Obogatel je z odvetniškim delom
Konec leta 1870 se je za stalno preselil v Ljubljano, kjer se je leta 1905 poslovil od odvetništva. Bil je vesten delavec in odličen strokovnjak, zlasti priznan v nekaterih zemljiškopravnih vprašanjih. Zaradi svoje izredne humanosti je užival splošno zaupanje in spoštovanje. Bil je tudi pravni konzulent in zastopnik mestne občine, zlasti v zelo težavnih vprašanjih. Veliko zaslug si je pridobil z vestnim in objektivnim izpolnjevanjem funkcij pri poslovanju odvetniške zbornice, v kateri je bil od leta 1870 dalje odbornik in član ter predsednik disciplinskega sveta.
Bil je zaveden Slovenec in Slovan, radodaren in dobrohoten. Leta 1871 je postal član Južnega sokola, kar dokazuje njegova pristopnica, ki jo je pokojni Miha Oswald, poročen z Mundovo sorodnico, leta 1963 (ob stoti obletnici ljubljanskega Sokola) prinesel telovadnemu društvu Partizan v Narodni dom; sporočil je tudi podatek, da je bila v Mundovi hiši v Ljubljani, Gradišče 14, nekoč telovadnica prvega društva Južnega sokola v Ljubljani. Omenjeni Miha Oswald je bil nekoč uspešen slovenski telovadec in je celo leta 1924 nastopil na olimpijskih igrah v Parizu.Ko je dr. Franc Munda prišel v Ljubljano, je najprej stanoval na Kongresnem trgu. Imel je zelo bogato klientelo, predvsem iz veleposestniških krogov (grofe Auersperge in druge). Z vestnim in marljivim delom je prišel do bogatega zaslužka ter si s prihranki kupil najprej hišo v Gradišču 14, ki je danes ni več. V njegovo last pa je prešel tudi velik vrt (območje, ki ga danes imenujejo Ferantov vrt") s hišami ob robu.
Mundova posest je segala od današnje Rimske ceste do Gregorčičeve ulice in od današnje Slovenske ceste do Igriške ulice. Po potresu v Ljubljani leta 1895 je dal dr. Munda zgraditi hiši na Rimski cesti št. 8 in št. 10. Obe stavbi stojita še danes in imata nad glavnim vhodom črko "M", kar pomeni Munda. Hiša v Gradišču 14, v katero se je naselil dr. Franc Munda, je bila enonadstropna.Zakaj je vrt obdajalo večje število manjših hiš in hišic, nam pove zgodovina tega območja. Okoli leta 1777 je Italijan Sylva zgradil v Gradišču, na vogalu Rimske ceste, prav tam, kjer je stala dr. Mundova enonadstropna hiša z vrtom vred, večje delavnice, v katerih je izdeloval jedilne posode, lonce, krožnike in skodelice za vsakdanjo rabo. Po smrti podjetnika Sylve je te delavnice prevzel baron Žiga Zois, ki je Sylvo že prej denarno podpiral. Leta 1808 je tu že bila tovarna zelo lepe fajanse, v njej je bilo zaposlenih več kot 15 delavcev in je prodajala svoje izdelke po Kranjskem, Hrvaškem, v Trstu in na Dunaju ter v Nemčiji in Italiji. Ljubljanska fajančna posoda je po kakovosti, barvi in lepoti izdelave prekašala enake grške in tržaške izdelke. Jeseni leta 1817 je Zois svojo tvornico s pritiklinami in sosednjim vrtom prodal bratoma dr. Janezu in Juriju Zwayerju, ki sta tovarniško poslopje preuredila v stanovanjsko hišo. Od Zwayerjevih je hišo v Gradišču in preostalo posest z vrtom okoli leta 1880 kupil odvetnik dr. Franc Munda.
Dr. Munda ni bil poročen in mu je od leta 1860 pa do njegove smrti gospodinjila sestra Elizabeta (Beti), ki se tudi ni poročila. Beti je že kot mlado dekle morala po svetu: služila je v Augsburgu, Ulmu in drugje pri plemiških družinah, kjer se je izobrazila. V isti hiši Gradišče 14 je nasproti tako imenovanim železnim vratom stanoval tudi Mundov najmlajši brat Jakob Munda, prav tako jurist, z družino - z ženo in petero otrok. Ko je namreč dr. Franc Munda končal študije in je že bil v službi, je pomagal najmlajšemu bratu Jakobu, da je še on doštudiral pravo.Dr. Franc Munda je štirim svojim nečakinjam - hčeram brata Jakoba - zapustil vsaki v dosmrtno uživanje eno stanovanje v hiši Rimska cesta 8. Jakobina Žitek je zadnja uživala zapuščino starega strica dr. Franca Munde. Hišo na Rimski cesti 10 pa je dr. Munda že tedaj v celoti zapustil univerzi in po izjavi Jakobine Žitek se je najemnina nekaj časa oddvajala univerzi. Beti Munda je umrla dve leti po smrti dr. Franca Munde, to je leta 1916, in je pokopana z njim v isti grobnici. Tudi njeni prihranki so bili pridruženi Mundovi zapuščini.
Hiša dr. Franca Munde v Gradišču 14 je bila pomembna dobrodelna ustanova, ki je številnim revnim študentom in dijakom omogočila dokončanje študija. Študent ali dijak je samo pozvonil na vrata hiše dr. Franca Munde, pomolil doktorjevi kuharici prvič, ko je prišel, prosilno pisemce in čez nekaj minut je že dobil dragocene goldinarje. Pa je bil rešen za en mesec in tako se je potem nadaljevalo iz meseca v mesec.Nekdanji študent dr. I. S., ki je kot gimnazijec in študent užival dobroto največjega slovenskega mladinskega mecena, je ob njegovi smrti zapisal: "...videl in čutil nisem nič drugega kot železna vrata pred seboj, za katerimi se je imela odločiti moja usoda. In odločila se je. Kaj sem govoril, ko sem služkinji izročal svoje pismo, nisem par trenutkov pozneje več vedel... Služkinja se mi je nasmehnila, mi vzela pismo iz rok in odšla... Ko sem odhajal po stopnicah, sem stiskal tri srebrne goldinarje v žepu. In vsakega prvega dne v mesecu sem jo mahal v dobro znano hišo v Gradišču 14... In tako leto za letom, osem gimnazijskih let... in srečeval sem jih mnogo na tej poti, nismo se poznali, pogledali smo se in vedeli, da imamo isto pot... In prešla so ljubljanska in prešla dunajska leta. In zopet sem stal pred znanimi vrati, sedaj so se mi odprla tudi steklena. Stari gospod, že zdavnaj v pokoju, a še vedno čilega duha, je bil vesel mojega obiska."
Takih študentov in gimnazijcev, ki jim je dr. Munda pomagal srečno končati študije, je bilo zelo veliko. Poleg te oblike pomoči je redno pošiljal denarno pomoč tudi slovenskim študentom na Dunaj in v Gradec, kjer so nadaljevali svoje študije.Čeprav je dr. Munda umrl z mislijo in prepričanjem, da je dobro poskrbel za slovenske študente, pa do udejanjenja njegove oporoke v celoti ni prišlo. Edino leta 1934 so delček te oporoke izpolnili in v eni od njegovih hiš na vogalu Gradišča in Rimske ceste uredili dom za slovenske visokošolke, kjer so študentke našle poceni bivanje za čas študija. Leta 1963 pa so omenjeno hišo Gradišče 14 podrli.
Ne Ferantov, ampak Mundov vrt!
Mundovo ime pa je popolnoma zbledelo z nacionalizacijo po drugi svetovni vojni. Njegova posest je bila po odločbi okrajnega sodišča v Ljubljani 8. januarja 1948 nacionalizirana in je postala splošno ljudsko premoženje pod upravo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center, ki je bil pravni naslednik ljubljanske mestne občine. Vse pravice in dolžnosti, ki so izvirale iz Mundove oporoke, so prešle na omenjeno upravo. Leta 1963 so porušili štiri Mundove hiše in vrtove okoli njih in na tem območju zgradili "Ferantov vrt". Na Mundovi posesti so tudi uredili Jakopičevo galerijo in postavili pred njo doprsni kip Riharda Jakopiča, o dr. Francu Mundi, ki bi tu prvi zaslužil doprsni kip, pa ni ne duha ne sluha. Še kofetarna, ki stoji na vogalu Slovenske in Rimske ceste, torej na mestu nekdanje hiše dr. Munde, Gradišče 14, nosi ime "Pr semaforju". V njej se zadržuje obilica študentov in bilo bi prav, da bi se vsaj tu pojavilo ime dr. Munde. Zdaj stojita le še dve Mundovi stanovanjski hiši ob Rimski cesti; nad njunima vhodoma je še vedno vdelana velika črka M.Tretjino svojega obsežnega vrta je dr. Munda že v času svojega življenja dajal v najem; oddajal je tudi stanovanjske prostore v nizkih hišah ob robu svojega vrta oziroma ob Gregorčičevi ulici. V lasti dr. Munde je bila tudi pritlična hiša v vogalu Gregorčičeve ulice in Gradišča, kjer je stanovala družina Plečnikovih. Oče arhitekta prof. Jožeta Plečnika imel v njej poleg stanovanja še mizarsko delavnico.
Celoten vrt dr. Franca Munde je bil razdeljen na dva dela: tretjino celotnega vrta, to je neograjeni predel takoj spredaj, je Munda dajal v najem. Drugi del pa je bil park z girlandami in rožami, vinsko trto in klopmi. Na koncu je bila lesena uta, opremljena z mizo, naslanjači in zavesami. V ta drugi del vrta stranke niso imele dostopa, ampak so tja smeli samo Mundovi. Leta 1932 je prevzel najem vrta Viktor Ferant, ki je bil pred tem hišnik v Mundovi hiši, potem si je uredil stanovanje v Mundovem rastlinjaku. Ferant ni imel trgovine in je prodajal zlasti rože, pa tudi zelenjavo kar na kraju samem, pozneje pa ju je vozil na trg.Dokler je živel dr. Franc Munda, so vsi stanovalci in najemniki njegovega vrta nosili najemnino njemu, po njegovi smrti pa upravitelju Mundove zapuščine.
Poznavalci zapuščine dr. Franca Munde zelo negodujejo, ker se poslednja volja dr. Munde ni uresničila in se volilo študentom ljubljanske univerze ni udejanjilo. Obe hiši dr. Franca Munde na Rimski cesti, ki sta danes polni različnih stanovalcev, bi morali pripasti študentom Univerze v Ljubljani. Še bolj nepošteno je, da del velike Mundove zapuščine slovenskemu narodu nosi ime po Ferantu kot "Ferantov vrt", čeprav je bil ta vrt last dr. Franca Munde in ga je z oporoko leta 1914 zapustil slovenski mladini.Njegove poslednje volje niso izpolnili
Prav gotovo je dr. Franc Munda največji mecen slovenske mladine in s tem slovenskega naroda, zato bi bilo prav in pošteno, da njegova posest nosi njegovo ime in ne imena nekoga, ki je le kot najemnik zase uporabljal nekaj gred velike zapuščine dr. Munde. Prav bi tudi bilo, da bi se na območju omenjene zapuščine dr. Franca Munde našel prostor, kjer bi se mu postavil vsaj doprsni kip.
Dr. Franc Munda je ostal veliki mecen slovenske mladine tudi po svoji smrti. To nam dokazuje njegova oporoka "Moja poslednja volja", ki so jo odprli pred 90 leti in ima 53 paragrafov; pisana je v nemškem jeziku, v gotici. Mecen je bil tudi član dijaškega podpornega društva Radogoj. Čeprav ob njegovi smrti še ni bilo univerze v Ljubljani, je njej namenil svojo posest - šest stavb in obsežen vrt v skupnem obsegu okrog 8500 kvadratnih metrov v središču Ljubljane - oziroma je postavil za upravitelja svoje obsežne posesti dijaško podporno društvo Radogoj. V 30. paragrafu svoje oporoke dr. Munda navaja: "Kakor hitro društvo Radogoj prevzame v upravljanje moje nepremično imetje, mora to mojo zapuščino ločeno od svojega ostalega društvenega premoženja obravnavati in za sebe upravljati ter v paragrafu 20. določene doživljenjske mesečne rente izplačati in v paragrafu 28 posebej označene študente podpirati." V nadaljevanjih je zapisano: "Pred otvoritvijo štipendij naj se obvesti direkcija srednjih šol v Ptuju, Mariboru in Celju; za visoke šole pa obstoječa podporna društva v Pragi, na Dunaju in v Gradcu ter sproži oznanilo v farah sv. Margarete, sv. Marka in pod Ptujem, da so se otvorile štipendije. Kakor hitro pa se ustanovi v Ljubljani univerza, so njeni študenti pred drugimi za upoštevati."Po Mundovi oporoki bi moralo društvo Radogoj dati vso to zajetno stavbno imetje z velikim vrtom vred v uporabo slovenski univerzi v Ljubljani. To pa se nikoli ni zgodilo. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je Mundovo zapuščino prevzelo v upravljanje sodišče. Le delček Mundove oporoke se je realiziral, ko so leta 1934 v eni od Mundovih hiš, Gradišče 14, uredili dom za slovenske visokošolke. Po drugi svetovni vojni so dijaško društvo Radogoj uradno razpustili, čeprav že pred vojno ni več delovalo. Vsa Mundova posest je bila po odločbi okrajnega sodišča v Ljubljani leta 1948 nacionalizirana. Nekaj časa so Mundove štipendije še podeljevali, najprej nekontinuirano, nato pa so po letu 1954 povsem usahnile. Dokončno pa je sklad Mundove zapuščine prenehal obstajati leta 1957. Leta 1967 je ljubljanska univerza ustanovila štipendijski sklad Borisa Kraigherja, ki se je 28. februarja 1991 preimenoval v Sklad dr. Franca Munde.
Prav bi bilo, da bi se oddolžili velikemu dobrotniku tako, da se predvsem študenti potrudijo uresničiti njegovo "poslednjo voljo" in si skušajo poleg odškodnine za obsežno Mundovo posest pridobiti tudi dve še stoječi Mundovi hiši na Rimski cesti. Vsekakor pa bi morali nekdanjo Mundovo posest oziroma njegov nekdanji vrt poimenovati Mundov vrt in ne Ferantov vrt.
