Pri nas smo o kitajščini še do nedavnega govorili zgolj znotraj fraz o nerazumevanju nekoga, dandanes pa se vse več posameznikov nagiba k misli, da je predvsem zaradi ekonomskih kazalcev to jezik naše prihodnosti. Tako z vseh strani, različnih institucij, staršev pa tudi samih otrok, dežujejo pobude, da bi se kitajščina kot drugi izbirni jezik poučevala v osnovnih in srednjih šolah, že v vrtcih pa bi se kulturo te daljne dežele spoznavalo skozi igro in pesem.

"Gremo v korak s časom"

Ciril Horjak, čigar otrok obiskuje Osnovno šolo Ledina, se je kot oče zavezal, da bo poskušal poiskati ponudnike, ki bi otrokom omogočili učenje mandarinščine, najbolj razširjenega kitajskega narečja, saj meni, da se v prihodnje v tem jeziku ne bo "obratovalo" le na ekonomskem trgu, ampak reševalo tudi politične, družbene in ekološke probleme. Zato bi moral biti dostopen vsem slovenskim učencem in dijakom, ne le elitam. "Mandarinščine se ni smiselno učiti zgolj zato, da bi lahko sklepali posle za cenejše plastične igrače, temveč bo ta jezik v prihodnje igral pomembno vlogo pri iskanju rešitev na globalni ravni. Njena uvedba v šole je po mojem mnenju investicija, ki se nam bo izjemno obrestovala," je prepričan.

Osnovna šola Vič poleg Osnovne šole Trnovo in Gimnazije Jožeta Plečnika tvori trikotnik, kjer se je kitajščino že doslej poučevalo kot interesno dejavnost. Ravnateljica viške šole Ana Vehar na vprašanje, zakaj se je odločila za uvedbo tega krožka, z rahlo ogorčenim tonom odgovori: "Ja, zakaj? Ker gremo v korak s časom. Če bo globalizacija še naprej potekala tako naglo, je vprašanje, ali ne bomo kitajščine govorili tudi zasebno in ne le na ekonomskem prizorišču." Krožek, v katerem se učenci spoznavajo z osnovami jezika in kulturo, za zdaj obiskuje le šest učencev, a je šola že pripravljena, da bo lahko kitajščino kmalu uvedla tudi kot izbirni predmet.

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport potrjujejo, da je učni načrt za izbirni predmet kitajščine strokovni svet za splošno izobraževanje sprejel decembra lani, marca letos pa je bila objavljena odredba o spremembi izobraževalnega programa za osnovne šole, ki predvideva, da se bo kitajščina na meniju izbirnih predmetov znašla v šolskem letu 2013/14, če se bo našlo dovolj učencev in seveda učiteljev, ki bi jo lahko poučevali. Že v prihodnjem šolskem letu pa se bodo v sodelovanju s Konfucijskim inštitutom začele ponekod oblikovati tako imenovane konfucijske učilnice, v katerih naj bi ob spremstvu slovenskih učiteljev poučevali pedagogi prostovoljci iz Kitajske.

Učni načrt za predmet kitajščine kot drugega tujega jezika v osnovnih šolah je že oblikovan. Njegova soavtorica, dr. Saša Istenič, zaposlena na oddelku za azijske in afriške študije Filozofske fakultete, razkriva, da ta vsebuje poučevanje kitajskih pismenk, fonetičnih, slovničnih in strukturnih posebnosti kitajskega jezika ter spoznavanje kulture in načina življenja preko raznovrstnih sociokulturnih vsebin. Opozarja pa, da se "učenje kitajščine močno razlikuje od učenja drugih indoevropskih jezikov, saj poleg slovnične strukture zajema učenje latinične transkripcije pinjina, obvladovanje zapisa pismenk ter navsezadnje samega pomena posamezne pismenke". Svojevrsten zalogaj pa je tudi branje, saj med drugim zahteva poznavanje ustreznih tonov.

Jezik kot izhodišče

Pristojno ministrstvo se je za jezikovni prestop na vzhodno stran poloble odločilo zaradi pobud nekaterih šol in navsezadnje mednarodnih listin, ki spodbujajo krepitev večjezičnosti v šolskih sistemih. Toda na idejni sprožilec sta prva pritisnila katedra za sinologijo že omenjenega oddelka Filozofske fakultete in Konfucijski inštitut. Direktorica slednjega, mag. Danijela Voljč, pojasni, da se je zanimanje za kitajščino v zadnjih letih pri nas izjemno namnožilo. Pogosto prejema klice ravnateljev, učiteljev ali celo staršev, ki si želijo uvedbe tega jezika v šole, tečaji za študente in zaposlene pa so vse večkrat zapolnjeni do zadnjega mesta. Tudi predmet How to do Business with China (Kako poslovati s kitajskim trgom), ki se izvaja na ljubljanski Ekonomski fakulteti, je v lanskem letu privabil devet slušateljev, medtem ko se je v letošnjem letu zapolnilo vseh 40 mest. "Počasi se bomo morali začeti zavedati, da je kitajščina eden izmed svetovnih jezikov in ne nekakšen eksotični bavbav za posebneže," svojo misel pristavi še dr. Mitja Saje, namestnik predstojnice oddelka za azijske in afriške študije na Filozofski fakulteti.

Voljčeva zagotavlja, da bolj ko spoznavamo kitajsko kulturo in jezik, bolj se ruši mit o njeni zastrašujočnosti. V marsikateri zahodni državi so že opravili ta miselni preskok. Kitajščine se denimo pospešeno učijo v ZDA, Angliji, Italiji, na Švedskem so lani napovedali, da se bo ta v naslednjem desetletju naselila v vse osnovne šole. Po raziskavah iz leta 2010 je poučevanje tega jezika v Ameriki ponujalo okoli 1600 javnih in zasebnih šol, število šol, v katerih poučujejo kitajščino, pa naglo narašča. Kitajščina se je tako v ZDA že prebila na drugo mesto med tujimi jeziki, ki se jih Američani najpogosteje učijo, takoj za španščino, iz ozadja pa se že prebija tudi portugalščina.

Med 216 slovenskimi podjetji, ki izvažajo na največji azijski, po nekaterih podatkih celo najobsežnejši svetovni trg, in 19 podjetji, ki so tam že oblikovala svoje poslovne baze, se mnoga še vedno oklepajo konservativne logike in raje najamejo prevajalce iz angleščine kot pa sinologe, vendar si v tem primeru lahko sama na pot postavijo kulturno barikado. Seveda je dobro poznati kulturo vsake dežele, s katero poslujemo, toda Danijela Voljč pojasni, da so Kitajci še posebej občutljivi, ko gre za njihovo tradicijo in navade, zato je pri njih pomemben denimo že način rokovanja. "Pri nas je navada, da takoj ko se spoznamo, preidemo na posel, medtem ko oni prvo srečanje dojemajo šele kot nekakšen spoznavni sestanek, saj je izjemno pomembno, da si najprej pridobiš njihovo zaupanje. Šele ko vidijo, da si iskren in pošten, običajno steče posel." Most do vseh kulturnih posebnosti Kitajske pa si je moč zgraditi prav z jezikom. "Ko se začnete učiti kitajščine, se ne začnete učiti le jezika, ampak se približate tudi načinu njihovega razmišljanja, ki je nekoliko drugačen od zahodnjaškega," je jasna direktorica Konfucijskega inštituta.

Miselne in kulturne blokade

Gorenje je eno izmed podjetij, ki poslovanja z azijsko velesilo ne prepuščajo naključjem, zato ima v svojem predstavništvu na Kitajskem zaposlene tri sinologe, med katerimi vsak pokriva svoje področje. Andy Miklav, direktor Gorenjevega predstavništva v Šanghaju, priznava, da so kitajski partnerji v zadnjih letih izvrstno osvojili angleščino, vendar so starejši kadri, ki povečini zasedajo vrhovne položaje in torej sprejemajo pomembne odločitev, še vedno zadržani do angleškega jezika. Poleg tega je v poslu izjemnega pomena, da je povedano pravilno interpretirano v naš jezik. "Kitajščina je polna insinuacij in dovtipov, zato Kitajci nikoli stvari ne povedo neposredno ali rečejo, da nečesa ne razumejo, temveč uberejo samosvoj način, ki ga je treba znati razvozlati, kar pa je še bolj zahtevno, če se vmeša tretji jezik, kot denimo angleščina," razlaga Miklav. Vendar pristavi, da je zaposlovanje sinologov na drugi strani tudi nekoliko problematično, saj je njihova izobrazba vezana predvsem na slovnico in književnost, medtem ko posel zahteva tudi poznavanje ekonomije ali tehničnih zadev. Zato je prepričan, da bi se podjetja pogosteje odločala za zaposlitev sinologov, če bi ti posedovali vsaj osnovno vedenje na omenjenih področjih.

Na zavodu za zaposlovanje je bilo največ prostih mest za sinologe odprtih leta 2006, nato pa je že tako skromno povpraševanje začelo upadati. Se pa delodajalci, ki povprašujejo po tem profilu, uvrščajo v zelo različne dejavnosti. Če bi se kitajščina udomačila v šolah, bi se seveda razprlo precejšnje število delovnih mest.

Seveda strokovnjaki poudarjajo, da se kitajščine ni mogoče naučiti čez noč, vendar jo kot zapleten jezik obravnavamo predvsem zaradi miselnih in kulturnih blokad. Lingvist David Crystal, med drugim tudi avtor Enciklopedije angleškega jezika, opozarja, da angleščina ni postala globalni jezik zaradi posebnih strukturnih lastnosti ali obsežnega besedišča, temveč zaradi ekonomske in vojaške moči naroda, ki jo je govoril. Med 17. in 20. stoletjem se je razmahnila zaradi kolonializma, po drugi svetovni vojni pa si je status globalnega jezika priborila zaradi gospodarske pa tudi znanstvene in popkulturne dominacije ZDA. Ne gre torej pričakovati, da bo kitajščina med tujimi jeziki na Zahodu angleščino kar izrinila s prestola, saj je ta tako rekoč jezik okolja večine evropskih držav, a nikakor ne moremo ravnodušno ignorirati njene moči.