Boris Pintar zagovarja stališče, da "gejevske in lezbične družine zmanjšujejo družbeno sprevrženost. Za premagovanje družbenih popačenj, ki so posledica skrite homoseksualnosti, je vidna homoseksualnost odločilnega pomena. Zato je novi družinski zakonik enako pomemben za homoseksualne in družbo kot celoto."

Pravzaprav se Aga Emred ni kaj dosti ukvarjal z vasjo. Polne roke dela je imel z upravljanjem svojega gospodinjstva, ki ga je sestavljalo njegovih pet marljivih žena, njegovih sedem marljivih sinov, in njegov Ljubljeni Mustafaki, ki ga je pripeljal z enega od svojih obiskov Armenije. Ko je enkrat pomiril pričkanja svojih sedmih sinov, opravil nadzor nad delom svojih žena, ni bilo ničesar, kar bi raje počel, kot da je pil raki in gladil zlati hrbet svojega ljubljenega Mustafakija. Ta je imel lepo, zlato telo. Tak je bil, ko je prišel iz Armenije, in poleti se je slekel ter se sončil, ležeč na strehi. S svojih oken so ženske in moški gledali golega Mustafakija.

Oh, kako lep je Mustafaki.

Sam Bog mi je poslal tega lepega fanta kot nagrado za moja dobra dela, si morda misli Aga Emred.

Fotini Epanomitis, Mulino žrebe

Kdo so lepi fanti?

Geji, ki uživajo privilegije, ker so geji.

In Aga Emred?

Spodoben mož.

In s svojih oken so ženske in moški gledali lepega Mustafakija.

Aga Emred je ugleden mož, ki je izpolnil družbena pričakovanja in si lahko privošči neimenovano slabost. Mustafaki je tujec in sluga; to je družbena vloga geja, dokler ga ne imenujemo. Čeprav vsa vas opazi naklonjenost Age Emreda do Mustafakija, je ta zanje njegov ljubljenec, ne ljubimec, zato ima Aga Emred pet žena. Družba sprejema različne oblike skrite spolnosti. Pri nas homoseksualnost ni več zločin, a večina še vedno podpira njeno skrivanje, tudi homoseksualci sami. Čeprav je o kom splošno znano dejstvo, da je gej, okolica in mediji nagrajujejo njegovo zanikanje tega. Bolj kot to, da je gej, saj pri tem sam ni imel kaj dosti, je moteče, če to prizna, se tega ne sramuje in nima občutka krivde. Ni tolikšen problem, če moški spi z moškim, kot če živi z moškim, si upa biti drugačen. Po Katekizmu je spolna želja po istem spolu skušnjava, ki jo je treba premagati. V muslimanskih in afriških kulturah pa se s prepovedjo večkrat soočijo tako, da jo kršijo vsem na očeh. Svet Age Emreda je urejen svet, Aga je spodoben mož, ne da bi bil prikrajšan pri užitkih.

Ali bi isto lahko rekli za njegove žene in ljubimca?

Urejeni svet je patriarhalni svet gospodarja in služabnikov, naš svet "enakosti" pa daje vsakomur pravico do užitka in ljubezni. Iskanje vzajemne želje vzpostavlja kompleksnejšo mrežo odnosov, ki se ne izidejo, in svet je treba neprestano urejati, kakor bančni sistem, ki temelji na vrednosti, ki je še ni.

Gnus. Sovraštvo do pedrov kot čistega gnusa, le kako neki si ga vtikajo v rit. Citat iz vaše knjige Družinske parabole.

Ljudje imamo poleg spolovil še druge erogene cone, fantazme, igramo vloge in v zadovoljstvo drugega in sebe počnemo marsikaj. Homoseksualno analno občevanje je pljuvalnik, v katerega marsikdo izpljune strah pred svojimi fantazmami. Homoseksualec je nedotakljivi, dno družbe, izmeček. Sicer pa heteroseksualno analno občevanje ni tako redko.

V Londonu pa vihrajo plakati "Some people are gay, get over it" (Nekateri smo geji in lezbijke, sprijaznite se s tem!).

Javni govor je pomemben, tako obstajaš. V Londonu so številni odkriti geji in lezbijke dobro vključeni v družbo, imajo različne družabne skupine, prostore druženja za različne interese in starosti, in še vedno opozarjajo na potrebo po družbeni sprejetosti. Pri nas strpnost večkrat zamenjujemo z ignoriranjem. Če se delamo, da česa ne opazimo, bi to lahko pomenilo, da nismo proti. Ali nekaj, česar ne priznamo, obstaja? Javni govor o gejih in lezbijkah potrebujemo tudi pri nas. Prav tako javno opredeljevanje gejev in lezbijk. Pogosto se slepimo, kako spolna identiteta ni pomembna, da je ni treba imenovati... Heteroseksualcem ne, saj smo rojeni v heteroseksualno kulturo. Bi poskusili z obratno pozicijo: Dober dan, sem gej...

Homoseksualnost ni več opredeljena kot bolezen, a jo veliko ljudi še dojema tako.

Tudi del psihoterapije in psihoanalize, ki si prizadeva za spreobrnjenje, razrešitev homoseksualnih nagnjenj. Znanost si je edina v tem, da ne more z gotovostjo določiti izvora spolnega nagnjenja, zato ga z vnemo raziskuje z legalnimi in nelegalnimi sredstvi. Prav ta in njihove posledice v medsebojnih odnosih, med partnerjema, med starši in otroki, ustvarjanje lažne resničnosti… so osrednja tema mojih zgodb. Paradoksno je, da igračkanje s homoseksualci in "raziskave" o morebitnem psihičnem izvoru spolnega nagnjenja, korenin v njihovi okolici, v veliki meri vodijo skriti homoseksualci, sodelujejo pa tudi neskriti. Gre bolj za krepitev moči skritih homoseksualcev in delitev javnega denarja kot za znanost.

Buzije zdravijo samopojmovani normalni hehomiči? Citat iz vaše knjige Atlantis.

S pojmom normalnosti smo pri nas najbolj obremenjeni geji. V ZDA velja ta beseda za politično nekorektno in urednik neke revialne objave angleškega prevoda moje zgodbe Simpozij jo je nadomestil z besedo "običajno", čeprav jo izreka glavna junakinja. "Normalen" pomeni med homoseksualci toliko kot lepi fant, za katerega smo neskriti homoseksualci motene osebnosti. Takšen lepi fant sebe pojmuje kot merilo normalnosti in "zdravi" homoseksualce, da bi se skril. Nekateri lepi fanti se imajo za heteroseksualce, ker imajo le občasno potrebo po seksu z moškim, in še takrat v pasivni, ženski vlogi, saj aktivno igrajo, kadar občujejo z žensko. Drugi svojo moškost dokazujejo z menjavanjem spolnih partnerjev in biologistično razlago, da moški lovci skušajo raztrositi čim več svojega semena in oploditi kar največ ženskih nabiralk, pozabijo le omeniti, da se promiskuitetni spolnosti predajajo v ženski vlogi nabiralke semena. Tretji razlagajo, da se lovec ne more vezati na enega partnerja, medtem ko ženska v moškem ne vidi objekta poželenja, ampak zaščitnika svojih otrok, zato si izbere enega moškega, ne more spolno občevati brez ljubezni in za nameček po rojstvu otroka "nima spolne želje", kar pa ne velja za lovca.

Vi niste poročeni z žensko. Vi ste priznali - vaš coming out?

Najprej svoji zaupni prijateljici, ko me je vprašala. V enem dihu sem ji izpovedal življenjsko zadrego. Geji imamo ali smo kdaj imeli zaupne prijateljice, ki pa niso zmeraj zares zaupne. Prijateljice in soproge gejev so karakterni tip mojih zgodb. Nato sem priznal gejevskim prijateljem, ki so me tipali z vprašanji, kaj menim o homoseksualnosti, in sem odgovarjal, da me ne moti, včasih dodal "če ne gre zame", pa mi je kdo odvrnil: In če bi šlo? Staršem sem povedal naravnost in preprosto: Sem homoseksualec. Niso bili presenečeni, imeli so svoje vire informiranja. Gospodovalno so mi povedali, da tega ne sprejemajo. V službi so mi sodelavci enostavno dali vedeti, da vedo, sprejeli so me, ni se mi bilo treba skrivati in nič se ni spremenilo. Nekaj časa sem bil gejevski aktivist, nato sem delo predal naslednjemu.

Saj je vendar vse v redu, ko priznaš. Zakaj je torej tako težko priznati?

Res je lažje, ko priznaš. Redkokdo te odkrito zavrne zaradi tega. Težje je sprejeti samega sebe. Da nisi več tisti občudovani otrok, ki vsem ugaja. Zdaj mi v pogovorih ni več treba vzdrževati neopredeljene drže ne tič ne miš. A do tega enostavnega dejanja je dolga pot. Svoje seksualnosti sem se zavedal že v otroštvu in gojil sem iluzijo, da tega ni treba izpostavljati ali se za to boriti in da bom s svojim princem živel srečno in sprejeto. A za to sta potrebna dva in drugega je treba nekje najti, in tudi ko ga najdemo, živimo v družbi, ne le v svoji sobi, kjer se predajamo fantaziji za spuščenimi roletami.

Na kateri točki ste se odločili, da priznate? Kje je bil ta klik, preobrat?

Ko sem spoznal, da mi nekdo skuša preprečiti življenje, kot sem si ga zamišljal, me ozdraviti homoseksualnosti, ko sem bil tako rekoč izoliran, sem začel odkrito iskati svojo drugo polovico. Skoraj vsi prostori druženja so v izhodišču prostori heteroseksualnega spoznavanja in zapeljevanja. Vse družbene ustanove, vzgoja, kultura, religija, podpirajo heteroseksualnost, ne da bi bilo to sploh treba izreči. Judovsko-krščanska tradicija zaničevanja homoseksualnosti je še prisotna in tudi nekateri homoseksualni nasprotujejo svojim prostorom druženja, kulturi in vidljivosti. Papeževim izjavam o homoseksualcih kot hudičevem semenu so redki nasprotovali. Sovražni govor, sprejet kot del tradicije, zaznamuje samosprejemanje homoseksualnih. Na drugi strani pa sem predstavil svojo literaturo v rojstni vasi v cerkveni dvorani in župnik je prisostvoval predstavitvi.

Vam je kaj rekel?

Da je ta prostor odprt za vse in za vse oblike kulture.

V gejevski klepetalnici na spletu piše: scenski odpadejo! Se lepi fanti odločijo, da postanejo spodobni možje?

Scenski ogrožamo lepe duše. Te se zgražajo nad gejevskimi aktivisti, da niso dovolj lepi in v javnosti ustvarjajo napačno podobo o njih, za katero pa sami ne bi mignili s prstom. Ustrezal bi jim nogometaš, čeprav bolj spremljajo popevke. Skriti homoseksualci kot privilegirana skupina stremijo k lastni reprodukciji. Tradicionalna oblika skritosti je poroka s heteroseksualno žensko. Spodobni možje to pričakujejo tudi od lepih fantov, da ne bi ogrožali skupine. Paradoksno je, da družba sprejema za normalno, če ima homoseksualec otroke s strejt žensko, in za nenormalno, če jih ima z lezbijko. Je še vedno ženska tista, ki je nora? V začetku dvajsetega stoletja so samohranilke zapirali v norišnice in njihove otroke v sirotišnice. Tudi to je ostanek patriarhalne tradicije, ki nasprotuje homoseksualnim družinam, ker vzpostavljajo enakopravnejše družbene odnose med spoloma.

Magda se je zaljubila v privlačnega plesalca, homoseksualca, ki je bil kasneje z zahtevno terapijo heteroseksualiziran. Citat iz vaše knjige Družinske parabole. Žene spodobnih mož...

Prej ali slej prevzamejo vlogo žrtve, nekatere to podpirajo kot naravno žensko vlogo. Homoseksualci jih razumejo, so pozorni, se z njimi pogovarjajo. Manko intimnosti žene homoseksualcev nadomestijo z različnimi obsesijami, z odvisnostjo od otrok, na katere prenašajo vzorec žrtve. Bolj kot gejem sem tri knjige posvetil njihovim ženam.

Sta gibanji za gejevske in ženske pravice povezani?

Da, gibanji sta bistveno povezani, saj tako geje kot ženske ponižuje patriarhalna družbena ureditev. Gejevsko in žensko gibanje večkrat sodelujeta, včasih pa se razhajata, kadar ženske vidijo geje kot privilegirane. Podoben stik kdaj nastane med geji in lezbijkami. Nisem še spoznal lepega fanta, ki bi bil naklonjen gibanju za ženske pravice.

Zakaj ne?

Lepi fanti so najboljši zagovorniki patriarhalnega reda, ki čisla moške seksualne podvige in žensko čistost. So zastopniki antičnega patriarhata v visokotehnološki družbi, ki se ponaša z enakimi možnostmi za vse - protislovje, ki se bo razrešilo revolucijsko ali evolucijsko, z obema načinoma imamo v moderni zgodovini veliko izkušenj. Pojem lepega fanta označuje različne načine sramovanja lastne spolnosti, zaradi česar so (skriti) geji pogosto najhujši nasprotniki gejev.

Gejevska skupnost je očitno zelo heterogena?

Morda najbolj heterogena. Zaradi seksualne raznolikosti je zelo razširjena, tu govorimo o skritih in neskritih gejih, potem so še biseksualci različnih intenzitet, občasni izletniki v posamezne spolne prakse, mavrica zajema precej večji del populacije, kot jo navajajo statistike. Odkar je homoseksualnost z aidsom stopila v javni govor, se je na drugi strani povečalo njeno zaničevanje v vrstniških skupinah in v družini. Vsak se čuti boljšega, večvrednega od homoseksualca. Zato se mnogim zdi lažje skrivati svojo homoseksualnost in ustvarjati skrite mreže podpore. Te lahko postanejo centri moči. Geji in lezbijke smo prisotni v vseh družbenih slojih, lahko se skrijemo, nekje smo zaradi spolnega nagnjenja lahko privilegirani, drugje obsojeni na smrt. Skriti homoseksualni lahko podpirajo gejevski in lezbični aktivizem, pogosteje pa mu zaradi občutka ogroženosti nasprotujejo. V gejevski in lezbični skupnosti so prisotna vsa družbena nasprotja, nekateri so na primer levičarji, drugi desničarji. Ženske redko dosežete podporo večine žensk, kako bi jo šele skupina, ki jo družba nagrajuje za skrivanje.

Kako se vi znajdete v tej pisani paleti? Ste že ljubili lepega fanta?

Večkrat, a ljubezni niso bile uresničene, obojestranske, šel sem na led. Lepi fanti igrajo zapeljevanje kot podrejanje, maščevanje za koga drugega, in za "poskuse" o izvoru spolnega nagnjenja. V divji psihoanalizi lepi fant nadomesti analitika, v katerega se v procesu analize zaljubi analizant. Srečujem jih na hišnih zabavah. Proizvajajo verige ljubezni, iz katerih, verjamejo, so izvzeti. Od ene zabave do druge so zaljubljenosti med istimi fanti lahko povsem premešane. V romanu Ne ubijaj, rad te imam so lepi fanti žrtve enakih iger, kakršne sami preigravajo na drugih, krog začne poganjati samega sebe. V ljubezni smo ranljivi, ne moremo biti nepristranski in čeprav imamo o ljubljeni osebi vse informacije, nam te v ljubezni ne pomagajo. Takšna nadčloveškost me žalosti v življenju uspešnih gejev, lepih duš, in radosti me njihova človeškost, ranljivost.

Kaj pa spodobnega moža, ste že ljubili spodobnega moža? Tako ljubezen ste večkrat opisali v svojih knjigah.

Najprej sem ljubil heteroseksualca in enostransko ljubezen skušal vzdrževati, dokler ni postala neznosna, samouničujoča. Ločitev je olajšanje, najhujši je strah pred izgubo ljubljenega, ki ne vrača ljubezni, ko ga izgubiš, si rešen. To je nekoliko podobno položaju ljubčka ali ljubice spodobnega moža, le brez uric njegove nežnosti. Moški in ženske si nismo tako različni, zato pišem zgodbe o ženskah, ki ljubijo spodobne može. Veliko gejev ima s svojim partnerjem prav tak odnos kakor ženske, poročene s homoseksualcem. Doseči skušajo meščanski vzor: služba, partner, pes, prijatelji, šport, kultura, nedeljski izleti, počitnice… Prav tako me zanima pogled od zunaj, tudi sovražen. In nenazadnje sem s tem izrazil svoj feminizem.

Kako je bilo vaše delo sprejeto doma? Zakaj ste do nedavnega pisali pod psevdonimom?

Imel sem iluzijo, da bo moje delo imelo večji odmev. Da ščitim druge. Ustrašil sem se napisanega. V procesu pisanja romana sem sledil junakom in opisal njihove fantazme, te so me prestrašile. Pri naslednji knjigi sem vedel, da je za literaturo to nujno, in se nisem spraševal, ali bodo bralci nekaj, česar se ustrašijo pri sebi, pripisovali avtorju, ampak bolj, ali neka skrita želja ustreza značaju literarnega junaka, da bo postal človek iz mesa in krvi. Nihče mi ni ničesar očital v obraz zaradi homoseksualnosti ali mojega pisanja, vendar sem bil deležen kopice pritajenih šikaniranj, zaigranih zapeljevanj, "testiranj" o izvoru spolnega nagnjenja, izplačevanja polovičnih zaslužkov in s tem povezanega ustvarjanja umetne resničnosti z lažnimi informacijami, ignoriranja, groženj prek namigovanj...

Objavili so vas tudi v ZDA in Italiji, pripravlja se izdaja vaših knjig v Španiji in Srbiji. Kako so vaše delo brali in razumeli v tujini?

Roman Ne ubijaj, rad te imam so v ZDA sprejeli kot dogajanje z druge stani železne zavese. Spraševali so se, ali se eksperimentiranje na ljudeh z manipuliranjem okolice res dogaja, ali starši sodelujejo pri poskusih na svojih otrocih. Naši kritiki tega niso izpostavljali. Z zgodbami iz Družinskih parabol so se v Italiji in Španiji z lahkoto poistovetili, bolj ko so postavljene v naše lokalno okolje ali še v čas socializma, hitreje so našli vzporednice v svojem okolju. Podobno sprejemajo zgodbe iz zbirke Atlantis v Srbiji.

In marketing, pop kultura? Lahko pripomore k vidljivosti homoseksualnosti?

K njeni vidljivosti sta veliko prispevala popularna kultura, kot so televizijske nanizanke - te bolje od orožja uveljavljajo ameriški vpliv v svetu -, in marketing, če upoštevamo tudi ozaveščanje o nevarnosti okužbe z aidsom. Aktivizem in politični boj sta sprožila družbene spremembe, popularna kultura pa oblikuje stališča širše populacije in samopodobo gejev ter lezbijk. Pred leti smo čakali Dinastijo s Stevenom Carringtonom, zdaj… Prvi znak spremembe od sovražnega odnosa k naklonjenemu je smeh. Preoblačenje moških v ženske je zdaj sestavni del gasilskih veselic, Sestre so del zabavne industrije - odklonilen odziv po njihovi zmagi na Emi je podžgalo njihovo ponašanje s homoseksualnostjo, niso sledile pričakovanemu vzorcu zanikanja kot drugi protagonisti šov biznisa, ki se ob namigih na homoseksualnost fotografirajo za medije z dekleti v zapeljivih držah. Medijsko zaigrane heteroseksualne zveze javnih osebnosti so deležne večje podpore kot gejevske in lezbične družine.

Novi družinski zakonik.

Vsi si želimo mamo in očeta, a popolnih družin, partnerstev in odnosov je malo, lahko pa obstoječe izboljšamo tako, da jih razbremenimo pretvarjanja in zmanjšamo prenašanje vzorcev ranjenega vedenja iz roda v rod. Gejevske in lezbične družine so pogumne, premagale so hlinjenje in ustvarjajo iskreno okolje, ki je dobra popotnica otrokom in družbi. Gejevske in lezbične družine zmanjšujejo družbeno sprevrženost. Za premagovanje družbenih popačenj, ki so posledica skrite homoseksualnosti, je vidna homoseksualnost odločilnega pomena. Zato je novi družinski zakonik enako pomemben za homoseksualne in družbo kot celoto.

Naslednji korak?

Pozitivna diskriminacija na položajih družbene moči, ki zajema predstavnike različnih manjšin, ženske, Rome, odkrite lezbijke in geje… Skriti homoseksualni bi izgubili nekatere privilegije, vendar bi pozitivne družbene spremembe izboljšale položaj vseh homoseksualnih. V skandinavskih državah se pozitivna diskriminacija odraža v solidarnejši družbi, v Parizu in Berlinu so izvolili za župana odkrita geja, premierka Islandije je lezbijka, v Veliki Britaniji so geji poslanci v parlamentu - zakaj ne bi bilo kaj takega mogoče tudi v Sloveniji?

Vaša vizija?

Popolna vidnost seksualnosti. Po načelu vzajemnosti uveljaviti javno zasebnost nosilcev družbene moči. Kakor obveščevalna služba lahko za vsakega državljana ugotovi, s kom spi, kaj ga vzburja, kakšne fantazme ima, imamo vsi državljani pravico vedeti, s kom spijo tisti, ki razpolagajo s to močjo, ali nosijo čipkasto ali sadomazohistično perilo, ali jih vzburja, če so ponižani ali če ponižujejo druge. Sodobna tehnologija nadzora in manipuliranja s človekom omogoča koncentracijo moči, ki skupini ljudi daje moč odločanja o življenju in smrti drugih. Grozo absolutne oblasti so v preteklosti reševali tako, da je bilo vladarjevo življenje javno in je ljudstvo razpravljalo o njegovih pregrehah kot o političnih zadevah. To so bila obdobja razsvetljenega absolutizma in družbenega napredka. Zasebnost, značilnost moderne družbe, je v času velikega brata postala sredstvo manipulacije vladajočih. Ali je v filmu Metropolis Fritza Langa še kaj utopičnega?