Za prvi maj, praznik dela in delovnega ljudstva, pregledujemo velike uspehe, ki jih je zvezano s prav tako velikimi napori, doseglo delovno ljudstvo v prvomajskem tekmovanju.
Ljudska pravica, 1. maja 1947
Tako pred petinšestdesetimi leti. Ko naj bi ljudje, ki si ne prizadevajo za večji dobiček ali višjo plačo, po Leninu vseeno potrebovali delovno motivacijo in jo našli v tekmovalnosti kot spodbudi za večjo produktivnost in s tem hitrejšo pot v idealno komunistično družbo. Danes pa predlagani intervencijski zakon med drugim predvideva ukinitev dveh prazničnih in dela prostih dni, 2. maja in 2. januarja, kar praznike oziroma dela proste dni vzpostavlja predvsem kot nasprotje dela in produktivnosti. A že antropolog Bronislaw Malinowski je na začetku 20. stoletja ugotavljal, da javno razkazovanje delovnih rezultatov, denimo tudi ob praznikih, rabi kot pomemben, čeprav ne edini oziroma zadostni spodbujevalec delovne uspešnosti. Da delo, prazniki in tekmovalnost ali produktivnost torej niso ločeni ali si celo nasprotni. Že približno enako dolgo, kot so znane raziskave Malinowskega, je v družboslovju znano tudi, da so vsakokratni državni prazniki vedno predvsem izbor, ki izpostavlja sočasne družbeno-politične vrednote vladajoče elite - tokrat torej izbor, ki nas skuša usmerjati stran od "reliktov" socializma in umeščati čim bližje Zahodu. Časovno, družbeno in kulturno spremenljiv in raznolik pa ni le izbor praznikov, ampak je tudi njihovo število odvisno od spremenljivega družbenega pogleda na razmerje med prazniki, delom in delovno tekmovalnostjo ter z njo povezano produktivnostjo. Tako v kapitalističnih kot socialističnih družbah naj bi bila produktivnost ljudem nekaj zunanjega in vsiljenega, a v okviru omenjenih družbenih sistemov tudi različno interpretiranega: ali kot pot k idealni družbi ali pa kot način samouresničevanja in zadovoljevanja posameznikovih potreb. A ne glede na to, da naj bi bila cilja teh poti različna, ju v okviru obeh družbenih sistemov potrjujejo in za ljudi ohranjajo kot smiselna med drugim tudi prazniki. Če se torej primerjalno s sodobnim dogajanjem zazremo v preteklost, postane očitno, da prazniki sploh v letih centralnoplanskega gospodarjenja in administrativnega, v Jugoslaviji pa kasneje tudi samoupravnega socializma niso bili videni kot nasprotje dela, ampak bolj kot eden od načinov motiviranja in strukturiranja delovnega časa, kot ideološko priročen mobilizator širjenja predstave o tekmovalnem načinu različnih oblik dela, pa tudi kot del širšega procesa delovnega discipliniranja in modernizacije družbe.Stahanovstvo, Sirotanović in udarniške značkeV času izgrajevanja nove države se je Jugoslavija tudi v pojmovanju in odnosu do dela vse do leta 1948 naslonila na sovjetske vzore in od tam prevzela stahanovsko gibanje. Gibanje za večjo delovno uspešnost je bilo poimenovano po rudarju Alekseju Stahanovu, ki naj bi v manj kot šestih urah izkopal 102 toni rude in s tem dvanajstkrat presegel delovno normo. Kot je narekoval kasnejši odmik od države vzornice, naj bi bosanski rudar Alija Sirotanović, upodobljen na bankovcu za 20.000 din, rekord Stahanova presegel. A bistveno je, da je takšno posebej organizirano (večkratno) merjenje in preseganje norme in doseženih rekordov v okviru proizvodnega procesa predstavljalo le eno od oblik splošnejše delavske tekmovalnosti med kolektivi, skupinami (npr. tovarn), izmenami, delovnimi enotami, brigadami ali posamezniki, ki so tekmovali za naziv, plaketo, pehar, zastavico ali kakšno drugo nagrado. Skorajda ni bilo kategorije, v kateri se ne bi dalo tekmovati, in podobno skorajda ni bilo družbene skupine, ki si ne bi mogla tekmovalno prizadevati za doseganje in preseganje svoje družbeno pripisane vloge: delavci in delovni kolektivi so tekmovali v večji delovni uspešnosti, varčevanju, številu izumov in zmanjševanju stroškov, kulturno-prosvetne skupine v pestrosti in številnosti izvedenega kulturnega programa, šolarji v učnem uspehu in razvoju družbeno-političnih organizacij, udeleženci predvojaške vzgoje v obvladovanju vojaških veščin in podobno. Že od prvih povojnih let pa je bila takšna tekmovalnost, ki je zajemala najrazličnejša področja dela, močno povezana tudi z najrazličnejšimi državnimi in ideološkimi prazniki ali obletnicami. Leta 1946 je takrat osrednja sindikalna organizacija, Enotna strokovna zveza delavcev in nameščencev Jugoslavije, denimo določila, da naj bi delovni kolektivi vsako leto ob 1. maju, tj. prazniku dela in dnevu republike, poročali o svojih delovnotekmovalnih uspehih. Delovno leto je bilo namreč razdeljeno na dve polovici, čas polletnega prvomajskega in polletnega novembrskega tekmovanja, ki pa sta glede na zastavljeni delovni plan, "osnovni" (trimesečni ali mesečni) ali "operativni" (deset-, pet- ali enodnevni), lahko trajali tudi manj časa. Po priporočilih glavnega odbora Enotnih sindikatov Jugoslavije leta 1947 naj bi ob zaključku majskih in novembrskih tekmovanj delovni kolektivi organizirali komemoracije, delovne uspehe pa so s plakati, parolami, kioski in drugimi vizualnimi uprizoritvami prikazovali tudi na številnih prvomajskih paradah. Po letu 1946 so z vzpostavitvijo sistema delovnih norm tekmovanja postajala vse bolj načrtna, videna kot "borba" in kvantitativno izjemno natančno ovrednotena, o čemer danes pričajo preštevilna tekmovalna poročila po slovenskih arhivih. Sestavni del praznovanj državnih praznikov je bilo do leta 1949 tudi nagrajevanje in podeljevanje častnih nazivov, denimo udarnik, racionalizator, inovator-izumitelj. Zakon o častnih naslovih delovnih ljudi iz leta 1948 je kriterije za dosego nazivov znižal in s tem število razglasitev pomnožil, te pa zato niso potekale več zgolj ob državnih praznikih. Čeprav so bili poleg simbolne in medijske pozornosti delovno najuspešnejši posamezniki deležni tudi povsem materialnih koristi - udarniki do leta 1949 denimo denarne nagrade, dodatne preskrbe z živili, obleko, obutvijo, kurjavo in drugimi življenjskimi potrebščinami, takojšnjega zdravstvenega pregleda in sprejema v bolnišnicah, pa tudi posebnih udarniških kart, ki so preprečevale čakanje v vrstah -, kar je med drugim učinkovalo ravno nasprotno ideološki ideji o enakopravnosti vseh, pa so bile javno izpostavljane predvsem tiste nagrajenčeve sposobnosti, ki so prispevale ne k individualni, ampak skupinski koristi. Če je delovna tekmovalnost po eni strani torej spodbujala najrazličnejša področja dela in ustvarjanja za "skupno dobro", je po drugi utrjevala novonastajajoči praznični sistem, obenem pa je bila tudi eden od načinov praznovanja. Niso torej le prazniki omejevali in določali tekmovalnosti, ampak je veljalo tudi obratno, saj so tudi praznike ljudje dostikrat praznovali predvsem tekmovalno. Ali kot je zapisal neki poročevalec Ljudske pravice ob Titovem rojstnem dnevu leta 1947: kaj je lahko lepša rojstnodnevna čestitka kot nov rekord v prekoračenju norme oziroma delovno proslavljanje praznika? Tekmovalnost zaradi tekmovalnostiProti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja je množično udarniško delo v proizvodnji tako zaradi odmika od sovjetskega vzora, še bolj pa zaradi uvajanja tržnega gospodarjenja večinoma zamrlo, a v obliki (mladinskih) delovnih akcij se je delovna tekmovalnost v Jugoslaviji ohranila skoraj vse do njenega konca. Ob odkriti tekmovalnosti z Zahodom, ki jo je z geslom "Doseči in preseči Zahod" sploh po letu 1961 sprožil Nikita Hruščov, pa naj bi se v nadaljnjih desetletjih po srbskem antropologu Ivanu Kovačeviću razvijala tudi specifično jugoslovanska oblika tekmovalnosti, "tekmovalnost zaradi tekmovalnosti same". Z relativno zgodnjo vzpostavitvijo trga naj bi Jugoslavija namreč spoznavala polkapitalistično tekmovalnost, ki se je med drugim odražala tudi v množični kulturi: delovna tekmovanja so prerasla v delavske (športne) igre, razmahnili so se (denimo glasbeni) festivali, nagrajevanje je postalo redni del praznovanj. Videti je, da so bili častni nazivi zgolj uvod v razmah prazničnih odlikovanj od sredine petdesetih let naprej, in če naštejem zgolj nekatera najbolj izpostavljena, ob tem pa izpustim številna strokovna priznanja in vse zlate ure, podarjene v zahvalo za trajnejšo delovno pripadnost ali ob upokojitvi delavca, si seznam sledi nekako tako: od leta 1952 so vsako leto ob dnevu OF podeljevali odlikovanje OF, v letih od 1966 do 1989 so ob dnevu republike podeljevali nagrado Avnoj, leta 1966 je bila ustanovljena nagrada vstaje slovenskega naroda, leto kasneje nagrada 4. julij, ki so jo podeljevali ob dnevu borca, na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa so ob 1. maju začeli podeljevati tudi zlati in srebrni, kasneje pa še bronasti znak sindikatov SZDL Slovenije. Del "tekmovalnosti zaradi tekmovalnosti" je po Kovačeviću preživel spremembo družbenega sistema in meja nekdanje države ter se prenesel tudi v postsocialistično sodobnost njenih naslednic. Avtor je raziskoval predvsem "gastronomske tradicijade", tekmovanja denimo za najboljšo salamo in klobaso, ki so v zadnjih dvajsetih letih preplavila tudi sodobno Slovenijo in katerih "tekmovalne rezultate" lahko še danes okušamo in spodbujamo tudi ob različnih praznikih. Podoba, da je neproduktivnost premočrtno povezana z najrazličnejšimi prazničnimi odpustki prejšnjega sistema, se zato zdi dokaj kratkovidna in ozka. Prazniki ne le da dajejo delu vsaj simbolni pomen, ki ga je resda težko namazati na kruh, zadovoljujejo tudi potrebe po družabnosti in socializaciji. In v časih protekcionističnega, torej tudi sodobnega gospodarjenja se praznike že vsaj od razsvetljenskih prizadevanj Marije Terezije naprej zato lahko preplete tudi s tekmovalnimi in nagrajevalnimi načini spodbujanja raznolike "ljudske ustvarjalnosti" in s tem gospodarskega razvoja - pa čeprav v delovnem praznovanju ali v tekmovanju v varčevanju -, a v vsakem primeru s spodbujanjem in ne odvzemanjem. Sicer se delo iz pravice spremeni v privilegij, za katerega smo lahko hvaležni, da ga sploh imamo, ne glede na to, ali kak praznik obstaja ali ne. Dr. Mateja Habinc je docentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.ako pred petinšestdesetimi leti. Ko naj bi ljudje, ki si ne prizadevajo za večji dobiček ali višjo plačo, po Leninu vseeno potrebovali delovno motivacijo in jo našli v tekmovalnosti kot spodbudi za večjo produktivnost in s tem hitrejšo pot v idealno komunistično družbo. Danes pa predlagani intervencijski zakon med drugim predvideva ukinitev dveh prazničnih in dela prostih dni, 2. maja in 2. januarja, kar praznike oziroma dela proste dni vzpostavlja predvsem kot nasprotje dela in produktivnosti. A že antropolog Bronislaw Malinowski je na začetku 20. stoletja ugotavljal, da javno razkazovanje delovnih rezultatov, denimo tudi ob praznikih, rabi kot pomemben, čeprav ne edini oziroma zadostni spodbujevalec delovne uspešnosti. Da delo, prazniki in tekmovalnost ali produktivnost torej niso ločeni ali si celo nasprotni.
Že približno enako dolgo, kot so znane raziskave Malinowskega, je v družboslovju znano tudi, da so vsakokratni državni prazniki vedno predvsem izbor, ki izpostavlja sočasne družbeno-politične vrednote vladajoče elite - tokrat torej izbor, ki nas skuša usmerjati stran od "reliktov" socializma in umeščati čim bližje Zahodu. Časovno, družbeno in kulturno spremenljiv in raznolik pa ni le izbor praznikov, ampak je tudi njihovo število odvisno od spremenljivega družbenega pogleda na razmerje med prazniki, delom in delovno tekmovalnostjo ter z njo povezano produktivnostjo. Tako v kapitalističnih kot socialističnih družbah naj bi bila produktivnost ljudem nekaj zunanjega in vsiljenega, a v okviru omenjenih družbenih sistemov tudi različno interpretiranega: ali kot pot k idealni družbi ali pa kot način samouresničevanja in zadovoljevanja posameznikovih potreb. A ne glede na to, da naj bi bila cilja teh poti različna, ju v okviru obeh družbenih sistemov potrjujejo in za ljudi ohranjajo kot smiselna med drugim tudi prazniki. Če se torej primerjalno s sodobnim dogajanjem zazremo v preteklost, postane očitno, da prazniki sploh v letih centralnoplanskega gospodarjenja in administrativnega, v Jugoslaviji pa kasneje tudi samoupravnega socializma niso bili videni kot nasprotje dela, ampak bolj kot eden od načinov motiviranja in strukturiranja delovnega časa, kot ideološko priročen mobilizator širjenja predstave o tekmovalnem načinu različnih oblik dela, pa tudi kot del širšega procesa delovnega discipliniranja in modernizacije družbe.
Stahanovstvo, Sirotanović in udarniške značke
V času izgrajevanja nove države se je Jugoslavija tudi v pojmovanju in odnosu do dela vse do leta 1948 naslonila na sovjetske vzore in od tam prevzela stahanovsko gibanje. Gibanje za večjo delovno uspešnost je bilo poimenovano po rudarju Alekseju Stahanovu, ki naj bi v manj kot šestih urah izkopal 102 toni rude in s tem dvanajstkrat presegel delovno normo. Kot je narekoval kasnejši odmik od države vzornice, naj bi bosanski rudar Alija Sirotanović, upodobljen na bankovcu za 20.000 din, rekord Stahanova presegel. A bistveno je, da je takšno posebej organizirano (večkratno) merjenje in preseganje norme in doseženih rekordov v okviru proizvodnega procesa predstavljalo le eno od oblik splošnejše delavske tekmovalnosti med kolektivi, skupinami (npr. tovarn), izmenami, delovnimi enotami, brigadami ali posamezniki, ki so tekmovali za naziv, plaketo, pehar, zastavico ali kakšno drugo nagrado. Skorajda ni bilo kategorije, v kateri se ne bi dalo tekmovati, in podobno skorajda ni bilo družbene skupine, ki si ne bi mogla tekmovalno prizadevati za doseganje in preseganje svoje družbeno pripisane vloge: delavci in delovni kolektivi so tekmovali v večji delovni uspešnosti, varčevanju, številu izumov in zmanjševanju stroškov, kulturno-prosvetne skupine v pestrosti in številnosti izvedenega kulturnega programa, šolarji v učnem uspehu in razvoju družbeno-političnih organizacij, udeleženci predvojaške vzgoje v obvladovanju vojaških veščin in podobno.
Že od prvih povojnih let pa je bila takšna tekmovalnost, ki je zajemala najrazličnejša področja dela, močno povezana tudi z najrazličnejšimi državnimi in ideološkimi prazniki ali obletnicami. Leta 1946 je takrat osrednja sindikalna organizacija, Enotna strokovna zveza delavcev in nameščencev Jugoslavije, denimo določila, da naj bi delovni kolektivi vsako leto ob 1. maju, tj. prazniku dela in dnevu republike, poročali o svojih delovnotekmovalnih uspehih. Delovno leto je bilo namreč razdeljeno na dve polovici, čas polletnega prvomajskega in polletnega novembrskega tekmovanja, ki pa sta glede na zastavljeni delovni plan, "osnovni" (trimesečni ali mesečni) ali "operativni" (deset-, pet- ali enodnevni), lahko trajali tudi manj časa. Po priporočilih glavnega odbora Enotnih sindikatov Jugoslavije leta 1947 naj bi ob zaključku majskih in novembrskih tekmovanj delovni kolektivi organizirali komemoracije, delovne uspehe pa so s plakati, parolami, kioski in drugimi vizualnimi uprizoritvami prikazovali tudi na številnih prvomajskih paradah. Po letu 1946 so z vzpostavitvijo sistema delovnih norm tekmovanja postajala vse bolj načrtna, videna kot "borba" in kvantitativno izjemno natančno ovrednotena, o čemer danes pričajo preštevilna tekmovalna poročila po slovenskih arhivih. Sestavni del praznovanj državnih praznikov je bilo do leta 1949 tudi nagrajevanje in podeljevanje častnih nazivov, denimo udarnik, racionalizator, inovator-izumitelj. Zakon o častnih naslovih delovnih ljudi iz leta 1948 je kriterije za dosego nazivov znižal in s tem število razglasitev pomnožil, te pa zato niso potekale več zgolj ob državnih praznikih. Čeprav so bili poleg simbolne in medijske pozornosti delovno najuspešnejši posamezniki deležni tudi povsem materialnih koristi - udarniki do leta 1949 denimo denarne nagrade, dodatne preskrbe z živili, obleko, obutvijo, kurjavo in drugimi življenjskimi potrebščinami, takojšnjega zdravstvenega pregleda in sprejema v bolnišnicah, pa tudi posebnih udarniških kart, ki so preprečevale čakanje v vrstah -, kar je med drugim učinkovalo ravno nasprotno ideološki ideji o enakopravnosti vseh, pa so bile javno izpostavljane predvsem tiste nagrajenčeve sposobnosti, ki so prispevale ne k individualni, ampak skupinski koristi. Če je delovna tekmovalnost po eni strani torej spodbujala najrazličnejša področja dela in ustvarjanja za "skupno dobro", je po drugi utrjevala novonastajajoči praznični sistem, obenem pa je bila tudi eden od načinov praznovanja. Niso torej le prazniki omejevali in določali tekmovalnosti, ampak je veljalo tudi obratno, saj so tudi praznike ljudje dostikrat praznovali predvsem tekmovalno. Ali kot je zapisal neki poročevalec Ljudske pravice ob Titovem rojstnem dnevu leta 1947: kaj je lahko lepša rojstnodnevna čestitka kot nov rekord v prekoračenju norme oziroma delovno proslavljanje praznika?
Tekmovalnost zaradi tekmovalnosti
Proti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja je množično udarniško delo v proizvodnji tako zaradi odmika od sovjetskega vzora, še bolj pa zaradi uvajanja tržnega gospodarjenja večinoma zamrlo, a v obliki (mladinskih) delovnih akcij se je delovna tekmovalnost v Jugoslaviji ohranila skoraj vse do njenega konca. Ob odkriti tekmovalnosti z Zahodom, ki jo je z geslom "Doseči in preseči Zahod" sploh po letu 1961 sprožil Nikita Hruščov, pa naj bi se v nadaljnjih desetletjih po srbskem antropologu Ivanu Kovačeviću razvijala tudi specifično jugoslovanska oblika tekmovalnosti, "tekmovalnost zaradi tekmovalnosti same". Z relativno zgodnjo vzpostavitvijo trga naj bi Jugoslavija namreč spoznavala polkapitalistično tekmovalnost, ki se je med drugim odražala tudi v množični kulturi: delovna tekmovanja so prerasla v delavske (športne) igre, razmahnili so se (denimo glasbeni) festivali, nagrajevanje je postalo redni del praznovanj. Videti je, da so bili častni nazivi zgolj uvod v razmah prazničnih odlikovanj od sredine petdesetih let naprej, in če naštejem zgolj nekatera najbolj izpostavljena, ob tem pa izpustim številna strokovna priznanja in vse zlate ure, podarjene v zahvalo za trajnejšo delovno pripadnost ali ob upokojitvi delavca, si seznam sledi nekako tako: od leta 1952 so vsako leto ob dnevu OF podeljevali odlikovanje OF, v letih od 1966 do 1989 so ob dnevu republike podeljevali nagrado Avnoj, leta 1966 je bila ustanovljena nagrada vstaje slovenskega naroda, leto kasneje nagrada 4. julij, ki so jo podeljevali ob dnevu borca, na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa so ob 1. maju začeli podeljevati tudi zlati in srebrni, kasneje pa še bronasti znak sindikatov SZDL Slovenije.
Del "tekmovalnosti zaradi tekmovalnosti" je po Kovačeviću preživel spremembo družbenega sistema in meja nekdanje države ter se prenesel tudi v postsocialistično sodobnost njenih naslednic. Avtor je raziskoval predvsem "gastronomske tradicijade", tekmovanja denimo za najboljšo salamo in klobaso, ki so v zadnjih dvajsetih letih preplavila tudi sodobno Slovenijo in katerih "tekmovalne rezultate" lahko še danes okušamo in spodbujamo tudi ob različnih praznikih. Podoba, da je neproduktivnost premočrtno povezana z najrazličnejšimi prazničnimi odpustki prejšnjega sistema, se zato zdi dokaj kratkovidna in ozka. Prazniki ne le da dajejo delu vsaj simbolni pomen, ki ga je resda težko namazati na kruh, zadovoljujejo tudi potrebe po družabnosti in socializaciji. In v časih protekcionističnega, torej tudi sodobnega gospodarjenja se praznike že vsaj od razsvetljenskih prizadevanj Marije Terezije naprej zato lahko preplete tudi s tekmovalnimi in nagrajevalnimi načini spodbujanja raznolike "ljudske ustvarjalnosti" in s tem gospodarskega razvoja - pa čeprav v delovnem praznovanju ali v tekmovanju v varčevanju -, a v vsakem primeru s spodbujanjem in ne odvzemanjem. Sicer se delo iz pravice spremeni v privilegij, za katerega smo lahko hvaležni, da ga sploh imamo, ne glede na to, ali kak praznik obstaja ali ne.
Dr. Mateja Habinc je docentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
