Njegova literarna dela se gibljejo nekje med svetom alpinizma in zanimanjem za polpreteklo slovensko zgodovino.

Leta 1986 se je udeležil alpinistične odprave Karakorum 86 in se povzpel na osemtisočak Broad Peak. Leta 1990 se je z mednarodno odpravo Alpe-Jadran podal na Mount Everest, leta 2003 pa je preplezal himalajski osemtisočak Gašebrum 2.

Njegovo zadnje delo, Upor obsojenih, zapušča okrilje alpinističnega sveta in predstavlja dramo o neizvedenem atentatu na Mussolinija v Posočju 20. septembra 1938.

Danes je Dušan Jelinčič zaposlen kot novinar na RAI. Doslej je objavil trinajst samostojnih literarnih del.

Zakaj ste se odločili, da v svojem delu spregovorite o organizaciji TIGR?

Gre za prvi resen poskus, spraviti gibanje TIGR v literaturo. Zgodovinopisje je v zadnjem času predvsem po zaslugi dr. Milice Kacin Wohinz začelo strokovno obravnavati organizacijo TIGR. Na literarnem področju tega ne zasledimo. Literatura pa daje vsaki stvari svojevrstno nadgradnjo.

Kot literat ste potrebovali močan, pomemben dogodek.

Točno tako. Kot pisatelj sem iskal močan dogodek. Tako sem se osredotočil na neuspeli poskus atentata na Mussolinija v Posočju 20. septembra 1938. V omenjeni dogodek sem vključil zgodovino TIGR-a. V veliko pomoč so mi bile knjige zgodovinarke dr. Milice Kacin Wohinz. Poiskal sem še neobjavljene fotografije in kot zanimivost lahko povem, da je na naslovnici fotografija Franca Kavsa, posneta v trenutku, ko bi se moral razstreliti. Takrat bi namreč moral stopiti na trg pred dučejev avtomobil in izvesti atentat. Fotografijo sem dobil v tolminskem muzeju.

Zgodovinskih dejstev ne zanemarjate?

Delo strogo sledi zgodovinskim dejstvom. Prebral sem okoli dvesto strani policijskih zapisnikov z zasliševanj. Deli Mussolinijevega govora so točno povzeti. Celo besede, ki so si jih med seboj izmenjavali pripadniki TIGR-a, so resnične. Ljubezenska zgodba prav tako.

Toda nekaj ste kot pisatelj kljub vsemu morali dodati?

Ena oseba je izmišljena, in to je Borut. Zmanjkala mi je namreč figura, ki bi lahko povezala celotno zgodbo. A tudi ta lik bi lahko bil kdo izmed pripadnikov TIGR-a, recimo moj oče, Zorko Jelinčič. Sicer sem preštudiral obstoječe vire o Danilu Zelenu, Kavsu, Kravanji in drugih. Gre za verodostojno zgodbo. Knjige, o katerih govorijo, da jih prebirajo, so navedene točno. Tudi ko pravijo, da gredo na kegljišče, v bordel... Vse je pisano po zapisnikih z zasliševanj, po pričevanjih...

Kaj ste odkrili, ko ste raziskovali in pisali svoje delo Upor obsojenih? Kaj ali kje iskati tisti vzgib, ki človeka navede na misel, da se je za neko stvar pripravljen žrtvovati? Zakaj se je po vašem mnenju Franc Kavs premislil?

Poleg patriotizma je bil eden izmed razlogov, zakaj se je hotel Franc Kavs razstreliti, najverjetneje dejstvo, da je zapustil svojo punco v trenutku, ko je izvedel, da je na smrt bolna. To ga je moralno uničevalo. Premislil pa si je morebiti zaradi otrok, prisotnih na trgu, mačehe... Nekateri viri trdijo, da je imela prste vmes angleška varnostna služba, ki se je bala, da bi jo odkrili na tem območju, in je tako atentat odsvetovala. Gre vsekakor za težko odločitev in resnica bo vsaj še nekaj časa ostala skrivnost.

Posegali ste po različnih zgodovinskih virih iz polpretekle zgodovine.

To so bili zapisniki z zasliševanj, razna pričevanja, pogovori, zgodovinske knjige. Ogledat sem si šel kraje, kjer naj bi atentat izvedli. Šel sem v Posočje in govoril z ljudmi. Večkrat sem bil pri dr. Milici Kacin Wohinz.

Zakaj se vam sploh zdi pomembno ponovno obujati problematiko organizacije TIGR?

Tigrovcem se je zgodila zgodovinska krivica. Dejstva so taka: leta 1927 so se tigrovci kot edini in prvi v Evropi organizirano uprli fašizmu. Prva krivica se zgodi ob sestavi NOB leta 1941. TIGR-a takrat niso hoteli zraven, češ da je preveč radikalna organizacija. V NOB je takrat imela primat Komunistična partija. Bali so se, da bi jim TIGR ta primat vzel.

Druga krivica se zgodi po vojni. Komunistični sistem pride na oblast in organizacijo TIGR potisnejo na stranski tir. Označijo jih kot orjunaše, nacionaliste, angleške sodelavce... Ko so stari tigrovci - moj oče Zorko Jelinčič, Berti Rejec in drugi - zahtevali, da se organizaciji TIGR pripiše zgodovinski pomen, ki ji pritiče, so se na pomembni seji vodstva slovenskih komunistov leta 1958 odločili, da je treba vso zadevo blokirati.

Tretja krivica pa se dogaja danes, tako z ene kot z druge strani. Janez Stanovnik je nekoč povedal, da v določenih pogojih večkrat ni bilo primerno za socialni in narodnostni boj, da so tigrovci uporabljali teroristične metode boja. Ob drugi priložnosti je sicer povedal, da je bil TIGR predhodnik NOB in da ga s partizani družijo isti cilji narodove neodvisnosti in svobode, kar se mi zdi povsem točno.

Na drugi strani pa vidim latentne težnje, da bi želeli prevzeti moralno dediščino TIGR-a tudi taki, ki z njim nimajo veliko opraviti. Naj dam primer: tigrovci so pripravljali atentat na Mussolinija, katoliški dnevnik Slovenec pa mu je izrekel zahvalo in vdanost. Vsak lahko to preveri na lastne oči, kako je to izgledalo 6. maja 1941, čez celo prvo stran.

TIGR je bil narodnorevolucionarna organizacija, ker je narodno osvoboditev povezoval z bojem za socialno pravičnost in ker si je za zgled vzel metodo proletarskih revolucij. Tako so ga navsezadnje imenovali tudi sami, pač revolucionarno organizacijo ali skrajšano kar organizacijo, saj so ime TIGR le redko uporabljali. Danes bi jo imenovali napredna organizacija, vključevala je katoličane, levičarje, napredne ljudi, socialiste, liberalce... Bila je torej zelo heterogeno ljudsko gibanje, katerega primarni cilj je bil osvoboditev naroda izpod fašizma in nato izboljšanje njegovega socialnega stanja. Tak je bil pač njen politični program, kar lahko vsakdo preveri v zgodovinskih učbenikih.

Zato pa sem se, ko sem pred kratkim nekje bral, da bi bili danes tigrovci zahodna demokratična desnica, zgolj nasmehnil. A ko sem se spomnil svojega umirajočega očeta, ki je v zadnjih mesecih življenja vsako popoldne odsedel v svoji postelji in razpravljal z vodilnima tigrovcema Vekoslavom Špangerjem in prav Francem Kavsom, mi ni bilo več do smeha... Vse življenje se boriš za ideal, proti fašizmu in za socialno idejo, potem pa...

Verjetno bi morala na tem mestu omeniti specifiko Primorske. Zakaj je ravno na Primorskem prišlo do formiranja take organizacije, kot je bil TIGR? Tudi kaplan Martin Čedermac bi se navsezadnje težko pojavil na drugem koncu Evrope. Nastal je na Primorskem, in to z vso svojo specifiko.

Točno tako. Tudi kaplan Martin Čedermac je bil brezpogojno za partizansko gibanje. Vsi duhovniki na Primorskem so bili brezprizivno za partizansko gibanje, razen tistih, ki so jih pripeljali z drugih koncev Slovenije in Italije namenoma, da bi to enotnost razbili. To jim vseeno ni uspelo.

In primorski fantje so predstavljali jedro organizacije TIGR...

Rejec, Zelen, Jelinčič, Kravanja, Kavs, Sardoč so bili začetniki TIGR-a. Po letu 1930 pa se TIGR preusmeri pri svojem delovanju. Atentati niso bili več prioriteta v boju proti fašizmu in postane povsem politično gibanje. Leta 1935 podpišejo akcijski pakt s komunisti, kar se mi zdi nadvse pomenljivo.

Kljub temu podpisu v več kot 70-letni zgodovini nobena politična oblast ni zmogla refleksije pomena organizacije TIGR.

Zato, ker bi potem morala narediti refleksijo lastnega delovanja. Kakor hitro priznaš in ovrednotiš TIGR, moraš avtomatično razvrednotiti pomen komunistov pri uporu proti okupatorju in torej tudi v NOB. Pomen, ki je bil seveda velik, ne pa edini in totalen…

… niti pozneje, v samostojni Sloveniji...

To se mi zdi povsem nerazumljivo. Levosredinska opcija je večkrat puščala organizacijo TIGR ob strani, ker se ni poglobila v njeno bistvo, druga stran pa je to stanje izkoristila in jo vlekla za rokav. Sicer pa obstajata pomembni dejstvi, da je leta 1994 Milan Kučan odkril spomenik tigrovcem na Nanosu, leta 1997 pa je bil TIGR odlikovan z najvišjim državniškim odlikovanjem, zlatim častnim znakom svobode Republike Slovenije. Vsekakor pa se mi zdi nekorektno, da se poskuša ustvariti neka neresnična zgodovinska podoba TIGR-a, ki je bil, ponavljam, izrazito napredna organizacija in torej polnopravna predhodnica in naravna začetnica narodnoosvobodilnega boja.

Kako stoji TIGR danes?

TIGR je danes v nekem vmesnem limbu, torej tam, kamor ga hočejo povleči po eni strani tisti, ki mu dajejo ideološko konotacijo, ki je nikoli ni imel, po drugi pa tisti, ki mu zanikajo celovito priznanje prvih borcev za svobodo. Pri tem bi dodal le, da že obstaja uradno in dokumentirano zgodovinopisje TIGR-a, ki ga je zastavila Kacin Wohinčeva, iz katerega lahko izhaja vsaka razprava o tem argumentu in na katerem morata tudi v prihodnje temeljiti zgodovinopisje in nadaljnja raziskava tigrovskega gibanja. Jasno pa je, da če ti zgodovina, ki je samo ena in temelji na dejstvih, ne ustreza, poiščeš pač svoje poti, s katerimi lahko podkrepiš svojo politično ideologijo.

Kakšen je pogled Slovencev v zamejstvu na organizacijo TIGR?

Precej podoben kot v matici. Lahko rečem, da zamejci TIGR sprejemamo pozitivno kritično in smo nanj ponosni. Jemljemo ga kot konstitutivni začetek slovenskega naroda. Med tistimi, ki so 31. avgusta 1927 uradno ustanovili TIGR, je bilo namreč veliko zamejcev.

Vsaj v zadnjem času opažamo težnjo po relativizaciji zgodovinskega pomena NOB.

Zdi se mi samoumevno, da se je, če nekdo zasede tvojo zemljo in te poskuša zatreti s krvjo, treba braniti. Moram torej res ponavljati tako samoumevno trditev, kot je, da sem absolutni zagovornik OF in da gre pri NOB, poleg kmečkih puntov, za največjo epopejo slovenstva? Za tiste pa, ki so ob okupaciji stopili na stran krvnika in mu pomagali klati lastne brate, je sploh treba iskati primerno besedo, da bi jih označil? Lahko sploh obstaja kakšno opravičilo za tako ravnanje? Pa naj mi nihče ne govori o nekakšni slovenski specifiki in podobno. Kaj pa potem Italija, in Francija?

Nekateri poskušajo namreč tudi organizacijo TIGR prikazati kot teroristično organizacijo.

Nihče ne more zagovarjati teze, da lahko pod pojmom terorizem razumemo boj proti okupatorju, konkretno fašistom, ki so okupirali slovenski narod. Da ne govorim o strahotah, ki so jih pri tem fašisti povzročili na naših tleh. Tigrovci so ubili 13 ljudi. V glavnem so bili to špijoni in izdajalci. Za nekatere lahko sicer pogojno trdimo, da so bili ubiti tudi po napaki. Podstavili so bombo v uredništvu fašističnega glasila Il Popolo di Trieste, kjer je bil ubit novinar.

Nekoč so streljali na karabinjerje pri Kanalu in ubili orožnika, ki naj bi bil po prepričanju antifašist. A bil je v fašistični uniformi. Streljali so na Sottosantija, učitelja, ki je otrokom, ki so govorili slovensko, pljuval v usta svojo jetiko in jih tudi drugače maltretiral. Dobro, zgrešili so in ubili njegovega brata. Tudi zagrizenega fašista. Ubili so izdajalca Antona Juha... Branili so svojo zemljo in jezik. In to naj bi bil terorizem? V dani situaciji so storili, kar so najbolje mogli. Zadeve pa so predhodno preverjali.

Koliko je na vaše pisanje vplivala močna osebnost vašega očeta, Zorka Jelinčiča?

Veliko. Oče je umrl, ko sem bil star 11 let, in vsi so mi govorili, kakšna krivica se mu je godila. Bil je velika in tragična figura TIGR-a, njegov karizmatični ustanovitelj in vodja. Zgodovinarji si niso enotni, kolikokrat je bil aretiran. Komaj je prišel iz zapora, že so ga spet zaprli. Leta 1967 so mu hoteli posvetiti ulico v Novi Gorici, pa se je našel nekdo, in sicer človek, ki je postavil temeljni kamen mestu, in ustavil zadevo, ker moj oče ni bil komunist. Problem je v tem, da je lahko človek, ki je zadnji stopil v NOB in se tam boril nekaj mesecev, uveljavljal svoje interese in jih povzdignil na neko višjo raven. Nekaj let prej mu je neki birokrat za dodelitev borčevske pokojnine izročil formular, na katerem bi moral dokazati svoj borčevski staž. Oče je bil devet let zaprt, tri leta je preživel v temnici, tri v izgnanstvu. In temu zadnjemu birokratu naj bi dokazoval borbeni staž?!

Leta 1930 mu je Italija vzela italijansko državljanstvo in ni mu ga vrnila vse do smrti. Državljanstvo smo sinovi in žena dobili šele leta pozneje. Takrat sem se odločil, da želim popraviti to krivico. In poskušam biti čim bolj objektiven.

Bili ste na neki način izbrisani?

Bilo je strašno. Vsako leto je morala mama narediti carta di soggiorno, bivanjski list. Bila je profesorica in vsako leto je trepetala za službo. Da ne govorim o tem, kako jo je lahko trideset let vsak profesorček, ki je končal univerzo, prehitel na delovnem mestu.

Posvetiva se še vaši uspešnici Zvezdnate noči. Po izobrazbi ste sicer profesor književnosti, kako pa ste se začeli ukvarjati z alpinistično tematiko?

Zvezdnate noči so nastale povsem po naključju. Že kot mlad sem rad potoval, udeležil pa sem se tudi nekaj alpinističnih odprav. Bil sem urednik in imel podlistek o alpinizmu in počasi mi je zmanjkovalo alpinistov, ki bi o tem pisali. Osem mesecev sem treniral kot zmešan in nato preplezal Broad Peak, se udeležil odprave na Everest...

Stvari ste izpeljali zelo dobro. Zvezdnate noči bi bile prav lahko fikcija, a vi ste naredili nasprotno. Niste pisali iz naslonjača, temveč ste se alpinistične odprave tudi sami udeležili.

Zvezdnate noči bi bile prav lahko fiktivni roman, a je zgodba povsem resnična. Gre za romaneskno zgodbo, z dodelanimi liki. V ospredje sem postavil notranjost, dušo alpinista. Gora je vedno taka in taka, poti so si vedno podobne. Edino, o čemer je vredno pisati, je to, kar se dogaja v duši alpinista. Zame je prva zgodba in opisovanje človekove notranjosti v odnosu do človekove zunanjosti. Če je človekova notranjost tako močna, tako izrazita kot v nekem ekstremnem gorskem okolju, potem mora nastati tudi nekaj literarno močnega. Pisal sem in pisal in nisem vedel, kaj bo iz tega nastalo. Odziv bralcev je bil izrazito pozitiven. Mogoče je k temu pripomogla tudi polemika o postmodernistih, ki so takrat v Sloveniji kraljevali in ki so postavili formo nad vse.

Kaj vam pomeni pisateljevanje?

Priznati vam moram, da nikoli ne pišem zase. Vedno pišem izključno za bralca. Če bralci knjige ne sprejmejo, je "za počiti se". S pisanjem se na neki način realiziram. Pisati sem začel relativno pozno. Včasih sem bil šahist, vicedržavni mladinski prvak, in poznam odlične šahiste, ki so šah sovražili. Bili so šahisti zgolj zato, da so realizirali svoje častihlepje in ambicije. Eden največjih svetovnih šahistov vseh časov, Kubanec Capablanca, je šah sovražil. Bil pa je neverjetno ambiciozen in egocentričen človek. Imel je pač blazen spomin in inteligenco. Med takimi ljudmi nisem našel mesta zase. Zame so bili odprti, prostrani prostori, in tako se je moja šahovska kariera končala. Vse to sem našel pri "svojem" pisateljevanju, potovanju in alpinizmu. Kot alpinist nisem bil nikoli vrhunski plezalec, temveč le dober himalajec, vendar zadeve, povezane v celoto, vsekakor stojijo.

Od Bartola, Pahorja pa vse do vas, recimo, se vseskozi nakazuje, da je v Trstu prisotna neka močna literarna nota in čut za slovenskost.

Marsikateri pameten italijanski državljan nam dobrohotno zavida dvojezičnost. Nekoč se mi je na predavanju zgodilo, da sem povsem nezavedno prešel iz enega jezika na drugega. Slovenci v Trstu imamo dva jezikovna koda v glavi, ker tu pač živimo. Zato smo tudi mentalno bolj dojemljivi, zajemamo iz dveh kotlov (smeh). V to smo prisiljeni. Ne želim delovati samovšečno, toda Slovenci v Trstu znamo tudi po štiri ali pet jezikov. To je naša prednost.

Obstajajo tudi slabosti?

Poglejte, moj primer je več kot nazoren. Ko sem kot prvi v deželi Furlaniji - Julijski krajini priplezal na vrh osemtisočaka, me v Trstu niso sprejeli. Slovenec v Italiji pač ne more biti prvi. Ko sta šestnajst let kasneje na vrh priplezala dva Tržačana (italijanske narodnosti, op. R. Š.), je Il Piccolo na naslovnici objavil naslov: Tržačani prvič osvojili osemtisočak. Medtem ko je tržaški župan Dipiazza nagradil ta dva alpinista, je deželni predsednik Tondo nekaj tednov kasneje nagradil tudi mene. Alpinista sta namreč pošteno priznala, da primat dejansko pripada meni. To se je zgodilo leta 2003! Le da smo si na jasnem, v katerem času se take stvari še dogajajo.

Ali je mogoče najti povezavo med Trstom, literaturo in alpinizmom?

Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Je pa dejstvo, da slovenska identiteta ni nastajala iz salonskih diskusij. Pri nas je slovenska identiteta nastajala preko Klementa Juga, filozofa in alpinista, Zorka Jelinčiča, organizatorja in ustanovitelja TIGR-a, in mnogih drugih. Vladimir Bartol je prvi ponesel slovensko literaturo v svet in ji dal evropske dimenzije. Nihče poprej ni tako pisal in še danes nihče ne piše tako svetovljansko. Srečko Kosovel, še zdaj ne morem verjeti, kako je lahko ta "mulec" tako pisal, je v Ljubljani med študenti s svojimi predavanji in študentskim listom zanetil svojevrstno levičarsko misel, ki ji ni para.

Vaša naslednja knjiga?

O načrtih ne maram govoriti. Imam pa jo v glavi. Izšla bo tako v slovenščini kot tudi v italijanščini. Zadnjo sem prevedel sam in tako bo verjetno tudi z naslednjo.

V katerem jeziku razmišljate ob pisanju knjige?

Vedno slovensko.