Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

Prezrti del zgodovine: Slovenci pod hrvaško okupacijo

Mejo so zavarovali z žico in postavili mine

Te dni, ko se spominjamo obletnice napada nacistične Nemčije na tedanjo Jugoslavijo, se ponuja priložnost za razkritje doslej zamolčane resnice o razkosanju Slovenije oziroma Dravske banovine, kot se je naša sedanja država tedaj imenovala. V naših zgodovinskih učbenikih in večini drugih knjig s podobno tematiko najdemo podatek, da so si leta 1941 ozemlje Slovenije razdelili trije okupatorji, nikjer pa ni podatkov o tem, da je bil enega kosa Slovenije deležen še četrti okupator, satelitska Neodvisna država Hrvaška.

Nemčija naj bi dobila 10.261 kvadratnih kilometrov s 798.700 prebivalci, Italija 4.551 kvadratnih kilometrov s 336.279 prebivalci, Madžarska pa 997 kvadratnih kilometrov s 102.867 prebivalci. Navedene številke se zdijo precej verodostojne, vendar ne držijo povsem. Zgodovinarji so namreč namerno ali nenamerno prezrli dejstvo, da je del Slovenije okupirala Neodvisna država Hrvaška (NDH) pod vodstvom poglavnika Anteja Pavelića. Pod hrvaško oblastjo se je leta 1941 znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (danes se imenuje Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem.

K NDH pripojeno območje, stisnjeno v kot med reko Savo in rečico Bregano ter deloma položeno na obronke Gorjancev, je na približno dvajsetih kvadratnih kilometrih površine tedaj naseljevalo okoli 770 prebivalcev, kar niti ni tako malo, da bi zadevo smeli enostavno skriti pod preprogo.

Če so zgodovinarji navedeni podatek iz kdove kakšnega razloga prikrivali v času socialistične SFRJ, je toliko bolj nerazumljivo, da tudi najnovejši osnovno- in srednješolski učbeniki govorijo le o treh in ne o štirih okupatorjih in da slednje napačne navedbe podpirajo še neustrezne pregledne karte. Na naše vprašanje, zakaj tako, je eden izmed avtorjev osnovnošolskega zgodovinskega učbenika Koraki v času, dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino, odgovoril, da tega podatka pri pripravi učbenika enostavno ni imel na voljo. Z istim vprašanjem smo presenetili tudi zgodovinarja dr. Staneta Grando, sicer rojenega Novomeščana, ki velja za dobrega poznavalca novejše zgodovine brežiške občine, kamor spadajo omenjeni kraji. "Po mojem mnenju je res krivo le to, da zgodovinarji tega enostavno nismo vedeli. Prisežem vam, da za okupacijo NDH tega dela naše dežele strani doslej še nisem slišal, čeprav Dolenjsko dobro poznam. Bil sem študent Metoda Mikuža, ki nam je dogodke za časa druge svetovne vojne zelo podrobno razlagal, vendar nimam v spominu, da bi mi to kdaj omenil, čeprav sva se tudi zasebno zelo dobro razumela. Gre torej za neznanje in nič drugega. Spominjam pa se, da smo imeli med študijem do NDH posebno slab odnos. Po mojem mnenju boste vi prvi, ki boste pisali o tem," nam je svoje neznanje dobrovoljno priznal ugledni profesor Granda in dodal, da bi bilo zanimivo ugotoviti, ali so ti kraji tedaj spadali tudi pod hrvaško cerkveno oblast, kar bi bilo v nasprotju z mednarodnim pravom, ki med vojno spremenjenih državnih meja ne priznava.

Pobrskali smo tudi v tej smeri in odkrili zanimivo delo hrvaškega akademika Dušana Bilandžića. Ta je v svoji obširni obdelavi zgodovine NDH zapisal, da so jo 15. aprila 1941 diplomatsko priznale samo nacistično-fašistične države Nemčija, Italija, Madžarska, Bolgarija, Slovaška, Romunija, Danska, Finska, Španija, Japonska, nacionalistična Kitajska in Mandžurija, medtem ko je bila hrvaška medvojna oblast v prizadevanjih, da bi jo priznal tudi Vatikan, do konca vojne neuspešna. Toda tudi Bilandžić v svojem delu niti z besedico ne omenja medvojne okupacije dela slovenskega ozemlja, o katerem pišemo.

Granda je še navrgel, da bi morda iskane podatke našli v delih predlani umrlega zgodovinarja Toneta Ferenca. Ferenc se je v svojem obsežnem delu Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945 resda precej posvečal usodi krajev med Savo, Krko in Sotlo, vendar tudi on pri tem kot okupatorje omenja le znane tri države, NDH pa ne.

Med iskanjem kartografskega podatka o mejah hrvaške zasedbe smo na vrata brežiškega Posavskega muzeja zaman potrkali, saj takega dokumenta ne premore. Šele v Hrvaškem državnem arhivu v Zagrebu nam je uspelo odkriti v merilu 1:1000 ročno izrisan zemljevid Samoborskega kotarja, iz katerega je mogoče dokaj natančno razbrati, kako daleč na levi breg mejne rečice Bregane je tedaj segala NDH. Karta žal ne zajema tudi nekoliko južnejšega dela Gorjancev z vasjo Čedem, ki je bil ravno tako pripojen k naši sosedi.

Naše zgodovinarje torej čaka precej zahtevno in vsekakor potrebno delo zbiranja dosti natančnejših podatkov o okupaciji naših krajev, kot jih zmoremo mi prikazati v tem zapisu. Poleg natančnega poteka tedanje državne meje je precej v meglo zavit še točen datum priključitve omenjenih vasi Hrvaški. Donedavni brežiški poslanec v državnem zboru Jože Avšič je na seji 28. marca 2000 (to je bilo takrat, ko je javnost razburkala domnevna izjava tedanjega nadškofa Franca Rodeta, ki naj bi zagrebški nadškofiji obljubil "vrnitev" gradu Mokrice) postregel s podatkom iz zemljiške knjige okrajnega sodišča v Brežicah, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je bila zagrebška nadškofija lastnica Mokric do 20. avgusta 1942, po tistem datumu pa nemška okupacijska oblast. Razni viri v zvezi s tem navajajo, da naj bi Nemci Hrvatom kot zamenjavo za Mokrice "podarili" omenjeni kos slovenskega ozemlja, se pa ta teorija ne ujema s pričevanjem domačinov, ki trdijo, da so bili k NDH priključeni že kmalu po izbruhu vojne.

Justina Lončarič iz Jesenic na Dolenjskem je bila tedaj mlado dekle in se tistih časov prav dobro spominja. "Da, res pravijo, da so nas Hrvatom prodali kot zamenjavo za Mokrice, a ne vem, ali je to res. Spominjam se, da je meja med NDH in Nemčijo takrat potekala od izliva Sotle v Savo mimo Vrlečeve hiše na koncu Jesenic ter pod Mokricami po grabnu pod cesto za Veliko dolino naprej proti jugu. Naselje Rajec je ostalo na Slovenskem. Meja je bila zavarovana z bodečo žico in zaminirana, vendar ne od vsega začetka. Tudi žaga pod gradom je še stala na Slovenskem, preostale hiše pa so spadale pod NDH. Meja je zagotovo stala že ob začetku preseljevanja jeseni 1941, saj se prav dobro spomnim sorodnice, kako je tekla ob bodeči žici, ko se je morala pridružiti drugim ob selitvi, in mrkih pogledov nemških graničarjev. Naši moški so se zaradi mobilizacije morali javiti na hrvaški krajevni upravi, od koder so jih zvečine pošiljali v nemško vojsko. Mnogi so se zaradi tega skrivali," pripoveduje Lončaričeva.

"Tistikrat je bilo zelo hudo. Takoj ko so postavili mejo, so nam dali nekakšne bone, za katere smo dobili malo olja in sladkorja, vendar to ni trajalo dolgo, ker so bile trgovine prazne. Pri hiši je bilo komajda kaj za v usta. Dobili smo tudi hrvaške osebne dokumente," pristavlja.

Da so bili naši obmejni kraji pripojeni k NDH že v prvem letu okupacije, potrjuje tudi Janez Kršlin iz Nove vasi pri Mokricah. Spominja se, da je bil tiste jeseni 1941. leta, ko so mejo z nekdanje banovinske meje na rečici Bregani prestavili na predel med Jesenicami in Mokricami, na polju ravno čas izkopavanja krompirja. "Naše vasi so Nemci prepustili NDH, sami pa so se pomaknili nekoliko više proti Gorjancem, da so laže nadzirali prostor pod sabo." Po Kršlinovem pričevanju so mejo šele naslednjo jesen dodatno zavarovali z bodečo žico in minami. "Dvainštiridesetega leta so žico postavili po vsej mejni črti, jeseni pa so jo še zaminirali. Tedaj sem bil star 13 let in na hitro sem moral odrasti. V največje zadovoljstvo mi je bilo, ko sem se skrivaj plazil okoli meje in s pomočjo dvajset metrov dolge vrvi, na koncu katere sem imel privezan kavelj, mine drugo za drugo aktiviral, da ne bi več ogrožale naših ljudi. To je pokalo! Veliko srečo sem imel, da me niso nikoli dobili. Sem se pa nekoč komaj izognil rafalu iz nemškega mitraljeza," je Kršlin živo opisoval svoje medvojne pustolovščine.

Spominja se še, da so morali slovenski otroci iz okupiranih vasi hoditi v hrvaško šolo v Lug pri Bregani in da so oblastniški ustaši po začetku partizanskega odporništva leta 1942 začeli izvajati množične aretacije, pri čemer so imeli Slovence še posebno na piki. Njegov opis poteka meje med NDH in nemškim rajhom se skoraj do potankosti ujema s pripovedjo Lončaričeve. Ko so v začetku maja 1945. leta okupirane slovenske vasi osvobodili borci Krajiške brigade, so te takoj znova pripadle Sloveniji. Vasica Čedem s komaj nekaj več kot dvajsetimi prebivalci čepi visoko v Gorjancih. Kdove zakaj so se tudi nje polastili ustaši in jo pripojili k NDH. Amalija Kovačič se je vanjo primožila nekoliko pred vojno. Pri opisovanju, kod je potekala državna meja, ni imela težav, saj veliki mejni kamni ponekod še danes stojijo, bodečo žico pa je bilo opaziti celo vse do začetka sedemdesetih let. Sredi znamenite Gadove peči, pradomovine cvička, je bila celo tromeja med NDH, nemško Spodnjo Štajersko in italijansko Ljubljansko pokrajino. Tudi ta posebno velik mejni kamen stoji še danes in ga domačini obiskovalcem prav radi pokažejo. "Mejo so zaminirali še isti dan, ko so jo postavili. Nemci so ljudem sicer povedali, da zaradi min nihče ne sme blizu, toda kaj, ko jih nihče ni razumel! Ko je naslednjega dne moževega mlajšega brata Lojzeta neki fant z druge strani žice poklical, da bi mu čez mejo podal del pluga, je počilo. Oba je ubilo," pripoveduje še vedno precej čila Kovačičeva, ki je sicer znala nemško, a tistega dne ni bila doma. Na bližnjem vodovodnem zajetju še danes stoji spominska plošča z imenoma obeh nesrečnih fantov. Stara sta bila osemnajst let.

Zaradi min od takrat naprej niso več mogli do svojih njiv in vinogradov onkraj meje, v šolo pa otroci tudi niso hodili - do slovenskih niso mogli, hrvaške so bile predaleč. "To so bili res težki časi! Nikoli nismo vedeli, kdo bo potrkal. Podnevi so nas obiskovali Nemci ali ustaši, ponoči partizani. Vsak nam je nekaj odnesel, dokler nismo na koncu ostali povsem brez živine in drugega imetja. Še dobro, da so nam vsaj glave pustili!" pravi Amalija in pri tem omeni krvav pohod ustaških krvolokov, ki so 14. septembra 1942 iz maščevanja pobili vse moške iz slovenske Planine, vas pa požgali. Tudi njo so nekega dne hoteli odpeljati, a jo je rešilo znanje nemščine. Nekemu nemškemu visokemu oficirju, ki je ravno takrat prišel mimo, je dejala, da ni prav, kar nameravajo ustaši, ko pa je nemške graničarje večkrat opozorila pred prihodom partizanov in jim na ta način rešila življenje. "To sem morala storiti, kajti če bi jih partizani, ki smo jih sicer redno oskrbovali s hrano in pošto, pobili, bi se okupatorji iz maščevanja podobno kot nad Planinci znesli tudi nad prebivalci Čedma. Oficir je moje besede pri graničarjih sproti preveril in me šele, ko so ti potrdili mojo zgodbo, velel izpustiti."

Kovačičeva je z vidno grenkobo dodala, kako se ji ne zdi prav, da jim vse do danes še nobena oblast ni priznala pravice do katere od oblik vojne odškodnine, čeprav so med vojno izgubili vse razen glav in golih streh nad njimi. Iz strahu pred vpoklicem v ustaško vojsko so se bili možje in fantje ves čas prisiljeni skrivati. Njen mož je za partizane moral celo v ogenj po žerjavico, ko so mu naložili, naj poveljstvu nemškega vojaškega letališča v Cerkljah ob Krki izroči pismo z zahtevo po vdaji. Daria Hostnik z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve nam je povedala, da bi imeli prebivalci Čedma in drugih omenjenih vasi pravico do statusa žrtev vojnega nasilja le, če bi bili od doma nasilno pregnani oziroma se zaradi uničenja ali izropanja stanovanjskih hiš vanje ne bi mogli vrniti najmanj tri mesece. V skladu z veljavno zakonodajo se med žrtve vojnega nasilja ne prištevajo niti slovenski mobiliziranci v vojsko tedanje satelitske hrvaške države. "Vojaških enot NDH namreč ni šteti za redne vojaške enote z zakonom določenega okupatorja, zato na temelju 4. člena zakona taka oseba ni upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja," nam je pojasnila Hostnikova.

Mejo iz spomina brisali tudi borci NOB

Pred kratkim sta slovenska in hrvaška borčevska organizacija skupaj z Dolenjskim muzejem iz Novega mesta izdali dvojezični zbornik Žumberak-Gorjanci 1941-1945. V zborniku so z devetnajstletnim odmikom objavljena pričevanja udeležencev simpozija, ki je v Novem mestu potekal 17. in 18. oktobra 1986. Čeprav so na simpoziju govorili o medvojnih dogodkih na območju Gorjancev, k NDH priključenega slovenskega ozemlja nihče ni omenil. Edini, ki se je v svojih spominih vsaj malo dotaknil meje, je bil zgodovinar in nekdanji partizanski častnik, zdaj že pokojni Zdravko Klanjšček. V svojem prispevku pravi takole: "Meja med Ljubljansko pokrajino in NDH je potekala po nekdanji banovinski meji, večinoma po grebenu Gorjancev od Bregane do Kolpe vzhodno od Božakovega, potem pa je sledila toku reke. Nacisti so potegnili nemško-italijansko razmejitveno črto južno od Save in del Dolenjske dodali Spodnji Štajerski. V svojem vzhodnem delu se je ta črta naslonila na spodnji tok Krke in se šele pri vasi Gazice mimo Vinjega Vrha pri Stojdragi povzpela do meje z novo hrvaško državo." Dejstvo, da je severni del tako imenovane banovinske meje vsa štiri leta ležal precej globoko na ozemlju NDH, je torej tudi v tem pričevanju ostalo zamolčano.
Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

Kolumnisti Vse kolumne
22 november 2014 ob 0:00
Razkrila skrivnostni obred
22 november 2014 ob 0:00
Zgodbe enodnevnice v času brez pravljic
22 november 2014 ob 0:00
Država lahko odškodninsko odgovarja
22 november 2014 ob 0:00
Iz metropole na obrobje
22 november 2014 ob 0:00
Za zastavami ostanejo ljudje
22 november 2014 ob 0:00
Berlinski zidovi in švicarski mostovi