Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

dr. Darij Zadnikar filozof

Temeljna značilnost fašizma je vedno gospostvo normalnosti

Dr. Darij Zadnikar je filozof, učitelj, prostovoljec, aktivist, predavatelj na ljubljanski pedagoški fakulteti in bivši dolgoletni urednik Časopisa za kritiko znanosti. Je nepoboljšljiv skeptik in neusmiljen analitik novega krasnega sveta, ki se nam je v vsej svoji veličini odprl po osamosvojitvi.

(Foto: Jaka Adamič)

Kljub temu, da imamo včasih občutek zacementiranosti in brezizhodnosti, pravi Darij Zadnikar, je družba na srečo vedno polna nekih razpok, erozij in možnosti svobode. Med drugim sva se pogovarjala tudi o tem, ali imamo v Sloveniji danes sploh še politično levico, o vzponu alterglobalističnih gibanj in o pasteh postmodernega fašizma.

Mineva dvajset let od prvih demokratičnih volitev. Kako se spominjate tistega obdobja?

Gotovo so bile te volitve pomembna prelomnica, a ima dogodek kot vsak družbeni fenomen dve plati. Ena plat je demokracija, ki so si jo ljudje nedvomno želeli, druga plat pa se danes kaže v množici razočaranih ljudi. To skepso smo pred dvajsetimi leti, ko je bil čas prežet z evforijo, morda slutili pri svojih starih starših, pa je nismo čisto dobro razumeli. Njihov dvom je izviral iz njihove izkušnje Avstro-Ogrske in stare Jugoslavije, kjer so strankarski voditelji skrbeli predvsem za svoj žep in se brez misli na ljudi šli spektakel večnega prerekanja.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bila motor demokratizacije družbe pogosto opevana civilnodružbena gibanja, katerih mnogi akterji so se iz nadzornikov oblasti v devetdesetih prelevili v njene funkcionarje ali vsaj piarovce. Kdaj so se vam razblinile iluzije o tako imenovani civilni družbi?

Takrat so bile ključne tri struje. Desna struja se je formirala okrog pisateljev in je šla potem v Demos, druga so bili liberalni komunisti, zbrani okrog Milana Kučana, tretja struja pa so bila civilnodružbena gibanja. Zrasel sem ob rock'n'rollu in študentskih gibanjih, zato mi je bila ta najbliže. Morda smo jo tudi zato začeli reflektirati dokaj pozno, šele v drugi polovici devetdesetih let. Gledati sem začel nazaj in ugotavljati, kaj se je sploh zgodilo: restavracija kapitalizma, vzhodnoevropski model tranzicije, razraščanje nacionalizma, ksenofobije, poslabšanje položaja mnogih skupin z družbene margine. Med ljudmi se je začelo prebujati spoznanje, da kapitalizem ni sistem, v katerem bodo vsi obogateli, in da je daleč od krasnega novega sveta.

Vas je presenetilo, da so nekateri akterji tako imenovane civilne družbe po osamosvojitvi zasedli pozicije moči?

Niti ne. To se je videlo že prej. Marsikatere od teh civilnodružbenih organizacij, med njimi tudi Odbor za človekove pravice, so temeljile na ljudeh, ki so bili neke vrste liderji in za katere se je vedelo, da bodo hoteli več. Zato ni bilo nič čudnega, da so številni zasedli pozicije moči. Se je pa pozneje zgodila še ena problematična zadeva. Civilnodružbene pobude so se spremenile v nevladne organizacije, ki jih je sponzorirala fundacija Soros. Nevladne organizacije naj bi bile kritična instanca družbe, zato je nedopustno, da jih financira neki kapitalist, pa naj bo še tako humanitaren. Takšno financiranje je vedno povezano z določeno stopnjo samocenzure. Poleg tega so mnoge postale odvisne od državne podpore, pri čemer je bilo denimo skrajno bizarno, da so bile tiste, ki naj bi delovale na področju zaščite človekovih pravic, pogosto finančno odvisne od ministrstva za notranje zadeve. Zato so bile pogosto samo neki demokratičen okrasek včasih zelo totalitarnih postopkov. Ne gre pa tega posploševati, med nevladnimi organizacijami je kar nekaj takih, ki so si uspele izboriti avtonomen status.

Takratno civilno družbo so prežemale ideje liberalizma, svobode, človekovih pravic, enakih možnosti za vse. Beseda liberalen je imela neki pozitivni naboj, ki ga je, se bojim, do danes izgubila. Na koncu je namreč od vsega skupaj ostal predvsem okus po neoliberalnem kapitalizmu.

Civilna družba se je takrat navezala na liberalizem v politično-filozofskem in ne ekonomskem pomenu te besede, kot ga poznamo danes. Liberalizem je prevladal, ker se je komunizem razvijal v izrazito antiliberalni tradiciji in se v Vzhodni Evropi nacepil na avstro-ogrske in caristične birokratske tradicije močne kontrole posameznikov, intelektualcev, cenzure in tako naprej. Kljub temu so glavni akterji takratne civilne družbe verjeli v neko tretjo pot, ki bi vodila tako mimo socializma kot tudi mimo zahodnega tipa kapitalizma, vendar niso bili sposobni vzpostaviti nobene realne alternative in so tako pripomogli k uveljavitvi tranzicijskega vzhodnoevropskega modela, ki nam ga je narekoval Zahod. Zato ni čudno, da imajo mnogi od teh ljudi, ki danes formirajo tako imenovano pahorjansko levico, še danes prazne glave in nobene vizije.

Kaj je tako čarobnega na osemdesetih letih, da je po njih toliko nostalgije? Za nekatere, ki so bili takrat del civilnodružbenih gibanj, se zdi, da bi se najraje kar vrnili v tisti čas. Pogrešajo mladost ali izgubljene iluzije?

Po pravici povedano, ne vem, ker se z njimi ne družim. Nostalgija je zagotovo povezana z zanimivim in znanim fenomenom, da postanejo totalitarne družbe v zadnji fazi svojega razkroja nekakšno gnojilo vsesplošne kreativnosti, od družbene, kulturne, politične do socialne. Mogoče imajo ljudje nostalgijo po teh kreativnih energijah, ki jih današnji sistem strogo nadzoruje preko svojih ne zgolj ideoloških mehanizmov, temveč tudi preko mehanizmov financiranja, ozkega pojmovanja, kaj je javno dobro, in predvsem preko komercializacije.

Sami ste eden tistih, ki ste do danes ostali zvesti svojim mladostnim prepričanjem in načelom. Imate občutek, da vas imajo vaši kolegi iz osemdesetih, ki danes nosijo kravate, za neresne sanjače?

Ne vem in me niti ne zanima.

Ostali ste levičar v tistem žlahtnem pomenu besede.

Ker nikoli nisem imel neke želje po karieri, ki bi bila vezana na visoke položaje. Nikoli me ni zanimalo vodenje in obvladovanje ljudi, prav tako nikoli nisem imel nekih pretiranih finančnih motivacij. Teh potreb pač nimam, ker imam drug mentalni profil oziroma druge prioritete v življenju. Ne bi pa rekel, da ta drža določa pojem levice, kamor bi se zelo pogojno všteval.

Medtem ko se je tako imenovana civilna družba v devetdesetih razblinila, ste sami postali del novih družbenih gibanj, ki jim danes pravimo alterglobalistična in ki se borijo predvsem za dostojno življenje vseh izkoriščanih. Kako se je politična levica odzvala na nova gibanja?

Težko posplošim, odvisno od situacije. Je pa res, da se je večkrat odzvala zelo represivno. Pri tem mislim predvsem na ravnanja ministrstva za notranje zadeve. O tem, kako je delovala politična levica devetdesetih, jasno govori tudi izbris, ki je zame zločin etničnega čiščenja, zato mislim, da bo moral zanj slejkoprej nekdo kazensko odgovarjati. Zagrešila ga je administracija levice, medtem ko na njem v bistvu že ves čas profitira desnica.

Zato se bo treba končno vprašati, kaj v današnjem političnem prostoru sploh pomeni pojem levica. Med levico in desnico naj bi po definiciji obstajale neke doktrinarne razlike v temeljnih vprašanjih, kot so, kaj je družba, kaj je država, kaj je življenje, kaj sta morala, etika, kakšne so prioritete. Če izhajamo iz tega, vidimo, da je današnja politična levica brez vsebine in se niti ne trudi, da bi odgovorila na ta osnovna vprašanja, temveč kar povprek prevzema neki shematični politični liberalizem. Ker nima odgovorov, zapolnjuje to svojo izpraznjenost (po nareku desnice) s Kulturkampfom, bojem o kultnih zadevah. Na koncu tako postanejo najpomembnejša vprašanja, kdo je za partizane in kdo za domobrance. Ne rečem, zgodovinsko in v smislu nekega formiranja politične zavesti je te reči treba predelati, niso pa to topike.

Ali torej sploh imamo levico? Ima politična stran, ki se razglaša za levo, še kaj skupnega z vrednotami levice?

Levice v smislu političnega delovanja na tej ravni ni. Ker so vse politične stranke, če pogledamo njihovo realno vizijo družbe in ekonomije, tako rekoč povsem enake. Vsi so natomilitaristi, vsi so friedmanovci, vsi podpirajo washingtonski konsenz, in kar je najbolj absurdno, levica pri nas je pogosto bolj desna od desnice. Ker nima vizije, je retrogradna, se pravi, da ji še najdlje seže pogled nazaj k nekim zastarelim socialdemokratskim agendam in obrambi socialnobirokratske države, vendar v našem primeru z neoliberalnimi reformami. Čista zmeda. Tudi sindikati, ki naj bi bili jedro levičarstva, so danes tako po formi kot vsebini povsem zastarele ustanove in delujejo pogosto kontralevičarsko. So nekakšne piramidalno organizirane tvorbe, kjer imamo anonimno članstvo, ki posluša svoje modre voditelje. Na kontralevičarstvo kažejo tudi njihove tematike, ki še vedno temeljijo na zaščiti klasičnega delavstva, zaposlenega za nedoločen čas. S tem dobesedno ignorirajo realnost. Danes vse več ljudi dela na prekaren način, za določen čas, prek različnih servisov in pogodb, imajo več služb in so popolnoma nezaščiteni. Te tematike sindikatov ne zanimajo. Potem je tu vprašanje pravic migrantov in njihovega napol suženjskega položaja...

Kaj je za vas prava levica?

Prava levica temelji na viziji, ki gre onkraj ideje države kot domnevno nevtralnega orodja, s katerim "od zgoraj" preoblikuješ družbo. Temelji na ideji avtonomije in horizontalnih, torej nehierarhičnih odnosov. Gre tudi za drug pogled na človeka, ki ni zgolj izoliran individuum, ampak človek, ki rekuperira skupnost, ki jo je razkrojil moderni kapitalizem. Prava levica ne pristaja na pedagogiko molka, ki vlada v naši družbi, ena njenih temeljnih vrednot pa je solidarnost in pogumno soočanje s sistemskimi patologijami, ki vodijo k nasilju in v končni instanci v vojno.

Ali lahko po vašem prava levica deluje samo onkraj politične oblasti kot neke vrste njena slaba vest?

Afirmativno lahko deluje samo zunaj ritualizirane politike, saj ji gre za grajenje mreže avtentičnih svetov, ko gre za kritiko, pa lahko v svojih intervencijah deluje tudi na tem terenu. Vendar vedno zunaj oblastnih struktur. Oblikuje se paralelna struktura, ki ne želi biti slaba vest nečemu, kar je po definiciji zlo.

Nekoč ste zapisali, da je biti aktivist pri nas težko, ker je zavest javnosti še vedno blokirana s paleokoncepti osemdesetih in klišeji korporativnih medijev.

To sem zapisal pred časom in danes ne drži več, ker je prišlo do menjave generacije. Danes je na tej sceni že toliko mladih ljudi, da je čisto vseeno, kaj si mislimo mi petdesetletniki. Imamo nove generacije aktivistov, nove emancipacijske projekte in mreže, ki delujejo na zelo različnih področjih.

Glede na to, da se v Evropi razraščajo nacionalizem, etnocentricem, ksenofobija, antisemitizem, se zdi, da prizadevanja te nove levice nimajo prav hudih učinkov. Kam so izginila vsa alterglobalistična gibanja, ki so še deset let nazaj z množičnimi manifestacijami opozarjala na prikrito krvoločnost neoliberalnih ekonomskih praks? Imeli smo Seattle, Washington, Prago, Nico, Genovo. Kakšna je vloga teh gibanj danes, ko je kriza neoliberalizem dokončno razkrinkala?

Ta gibanja so v sebi izredno heterogena, kar je njihova prednost in jo je treba ohranjati. Seveda pa mainstream in mediji od tega ne morejo živeti. Vedno morajo ustvarjati vodje in neke homogene bloke. Iz te potrebe je potem nastala ta spaka, pojem antiglobalizem. K temu so prispevale tudi velike manifestacije, ki ste jih omenili in ki so dale vtis, da gre za homogeno skupino. Treba pa je vedeti, da je na te manifestacije ali, če hočete, spektakle, prihajalo tisoče različnih skupin, ki so prispevale mavrično raznolikost svojih sporočil. Najbrž je bila to neka faza, ki je bila potrebna tudi zaradi tega, da smo se ovedeli, da obstajamo, da obstaja neka antikapitalistična zgodba v času, ko so nekateri razglašali konec zgodovine.

Kakšno družbeno vlogo imajo danes ta gibanja? Zdi se, kot da bi roza, beli in črni blok izgubili veter v jadrih.

Ta gibanja so definirala polja spopadov, bojev, prebojev iz tega krasnega novega sveta, vendar je njihov spektakel moral zvodeneti po enajstem septembru. V Genovi se je pokazalo, da bodo države uporabljale vse oblike nasilja, od ubojev do najbolj umazanih provokacij. Gibanja se še vedno ukvarjajo z vprašanji ekologije, miru, migrantov, človekovih pravic, korporacij, ekonomske globalizacije in tako naprej. So ves čas na fronti in se borijo za pravice, ki postanejo sčasoma splošno sprejete. Kot denimo istospolne poroke in posvojitve v Španiji. Gibanja delujejo lokalno, na mednarodni ravni pa se povezujejo v mreže, ki so zelo dejavne, četudi vladajočim medijem nezanimive.

Ta nova gibanja so vzniknila v drugi polovici devetdesetih let, po zapatistični vstaji v Lakandonskem pragozdu jugovzhodne Mehike, v času, ko nam je v tako imenovanem razvitem svetu v finančnem smislu šlo izjemno dobro. Mnogi zaradi tega takrat niso prav dobro dojeli vaših sporočil, poleg tega so si zapomnili predvsem divjanja črnega bloka (black bloc je najbolj znan po svojih črnih oblačilih in zamaskiranih obrazih), ki niso požela prav veliko simpatij.

S temi gibanji se je odprl prostor kritike neoliberalizma in kapitalizma, kar je bilo za tisti čas nekaj povsem novega in verjamem, da za marsikoga tudi nepredstavljivega. Tega diskurza takrat marsikdo ni razumel, danes pa je zaradi globalne gospodarske krize postal že skoraj del prevladujoče govorice.

Ko govorimo o črnem bloku, govorimo o nekem segmentu anarhističnega gibanja. To gibanje je med mladimi dobilo velik zalet predvsem zato, ker se za razliko od komunistične tradicije v svojem teoretskem izhodišču zavzema za antiavtoritarnost. Črni blok je dobil v Genovi velik črn madež, ker se je v njihove vrste vključil velik del policijskih provokatorjev, ki so napadali demonstrante. Ti policisti so bili nedavno v Italiji obsojeni na visoke zaporne kazni, seveda pa ta proces še zdaleč ni dobil takšnega medijskega odziva, kot takrat razdejanje "manifestantov".

Sami pravite, da je edino sprejemljivo gibanje za spremembe miroljubno gibanje. Toda včasih se zdi, da kažejo ta miroljubna gibanja na demokratičnost sistemov, proti katerim se borijo. Znana je denimo Berlusconijeva izjava ob protestih proti vojni v Iraku, ko je dejal, da prav ti protesti dokazujejo blagodati demokracije, ki jo kanijo z vojno vzpostaviti v Iraku. Po drugi strani vemo, da nasilje, kot ga je denimo izvajal črni blok, oblast samo še utrjuje. Do katere mere, če sploh, so nasilne manifestacije še sprejemljive?

Nasilja v svetu nasilja ne moremo a priori zavrniti. Treba pa je poudariti, da so se leva gibanja v zadnjih desetih letih uspela izogniti pastem terorizma, v katere so padla gibanja s konca šestdesetih let. Takšna oblika nasilja je neproduktivna. So pa denimo sprejemljive določene oblike simbolnega nasilja. Tu bom dal za primer Joséja Bovéja, enega od voditeljev francoskih kmetov, ki se je pred leti s svojim traktorjem zapeljal skozi okno McDonald'sa in je s tem dejanjem pokazal na svoje nestrinjanje. Pri tem ni bistven tisti konkretni McDonald's, ampak je bistvena provokacija, ki nas pripravi h konkretni refleksiji. Zato ne bi vsake akcije črnega bloka zavračal in demoniziral. Povsem legitimna so se mi zdela denimo tudi aktivistična rušenja centrov za zapiranje migrantov v Italiji, ki so bila še v fazi gradnje, saj gre za povsem nedopustne prakse držav. Tam za zidove taborišč zapirajo cele družine za nedoločen čas, ki so krive zgolj tega, da iščejo boljše življenje zase in za svoje otroke. Evropa se vse bolj zapira in preganja to legitimno željo, po drugi strani pa blebeta o medkulturnem dialogu, multikulturalizmu in toleranci.

Danes mnogi intelektualci razmišljajo o neki rekonstrukciji družbe, o novih poteh onkraj neoliberalne logike. Združujejo se v različne skupine, krožke, v katerih premišljujejo o sonaravnem razvoju, novih možnostih komunizma in tako naprej. Kaj menite o teh poskusih?

Poklic intelektualca je danes izgubil sokratovski smisel, ni več obad tistega debelega konja, ki mu pravimo država. Družba danes ne potrebuje več kritične instance, ker je menda idealna. In ker je idealna, prevzema bolonjsko reformo in spreminja univerze v poklicne tečaje, kjer področje kritičnega družboslovja in humanistike povsem odpade. To ne pomeni, da v prihodnje ne bomo več imeli kritičnih intelektualcev, ti bodo, vendar ne znotraj institucij univerze. Tudi zato je danes velik del intelektualcev prisiljen v spektakelsko nastopanje, v všečnost, berljivost, preprosto razumljivost. Zato se je velik del intelektualne produkcije obrnil stran od kantovsko-heglovske zapletenosti intelektualnega napora ter se usmeril v tako imenovane kulturne študije, ki so povečini všečne in hitro razumljive. Ne gre za to, da bi intelektualci uporabljali svojo načitanost za to, da od zgoraj tolmačijo, kaj se dogaja, naj izpeljejo logiko družbenih bojev raje tako, da so njihov del.

Kaj kot levičar in filozof menite o novih možnostih komunizma, ki so jih lani filozofi premišljevali v Londonu, letos pa naj bi menda temo nadaljevali?

Da se ideje komunizma na Zahodu še vedno dobro prodajajo, da je v tej presiti in zdolgočaseni srenji nekih mainstream intelektualcev komunizem nekaj, kar jih mogoče lahko nekoliko zbudi. Zanimivo je, da velik del teh intelektualcev nikoli posebej ne omenja uporov, socialnih novumov, ki se dogajajo v Latinski Ameriki. Slavoj Žižek, denimo, ki je bil neko obdobje v Argentini, niti na enem mestu ne omenja piqueterosov, njihovih radikalnih idej in njihove odprtosti za sodobno filozofijo.

So preveč radikalni in preveč lokalni?

Mislim, da so preprosto zunaj prevladujoče logike, so na robu. So socialni eksperiment in so preveč tvegani. Mainstream se z njimi ne more ukvarjati, ker potem ni več mainstream. Piqueterosi so urbano družbeno gibanje, ki so ga organizirali nezaposleni delavci, ki so skupaj s svojimi družinami zasedli območja, kjer si zidajo domove, organizirajo avtonomno produkcijo in šolanje ter zdravstveno skrb, ki odstopa od ustaljenih predstav, da so to področja, o katerih lahko sodijo le "strokovnjaki". V času gospodarskega zloma so z zasedbami komunikacijskega ožilja (piquete) blokirali pretok kapitala in izsiljevali koncesije za svoje avtonomne projekte. Skupaj s podobnimi avtonomnimi gibanji v Latinski Ameriki oblikujejo novo politično filozofijo.

V Evropi se desni populizem vse bolj brati z levim populizmom, sovražni govor postaja običajni modus politične komunikacije, med ljudmi deprivilegiranih slojev se razraščajo nacionalizem, rasizem in antisemitizem. V prenekaterih državah EU se dvigajo skrajne desnice. Berlusconi je spet slavil. Kam plujemo?

(nasmešek) Tega ne vem, so pa za takšno stanje vsekakor krivi mehanizmi oblasti. Pripadniki političnih in ekonomskih elit na ta način disciplinirajo množice, ki so pod vedno hujšim pritiskom želje po izcejanju dobička. Delo se intenzivira, vedno več je brezposelnih, povečuje se prekarizacija, ljudje so se v časih potrošniške zasvojenosti prezadolžili in so danes frustrirani... Na eni strani imamo zastonj suženjsko delovno silo, ki je zaradi svojega statusa pripravljena poprijeti za kakršnokoli delo, po drugi strani pa prevzema vlogo bavbava, ki nam bo vzel službo in delo. S to podobo migranta politika manipulira ljudi in iz njih dela drhal. Ti svoj gnev stresejo na tiste, ki so v še slabšem položaju, torej na migrante in tujce ali podobne izpostavljene skupine. Vse to je jasno kot beli dan in znano že iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Najbolj smešno pa je, da še vedno funkcionira. Ljudje imajo radi hierarhične strukture in običajno spoštujejo tistega, ki jih tlači, ter sovražijo tistega, ki ga tlačijo sami.

Sta kriva kratka pamet in spomin? Se ljudje res ničesar ne naučimo? Se mora zgodovina res vselej ponoviti kot farsa?

Ljudje še vedno nasedemo, ker živimo v iluziji, da patriarhata ni več. Seveda je, samo svoj obraz je spremenil. Več ko je med nami metroseksulanih moških, večja bo želja po močnem, mačističnem gospodarju. Zanimivo je, da danes te mačote voli predvsem katoliška desnica, čeravno, tako kot denimo Berlusconi, teptajo vse njihove temeljne vrednote. Podoben primer je bil Haider. Pokvarjen, nezvest, koruptiven. Kdo ga je volil? Katoliška desnica. Mnogi volilci se odločajo za svoje kandidate iz povsem iracionalnih vzgibov. Če vprašaš volilce Jelinčiča, zakaj so ga volili, bodo rekli, ker si upa povedati. Ja, za božjo voljo, zakaj si pa danes ne upaš govoriti? Kdo ti bo pa kaj storil, če boš povedal? Se ljudje sploh vprašajo? Ali pa volilci Pahorja rečejo, da so ga volili, ker je prijazen in ima lep nasmeh. Halo!? Ta iracionalnost se kaže tudi pri političnih temah, ki zaposlujejo "ljudstvo". To se hitro identificira s pozicijami politične moči in razpravlja o visoki politiki, zgodovinskih okoliščinah, južni meji, nič pa denimo ne ve o zanj pomembnejših temah, kot so reforma zdravstva, šolstva ali pokojninskega sistema.

So Berlusconi in podobni liki evropske politike v tem trenutku farsični liki ali grožnja demokraciji?

So realno nevarni liki politikov. Tudi Hitlerju so se sprva smejali. Samo poglejte, kakšno ostro migrantsko zakonodajo je desnica sprejela v Italiji. Preganja se lahko celo nasprotovanje tej politiki. To so realni učinki politik teh tako imenovanih klovnov. Položaj migranta je danes ena ključnih pozicij, s katere lahko razumemo delovanje sodobnih držav.

Nedavno ste zapisali, da se motimo, če fašizem vidimo le v vse številčnejših obritoglavcih in njihovih nacionalističnih izpadih. Kje vse se torej danes skriva novi fašizem?

Bojim se, da se fašizem v svojem jedru nikoli ni kazal zgolj kot to, kar so nas učili v šolah, torej kot neka pobesnela zver. Fašizem je urejen in praviloma lepega obraza, čeravno se nam zdi njegova estetika, ko gledamo nazaj, totalitarna. Temeljna značilnost fašizma je vedno gospostvo normalnosti. Fašizem nujno potrebuje pozitivno podobo, ker daje ljudem občutek, da vse regulira. Ni jih bilo malo med Primorci, ki so obdobje fašizma znali tudi pohvaliti, češ, bil je red, vlaki niso zamujali, dobili smo vodovod in ceste. Zlasti pa fašizem nujno potrebuje identifikacijo srednjega razreda in intelektualcev.

Ti se danes običajno radi identificirajo z vsemi temi silnimi evropskimi diskurzi o človekovih pravicah, enakih možnostih za vse, vključevanju, medkulturnem dialogu in tako naprej. Ta področja pogoltnejo ogromno denarja za simpozije, izobraževanje, dopolnilno izobraževanje ljudi, ki delajo z ranljivimi skupinami, in tako naprej. Toda nihče ne sme nikoli odpreti vprašanja zapiranja in kriminalizacije nedokumentiranih migracij. Redki so tisti, ki danes širijo ideologijo medkulturnega dialoga, pa so bili vsaj enkrat v postojnskem taborišču za tujce, vprašanje je, ali je kdo izmed teh, ki se ukvarjajo z integracijo romskih otrok, sploh kakšnega videl od blizu... Imamo mtvjevsko podobo kulturne tolerance, ki prekriva umazano stvarnost. Predvsem pa molk, ki omogoča vzpon sodobnega nacifašizma.

Kljub vsem tem programom se tudi pri nas povečujeta etnocentrizem in nestrpnost do tujcev.

Ker je vse skupaj navaden blef. Nenazadnje smo bili pred časom priča temu, da je veliko konferenco v Ljubljani o medkulturnem dialogu slavnostno odprl Janez Janša.

V čem je danes moč fašizma? V tem, da igra na prevladujoč sentiment in od ljudi, zazibanih v potrošniško lenobnost, ne zahteva nikakršnega miselnega napora?

Tako nekako. Refleksija zahteva neko tveganje, zahteva, da se upremo lastni lenobi, po drugi strani pa zahteva neki minimalen pogum. Razum je projekt, je naloga in ni samoumeven. Ljudje se raje odločijo za udobje. Nenazadnje živimo v kulturi udobja in varnosti. Seveda za vsem skupaj stoji ideologija potrošništva.

Lahko diskurz, ki smo ga v državnem zboru doživeli ob razpravi o družinskem zakoniku, označimo za fašističnega?

Diskurz o pravici istospolnih do posvojitev je bil totalni primitivizem, ki je celo močno pod nivojem diskurza novega fašizma. Veste, kaj je fašizem? To, da Slovence kot drhal naganjajo na referendume, kjer odločajo o pravicah in življenju drugih ljudi. To je škandalozno. In pri tem je problematično, če se vrnem k istospolnim družinam, da levica ne pokaže niti najmanjše želje, da bi shisterizirani javnosti jasno razložila, za kaj sploh gre. Da gre v prvi vrsti za pravno ureditev nečesa, kar že obstaja, da gre v prvi vrsti za pravno zaščito pravic otrok, ki že živijo v istospolnih skupnostih. In da so tu neke abstraktne posvojitve in podobe "idealne" heteroseksualne družine oziroma patriarhata popolnoma drugotnega pomena.

V nekem prispevku ste zapisali, da je politika izgubila svoj starodavni pomen usklajevanja skupnih zadev ter postala boj za oblast in prilaščanje skupnih dobrin. Niste edini, ki trdite, da je politika izgubila stik z moralo, da je postala arogantna in cinična. Toda ali ni ravno tovrstna zaskrbljenost voda na mlin tistim, ki kličejo po trdi roki?

Politika kot usklajevanje skupnih zadev je utopija, je ideal, pa vendar naj bi k temu težila. To, kar je danes pri nas politika, ni nobena politika, je le marketing in spektakel, ki se prekine na vsaka štiri leta, da spet volimo vsak svojega cirkusanta. Koga bomo izbrali? Nekoga, ki bo v tistih tridesetih sekundah na televiziji bolj nesramen, aroganten ali pa se bo samo lepo smehljal. Sam menim, da je treba graditi političnost na drugih temeljih in da je nujno treba k odločanju pripustiti več ljudi. Kaj je bilo na primer narobe s krajevnimi skupnostmi, kjer so ljudje soodločali o nekih konkretnih, povsem neideoloških zadevah? O otroških igriščih in zelenicah. Danes je politika ljudi povsem izrinila iz odločanja in jih degradirala na raven perverznih opazovalcev resničnostnega šova.

Trenutno stanje v državi se zdi nekoliko histerično. Eni histerizirajo o razpadu vrednot, drugi o potopu gospodarstva, tretji o bankrotu države, četrti o skorumpiranosti elit, peti že o čem. Kakšno vlogo bi v takšnih razmerah morala odigrati vladajoča politika?

Težko, da bi lahko odigrala kakšno drugo vlogo, kot jo že igra, saj takšna, kot je, ne more funkcionirati drugače kot spektakelsko. Sicer pa so vse te afere povsem neproduktivne. Na koncu se jih bodo ljudje, tako kot v Italiji, navadili, in jim bo čisto vseeno.

Torej po vašem to histeriziranje ne odpira vrat nekomu, za katerega ljudstvo meni, da bo vladal s trdo roko in napravil red?

Mislim, da ne, omenil sem že, da afere Berlusconiju ne škodijo. Ta odstotek ljudi, ki imajo preveč časa in pišejo po forumih, tu ni odločilen. Večini ljudi je vseeno in menim, da vse te afere Pahorju ne škodijo. Še najbolj si škodi sam. Škodi mu ta njegova blairovščina, ki razkriva, da nima nobene vizije, da funkcionira znotraj neke taktike piarja in zelo naučenega nastopaštva. Takšen pristop na koncu niti Blairu ni več kaj dosti koristil. Če bo levica padla, bo padla zato, ker nima vizije in ker ponuja neoliberalne rešitve tako kot vsi drugi. Zato se bodo ljudje tako kot v nemškem primeru poraza socialdemokracije vprašali, zakaj ne bi raje volili kar original namesto neke medle kopije.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.
Povezani članki
Premier Borut Pahor se je včeraj zelo razjezil; Izpolnjeni bodo vsi pogoji LDS Slovenija

Premier Borut Pahor se je včeraj zelo razjezil; Izpolnjeni bodo vsi pogoji LDS

Predsednik vlade Borut Pahor se je včeraj ukvarjal še z eno težavo - prvič se je namreč zgodilo, da so imeli na seji vlade zaradi odsotnosti večine ministrov težave s sklepčnostjo, kar naj bi premierja zelo razjezilo. Več »

Kresalova zaostruje, Golobič umirja: Pahor ne vidi razlogov za odhod LDS iz koalicije Lokalno

Kresalova zaostruje, Golobič umirja: Pahor ne vidi razlogov za odhod LDS iz koalicije

Nobena od zahtev LDS vsebinsko ni take narave, da se ne bi mogli dogovoriti, je na pogoje, ki mu jih je za svoj nadaljnji obstoj v koaliciji postavila LDS, včeraj odgovoril predsednik vlade Borut Pahor. Svet Liberalne demokracije je namreč premierju postavil tri zahteve, ki naj jih izpolni do... Več »

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

26 julij 2014 ob 0:00
Košarkarjev glas za otroke
26 julij 2014 ob 0:00
Zadnja večerja Abu Džamejev
26 julij 2014 ob 0:00
Sodišče v brezzračnem prostoru
26 julij 2014 ob 0:00
Mohsen Makhmalbaf