V kakšen vrtinec se je pravkar vrgla vlada, smo vprašali tri ministrske predhodnike, ki jih je politični vihar s prav teh stolčkov odnesel ob zadnjih volitvah.
Marko Pavliha o Janezu Božiču
Kar nekaj projektov ministrstva za promet v času trajanja mandata ministra Božiča bi lahko označili za sporne, če že ne škodljive za razvoj Slovenije. Gre za pretirano zadolževanje, vedno slabši položaj železnic, EU je kritizirala zamudo pri izgradnji petega koridorja, slabo so pretehtali idejo o morebitni prodaji Luke Koper tujim investitorjem. Seveda ne bi bilo korektno vse odgovornosti pripisati le ministru za promet, kajti njegovo uspešno delovanje je v veliki meri odvisno tudi od drugih resorjev, na primer od ministrstva za finance in ministrstva za okolje, od koalicijske politike, pa tudi od razmer v njegovi matični stranki SLS.
Težave so se nabirale ves čas, gotovo pa je, da so nedavne tragične železniške in cestne nesreče sodu izbile dno.
Predvidevam, da je minister mag. Janez Božič odstopil zaradi objektivne odgovornosti, kar je edino pravilno. Pri ugotavljanju objektivne odgovornosti se ne ugotavlja krivde, denimo naklepa ali malomarnosti, zato se je lahko odgovorni reši le, če je škodo oziroma nesrečo povzročila višja sila, tretja oseba ali oškodovanec sam. Pri tragedijah ni bila v celoti izpolnjena nobena od naštetih izključitev. Ministrov odstop terjajo že sama etična in moralna načela.
Od ministra, ki bo zamenjal Janeza Božiča, pričakujem, da bo ustrezno spremenil, dopolnil in konkretiziral obstoječo prometno politiko. Zamenjati bi moral tiste sodelavce, ki niso strokovno usposobljeni za vodenje prometnih panog, ki jih vodijo, ter kadrovsko prevetriti svoj kabinet. Vsem prometnim panogam bi moral posvečati enako pozornost, saj v promet ne spadajo le avtoceste. Posebej bi se moral posvetiti prometni varnosti, zlasti preventivi, črpanju evropskih sredstev in iskanju alternativnih oblik financiranja prometne infrastrukture namesto zadolževanja. Izpeljati bi moral tudi posodobitev železnic in hitreje razvijati peti koridor, saj bi bilo treba izkoristiti enkratno logistično priložnost, ki jo ima trenutno Slovenija.
Kandidatov za predvidenega novega ministra ali ministrico ne morem komentirati, saj je to naloga parlamentarnega odbora za promet. Z vnaprejšnjim opredeljevanjem bi lahko prejudiciral odločitev, ki bo sledila zaslišanju novih kandidatov.
Dušan Keber o Andreju Bručanu
V prid zdravstvenega ministra lahko povem samo to, da je vodil enega od najbolj izpostavljenih resorjev, kjer evropski ministri najpogosteje doživijo predčasen odhod. Vendar je minister Bručan na svojem položaju ostal bistveno predolgo. Redki koristni predpisi in zakoni so se mu bolj ali manj "zgodili" po volji EU ali tujih zgledih v kombinaciji s pritiskom prosvetljenih sodelavcev. Takšen je bil na primer kadilski zakon. Ne gre pozabiti, kako se je na začetku mandata norčeval iz podobnega zakona o omejevanju alkohola in napovedoval, da bo ukinil njegove neumne omejitve, ki ovirajo svobodno trgovanje.
Sicer je osnovna poteza njegovega ministrovanje nekompetentnost, ki ni mogla uiti očem javnosti: na skoraj vsakem omizju o zdravstveni problematiki je deloval kot oseba, ki stvari najslabše pozna. Njegova sprenevedanja, izkrivljanja podatkov, vztrajno zanikanje lastne odgovornosti in pripisovanje krivde svojim predhodnikom so sicer splošna značilnost sedanje vlade, vendar so žalila zdravo pamet državljanov. Njegova ravnanja so sprožila največje protestno civilno gibanje, odkar je Slovenija samostojna.
Prav zaradi njegove nerazgledanosti pa se mi vse do danes zastavlja vprašanje, kdo je pravzaprav v njegovem mandatu vodil zdravstveno politiko. Ob ministru Bručanu smo imeli vtis, da njegovo roko vodi nekaj posameznikov iz zdravniškega ceha z zelo očitnimi osebnimi interesi. Ti so izkoristili vsako priložnost, da bi povečali stopnjo privatizacije zdravstva. Obenem se sprašujem, ali je mogoče, da bi takšno ravnanje dopustil avtoritarni predsednik vlade, če to ne bi bila tudi njegova politika.
Pritisk javnosti, medijev in Gibanja za ohranitev javnega zdravstva je preprečil, da bi minister povsem uničil zdravstvene domove. Vendar so ostali strokovno in finančno močno destabilizirani, namesto njih pa poganjajo zasebne ordinacije koncesionarjev, ki jih nihče ne nadzira, ki v brezplačnem zdravstvu zaračunavajo "nadstandardne" storitve, ki brez dovoljenja sami izvajajo tudi laboratorijsko dejavnost in ki se tu in tam brez posledic spustijo tudi na zavarovalniško področje. Minister Bručan je bil minister za zdravnike, seveda ne za vse, ni pa bil minister za državljane.
Ob zapostavljanju javnega v prid zasebnega ni čudno, da so se mu zgodile afere, ki mu pripisujejo zlorabo javnih pooblastil, korupcijo in nepotizem. Pred očmi televizijskega avditorija so mu dokazali, da namerava dvakrat preplačati operacijske mize, vendar ni popustil. Ko je od te namere vendarle odstopil, pa ni kupil polovico cenejših dobrih miz, temveč za enako ceno najslabše mize, ki zanesljivo ne bodo služile svojemu namenu. Odvzel je operativni program Kliničnemu centru in ga brez razpisa dodelil svojemu svetovalcu. Zgodbe o Onkološkem inštitutu in Pediatrični kliniki so sveže. Ali je res mogoče, da se posli, s katerimi gre v izgubo stotine milijonov javnega denarja, zgodijo samo zaradi nesposobnosti javnih uslužbencev, ne da bi obstajal dogovor, kako si bosta kupec in prodajalec razdelila plen?
Nasledniku zapušča pred vrati parlamenta nekaj zakonov, ki bodo za nazaj in naprej zacementirali njegovo divjo privatizacijo. Ko bomo videli, kaj se bo zgodilo z njimi, bomo dobili tudi odgovor na vprašanje, kdo je v resnici stal za zdravstveno politiko ministra Bručana.
Slavko Gaber o Juretu Zupanu
Pričakujem, da bo ministrsko mesto po novem zasedel človek, ki ne bo skrbel le za interese strankarskih veljakov, temveč bo naredil kaj koristnega za razvoj kakovostnega visokega šolstva in znanosti. Ne moremo pristati na to, da bi znanost promovirale cerkvene inštitucije, kot tudi ni sprejemljivo, da bi veljaki iz vrst SDS ustanavljali zasebne šole na račun države.
Glede na menjave, ki bodo izpeljane šele zdaj, četudi smo dolgo opozarjali, da bi morala vlada delati v korist države, pa bi moral predsednik vlade sam razmisliti, ali je primeren za njeno vodenje. Če tako dolgo ni ugotovil, kje v vladi škriplje, bi bilo na njenem čelu morda bolje imeti koga drugega. Menjavanje ministrov sicer govori o koaliciji, v kateri so manjše stranke le v vlogah statistov. Navsezadnje tudi DeSUS le brodi po vojaškem poligonu, politike pa ne soustvarja.