Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

intervju Miki Muster, pionir slovenskega stripa in reklamnih filmov

Kar sem si želel kot mulc, sem uresničil

Če je življenjski ideal živeti dolgo in polno življenje, potem je Mikiju Mustru uspelo bolj kot večini. Rodil se je davnega leta 1925 v Murski Soboti, v protestantski družini očeta zdravnika, pri 82 letih pa še vedno lahko preplava 5 kilometrov.

Nalagam galerijo
  • Miki Muster. (Foto: Dnevnik)
  • (Foto: Dnevnik)
  • (Foto: Dnevnik)

A še pomembnejše je, da je Muster človek, ki je sledil svojim sanjam in jih uresničil. Postal je, kar si je želel postati že kot otrok. Risar stripov in risanih filmov. Letos tako mineva 55 let od izida prve številke Zvitorepca.

Od kdaj opažate povečano zanimanje slovenske javnosti za vas?

Intervjuje sem začel dajati šele potem, ko sem odšel v Nemčijo. Strip je bil pri nas zapostavljena umetniška zvrst, poleg tega pa kot Miki Muster nisem bil javna oseba. Namesto mene je nastopal Zvitorepec, ob tem pa je veliko ljudi mislilo, da sem tujec.

Tudi sam sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da Miki Muster ni psevdonim, ampak vaše pravo ime. Idealno stripovsko ime imate. Kot da bi se ga spomnil kakšen producent.

Pri nas v Prekmurju je navada, da če si Miklavž, potem si Miki, kot je Franci Feri, Janez pa Janči. Miki je povsem normalno ime.

Kaj pa priimek Muster?

Muster je nemški priimek. Verjetno sem v daljnem sorodu s tenisačem. Moj praded je v Slovenijo prišel iz iste vasi, kjer živi tudi on. Se pravi, da sta moj prapraded in njegov prapraded znala biti v sorodu. Nekoč mi je v Nemčiji nekdo telefoniral in vprašal, ali je Tomas doma.

Kako so bili ljudje takrat sploh seznanjeni s stripom, verjetno z Disneyjem?

Pred drugo svetovno vojno smo brali hrvaške in srbske zabavne liste. To so bili Mikijev zabavnik pa Politikin zabavnik in Nin. Beograd in Zagreb sta bila dejavna. Slovenci smo v zamudi za 30 let. Ko smo mi začeli, so oni skoraj nehali. Zagreb je potem izdajal še en zabavnik, drugače pa smo stripe brali v cirilici, ker drugega ni bilo. Ponatiskovali so Disneyjeve stripe. Že ko sem hodil v gimnazijo, smo vsak teden čakali, kdaj bo prišel Politikin zabavnik.

Se še spomnite cene stripa?

Tega se pa ne spomnim.

Jaz se recimo spomnim, da je moj Zabavnik tam okoli leta 1976 stal neka dva dinarja.

Od takrat smo menjali denar, vmes je bila deflacija, pa inflacija. Ko sem začel risati, sem poskušal čim manj brati druge, da ne bi zapadel pod vpliv. Hotel sem svojo risbo in svoj način povesti. Izognil sem se tudi disneyjevcem in potem nisem hotel več gledati niti filmov. Načrtno. Nisem hotel pasti pod vpliv, da ne bi začel delati tako kot drugi, hotel sem delati tako, kot sem si želel že kot otrok. Zanimala me je zgolj tehnična plat, recimo to, kako v risanih filmih prikazati blisk, sicer pa sem imel svoj načrt. Hotel sem delati povesti, ki ne bodo nasilne, ampak zabavne, smešne, poučne, in poskušal pri tem tudi ostati. V mojih stripih ni nasilja. Kdo res dobi kakšno buško, Gulikoža grozi, ampak to je samo grožnja. Seveda pa ne moreš graditi zgodbe, če nimaš negativne osebe. Ne moreš narediti kavbojke, če ni črnega kavboja, ki ga bodo potem odstrelili. Neka figura mora biti vedno negativna, da lahko gradiš boj med dobrim in zlim.

Ste eden izmed pionirjev kulture, ki je ponudila antiheroje, ko je "be bad" pomenilo kvaliteto.

Vse življenje sem hodil z glavo skozi zid. V tistih časih, ko sem jaz hotel nekaj narediti, so bili vsi proti temu. Vedno sem bil črna ovca. Na akademiji so mi kolegi rekli, da delam sramoto akademiji, da delam take stvari, ki niso v čast, ampak v sramoto. A vedel sem, kaj si otroci želijo. Želeli so se smejati, zabavati in jaz sem jim poskušal to dati. Toda to je bilo narobe, ker so bili takrat v modi borba, napredek, zadruge pa taka jajca, stvari, ki so jih takrat forsirali politično. Povsod, tudi v glasbi. Ukvarjal sem se namreč tudi z glasbo, preživljal sem se s petjem. Pel sem zabavno glasbo z Berači in Kajuhom, dijaškim orkestrom.

Kaj ste igrali?

Plesno glasbo, ki je bila takrat dovoljena, polko, valček, fokstrot, sambo, nismo pa smeli igrati ameriške glasbe.

Ali ni Adamič takrat igral jazza?

Adamič je igral svojo glasbo. Nisi smel igrati bugivugi. Tisti ples je bil prepovedan, vsak ples, kjer bi se plesalci začeli tresti in poskakovati, je bil prepovedan. Prišli so in metali plesalce ven, mi pa smo plačali kazen. Vse, kar je dišalo po Ameriki, z izjemo kakega Glenna Millerja, ki so ga nekako tolerirali, vendar pa tudi ne vseh komadov.

Ukvarjanje s športom je dokaj nenavadno za likovnega umetnika.

Plaval sem že kot študent, ko sem tudi tekmoval, kasneje sem bil pa tudi trener v Murski Soboti. Zakaj ne? Glejte, Slana je telovadil na orodju, ampak ja, to so izjeme, v glavnem se umetnikom ne ljubi oziroma mislijo, da je to nespametno. Jaz pač ne.

Prebral sem, da ste kipar postali nehote, potem ko je ta vaš talent opazil vaš profesor.

Moj osnovni načrt pred vojno je bil, da bom šel k Disneyju v Ameriko, potem so se pa po vojni meje zaprle in sem obtičal tukaj, zato sem se vpisal na akademijo. Da, profesor Kalin je med modeliranjem stopil k meni in dejal: Miki, vi boste kipar. In imel je prav. Kiparje risba bolj zanima kot slikarje, ki so bolj v barvah, medtem ko kipar gleda z vseh strani, tak je pa tudi film. Ko sem začel risati, so bili povojni časi, ljudi so krmili z vojno, s heroji, z ruskimi filmi, rusko literaturo, toda ljudje se niso hoteli pogovarjati o vojni, hoteli so nekaj razvedrilnega. Se pravi nekaj, kar jih spočije, in ne, kar jih tlači. Jaz sem jim dal pravljice, dal sem jim jih v stripu. To je bilo tisto, kar so potrebovali, tako otroci kot odrasli.

Zvitorepca so brali tudi 40 ali 60 let stari ljudje. Spomnim se profesorja Samca, slavnega kemika, ki mi je navdušen dejal, da bere Zvitorepca, kar se mi je zdelo osupljivo. Mislil sem, da to berejo samo otroci, čeprav je bil Zvitorepec včasih zelo kritičen, pa tudi kakšne ostre bodice sem vpletel, ki jih otroci niso razumeli.

Ali je kdo od vaših tedanjih kritikov, ki so vas dajali v nič, kasneje prišel in rekel, pametno, dobro si to izpeljal?

Ne vem, kaj si zdaj mislijo o meni tisti, ki so me takrat kritizirali.

Kaj je bilo sploh jedro kritik?

Češ da delam sramoto akademiji, da delam stvari, ki so kič, da to ni nobena umetnost, da bi bilo to treba preprečiti. Strip so si izmislili v Ameriki, Rusi ga niso imeli in zato tudi pri nas ni bil napreden. To je bilo grozljivo, tako je bilo tudi z glasbo, slikarstvom, vse je bilo realistični socializem.

V čem je subverzivnost stripa za sistem, ki pač poskuša karseda dobro kontrolirati situacijo?

Zakaj so ga pa imeli Hrvati in Srbi? Saj smo bili v isti državi! Povem vam, da je s Slovenci nekaj narobe. Ne z ZK, ampak s Slovenci, ki so vedno bolj papeški od papeža. V Beogradu so zakone pisali, Slovenci so jih pa izvajali.

Česa so se Slovenci bali pri stripu?

Poglejte, mentaliteta…

... gre mogoče za to, da je strip preenostaven in preveč neposreden?

Nekateri so mi očitali, da odvajam otroke od branja, ker gledajo slikice, namesto da bi brali tekste. Oni so pa forsirali pesnike. Saj je res, da je manj teksta, ampak deset let zatem so mene klicali na šole, da sem delil bralne značke, ker so otroci, če so imeli v knjižnici Zvitorepca, brali strip in se tako učili črk.

Ali je morda to tudi razlog, da Slovenci nismo imeli neotroškega stripa?

Da, razen novega vala, ki pa gre spet v ekstreme, kjer bognedaj da bi kdo narisal luštkanega otroka, ampak mora biti grd, da je to umetnost. Ko sem videl Disneyjeve risbe, sem tudi jaz poskušal, ali znam tako lepo risati. Moja dekleta so povsod estetska, lepa. Zato ljudje strip berejo po desetkrat. Moja teorija kvalitete je, da je film zanič, če začne publika med ogledom pogledovati na uro in se prekladati, če pa sedijo kot pribiti tudi, ko se pokaže na koncu tisti "Konec", in bi gledali še, je film dober. Podobno je s stripi. Dober strip lahko prebereš večkrat.

Ali sploh znate risati kako drugače kot lepo in ljubko?

Najbrž ne, ker bi se mi upiralo. Ne morem grdo risati. Moja dekleta so bila za ugriznit. Bil sem eden prvih, ki so si v stripu upali risati goloto.

Zanimiva punca, ima obraz punčke in ima oprsje.

Ja, to so tiste havajske lepotičke.

Kakšne so razlike med kadriranjem v stripu in kadriranjem v filmu?

Nobene razlike ni in ravno v tem je štos, zato pa toliko filmov delajo po stripih. Strip je kot "storyboard".

V slovenskem filmu so dialogi vedno problematični, predolgi, nenaravni, medtem ko za vaše v stripih tega ne bi mogel reči. Imam občutek, da vam pisanje dialogov sploh ni problem, da so za vas pač del slike, situacije.

To je kot film. Kaj je razlika med literaturo in stripom? Literatura mora vse povedati, tukaj je pa slika, ki govori, in tekst je samo dodatek. Samo tisto, česar ne moreš narisati. Samo tisti najbolj strogi zgoščeni dialog.

Kaj delate zdaj?

Občasno naredim kak reklamni film ali ilustracijo, kakšnega večjega projekta pa se ne bi lotil. Če vzameš velik projekt, si zaposlen za pol leta, ne ješ, ne spiš, nimaš nič od življenja, žena sploh ne ve, ali si še živ, in tega ne maram. To sem delal vse življenje. Zdaj imam osemdeset let in od naslednjih dvajsetih moram nekaj imeti. Uživam v tem, da me ljudje še vedno berejo. In imam kaj pokazati. Kar sem si želel kot mulc, sem uresničil. Bilo je blazno težko, ker ni bilo ne papirja, ne tuša, ne čopičev, ničesar ni bilo, pa še prepovedali so me. Zvitorepca eno leto nisem smel risati, leta 1956 se mi zdi.

Bržkone ste kaj narisali tudi zase, pa niste objavili?

Za svojo zabavo, a sem potem vrgel stran.

Kdo je bil poleg vaše soproge vaš prijatelj?

S Tofom sva veliko sodelovala. Skupaj sva delala reklamne filme, pa tudi kakšne eksperimente.

Torej Tof?

Da. Zdaj sva se sicer malo razšla, nimava več toliko skupnih točk, sva pa ostala v prijateljskih odnosih, le nič ne prideva skupaj. Nimam časa, žena je bolna, moram biti pri njej. Skupaj sva že 54 let. Jutri bo 54 let.

Kje sta se spoznala?

Pel sem na plesu in ko sem jo zagledal, je bilo, kot da bi me udarila strela.

Se spomnite komada?

Da, italijanska popevka Balerina.

Kot razumem, je bilo vaše delo v Nemčiji zelo naporno.

V Nemčiji sem ogromno ustvaril. Dve leti sem delal za Bavario, potem pa za zasebni studio. V tem času sem narisal za več kot deset ur risanega filma.

Koliko slik je povprečno potrebnih za eno sekundo risanega filma?

Za eno sekundo filma je povprečje 10 slik.

V vaši karieri se zdi paradoksalno, da oblast na eni strani ne razume stripa, na drugi strani pa ste pionir slovenskih reklam.

Seveda. Pionir slovenskega risanega filma in risanih reklamnih filmov, kot tudi običajnih reklamnih filmov.

Zajčki pri Cik-Caku ali pa reklama za Jelovico, ki je še dandanes pregovorna.

Pa Rdeča kapica in Mercator, naredil sem več kot 400 reklamnih filmov. Zanimivo pa je, da se starejši ljudje še danes spomnijo mojih reklamnih filmov. Jelovice še posebej, pa reklam za dvojni C, Šumi. To so bili filmi, ki so jih zabavali, pa so jih gledali tudi po dvajsetkrat in so se še vedno nasmejali, ker so bili hecni. Jaz sem vedno rekel, da hočem zabavati ljudi, da si bodo zapomnili, ne pa danes, ko niti ne veš, kaj prodajajo, ni duhovito, nič ni, kar bi si lahko zapomnil, in na koncu niti nimaš pojma, katera firma je reklamirala kaj. Ideja je najbolj bistvena. Zato pa se ljudje še spomnijo tistih filmov.

Koliko honorarja ste takrat dobili za tako stvar?

Noro je bilo to, da sem imel toliko naročil, da sem že aprila dosegel cenzus, ko bi me davkarija čisto raztrgala in mi čisto vse pobrala. Delal sem za nizko ceno, ker je bila v veljavi progresivna davčna lestvica, tako da ti je davek na koncu lahko pobral tudi 90 odstotkov prihodka. Nekaj časa sem delal tako, da sem prenašal izplačila na januar, pa spet ni šlo. Zato sem se pri 48 letih odločil oditi v tujino.

Kako se je potem v socializmu dalo čisto uradno obogateti?

Z ročnim delom ne moreš postati bogat. Vsako risbo moraš narediti z roko. Bogat lahko postaneš, če delajo drugi za tebe, če kradeš ali preprodajaš. Če ne bi bilo socializma, bi imel verjetno svoj studio. Zato sem pa tudi šel ven, ker ni "gori" nihče gledal, koliko zaslužiš. Več ko si zaslužil, bolj so te spoštovali. Veste, v Bavarii filmu je prav tako veliko animatorjev jamralo, da ne morejo živeti. Ne moreš živeti, če v enem mesecu narediš eno minuto. Če pa narediš v enem mesecu 4 minute filma, lahko živiš. Jaz sem jih naredil, ker sem bil garač. Od doma sem si prinesel kosilo in medtem ko sem risal, jedel. Od jutra do pozne noči. In ker sem veliko naredil, se nisem pritoževal. Takrat je bilo 10.000 mark veliko. Danes ni nič. Hkrati pa sem imel srečo, da sem živel od risanja, v katerem sem užival.

Od jutra do noči ste delali in dočakali 80 let?

Ja, ves dan, 16 ur včasih. Pa še očal ne potrebujem. To so geni, imam dva brata. Mlajši, ki živi v Ameriki, še vedno teče maratone, starejši je pa bolj racionalen in raje vozi motor. Tudi moji starši so živeli zelo dolgo in ko se bo zdravstveno stanje moje soproge izboljšalo, bom začel spet trenirati plavanje.

Na svetu menda nimate konkurence.

V kategoriji nad 75 let sem evropski in svetovni prvak v plavanju na 5 kilometrov. Na svetovnem prvenstvu v Münchnu sem zmagal, drugi je bil Belorus, tretji pa Brazilec. Američani so odstopili, ker je bila voda premrzla. Plavati moraš s pametjo, gledati moraš, da zdržiš do konca, da do konca plavaš tako hitro, kot si začel, ne pa da crkavaš.

Koliko dolžin zmorete?

Pred petimi leti sem na morju poskusil, kako daleč pridem z metuljčkom, in sem preplaval tri kilometre.

Ker je Amerika za vas zelo pomembna dežela, ki je dala Disneyja, me zanima, kako gledate na sedanja protiameriška razpoloženja?

Da, oni so začeli, tam se je vse začelo, a če je nekaj staro, še ne moreš reči, da je to zanič. Tako je z vsako umetnostjo. Vendar pa Amerika ni več Amerika. Zdaj greš na izlet, prideš domov in rečeš, saj doma je pa kar lepo. Zdaj tudi ni več tistega čara, da je daleč. Sedeš na letalo in si čez nekaj ur že tam. Grozno je to, da je svet tako majhen, ni več vabljiv, kot je bil nekoč, po drugi strani imaš pa malo večji televizor in vse vidiš.

Ste bili kdaj v Disneylandu?

Ne, nikoli. Imam ga v glavi.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.
Povezani članki
Revolveraš v filozofiji se (ne) vrača Več vsebin

Revolveraš v filozofiji se (ne) vrača

Slavoj Žižek je kulturni fenomen globalnih razsežnosti in najprestižnejša slovenska blagovna znamka. Slovenska pogojno, kajti Žižek se je za Slovenca deklariral le en mesec, med agresijo na Slovenijo, sicer pa je mnogo raje "lacanovec in filozof, ki piše Več »

Prišel sem zaradi Busha, te barabe! Več vsebin

Prišel sem zaradi Busha, te barabe!

Bilo je vendarle nekoliko nenavadno vprašanje iz ust nekoga, ki je v srebrno sivi obleki in snežno belih usnjenih čevljih zaradi G8 na obale Baltika pripotoval iz Ugande. Bukulu je vprašanje ponovil. Več »

Ko Kangler neha ropotati, so stvari v redu Več vsebin

Ko Kangler neha ropotati, so stvari v redu

Na mariborskih predvolilnih plakatih je Franc Kangler bodel v oči z oranžno kravato in klorofilno zeleno srajco, mladostno nezatlačeno za hlače. Pri izboru županske "uniforme" pa se prvi mož mesta raje odloča za oprijeto črno športno majico z v-ovratnikom, ki mu daje mnogo bolj Več »

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor