponavadi kar huda travma. Teorija, ki jo razvija Lacan, o tem govori tudi Žižek, pravi, da je Ojdipov konflikt nujen, sicer lahko travma ostane nerazrešena do konca življenja. Otroku, ki te rane ni začutil, bo ostal občutek omnipotentnosti. To pomeni, da si ne bo priznal, da je "samo moški" ali "samo ženska". Veliko je mladih narcisoidnih ljudi, ki hrepenijo po tem, da bi živeli tudi drugo, "žensko" ali "moško" plat. Kot da moški in ženske ne morejo resno vzeti in prevzeti nase svoje spolne vloge. Če bi bilo mogoče, bi delali "vse", pa seveda tega ne morejo. Tak je v filmu Vse o fantu glavni junak Will, ki je tako samozadosten, da žensko potrebuje samo za seks. Danes tudi precej žensk moškega nekako ne potrebuje. Le če Ojdipov konflikt uspešno prestanemo, v sebi ohranimo občutek, da notranje nismo celi, da smo nekako razdvojeni. Kar je zdravo. Kar pogosto je slišati, da je patriarhalni vzgojni model, če oče seveda ni nasilen, še najbolj zdrav. Bolj kot sodobni model, kjer so vloge moškega in ženske pomešane. Kaj menite o tem?
Veliko empiričnih dokazov res kaže na to, vendar se s tem ne strinjam povsem. So družine, kjer je oče avtoritativen in mu žena zaupa in ga podpira, otroci pa so veseli in zdravi, toda redkokdaj je ta slika pristna. Bolj kot vprašanje, kdo je v družini glavni, je pomemben osnovni red znotraj družine. Zelo pomembno se mi zdi, da ohranimo generacijske razlike, tudi med družino in starimi starši. Mama je najprej žena svojemu možu, šele potem hčerka svoji materi. Dogaja se tudi, da starši sklepajo koalicije z enim od otrok, še pogosteje je, da si vsak starš izbere enega: tako kompenzirajo medsebojno odtujenost. Če meje v družini do otrokovega petega leta dobro postavimo, se bo zdravo razvijal. Kdo je kriv, če je sploh kdo kriv, ko gredo stvari v življenju narobe: prezaposlena mama, večno odsotni in odtujeni oče, gospodovalna babica...?
Po mojem mnenju ni kriv nobeden, žrtev pa je vseeno veliko. Podobno kot v prometni nesreči, na katero so vplivale številne okoliščine. Družina večkrat sama poišče krivca med svojimi člani, da lahko preživi. Se da to preseči?
Družina želi imeti pregled, kaj se v njej dogaja. Člani družine pa iščejo preveč preprosto razlago. To kompleksnost družinskega dogajanja namreč poenostavijo tako, da nekoga "izberejo" za krivca. Ta član družine lahko to ponotranji in se dejansko počuti krivega. V vsaki družini vladajo pravila, ki so zelo prevzeta iz družin prejšnje generacije. Teh pravil se niti ne zavedamo, nosimo jih kot matrico v naši duševnosti. Vendar je treba matrico, ki smo jo prinesli iz svoje družine, vsaj revidirati, če ne bistveno spremeniti. Dobro se je tudi zavedati, da ima vsak od zakoncev različne interese. Moški se tega morda že po naravi prej zavedo. Dlje kot se ženska odpoveduje svojim interesom in se posveča izključno družini - moški pa si medtem oblikuje svoje življenje - težje bosta našla skupno formulo za pogajanje o svojih posebnih zahtevah in interesih. Feminizem je prispeval k temu, da se je ženska prebudila v nov čas, na drugi, moški polovici človeštva pa se žal nič takšnega ni zgodilo. Mogoče je, da se moški še ni prebudil in da še vedno računa, da bo že nekako speljal svoje življenje. Ko govorimo o enakopravnosti in svobodi žensk, pa je treba vedeti, da svoboda prinaša tudi odgovornost. Ženske se ne bodo mogle več dolgo izgovarjati na svojo socialno nemoč in na primer trditi, da jih politika ne zanima. Se moškemu perspektiva odpira v vlogi očeta?
Za zdaj kaže, kot da je oče kar nekako odveč. V puberteti se otroci večkrat začnejo identificirati s svojim očetom, velikokrat s takšnim, ki svoje očetovske vloge ni igral odgovorno. Otroci, tako sinovi kot hčerke, pa potrebujejo zgled za moč. In oče, ki je ostal v družini razmeroma slabo integriran, a je hkrati s svoje pozicije družino dovolj dobro obvladoval, je privlačen zgled. Hitro in brez pogajanj rešuje vprašanja, partnerko takoj pritisne ob zid. Kar nekaj žensk kasneje odkrije, da jim je bil pomemben zgled prav oče v svoji mačistični drži. Morda ga hčerka kasneje ne bo posnemala, imela pa bo občutek, da je v življenju mogoče stvari urejati le s pozicije moči. Je otroštvo v vsakem primeru ključ do težav v odraslosti?
Ni. Ne moremo razmišljati vzročno-posledično, torej če sem danes v stiski, mora za to nekje obstajati vzrok - v otroštvu. Tudi psihoanaliza ni edino zveličavna oblika pomoči ljudem v duševnih stiskah. Če bi duševno blaginjo primerjali s hišo: hiša ima prednja in zadnja vrata, vstopiš pa lahko še na druge načine. Psihoanalitska znanost je na primer z ozaveščanjem odkrila veliko kreativnih in generativnih idej o človekovi psihi, toda človeku se lahko pomaga še na druge načine. Bolj kot občutek sreče, ki je lahko zelo iluzoren, se mi zdi pomembno, v koliko je posameznik sposoben nositi odgovornost in koliko lahko s tem osmisli svoje življenje. Perspektiva sreče je v naših glavah, to je ideal ali pa že kar obsedenost. Prav tako zavest, da če je nekaj dobro, potem naj bi bilo več tega še boljše. No, na področju prehrane so že dokazali nasprotno: le malo čokolade je dobro! Kako je s tem načelom v spolnosti?
Enako. V zahodnjaški kulturi je prav tabuiziranje spolnosti generiralo silno napetost, ki je bila eno od razvojnih gonil naše zahodnjaške kulture. Seksualna revolucija pa je naredila le precej zmede, iz katere še iščemo poti naprej. Kdaj in kako bomo lahko živeli humano in svobodno spolnost, ne vem; sploh ne vem, kje pravzaprav smo. Konservativni krogi vidijo vir zla v prezgodnji spolnosti, drugi pravijo, da je spolnost še vedno tabuizirana. Znanemu angleškemu psihoterapevtu Robinu Skynnerju se zdi kar prav, da imajo mladi ljudje izkušnje z drugim spolom. Res pa precej ljudi, zlasti iz cerkvenih krogov, zagovarja vzdržnost spolnih odnosov pred poroko. Napačna je tudi druga skrajnost, kjer starši na spolnost preveč svobodno gledajo in svojim otrokom zelo zgodaj pomagajo, da uresničujejo svoje spolne želje, hkrati pa jim hočejo "zagotoviti" srečo s tem, da jih tako rekoč silijo v trajno zunajzakonsko skupnost - čeprav za to še niso zreli. Hčerka je bila morda le radovedna in radoživa. Otroku je treba pomagati, da razvije občutek odgovornosti do svojega telesa, toda ne preveč tiransko in ne s strahom. Morda še najbolj zanimive ideje o intimnosti podaja sodobni angleški sociolog Anthony Giddens, Blairov osebni svetovalec. Pravi, da danes ljudje na področju spolnosti doživljajo večjo pestrost in več trenutkov sreče. Toda nekaj je ljubezen med partnerjema, kar poimenuje sotočna ljubezen, povsem drugo pa je družina. Lahko se partnerja razideta, vendar to ne sme vplivati na njune dolžnosti do otrok. Država bi se morala odreči propagiranju, naj zakonci ostajajo skupaj, ker naj bi bile razveze problematične. Razveza je danes vendar pravica! Včasih je odločitev "iti narazen" edini izhod, in v takih primerih zakonca potrebujeta pomoč, saj sta takrat pogosto slepa za resnico drugega. Prav tako ločitev ni samo njuna stvar, ampak zadeva otroke in druge vpletene. Zgraditi hišo je velik zalogaj, toda včasih je treba kakšno tudi podreti. Nekaj podobnega velja tudi za zapuščene, zanemarjene družine. Pretresljiva je misel psihoanalitičarke Alice Miller (k njeni knjigi Drama je biti otrok ste napisali spremno besedo), da vsak tiran raje vidi na tisoče in tisoče mrtvih, kot da bi se soočil s svojimi travmami iz otroštva.
Seveda, in to velja za vse tirane, ki vedno bežijo od otroštva. To so takšni vozniki v življenju, ki praviloma nikoli ne pogledajo v vzvratno ogledalce. Ne zanima jih niti zgodovina naroda niti resnica lastnega otroštva, ampak potegnejo črto in začnejo povsem na novo. Zanima jih le, komu bodo vsilili svojo resnico. To je njihova strast! Miloševič je gotovo idealist in v Sloveniji smo bili skozi zgodovino do vseh idealistov zelo popustljivi. Se torej ključ za boljšo svetovno prihodnost skriva v vzgoji?
Morda le toliko, da se ne pustimo tiranom in da prepoznavamo njihove manipulacije, prevzgojili jih ne bomo nikoli. Če bi šel Hitler na psihoanalizo, bi se z nje vrnil še večji monstrum. Nekateri celo domnevajo, da naj bi Hitler nekoč obiskal psihoterapevta, in sicer potem, ko je bil v prvi svetovni vojni ranjen in se mu je pojavila histerična slepota. Menda naj bi prav tam dobil določene sugestije v smislu: Zanesi se na svojo moč! Vse boš premagal! Tirani niso izgubljeni primeri, so prav tako ljudje, toda do njih moramo biti previdni. Če bodo med ljudmi, ki jim ne bodo nasedali, se bodo morda res v nekem mučnem obupnem krču vprašali, kaj je narobe z njimi samimi. Pri tem seveda ne mislim le na velike tirane v politiki, ampak tudi na manjše tirane in - ne pozabimo - tiranke v podjetjih, ustanovah in družinah. Če imamo doma problematičnega, težko vzgojljivega otroka, ali moramo vedno iskati napako pri sebi ali je bolje, da se s tem dejstvom preprosto sprijaznimo?
Potrebno je oboje. Spoznati je treba, kakšnega otroka sploh imamo, in to v čim širšem okviru. Morda ima lastnosti, ki nam niso všeč, toda s temi lastnostmi morda ni nič narobe in ga imamo lahko kljub temu radi. Treba je negovati idejo, da je to moj sin, moja hči. Če se danes ne razumemo, ne pomeni, da se ne bomo jutri. Če otrok dobro vodi svoje življenje, ne da bi se pri tem zapletel v kriminal, potem ni razloga, da se pritožujemo nad njim. Otroci imajo sveto pravico do ljubezni svojih staršev, starši pa nimajo svete pravice do ljubezni svojih otrok.