Tako naložbe v hipotekarne obveznice, ki so jih izdale ameriške finančne institucije in ki so bile uporabljene za financiranje dobro zavarovanih posojil, kot tudi posojil posojilojemalcem z nizko boniteto, niso bile le domena ameriških finančnih institucij. Vendar število posojilojemalcev, ki niso bili več sposobni odplačevati svojih posojil, ni bilo dovolj veliko, da bi to lahko povzročilo krizo današnjih razsežnosti. Finančni sistem je doživel polom zaradi številnih izvedenih finančnih instrumentov, ki so bili v enormnih zneskih izdani na podlagi hipotekarnih obveznic. Tako je bilo veliko premoženja, danega v zavarovanje, vrednega manj kot papir, na katerem so bili natisnjeni.
Nemčija bi doživela polom, če ne bi FED, ameriška centralna banka, od leta 2008 ponujala pomoči njenim glavnim bankam. Za razvite države velja, da ko finančni sistem doživi polom, sledi v zelo kratkem času polom države. Ob začetku krize in po polomu Lehman Brothers je prevladalo spoznanje, da je zaradi izredne prepletenosti finančnih institucij ključnega pomena ohranitev stabilnosti finančnega sistema. Tako je FED leta 2008 uvedel politiko kvantitativnega popuščanja in ponudil več različnih instrumentov za ohranjanje finančne stabilnosti in likvidnosti finančnega sistema. Za vzdrževanje likvidnosti komercialnih zapisov, ki so jih izdajali podjetja in banke, je od konca leta 2008 namenil 738 milijard dolarjev. Svetovnim centralnim bankam je zagotovil kar za 10.057 milijard dolarjev dolarske likvidnosti. Poslovnim bankam pa je preko avkcij instrumenta TAF omogočil dostop do 3818 milijard dolarjev. To so le najpomembnejši instrumenti kvantitativnega popuščanja ameriškega FED.
Instrument TAF (Term Auction Facility) je bil izdan z namenom vzdrževanja stabilnosti in likvidnosti na medbančnem posojilnem trgu, to je trgu, na katerem si banke izposojajo likvidna sredstva druga od druge z ročnostjo en mesec ali več. Instrument je bil na razpolago od decembra 2007 do marca 2010. Prvotni instrument je zagotavljal 28-dnevna posojila, od avgusta 2008 pa 84-dnevna posojila.
Vendar ti instrumenti niso bili na razpolago le ameriškim poslovnim bankam. Po podatkih GAO (US Government Accoutability Office), torej ameriškega računskega sodišča, ki je izvedlo revizijo poslovanja ameriške centralne banke, so kar 537 milijard ameriških dolarjev pomoči prejele večje nemške banke (tabela). Med prvimi 25 finančnimi institucijami, ki so bile prejemnice pomoči, je kar sedem nemških bank, med prejemnicami pa so tudi ugledna imena, kot je Commerzbank ali Deutsche Bank. Pomoči so bile ogromne in če jih ne bi bilo, bi bile te banke v hudih težavah, če že ne bi bankrotirale. Posledice bi bile usodne ne le za Nemčijo, ampak za celotno Evropsko unijo.
Grčije ne moremo kar povprek kriviti
Nemške banke so od kumulativno razpoložljivih 3818 milijard ameriških dolarjev instrumenta TAF prejele 16 odstotkov razpoložljive vsote, iz naslova instrumenta CPFF (Commercial Paper Funding Facility), ki je bil izdan za vzdrževanje likvidnosti komercialnih zapisov v skupni višini 738 milijard dolarjev, pa 9 odstotkov razpoložljive vsote.
Od začetka krize v območju evra se veliko piše o težavah držav PIIGS, torej o težavah Portugalske, Irske, Italije, Grčije in Španije. Vendar vseh teh držav z vidika vzrokov za krizo ne moremo obravnavati enotno. Medtem ko ima Italija že dlje časa težave z višino državnega dolga, sta Irska in Španija veljali za državi z urejeno in uravnoteženo proračunsko politiko, za Grčijo pa velja splošna ugotovitev, da je svoje dolgove skrivala z različnimi računovodskimi in finančnimi mahinacijami. Vsekakor ni dvoma, da Grčija potrebuje obsežno reformo družbe in prerazporeditev bremena med posameznimi družbenimi skupinami, vendar je ne moremo kar povprek kriviti za krizo območja evra.
Glede na visoko izpostavljenost predvsem nemških in francoskih bank nekaterim obveznicam, kot so grške državne obveznice, se upravičeno postavlja vprašanje, koga je evrska skupina reševala z reševanjem Grčije: Grčijo ali njene upnike? Verjetno si nihče niti ne upa narediti korektne analize, saj bi pokazala, kakšno bi bilo lahko opustošenje v teh bankah, če njihove izpostavljenosti do Grčije ne bi reševala celotna evrska skupina. Ste morda kje zasledili, da smo evropski davkoplačevalci v reševanje Nemčije vložili vsaj toliko kot v reševanje Grčije? Evropska morala ignorira dejstvo, da neodgovornih posojilojemalcev ni brez neodgovornih posojilodajalcev in nemške banke so zadolženost Grčije sploh omogočile. Po podatkih Banke za mednarodne poravnave iz Basla so bile Grčija, Irska, Italija, Portugalska in Španija decembra 2009 dolžne nemškim bankam 704 milijarde evrov. To pa je znesek, ki mnogo presega celoten kapital nemških bank, kar pomeni, da so nemške banke posodile veliko več, kot so si lahko privoščile. Od takrat do konca leta 2011 so nemške banke iz teh držav potegnile 353 milijard evrov. Najbolj so se zmanjšale nemške naložbe v Španiji - za 91,9 milijarde evrov, na Irskem za 88,4 milijarde evrov, v Italiji za 55,7 milijarde evrov, v Grčiji pa za 31,6 milijarde evrov. Nemške terjatve do Grčije so konec junija 2011 znašale še 29,9 milijarde evrov, od tega so bile terjatve nemških bank do grške države 17,5 milijarde evrov. Za primerjavo: od 340 milijard evrov, kolikor jih je v obliki pomoči prejela Grčija, jih le 15 milijard prihaja iz Nemčije, preostali denar pa je iz Mednarodnega denarnega sklada in mehanizmov, ki jih je vzpostavila Evropska unija.
Kanclerka Angela Merkel nam navija ušesa
Evropska pomoč Grčiji in drugim evropskim državam je omogočila nemškim bankam, da so svoj denar prinesle domov, in to pravzaprav brez večjih stroškov. Tako pomoči ni dobila Grčija, ampak nemške banke in posredno nemški davkoplačevalci, ki bi morali v primeru reševanja nemških bank podpreti njihovo reševanje. Seveda hazardiranje nemških bank s posojili in nakupi vrednostnih papirjev plačilno omejeno sposobnih držav plačujemo tudi slovenski davkoplačevalci. Slovenskim finančnim institucijam je Grčija dolgovala okoli 60 milijonov evrov, naš prispevek v mehanizmu reševanja pa je nekajkratnik tega zneska.
Ne vem, ali je korektno od kanclerke Merklove, da nam Evropejcem vsem navija ušesa, potem ko smo ji pomagali priti čez vodo, ne da bi si zmočila noge. Je pa vsekakor pomenljivo dejstvo, da se je mnenje Nemčije iz pozivanja k reševanju evra skozi reševanje Grčije spremenilo v pomirljiv ton, ki se kaže v izjavi, da je evrska skupina bolje pripravljena na morebiten izstop Grčije iz območja evra, kot je bila.
Nemčija in njene banke so jo kljub neodgovornemu vlaganju v vrednostne papirje in posojila vlagateljem z dvomljivo sposobnostjo vračila za zdaj zelo poceni odnesle. Večino potencialnih težav so do zdaj rešili in reševali ameriški FED, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad in mehanizmi, ki jih je za stabiliziranje finančnega sistema vzpostavila Evropska unija. Po podatkih nemške Bundesbanke so bile države PIIG konec junija 2011 Nemčiji še vedno dolžne 399 milijard evrov. Morebiten razpad evrske skupine bi povzročil pritisk na dvig vlog varčevalcev oziroma "bank run", deloma se prihranki že zdaj selijo iz španskih bank v nemške banke, kar slabi ekonomije evropskih perifernih držav in bo posledično vplivalo tudi na nemško gospodarsko rast in izvoz. Ali torej skupne evropske obveznice res niso v interesu Nemčije? Dobra novica je, da bo Nemčija morala pristati na vse ukrepe za zagotovitev gospodarske rasti Evropske unije, ki jih je do zdaj zavračala, vprašanje pa je, kdaj bodo nemški voditelji spoznali, kaj je v dolgoročnem interesu Nemčije.
Robert Biček je izvršni direktor sektorja strateških naložb: infrastruktura, Agencija za upravljanje kapitalskih naložb RS. Prispevek odraža mnenje avtorja in ne mnenja AUKN.
