V svoji izrazni preciznosti je spominjala na zgodovinarja, ki pazi, da ne bi česa spregledal, sprevrgel ali v minljivo vnesel premočan subjektivni pogled. Emocije so jo v bistvu še najbolj izdale takrat, ko sem se dotaknila tiste njej pripisane izjave, ki kroži po številnih zapisih o njunem razhodu, češ da naj bi Titu po vojni, potem ko je umrla njegova ljubica Davorjanka Paunović-Zdenka in jo je v dolgem pismu nagovarjal, naj se ponovno vrne k njemu, zabrusila: "Dragi moj, Herta Haas pred moškim kleči samo enkrat!"

"Ste mu res tako odgovorili?" sem jo vprašala, okužena z zgodbicami, ki so ob Titovih ženskah vedno dobro cvetele.

"Ne!" je razburjeno dejala in mi začela pripovedovati, kaj je bilo zares res.

Kaj je bilo v njenem in njunem življenju resnično res, je šele mnogo let kasneje povedala tudi pred kamero, ki se je je (na mojo žalost) otepala vse življenje, dokler se ni tako rekoč pred smrtjo odprla znanki Miri Šuvar, partnerici Lordana Zafranovića, režiserja, scenarista in producenta trinajstih epizod dolgega dokumenta Tito - poslednji svedoci testamenta, ki smo ga nedavno gledali na HTV, jeseni pa ga bomo tudi na TVS.

Iz njene zgodbe, kot tudi iz zgodb drugih Titovih žena in spremljevalk, bi lahko nastala uspešna hollywoodska melodrama z nabojem, ki bi šel prek ravni Evite (Peron) - še posebej zato, ker so ženske, ki so mu bile blizu, trdne, zanimive, močne in posebne. Jovanka bo očitno odšla brez izpovedane resnice (intervjuje še vedno brezpogojno zavrača), Herta se je deloma odprla, Pelargonija in Davorjanka pa še katera bodo še naprej žlahtna tema baročnega in spektakularnega bohotenja imaginacije. Temu se ne more v celoti izogniti niti maratonski dokumentarni filmski zapis Lordana Zafranovića, ki je nastal iz več kot stopetdeseturnega filmskega pričevanja.

Četudi dokumentarni film ne "pljune nujno istini u oči", nam realne osebe jamčijo zanjo ne glede na to, da so njihove zgodbe logično precejene tudi skozi filtre, ki prepuščajo selekcionirane spomine.

Testament lovi zadnji vlak

Kot velja za montažo, kjer je - po eisensteinovsko rečeno - ščurek v velikem planu stokrat bolj udaren kot slon v oddaljenem posnetku, velja tudi za dokumentarna filmska pričevanja. Veliki plan, torej osebno izpoved, je dobro kombinirati s splošnim ali kar distančnim pogledom opazovalca. Izjavo pričevalcev preteklosti vedno spremlja neki emocionalni naboj, obarvan z intimnim videnjem, ki ga mnogokrat lahko ozemlji (ali pa ubije) zgodovinski kontekst. In prav umanjkani kontekst je tisti, ki je v Testamentu o Titu zanetil hud spor med režiserjem (in producentom) dokumentarne serije Lordanom Zafranovićem in koscenaristko, nosilko večine intervjujev Miro Šuvar.

V seriji nastopi več kot trideset zanimivih sogovornikov, večinoma takih, ki so bili izjemno trdno povezani s Titom. Lovi intimne spomine, osebna doživetja, interpretacije dogodkov in zajema emotivne asociativne pripovedi, ki ne morejo (pa tudi nočejo) ustvarjati neke objektivne zgodovinske resnice, kot jo lahko na primer strokovna literatura. Lahko pa z očmi, zadregami, žarom, barvo glasu in z izčrpnim arhivskim gradivom ustvarja vzporedno in dopolnilno vedenje in videnje Titove ere - vse od njegovega prihoda na oblast do zdrsa z nje.

Kot da Zafranović lovi zadnji vlak še živečih Titovih pričevalcev, prijateljev, soborcev, politikov, diplomatov, umetnikov… in jih brez večjih dramaturgij zlepi v kontekst - kar mu sedaj tudi prek sodišča očita začetna partnerica projekta Mira Šuvar. Če pustimo ob strani njun spor, pa tudi upor intervjuvanih, spornost glede avtorskih pravic, nezadovoljstvo s honorarjem, očitke Mire Šuvar, da jo je Lordan "izdal" s spremembo koncepta in neumestitvijo sogovornikov v širši zgodovinski kontekst (odsotnost offov in navajanj pojasnjevalnih dejstev), in če pustimo ob strani tudi Lordanov zagovor, kjer se sklicuje na avtorsko svobodo, se velja vprašati, kaj je v tej seriji dodana vrednost k vsemu že videnemu in napisanemu o Titu.

Nesporno je to Herta.

Brez Herte bi bil zgolj še en film več

Pa ne le zato, ker je Herta pred kamero stopila prvič, temveč predvsem zato, ker nam je razkrila svojo osebno širino, pokončnost, lojalnost z razlogom, načelnost, moč časa, ki ga je sooblikovala, spoštljivost do njunega intimnega razmerja, in ker je s porcelanastimi drobci gradila celoto, ne da bi se ob tem razbili.

Le enkrat se je okrušila; na koncu dolge izpovedi se kot na psihoanalitični seansi vpraša: "Mogoče pa idealiziram to zvezo? Mogoče pa le ni bilo vse tako lepo? Spomni se vendarle, da te je nekoč razočaral."

In da ne bo pomote: njunega razmerja ne idealizira in mladostne zveze tudi ne mitologizira. A prizna udarec ob izgubi, ki ga mehča z racionalnimi razlagami, razumevanjem, odpuščanjem itd. ("Nisem se mogla osvoboditi njegove vojne prijateljice… Rekel mi je: ti si 'zlopamtilo', osvobodi se tega… A nisem mogla drugače…").

A četudi je v pripovedi in pri vzpostavljanju distance uspešna, na neki način celo hladna, toplote ne more potlačiti ob obujanju obdobja, ko je bilo njuno razmerje še v nastajanju, spoznavanju in dotikanju. In ki ga ni še ogrožala vojna, pa tudi ne njegova funkcija. Tako ne spregleda toplih podrobnosti: na primer Titovega vprašanja, kaj namerava potem, ko bo končala študij. Na njen odgovor, da računa na službo v Mariboru, natančno citira njegov odziv, da odslej ne bo brez njega naredila nobenega koraka več.

Herta, gospa iz jekla in porcelana, razpira pred nami neke vrste vohunsko-ljubezenski roman, ko se dva - včasih ne da bi sploh prav vedela drug za drugega - srečujeta na tajnih misijah na različnih koncih sveta, v parkih, hotelih, v situacijah, ko se pretvarjata, da se ne poznata, ko spreminjata identiteto in zunanjo podobo itd. Goreče zavezana idejam. V konspirativnem duhu. V stalnih preizkušnjah, ali bosta kos sebi in nevarnemu, takrat še predvojnemu času.

"Mama me je gledala, kako sem srečna, in rekla, naj uživam, dokler lahko," gre enkrat Herta v pripovedi nekoliko dlje od pričakovanega. V izražanju je kultivirana, koncizna in popolnoma spoštljiva do Tita - a ne na način slepe lojalnosti, temveč na način nekakšnega racionalnega discipliniranja spomina. Tako filmski kot tudi najin pogovor se je zaključil z istimi besedami: "Ločila naju je vojna! Brez vojne bi bilo morda vse drugače."

V bistvu ju je odporniško gibanje združilo in hkrati razdružilo. A dvomim, da bi Titova ambiciozna, posestniška in osvajalsko kraljevska narava v drugačnih, torej nevojnih okoliščinah dopustila trajnost njunega razmerja. Natančna, kot je bila, je zato dejala: "Mogoče... mogoče bi bilo brez vojne drugače."

Njeno pripoved zaznamuje le eno sovraštvo: sovraštvo do vojne (po najinem pogovoru sodeč tudi sovraštvo do takratnih političnih razmer v Srbiji). Sicer nikjer nobene sence dvoma ali želje po maščevanju. Herta je sicer znala pokazati s prstom na Titovega najtesnejšega sodelavca Steva Krajačića, ki naj bi posredno botroval njeni aretaciji in po Davorjankini smrti tudi "inštaliral" Jovanko Broz. A ta Hertin namig je bil skrajno diskreten.

Hertin filmski intervju nedvomno zapolnjuje kakšno še neizpisano dejstvo iz Titovega življenja, hkrati pa se bolj kot kdaj prej samodejno odpira vznemirljivo vprašanje: bi bila Titova pot, če bi ostal s Herto, drugačna? Bi Herta s svojimi liberalno-socialno-komunističnimi načeli dopuščala razraščanje Titovih manir po vojni, s katerimi je zanikal to, k čemur je prisegal še pred in tudi med vojno?

Ženska s principi

Ko sta se srečala, je Herta pripadala skupini mladih zagrebških levičarjev. Bila je ljubka študentka Visoke komercialne šole, ekonomistka. Titu je odpirala vrata za stike z intelektualnimi krogi (v katerih se je gibal na primer Vladimir Velebit, ki je po vojni naredil veliko kariero v ženevskem Mednarodnem denarnem skladu) in z njihovo pomočjo je zanetil nekaj odmevnih stavk (na primer v kragujevški ladjedelnici in v Trbovljah).

Herta Haas se je rodila leta 1914 v Slovenski Bistrici, v KPJ je vstopila že leta 1936. Bila je inteligentna, predana partiji in je zanjo opravljala zahtevna kurirska in druga ilegalna dela. Bila je poliglotka, borka, po vojni zaposlena na hrvaškem ministrstvu za industrijo in sekretarka vlade FLRJ. Titova spremljevalka je bila vse od leta 1938, leta 1940 sta se (naj bi se) poročila, intimno razšla leta 1941, dokončno pa leta 1943. Imela sta sina Miša, ki v dokumentarcu nastopa z njej podobno zmernostjo, toleranco in spoštovanjem. Umrla je pred dobrima dvema letoma v Beogradu, kjer si je po vojni ustvarila družino. Pokopali so jo v ozkem družinskem krogu, brez pompa - tako kot je tudi živela - na pobreškem pokopališču v Mariboru.

Za žensko, ki je izšla iz razgledanega meščanskega okolja, in za Tita, ki je izhajal iz kmečko-proletarske družine, je simptomatična in povedna zgodba, ki jo v dokumentarcu omenja Herta: ko je Tito dobil honorar za prevod zgodovine ruske KP iz ruščine, si je kupil velik zlat prstan, viden kasneje na številnih posnetkih, saj ga je vedno nosil. Hotel ga je kupiti tudi njej, a ga ni hotela, saj je bahavo zlato zavračala. Kompromisno je pristala na platinastega (ki ga kasneje omenja v zaporu, ko je delala samomor). Bedarija, boste rekli. Toda njun odnos je temeljil prav na tem vzorcu: uveljavljala je svoje principe, hkrati pa ni pohodila njegovih.

S Starim, kot ga je klicala, se je prvič srečala leta 1937 v Parizu, takratnem sedežu Kominterne. Bilo je v času Svetovne razstave, ko je Leni Riefenstahl dobila zlato medaljo za dokumentarni film Triumf volje, Pablo Picasso pa je razstavil Guernico - bizarno in kontroverzno, pač. Tja je prišla kot kurirka s ponarejenim potnim listom za španske borce.

Bila je pri prijateljicah, ki sta pretipkavali njegove čez dan napisane tekste. Prvi pogled nanj ji ni pustil kakšnega večjega vtisa, pravi. Imela je občutek, da gre za nekoga, ki troši partijski denar za neprave stvari, saj je bil zelo elegantno oblečen. Pazi se ga, si je rekla. Dekleta je povabil na koncert Rdeče armade, ki je bil krasen in ji je jemal dih, sploh v kombinaciji z občinstvom, kjer so bili v glavnem ruski delavci, emigranti in levičarji. Na kavi, na kateri sta se tisti večer zaklepetala do prihoda zadnjega metroja, ga je natančneje analizirala in videla, komentira, da so njegova oblačila povsem običajna in da je eleganca nekako vgrajena vanj. Skratka, njegov videz je "ponotranjila" in ga s tem sprejela. Motilo jo je tudi, da kadi drago moravo namesto cenene save. A tudi to je kasneje analizirala rekoč, da to nekako pritiče njegovi funkciji.

Skratka, kljub temu da je izhajala iz meščanske, zavedne in kultivirane družine s pedigrejem ("doma smo uporabljali srebrni pribor in pri tem sem vztrajala, ko sva v Zagrebu živela skupaj, četudi je bilo vse drugo zelo skromno"), so jo pri Titu motile stvari, ki so prej spadale k meščanski kot delavski tradiciji. A jih je znala kmalu racionalno opravičiti. Tako razloži, da je bila njegova urejena pojavnost potrebna kot kamuflaža, potovanja v boljših in komfortnejših pogojih so bila manj sumljiva, njen raztrgan kovček je bil na prehodu meje sumljiv, njegov nobel pa ne, itd.

In res, tista ilegalna leta so potekala kot v vohunskih filmih. Zamenjava identitete (Tito jih je imel najmanj trideset), skrivalnice, spreminjanje zunanjosti, barvanje las, ponarejeni dokumenti, orient ekspres, prevare iz vohunske literature, bondovske zvitosti. Zato je bilo tudi njuno razmerje polno konspirativnih situacij, ki bi jih lahko našli v filmskih zgodbah. Z njim se je na primer srečevala na kurirskih misijah v tujini, ne da bi vedela, da bo naletela nanj - kar je nedvomno ustvarjalo dodaten suspenz, ki je podžigal razmerje. V tem razmerju ni večjih ločnic med njeno politično aktivnostjo in zaljubljenostjo, nedvomno pa so zgodbe precej avanturistične, na primer tista o švercanju partijske resolucije iz Istanbula, ki je preživela carino v Hertinem kovčku, natančneje v embalaži zobne paste, zavita v prezervativ.

Zid objektivne in potopisniške drže ji pade ob spominih na, kot pravi, najlepše trenutke v njunem skupnem življenju: en dan, ki sta ga imela v Parizu le zase. Pogovarjala sta se od jutra do večera in se sprehajala po parku, ki se ga tako natančno spominja, da ve, kako so bila pristrižena drevesa.

Odhod Starega tik pred porodom

Herta v svoji izpovedi slika Tita v luči, ki se kasneje ni usedla v našo zavest. Ko sta pred vojno živela v majhni zagrebški garsonjeri, v kateri se je končno počutil varnega, je cele dneve pisal, pisal in pisal, pravi Herta. In ogromno bral. "To je bil človek, ki ni končal šol, a je imel visoko izobrazbo," pripoveduje Herta. Že prej v zaporu je bral svetovno literaturo, filozofska dela, na primer Feuerbacha, našteva Herta, ki se spominja, da je študijsko gradivo za njene izpite - še posebej s področja diplomacije - prebiral z večjim zanimanjem kot ona sama. Tudi v pričevanju drugih nastopajočih mrgoli zgodb, v katerih kovinar preseneča z izbornim poznavanjem (ruske) literature, filma in teatra. Znana je prigoda iz zgodnjih sedemdesetih, ko je v kijevski operi spravil v solze Brežnjeva, ki je med odmorom vstal in začel recitirati pesem, posvečeno nekemu ubitemu ruskemu diplomatu. Tito je nepričakovano vstal in prevzel štafeto z brezhibno dvajsetminutno recitacijo Puškina v ruščini. Loža je osupnila. Tudi ob ogledu šesturnega filma Vojna in mir sta se dopolnjevala. Sicer je dogodivščin, povezanih s Titovo naklonjenostjo filmu, ogromno - večina so povzete v dokumentarnem filmu Cinema Komunisto Mile Turajlić (2010), pa tudi v Povečavi Tito in film. Vojna in mi (1995), kjer so njegovi dobavitelji filmskih kopij jamrali, da jih je spregledal vsakič, ko so mu hoteli predvajati že davno viden film.

Drobtinice zgodb o Starem, ki jih omenja Herta, nam posredno ustvarjajo podobo o njej - o njeni odločnosti, borbenosti (za partijo se je opredelila, preden sta se spoznala) in zmožnosti reči ne. Hkrati se je v njunem odnosu znala prilagajati na način, ko ni spodbijala, a tudi ne popolnoma sprejemala njegove volje. Droben primer: ko ji je predlagal, da bi morala imeti vzdevek, češ da je ime Herta nevarno (kot kurirki na relaciji Pariz-Zagreb so ji pripisovali sodelovanje z gestapom), je predlagal, da bi bila Micika. To je takoj zavrnila, češ da je bilo "vsaki drugi pomočnici, ki so delale pri njih doma in so prišle z vasi, ime Micka". Ob tem njenem energičnem nasprotovanju, ki je nedvomno koreninilo v njenem meščanskem pedigreju, se je Tito zresnil in dejal, da je to najlepše ime, ker so tako rekli njegovi mami (Mariji). "Takoj mi je postalo nerodno in sem pristala na vzdevek" (ki ga v bistvu nihče ni zares uporabljal).

"Oče je pravo doštudiral v Gradcu, v Maribor je prišel verjetno leta 1906 in tam odprl odvetniško pisarno," beremo v zadnjem Hertinem zapisu za esperantsko društvo, ki je nastal 2. marca 2010, tri dni pred njeno smrtjo. "Čeprav je bil nemškega rodu, je bil prvi odvetnik, ki je na sodišču svoje stranke, Slovence, zastopal v slovenskem jeziku. Slovensko se je naučil sam, ko je bil še šolar. V esperantsko društvo je zelo hitro vključil tudi mojo mater, Prisko Haas, rojeno Schindler. Mati je maturirala leta 1909 na nemškem učiteljišču v Mariboru. Dve leti je delala kot učiteljica na podeželskih šolah na avstrijskem Štajerskem," piše Herta, ki so ji tovariši pogosto očitali malomeščanstvo.

Zapisi o njunem razhodu leta 1941, ko je Tito odšel v Beograd, visoko noseča Herta pa je ostala v Zagrebu, so bolj ali manj poznani. Iz Zagreba je Tito v naglici odpotoval konec maja 1941, dan preden so zaprli mejo med NDH in Srbijo. Detajl, ki ga razkrije v dokumentarcu, je za zgodovinarje najbrž nepomemben, zanimiv pa je za razumevanje Hertine osebnosti, pa tudi ljubezni znotraj partijskega reda. Ko je Tito izvedel, da bodo Nemci napadli Sovjetsko zvezo - v kar Stalin ni verjel, pripoveduje -, je hotel takoj odpotovati v Beograd. Herta ga je prvotno prosila, da bi pot odložil za nekaj dni in počakal na rojstvo otroka. Pojasnil ji je, da bodo čez nekaj dni, torej 24. maja, zaprli mejo in da bo pot potem otežena, če že ne nemogoča. "Razumela sem situacijo," pravi. "Tisti dan sva bila skupaj do šestih zvečer, ko je šel na vlak." Na postaji, kamor ga je spremljala, so se začeli popadki, ki jih je Staremu zatajila zato, da ga ne bi potisnila v dvome in možnost, da bi potovanje preložil. Vse dokler ni odpotoval, se je pretvarjala, da ni z njo nič narobe. Mišo se je rodil 24. maja 1941. Na začetku je z njim stanovala v Zagrebu in se, kot pripoveduje, iz knjig učila, kako ravnati z otrokom.

Kasneje so dali Miša na varno k neki železničarski družini na Sotlo.

Neuspešen samomor

Na varno oziroma na užiško osvobojeno ozemlje naj bi šla tudi Herta, za kar je bil zadolžen Stevo Krajačić. Umik ni uspel zaradi Krleževe žene, ki je dobila angino. Tako v dokumentarcu kot v najinem pogovoru je namreč Herta še najbolj precizno opisovala prav dogodke, ki so jo pripeljali v zapor. Odhod so torej preložili, kar je bilo zanjo usodno. V pripovedi Herta - zanimivo - le blago namigne, da vendarle ni bilo prav, da je bila angina gospe Krleža tako "pomembna", medtem ko se je bila sama pripravljena ločiti od sina.

Takoj zatem so jo aretirali ustaši. O izdaji v dokumentarcu ni večjih poudarkov. Njen opis bivanja v zaporu, mučenja in ubijanja zapornic je bil pretresljiv že takrat, ko mi je o tem govorila. Ker je vedela, da jo čaka mučenje ali pa streljanje, in ker se je bala, da bi ob mučenju morda izdala podatke o partijski organizaciji in o arhivu CK KPJ, je poskušala narediti samomor, ki pa je zaradi krhkega noža in naključnega prihoda komisije Rdečega križa spodletel. Po naključju je tudi niso ustrelili, saj kamion, ki bi moral priti po skupino desetih zapornic, nad katerimi naj bi se ustaši maščevali zaradi proge, ki so jo minirali partizani, ni prišel.

Kasneje jo je prišel iskat njej najbližji kolega Vlado Velebit, saj se je Tito dogovoril, da jo zamenjajo za nemške ujetnike. Iz ustaškega koncentracijskega taborišča je odšla na osvobojeno slovensko ozemlje.

Herta pripoveduje, da je bilo kasneje (na Žabjaku) prvo srečanje s Titom hladno, a to je pripisala predvsem dejstvu, da nista bila sama. V Jajcu, kamor je leta 1943 prišla z I. L. Ribarjem, je Titu povedala, da se namerava vrniti v Slovenijo, ker se čuti odvečno, nad čimer ni bil navdušen, češ da med njima ni sprememb. Seveda so bile, in Herta je to dobro vedela. Po prvem dnevu zasedanja Avnoja v Jajcu je slovenska delegacija odšla, Herta pa je še nihala. Po dvomih ostati ali oditi in njunem pogovoru, ki je rezultiral v Titovi privolitvi, da odide, je dohitela Slovence in za vedno končala njuno razmerje. S ponosom je očitno obvladala oziroma zatrla čustva.

Če prisluhnemo pripovedi drugih pričevalk v Testamentu, še posebej Vandi Novosel ali Jari Ribnikar, prepoznamo očitno razliko med Davorjanko in Herto. Davorjanko predstavijo kot fatalno odvisnico od Tita in histeričarko, ki ni bila pretirano priljubljena. Nedvoumno je bila njuna zveza strastna, polna ljubosumja in nekontroliranih izpadov, ki so celo nevarno ogrožali vrhovni štab. Bala se je zanj in ga ščitila kot zvest pes in s tem destabilizirala strateške odločitve štaba. Ko jo je enkrat v Drvarju Tito izključil iz bivaka, je jokala in z glavo razbijala ob pečino. "Veš, kaj potrebuješ?" je dejal Tito. "Kroglo v čelo." Davorjanka mu je dala pištolo, rekoč: "Tu imaš, ustreli me!" Prepir, ki ni bil osamljen, se je končal z objemom.

Hertina slovensko-germansko-židovska narava tovrstnih scen ne bi nikoli dovolila. Strast, čustva, želje je potisnila ali podrejala razumu, ponosu in vednosti, da je v vojni in ne na počitnicah. Vanda Novosel pravi, da je Titu zamerila, ko je videla pri njem večjo posteljo, kot je bilo zanj potrebno. "Tukaj se ženijo, drugje pa ženske ubijajo in mučijo," komentira neasketsko obnašanje v času največjih bitk.

Herta ni mogla spregledati dejstva, da jo je Stari nadomestil z drugo. Po vojni in po Davorjankini smrti, ko jo je zaprosil, da se vrne, ga je zavrnila, rekoč, da prek določenih stvari enostavno ne more. "Razšla sva se v času, ko sva se oba še ljubila," pravi v Testamentu.

Umrla je trideset let po njegovi smrti.