V bistvu zato, da ga ne bi "odstopili" drugi, oziroma zato, da se ne bi končalo z jokom, kot se je leta 1990, ko so ministri zabodli v hrbet veliko heroino konservativcev in prvo žensko na Downing Streetu 10, "železno" Margaret Thatcher in izsilili njen odstop. Ne oziraje se na to, kako bo Blair "polakiral" prav tako predčasno izselitev z istega naslova, je njen glavni vzrok orjaška politična napaka: Irak oziroma odločitev za sodelovanje v Bushevi invaziji na Irak, odobreno v parlamentu na podlagi dokazanih polresnic in nedokazanih laži.
Če britanskemu politiku dokažejo laž, še posebej izrečeno v parlamentu, leti s položaja kot raketa. Nekdanja Blairova ministrica za mednarodni razvoj Claire Short je Blairu očitala laganje o Iraku že decembra 2003, ko je odstopila, potem ko je postalo jasno, da orožja za množično uničevanje v Iraku niso našli, ker ga ni bilo. "Profumo je lagal o aferi s prostitutko in je zato moral odstopiti," je Shortova v odstopni izjavi omenila odstop razvpitega vladnega sekretarja za vojno, ki je kmalu po tistem, ko je v parlamentu zanikal afero s Christine Keeler, ki jo je nevede delil z ruskim vohunom, moral zapustiti vlado.
Odstopi ministrov so v Britaniji največkrat preventivne narave - bolj častno je odstopiti kot biti odstavljen, poleg tega pa je v primeru častnega odstopa vrnitev v vlado bolj verjetna. Iz Blairove vlade sta bila dva ministra prisiljena odstopiti celo dvakrat. Slepi David Blunkett zaradi kombinacije seksualne afere, zlorabe položaja ter neprijavljenih poslovnih vezi in delnic (decembra 2004 kot notranji minister, novembra 2005 kot minister za delo in pokojnine).
Sedanji britanski komisar v evropski komisiji Peter Mandelson je moral dvakrat odstopiti, čeprav je eden izmed Blairovih najbližjih prijateljev in soarhitekt novega laburizma. Leta 1998 je odstopil s položaja ministra za trgovino, ker si je od kolega v vladi, milijonarja Geoffreyja Robinsona, sposodil 373.000 funtov za nakup hiše, ki jih ni vračal. Že leta 1999 se je vrnil v vlado kot minister za Severno Irsko, odstopil pa samo 14 mesecev kasneje zaradi "pomoči" indijskima milijarderjema, bratoma Hinduja, pri pridobitvi britanskega državljanstva.
Seksualne in finančne afere ministrov in zloraba položaja so veliko večkrat razlog za odstop ali odstavitev kot napake ali očitna nesposobnost. So tudi izjeme, ki pa so skoraj praviloma ženskega spola - ministrice, kot je bila nekdanja ministrica za izobraževanje Estella Morris, ki je odstopila leta 2002. Morrisova je ne samo priznala napake v srednješolski reformi, ki so povzročile kaotični začetek leta, ampak tudi, da ni dovolj sposobna za ministrico za izobraževanje. Priznanje napake je med ministri redkost, priznanje nesposobnosti pa izjema. Morrisovo je večina politikov (hipokriti!) pohvalila za osvežujočo iskrenost, manjšina (iskreni mačisti!) pa ji v bistvu očitala, da nima jajc, kar samo potrjuje, da je mačizem v britanskim politikom ne dovoljuje, da bi priznali napake in nesposobnost (poraz!).
"Dober" sveži primer je notranji minister John Reid, ki je bil že šef večine ministrstev, od zdravstvenega do obrambnega. Čeprav je očitno, da je stanje v orjaškem notranjem ministrstvu, ki je že dolgo prevelik zalogaj za enega ministra, zelo kaotično in se opoteka iz krize v krizo, Reid na opozicijske zahteve po odstopu kljubovalno odgovarja, "da ne bo odstopil" in da "poseduje potrpljenje in odločnost" za reformo notranjega ministrstva, za kar pa naj bi potreboval dve leti in pol.
Najboljši primer(ek) je Reidov predhodnik Charles Clarke, ki ga je Blair odstavil junija lani. Clarke še vedno ne more skriti svete jeze in ob vsaki priliki kritizira naslednika Reida, bivšega šefa Blaira, njegovega zelo verjetnega naslednika Browna… Clarkova reakcija pove veliko o tem, zakaj britanski premieri raje prestavljajo ministre iz ministrstva v ministrstvo (zato so reorganizacije vlad pogoste), kot pa tvegajo ustvarjanje sovražnikov.
Margaret Thatcher je leta 1990 naredila usodno napako, ko je nameravala "reorganizirati" (odstaviti) zunanjega ministra Geoffreyja Howeja, ki ni čakal na odstavitev, ampak je raje odstopil sam in se v odstopni izjavi v parlamentu spremenil v Bruta, strupeno zabadal železno lady, njen slog vladanja in njeno stališče do Evrope ter pozval ministrske kolege, naj jo zabodejo tudi oni. Samo teden dni kasneje je Thatcherjeva odstopila in se ob odhodu z Downing Streeta 10 spremenila iz železne v jokavo lady.
