Skrajšal je delovnik in priznal bolniške dopuste, prepovedal otroško delo, zapovedal izobraževanje, uvedel enakopravnost, izdal "deklaracijo o delovni neodvisnosti". "Institut za vzgojo značaja" pa naj bi oblikoval novega, socialističnega človeka, ki verjame v znanost, je izobražen in privržen egalitarni skupnosti. Lastnina naj bi bila skupna, čeprav jo je Owen previdno zgolj dal na razpolago.

V praksi zadeva ni prav dobro delovala: delitev dobrin iz skupne "trgovine" je bila močno podobna delitvi na karte v kasnejših socialističnih državah in tudi v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Od solate, ki je šla z vrtičkov najprej v "trgovino" in nato nazaj k pridelovalcu, na koncu ni ostalo prav veliko, pa še ta je bila uvela. Po dveh letih je skupnost propadla, menda zato, ker je bilo na kupu preveč mislecev in premalo delavcev, verjetneje pa zato, ker se enaka delitev med sposobnimi in nesposobnimi, pridnimi in lenimi pač ni obnesla. Ideja pa je ostala.

Marx in Engels sta iz nje razvila teorijo o zgodovini človeštva kot zgodovini razrednih bojev. Delavci delajo, pa so kljub temu vse revnejši, kapitalisti pa imajo vse večji dobiček, to pa bo pripeljalo do revolucije in uvedbe komunistične družbe, družbe enakih. "Pošast komunizma" je bila rojena. "Vse moči stare Evrope so se zavezale za sveto gonjo proti tej pošasti," sta zapisala v uvodu k Manifestu politične stranke iz leta 1848, ki je postal poleg biblije najbolj prevajano in tiskano besedilo na svetu. Vendar Marx in Engels "bližnjega" cilja komunistov nista ločevala od cilja drugih delavskih strank: formiranje proletariata v razred, strmoglavljenje buržoaznega gospostva, osvojitev politične moči za delavski razred. Ko se po petdesetih letih ni zgodilo nič, delavski razred v razvitih državah pa si je ekonomsko na splošno opomogel in ne postal revnejši, je revizionist Bernstein razvil teorijo, da je pomembno gibanje za delavske pravice, ne pa cilj, to je komunistična družba.

Lenin pa je šel v drugo smer: če se na delavce ni mogoče zanesti, da bodo izvedli revolucijo, bodo to v njihovem imenu storili poklicni revolucionarji. Pri tem ne bodo izbirali sredstev, po vzoru državnega terorizma iz francoske revolucije bodo neusmiljeno obračunali z nasprotniki in vzgojili novo generacijo komunizmu privrženih ljudi. Po zmagi oktobrske revolucije so se tako pota socialistov in komunistov dokončno razšla. Tudi slovenskih.

Komunisti, edini resni nasprotniki

Z nastankom komunistične stranke na Slovenskem aprila 1920 in njeno vključitvijo v Komunistično stranko Jugoslavije julija istega leta je tudi na Slovenskem začela delovati stranka z jasnim revolucionarnim programom, katerega cilj je bila vzpostavitev oblastnega monopola delavskega razreda (diktature proletariata). Že decembra 1920 je bilo delovanje komunistične stranke prepovedano (t.i. obznana), avgusta 1921 pa je bila komunistična dejavnost z zakonom o zaščiti države razglašena za zločinsko. Pred prepovedjo je v nemirnih in revolucionarnih povojnih razmerah sicer dosegla nekaj uspehov. Na volitvah v ustavodajno skupščino je dobila 12,36 odstotka glasov in bila po moči tretja stranka v državi, vendar v dvajsetih letih ni imela večjega vpliva na politiko. KP je od prepovedi delovala ilegalno in katoliški tabor jo je že takoj označil za najhujšega nasprotnika, na kar so vplivale takratne revolucionarne razmere in izrazito nasprotovanje komunizmu, ki je po oktobrski revoluciji prihajalo iz Vatikana. "Za edinega resnega nasprotnika, s katerim se moramo baviti, smatram s svojega stališča samo komunistično stranko. Boj prihodnosti bo samo boj med krščansko demokracijo in socializmom," je rekel dr. Anton Korošec že leta 1920.

Sredi tridesetih let se je KP okrepila in takrat so se zagovorniki komunizma in njegovi nasprotniki prvič zares soočili. Šlo je za neposreden politični in propagandni boj med levico in desnico, ki je enega od vrhuncev dosegel v času španske državljanske vojne. Desničarska politika in vodilni katoliški list Slovenec sta se močno trudila prikazati, kaj se dogaja v SZ - predvsem položaj cerkve, protiversko politiko, vzpon Stalina na oblast in čistke, kolektivizacijo, stalinistične procese. Vendar je večina Slovencev živela v zelo revnih razmerah, ki jih je svetovna gospodarska kriza še zaostrila, nacionalna ogroženost od fašizma in nacizma pa tudi zaradi diktature v Jugoslaviji in njenih posledic je bila vse večja.

Kljub posmehljivemu pisanju, da bi vse slovenske komuniste lahko strpali v eno umobolnico, in kritičnemu odnosu nekaterih levih intelektualcev (na primer Lojze Ude) se je ideja med ljudmi prijemala. Tradicionalno slovanofilstvo pa je dajalo možnost za iskanje zaveznikov tudi med meščanskimi politiki in intelektualci (izkazalo se je na primer pri akciji za ustanovitev društva prijateljev Sovjetske zveze leta 1940).

Slovenski komunisti so politični val, ki jih je kasneje ponesel na oblast, zajahali na ustanovnem kongresu 17. in 18. aprila 1937 na Čebinah. Delegati so se zbrali najprej v cerkvi. V tem je morda nekaj simbolike, saj so bili po strastni veri neke vrste antipod katoličanom, pa tudi brezobzirnost, s katero so izvedli revolucijo, močno spominja na nasilno pokristjanjevanje.

Ni bilo prvič, da so uporabili cerkveni objekt, tudi jugoslovanska partijska konferenca leta 1934 v Goričanah je potekala v škofijskem dvorcu (za to je poskrbel brat škofa Gregorija Rožmana) in delegati so tam jedli z zlatim priborom. Na Čebinah je bilo skromneje, vendar niso sestankovali v cerkvi, v domačijo jih je zvečer povabil kmet Barlič.

Pripravljeni so bili žrtvovati sebe in druge

Besedo "kongres" je treba jemati z rezervo, pot na Čebine je našlo enajst delegatov, ki so predstavljali kakšnih štiristo komunistov, kolikor jih je bilo tedaj na Slovenskem. Vendar je bilo to dovolj: v manifestu ustanovnega kongresa so uspešno združili nacionalne in revolucionarne cilje, pozvali na enotnost in obrambo naroda, mu izrekli neomajno zvestobo in "dali na razpolago ljudstvu vse svoje sile". Vsebinsko je manifest slabi dve leti kasneje utemeljil Edvard Kardelj - Sperans v knjigi Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Odgovornost za usodo slovenskega naroda naj bi prevzela proletariat kot njegov najnaprednejši del in komunistična stranka kot avantgarda delavskega razreda.

Pri uresničitvi svojih ciljev so imeli komunisti sprva težave - navezanost na politiko Kominterne in Sovjetske zveze jih je pred vojno odvrnila od političnih zaveznikov, nove so poiskali pri levem krilu Sokola in krščanskih socialistih ter liberalnih književnikih. Z njimi so v vojnih razmerah ustanovili Osvobodilno (sprva Protiimperialistično) fronto, si jih povsem podredili in kot del jugoslovanskega odporniškega gibanja osvobodili Slovenijo ter razširili njene meje proti zahodu in na morje, kolikor so pač omogočale mednarodne okoliščine. Dosegli so republiko znotraj Jugoslavije in trajno pravico do samoodločbe in odcepitve. Pri svojih ciljih so bili pripravljeni žrtvovati tako sebe kot druge, v državljanski vojni in povojnem obračunu, ki je za desetletja zaznamoval slovensko družbo, so sledili Leninovi revolucionarni logiki, revolucija pa je požrla tudi mnogo lastnih otrok.

Po vojni so sprva sledili Ownovi Utopiji o preoblikovanju človeškega značaja in družbe v sovjetski (stalinistični) različici, vendar so se jugoslovanski komunisti s Sovjetsko zvezo leta 1948 razšli. Na svoj specifičen način, s "socialnim inženiringom", so izvedli tiste modernizacijske procese, ki jih niso zmogle ali hotele prejšnje politične elite: socialno pravičnejša družba, ženska emancipacija, ločitev cerkve od države, industrializacija, na nacionalnem področju postopna krepitev slovenske državnosti.

Zgodovinsko nihalo so potisnili na drugo stran: zatrli so predvojne elite in se vselili v njihove vile, čeprav so moralno gojili asketizem in se v glavnem tudi v praksi držali skromnosti. Dali so možnost izobrazbe in napredovanja na družbeni lestvici otrokom predvojnih generacij, ki o tem niso mogle niti sanjati. Postopno so pripeljali Slovenijo na najbolj zahodni rob vzhodnega sveta. Ustavili pa so se tam, kjer se je ustavil tudi Owen: pri problemu enake delitve med sposobnimi in nesposobnimi, pridnimi in lenimi. Tudi oni se niso zmogli odreči "lastnini" in vodilni vlogi v "Institutu za vzgojo značaja", torej gospodarskemu in političnemu monopolu. Dokler jih v to konec osemdesetih let niso prisilile razmere. Pristali so na mehek prehod in pomagali soustvariti nacionalno državo, niso pa bili več "avantgardno" odgovorni za narod v smislu čebinskega kongresa.

Elitna kadrovska stranka z ljudmi "posebnega kova", ki je še po vojni delovala napol ilegalno in imela manj kot 5000 članov, je na vrhuncu sredi sedemdesetih let dosegla številko 126.000. Vedno bolj je postajala stranka uradnikov in karieristov. Ko se je morala leta 1990 prvič registrirati, je najprej korenine iskala v začetkih komunizma na Slovenskem leta 1920, nato pa se je kar nekaj časa preobražala v socialdemokratsko stranko, kar naj bi danes bila.

Je od "galopa Rdeče konjenice" (kultna slika Kazimira Severinoviča Maleviča), ki je šla tudi čez slovensko zemlje, razen grdih ali nostalgičnih spominov ostalo še kaj? Gotovo. Zgodovine se na da kar povrniti na neko predhodno točko. Nekdanji komunisti so se porazdelili po različnih strankah, z njimi pa tudi navade in obnašanje. "Demokratični centralizem", novodobna "moralnopolitična neoporečnost", želja po obvladovanju vsega družbenega življenja, zahteve po brezpogojni uradniški in novinarski ubogljivosti, sledenje in nadzor, vloge tajnih služb, ne nazadnje manifestativna "afežejevska" emancipacija (razni ženski forumi po strankah in "starletne" poslanke)… so kaj več kot zgolj recidivi prejšnjega sistema v novodobnem kapitalizmu.

V dobrem smislu pa morda dediščini lahko pripišemo socialni kapital, ki je bil vključen v nenapisano "družbeno pogodbo" med novim in starim ob demokratizaciji in osamosvojitvi. Tranzicija in novodobna politika sta ga sicer že močno načeli.

Kaže spomniti, da smo, zgodovinsko gledano, za utopično družbo plačali visoko ceno. Morda bi se zato sedaj, ko je tranzicijski kapital porazdeljen med leve in desne, splačalo pogovoriti o skromnejšem cilju: družbi, manj egalitarni od prejšnje, a tudi manj elitistični od tiste predvojne, ki ji sedanja po družbeni razdeljenosti postaja vedno bolj podobna.

Dr. Božo Repe je redni profesor zgodovine na Filozofski fakulteti.