Ropretov mrk pred dobrim letom pa ni bil posledica kakšnih ideoloških neskladij, ampak bolj boemska narava ljubljanskega barda.
Boemskost ni bila tuja niti njegovemu predhodniku, ki je skoraj 28 let vsako nedeljo pozdravljal, se veselil, žaloval in tolažil množico poslušalcev. V času, ko je kratkovalovni radijski oddajnik v Domžalah svoje silne kilovate še pošiljal daleč v atmosfero, je bil Marjan Kralj svetilnik slovenstva, njegove domače pobliske pa so lovili na najbolj nemogočih krajih zemeljske oble.

Prihajala so pisma mornarjev z Indijskega oceana, raziskovalcev iz pragozda, alpinistov iz Čila, delavci iz afriških puščav so v kuverte vsipali pesek, gastarbajterji pozdrave domačim, vojaki hrepenenje po oddaljenih ljubicah… Legenda pravi, da je celo Brane Oblak v svojih legionarskih letih pri münchenskem Bayernu moral ženo in sina včasih zapeljati na enega od bližnjih hribčkov, kjer je avtoradio lovil Kralja in njegovi dve uri medenja.

Nedeljski večeri so Kralja povzdignili v medijsko ikono, vendar pa oddaja ne bi dosegla svojih razsežnosti brez ljudi v senci, še posebno ne brez redaktorice Marjane Vojnovič. Vrsto let je pridno prebirala vsako pismo bralcev, ki je prispelo v uredništvo, kar je bil včasih herojski podvig, saj so jih v najboljših dneh sredi sedemdesetih poštarji nosili kar v vrečah.

V tistih časih je imel Kralj pri radijskem vratarju v pritličju stavbe skoraj oltarček, saj so najbolj zvesti verniki ob nedeljah zvečer tja pridno nosili rože, kekse, pomaranče in druga drobna darila. Ali pa so ga čakali kar pred vrati, kot pravi ena od anekdot: ko je nekega jutra dvometrski Štajerec dahnil vanj "Zdaj te mam!", je Kralj namesto pričakovane tepežke dobil dopoldansko serijo kozarčkov žganice, izpoved zapuščenega ljubimca in prijatelja za dolga leta.

Vojnovičeva je iz kupov pošte izbirala najbolj zanimiva pisma, iz njih tkala oddajo, pisala vezne tekste in odgovore, urejala tudi glasbo. "Stvari sem držala malo nazaj, skrbela, da je bilo več slovenskih skladb kot drugih, več evropskih kot ameriških. Včasih sem popustila jugoroku, ker so ljudje noreli za njim, a so mi fantje, ki so snemali oddajo, vedno očitali, da sem spet grešila," pravi danes. Če je bil Kralj glas nedelje, je bila ona delovna ročica.

"Prebrati toliko pošte vsak teden ni bilo lahko, prebirala sem jo doma, po službi," priznava Vojnovičeva. A hkrati pravi, da je staro dobro pismo na papirju vedno nosilo s sabo del človeka, ki ga je napisal. "Že v sami pisavi se skrivata počutje in značaj pisca, pisma pa so bila neredko dolga tudi po štiri in več strani," se spominja mama nedeljskih večerov. "Veliko je bilo osamljenih ljudi, ki jim je ogromno pomenilo, da smo se jim oglasili prek radijskih valov. Vpletene so bile vse človeške note, politika pa povsem odmaknjena," niza razloge za nekoč silovito odmevnost.

Kraljev odhod z radijskih valov leta 1993 je prišel pred izbruhom zasebne radijske poplave, nedeljski večeri pa so bili še vedno zelo poslušani. Zato si jih je malo upalo stopiti v čevlje mojstra. Menda je slovita Nataša Dolenc takrat govorila, da je ni stvari na radiu, ki ji ne bi bila kos - razen mikrofona V nedeljo zvečer. Janko Ropret je bil ravno dovolj predrzen in ravno dovolj svojeglav, da se je lotil podviga in preživel.

Še več, v dvanajstih letih je nedeljske večere iz nekdanjega formata kontaktne oddaje predelal v literarno-glasbeno meditacijo, ki je po svoje ohranjala intimnega duha Kraljevih večerov. V času, ko so radijski programi vedno bolj nabuhli od nenehnega klepetanja s poslušalci, glasbene želje pa so jih prekrojile v konfekcijske enolončnice, se je takšen odmik zdel celo naravna pot. Res pa je, da se je z njo krčil krog poslušalcev, ki so se v zadnjih dveh desetletjih tako ali tako vse bolj levili v gledalce.

"Dve urici prijetnosti sta zelo avtorsko delo, bolj kot ne sem sam za vse," pravi Ropret. Čeprav je na začetku še dobival nostalgična pisma s spomini na predhodnika, ga ljudje niso zavrnili. Kralja razen v vojaških dneh niti ni poslušal, zato se je morda lažje vživel v vlogo nedeljskega princa, nato pa odrasel v vladarja svoje vrste. "Radiozaver se vrača, fantastično", "pogrešala sem vas, noben nedeljski film se ne more primerjati z vami", "sva v istih tonalitetah", so koščki treh pisem, ki jih je v četrtek dobil Ropret. Le da zdaj vse pogosteje prihajajo po e-pošti.

"Nič pretencioznega," meni Ropret za svojo večerno mašo, sestavljeno iz številnih "čičkov", drobnih rubrik, ki jih je domislil z leti. Teh je preteklo že toliko, da se ga je ob nekem tarnanju prijel vzdevek radijski dinozaver - Radiozaver. V času modernih medijskih trendov, napetih, senzacionalističnih, kričavih, ljudje pogrešajo normalne pogovore, intimo, pravi. Ali z besedami še enega Radiozavru zvestega poslušalca: "Nič pretresljivega, a tako prijetno domačega, kot bi srečal starega prijatelja."