Pravi oče macintosha je Jeff Raskin, ki je leta 1979 v Applu predstavil idejo o enostavnem in poceni domačem računalniku, v nasprotju z dragim in zmogljivejšim računalnikom projekta Lisa, s katerim se je v tistem času največ ukvarjala Applova ekipa. Po inženirju Burellu Smithu je v ekipo zvabil še šest inženirjev, ki so do leta 1980 že izdelali prve matične plošče za novi računalnik. Smithova plošča je procesorju omogočala kar osem megahercev hitrosti, podpirala prikazovalnik s razločnostjo kar 384x256 točk, poleg tega pa je bilo mogoče z zelo malo dela računalnik z osnovnih 128 kikibitov nadgraditi na 512 kikibitov.
Inovativen pristop je začel zanimati Applovega soustanovitelja Jobsa, ki se mu je macintosh zdel primernejši produkt za trg kot lisa. Raskin je zaradi spora z Jobsom Apple leta 1981 zapustil, kar pa ekipe, ki je izdelovala macintosh, ni ustavilo.
Računalnik je poleg strojne potreboval tudi programsko opremo, ki jo je Jobs dobil pri podjetju Xerox PARC. V zameno za nekaj opcijskih pogodb za Applove delnice je ideje o grafičnem vmesniku (GUI) iz Xeroxovega sistema Alto prekopiral in z inženirji naredil operacijski sistem System Software.
Ko je leta 1984 macintosh prišel na trg, je bil revolucija. Bil je skoraj prenosen, velik kot malo večji pisalni stroj, z grafičnim vmesnikom in računalniško miško. V svet velikih računalniških škatel z ukaznimi vrsticami nerazumljivih kratic in znakov je prinesel zanimivo, skoraj zabavno računalniško izkušnjo.
Apple je mace sicer s časom prilagajal trgu. Macintoshu je kmalu sledil macplus in že leta 1987 precej zmogljivejši macintosh II z vgrajenim trdim diskom, ki so ga uporabniki pri prvi različici najbolj pogrešali.
Po začetnem vzponu so bila devetdeseta za Apple črna leta. Microsoft je z Windows 3.0 grafični uporabniški vmesnik vpeljal tudi pri osebnih računalnikih (PC), poleg tega pa je Apple z razmeroma visoko ceno, s katero je vzdrževal prestižnost blagovne znamke, težko konkuriral poceni konkurenci z Daljnega vzhoda.
Ponovni vzpon Appla se je začel konec devetdesetih, ko se je z imacom zelo uspešno vrnil h koreninam (računalniku, zaslonu in vsej periferiji v eni sami škatli). Leta 1999 so v zadnjem četrtletju denimo prodali več kot 1,3 milijona imacov.
Danes Apple prodaja pet različnih macov za osebno rabo in strežnik za podjetja, ki pa so mnogo manj zvesti ideji o dobri alternativi izpred 23 let. V njih ni več samo PowerPC-jevih procesorjev, ampak tudi (in v bližnji prihodnosti le) Intelovi. Na njih ne kraljuje več le Applov OS X, ampak nanje nameščajo tudi Windows XP. In na njih deluje dobršen del dodatne opreme, ki je nekoč delovala le na pecejih.
Kljub temu odločitev za maca še vedno ni racionalna, temveč emocionalna. Četudi Apple vztraja, da so njihovi računalniki varnejši, boljši, prijaznejši, bolj zanesljivi, bolj učinkoviti in konec koncev lepši, ne more nihče zanikati, da so uporabni tako kot avtomobil z volanom na desni v osrednji Evropi. S takšnim avtomobilom se je sicer povsem mogoče voziti, a je vožnja z njim nočna mora. Tako kot je nočna mora uporabljati maca v svetu, ki je izbral drugačen standard. A to ne pomeni, da mac ni dober računalnik. Je celo odličen, predvsem pa, kot je nekoč Jobs navrgel Michaelu Dellu, ni dolgočasna siva škatla.