Dobiti Borštnikov prstan je za igralca nedvomno čast in priznanje, pa hkrati trenutek, ko ga oblijejo spomini. Je tudi priložnost, da v mislih še enkrat "prečeše" svoj čas na odru in za njim. Kakšni so vaši spomini na oder in tisto za njim, kar je očem skrito?

Mogoče bo to prišlo še za mano... Odkar vem za tale prstan, še nisem imela nobenega časa zase, za kakršnokoli pametno misel. Ves čas zvoni telefon, dobivam SMS-sporočila kolegov, ki sem jih zelo vesela, kličejo me sem in tja, zato hodim pozno spat, utrujena. Še za svojo psičko ne morem poskrbeti, kot bi morala.

Imate še vedno psičko Kajo, maskoto gledališke skupine Brce iz Gabrovice na Krasu?

Ste jo videli?! Kje pa?

Na spletu, šli ste gostovat k župniku Pečovniku v Berlin.

Tista, ja (se razneži), še vedno je živa in pametna, ima že častitljivih štirinajst let... Lani je že dvajsetič potovala z letalom. Ne da se ji več toliko hoditi okoli, kar tudi meni ustreza. Ampak z mano je povsod, tudi na morju. 

No, spomini so neizogibna osebna prtljaga, ki jo hočeš ali nočeš nosimo s sabo po svetu...

So, seveda. No, k sreči še lahko igram. Imam majhno vlogico v primorskem gledališču, ki sem je strašansko vesela. Igram v predstavi Gospa ministrica s Sašo Pavčkovo v naslovni vlogi, ni samo imenitna igralka, ampak tudi odličen človek. Prej je nisem poznala, zdaj uživam z njo na odru. S to predstavo precej gostujemo. Še v nedeljo imamo gostovanje, zvečer pa dobim prstan. Skrbi me, kako bom oboje zvozila, da bo prav. Zdaj sem namreč vesela vsake, še tako majhne vloge, da lahko delam s kolegi, da sem spet v tem gledališkem kolesju... Upam, da bom še kaj igrala, da se bo še kdo spomnil name, čeprav je zdaj tu prstan. Če pomislim, kdo vse ga je dobil... In ne čutim, da je moje delo že končano.

Borštnikov prstan ne pomeni slovo od igre, nasprotno! Vi ste devetnajsta nosilka tega prstana po vrsti, imajo ga Ivanka Mežanova, Štefanija Drolc, obe še igrata, pa Milena Zupančičeva, ki jo vloge in režiserji kar naprej iščejo...

Imate prav. Saj tudi sama mislim, da to še ni konec.

In v dobri družbi ste zdaj; med prvimi dobitnicami prstana sta bili Elvira Kraljeva, Mira Danilova, vaša profesorica na akademiji...

No, gospa Danilova je bila profesorica za dramsko igro, ampak ne mojega letnika. Ko sem bila v 1. letniku, je učila dramsko igro v 3. letniku, učila je recimo Janeza Bermeža. Ker pa smo mlajši sodelovali pri diplomskih predstavah, smo delali skupaj.

Za vas in sošolce z akademije gotovo avtoriteta?

Meni se je zdela bolj kot mama... Seveda je bila že po postavi mogočna, dominantna oseba, ampak zame so bili avtoritete vsi profesorji na akademiji. Še v 2. in 3. letniku smo mi zdeli vsi sami geniji. Šele ob koncu študija sem si kdaj upala pomisliti, morda pa le niso vsi tako zelo genialni. Od vseh profesorjev sem najbolj cenila Pina Mlakarja, ki nas je poučeval gib. Sicer pa smo bile v mojem letniku tri dekleta; Milena Grmova je potem igrala v Mladinskem gledališču, Metka Leskovšek je šla delat na televizijo, kolegi sošolci pa so bili Brane Grubar, Franc Markovčič, ki je potem igral v Mestnem gledališču ljubljanskem, Drago Kastelic je igral v Celju, in še eden, ki je zapustil teater in šel v učiteljske vode. 

Po končani akademiji ste izbrali celjsko gledališče, menda zaradi ljubezni, kot sem nekje prebrala.

Pa ne do Celja! (Smeh.) No, gospod Bojan Štih me je vabil v ljubljansko Dramo že v zadnjem letu akademije. Med študijem smo v SNG statirali, imela celo dve majhni vlogici, srečna sem bila, da sem lahko na odru Drame stala s Severjem, Presetnikom, Alijem Ranerjem... V Talcu smo bile študentke nepomembne cipice, na odru pa so bili sami odlični igralci, Majda Potokar, Duša Počkaj, Jurij Souček, Danilo Benedičič... Gledati te ljudi na odru je bilo zame nekaj neopisljivega, čudovito... Bojan Štih me je torej povabil v Dramo. Čeprav sem se zavedala, kakšna čast je dobiti tako povabilo, in mi je bilo strahotno nerodno povabilo odkloniti, sem odšla v SLG Celje, kjer je bil angažiran moj ljubi.

Poslušali ste torej srce in ne razum?

Lahko bi rekli tako. (smeh) Vedno sem raje sledila čustvom in nisem hotela nikogar poslušati, četudi bi mi hotel kaj pametnega svetovati.

Celjsko ljudsko gledališče se je konec 60. in v 70. letih afirmiralo kot  jugoslovanski oder z inovativnimi predstavami in pomembnimi režiserji, tako domačimi kot gostujočimi. Korun je naredil tam nepozabne predstave Cankarja... Ste bili zraven?

Pri Korunu? Nič kaj posebnega nisva delala skupaj. Kmalu po akademiji me je zasedel v Hlapcih, ko sem mislila, da se šali. Še na prvi bralni vaji sem tako menila, nisem verjela, da je mogoče pri 22 letih igrati zrelo žensko, Klandrovko, ki ima sedem ali osem otrok. Bila sem še mlada igralka z izkušnjami kakšne Pepelke in podobnih likov... No, mogoče je imel res tako veliko zaupanje vame, kdo ve, ali pa je eksperimentiral, ampak, če povem čisto odkrito, čudno sem se počutila v tisti vlogi, ko sem morala v gostilni nadreti moža: "Pojdi domov, kdo ti bo hranil otroke..." Ko smo gostovali v ljubljanski Drami, je v prvi loži sedela gospa Danilova. Po predstavi nas je obiskala za odrom in mi rekla: "Veš, saj si bila kar dobra, luštna, ampak verjela ti nisem pa čisto nič." (Smeh.) Sama sebi nisem verjela, kako bi mi lahko drugi?

Igralčev razvoj je odvisen od umetniškega vodstva teatra, ali ga režiser v določenem trenutku prav zasede, dodeli vlogo, ki mu omogoča umetniški razvoj in napredek. V celjskem gledališču ste lahko takoj po akademiji veliko igrali. Za začetnika je to odlična popotnica, mar ne?

Nekoč so bili umetniški vodje, ki so skrbeli v tem smislu za svoje igralce, bojim pa se, da danes ni več nikjer tako. Seveda je pomembno, s kom delaš. Že v Celju in tudi v Mariboru sem zelo rada delala recimo s Francijem Križajem, z Brankom Gombačem, s Pretnarjem…Veste, zame je pomemben tudi značaj človeka, s katerim delaš. So režiserji, ki so vzkipljivi, celo grobi - taki pri meni nikoli ne bi nič dosegli. Nekaterim igralcem to pomaga, meni pa v takih primerih vse odpove. Če pa mi režiser lepo dopove, kaj želi in pričakuje od mene, dobi mogoče skoraj vse, kar hoče. Na odru seveda, da ne bo pomote!

Menda vas je Branko Gombač, ki si je izmislil tudi Borštnikovo srečanje, iz Celja zvabil v Maribor.

Pa kdo vam je to povedal, kar naprej me to sprašujejo!? Gospod Gombač, ki je prevzel umetniško vodstvo v mariborskem gledališču, me je bil zelo vesel, ko sem leta 1971 prišla sem v Maribor, saj sem že v Celju naredila vrsto pomembnih ali odmevnih vlog. Zakaj sem zapustila Celje, je precej drugačna zgodba, in ne vem, ali bi o tem govorila za javnost, ker gre za zasebno stvar in zdaj niti ni pomembno.

Mogoče pa bo za javnost, če iskreno poveste razloge?

(Razmišlja.) Spomladi leta 1970 sem še v sedmem mesecu nosečnosti igrala Župančičevo Veroniko Deseniško. Vsi so me hvalili, spodbujali in govorili, če boš rodila hčerkico, ji daj ime Veronika... Veronika iz predstave je, preden umre, zaprta v stolpu, tudi noseča... (Premolk.) Na porodu sem izgubila otroka in bila je punčka. Takrat še ni bilo ultrazvoka. Skoraj sem izkrvavela, a so me rešili, dobila sem tri transfuzije, otroka niso mogli. O tem leta sploh nisem mogla govoriti. Zaradi te nesreče sem bila tako zelo prizadeta, da nisem mogla več gledati okolja, v katerem sem dotlej živela, niti teatra, kaj šele ljudi. Mesec dni po porodu so me odpustili iz bolnišnice, v teater pa nisem mogla. Ko se je začela nova sezona, sem ostala na bolniškem dopustu, ker si psihično še nisem opomogla. Hkrati si je moj tedanji mož prišel nekaj navzkriž z gospodom Štihom, ki je bil takrat vodja celjskega gledališča. Rekel je, greva pa drugam, in ker je bil Mariborčan, sva odšla v Maribor. Tako je bilo. Gombač me je bil pa res vesel. V Celju sem imela že ime, kot se reče. Ogromno sem igrala. V eni sezoni sem igrala devet vlog v devetih predstavah in zraven še v decembrski mladinski predstavi. Samo v decembru sem odigrala 43 predstav, si lahko predstavljate? Tudi po tri na dan. Takrat sem ostala brez glasu in namesto da bi šla v bolniško, kot bi bilo treba, sem mislila, da moram odigrati ves prednovoletni spored za mladino. Poslali so me k zdravniku, dobila sem nekaj injekcij in nadaljevala s predstavami. Od takrat imam precej nižji glas.

Z umetniškim vodjem Brankom Gombačem in dramaturgom Tonetom Partljičem in njegovimi komedijami se je mariborsko gledališče razcvetelo v priljubljeno ljudsko gledališče s številnimi gostovanji po Sloveniji. Tudi v Mariboru ste imeli veliko dela, bili ste skoraj v vseh zasedbah.

Imela sem srečo, da mi nikoli ni bilo treba prositi za vlogo ali komu lesti nekam ali padati okoli vratu, da bi jo dobila. Resnično ne. Dovolj je bilo moje delo na odru. Če si dobro delal, te je hotel imeti tudi naslednji režiser. Z režiserji sem se dobro razumela. No, mogoče mi je kdo v ansamblu kdaj zameril, saj veste, število vlog, posebno ženskih, je vedno omejeno in redko so vsi igralci zadovoljni. V Mariboru sem res veliko igrala, v petek in svetek smo bili na odru, skoraj vsako soboto in nedeljo, pa še kje na podeželju, posebno v času Partljičevih Ščuk. Seveda pa še zdaleč nismo igrali samo teh.

Nekje v tistem času vas je spoznala vsa Slovenija v vlogi Helence iz Partljičeve televizijske nadaljevanke Ščuke pa ni, ščuke pa ne. Izkusili ste priljubljenost ali, kot se zdaj reče, medijsko prepoznavnost. Vam je bilo všeč, ko so vas na ulici prepoznavali?

Zaradi tistih Ščuk smo vsi igralci na tržnici dobivali debelejša jajca in lepše zrezke. Bilo je zabavno, bolj kot hudo. Bolj mi je mogoče danes žal, da nisem več delala za film in televizijo.

Zakaj pa niste?

Ker sem ponujene vloge odklanjala. Nisem delala, čeprav sem si zelo želela. Po končani akademiji je trajalo kar pet let, da so vsi obupali nad mano. Scenarist Branko Šömen je z nekim srbskim producentom prišel celo na Krk, kjer sem letovala z družino, še septembra me je poiskal v Mariboru, pa se nisem dala prepričati. Ne morem dosti govoriti o tem, ker so vmešani drugi. Ko sem nastopila v Dekameronu na televiziji, je bilo doma vse narobe... Ah, pa kaj bi o tem.

Je morda igralec igralki, ki je slučajno tudi njegova žena, zavidal uspehe? Kako je z zavistjo med igralci?

Ne, ne, ni šlo za zavist. Kot danes razumem, je šlo za ogroženost. Kar se pa tiče zavisti v teatru, mislim, da vsa negativna čustva med člani ansambla izvirajo iz želje po delu, po vlogah. Od vedno je v gledališču tako, da so nekateri igralci bolj zasedeni od drugih, dobivajo večje vloge. Ti zagotovo ne gojijo nobene zavisti do nikogar, ker nimajo niti razloga niti časa, imajo preveč dela sami s seboj v zvezi z vlogo. Kar se mene tiče, hvala bogu tega čustva res ne poznam. Vedno sem občudovala kolege, ki so naredili dobro vlogo. Tudi do solz me lahko pripravijo ob "žalostnih" dogodkih na odru. Ko gledam zdaj Sašo Pavčkovo v predstavi, sem neskončno srečna, ker je tako dobra v tej Ministrici, da vam ne znam povedati, kako je to lepo. Nekoč smo si kolegi v gledališču med seboj pomagali, mislim, da ni več tako. Najbolj vidiš tuje napake, svoje težje opaziš. V Celju smo pred premiero imeli tako imenovane kontrolke, ki so si jih ogledali vsi, od direktorja, hišnega režiserja in dramaturga do lektorja, in vsak je povedal svoje mnenje o nastajajoči predstavi, kaj bi bilo treba še popraviti. Na koncu smo celo igralci lahko povedali, kaj si mislimo o predstavi in drug o drugem, pa ni nihče nikomur nič zameril. Potem je bila stvar vsakega posameznika, katere pripombe je upošteval.

Opažate razliko med mlajšimi igralci in vami z dolgo gledališko kilometrino?

Predvsem so neprimerno bolj samozavestni, kot smo bili mi, ko smo končali akademijo. Ne vem, morda pa morajo biti taki, da s tem poklicem preživijo. Nam je bilo lažje. Skoraj vsi smo dobili stalni angažma in če si bil vsaj soliden igralec in nisi naredil večjih disciplinskih prekrškov, si bil preskrbljen do penzije. Danes je zelo drugače. Zdaj se morajo mladi boriti za delo. Podpišejo pogodbo za projekt ali eno sezono in naslednje leto so lahko spet na cesti. Nobene varnosti nimajo. To je zelo hudo. Sicer pa je danes tudi z drugimi poklici tako. To se je pri nas začelo s Pandurjem...

Ker ste ga že omenili: s prihodom Tomaža Pandurja na direktorsko mesto v mariborsko gledališče sredi devetdesetih nastane v vaši gledališki karieri opazna vrzel, ni vas bilo več videti na odru. Kako je prišlo do te občutne zadrege med vama in še nekaterimi drugimi igralci stalne zasedbe gledališča, o kateri smo lahko brali polemične zapise. Morda niste sodili v njegov koncept gledališča? Lahko brez prizadetosti govorite o tem obdobju?

Brez prizadetosti težko, lahko se potrudim. Težko bo povedati na kratko. Ko je prišel Pandur v naš teater, je razlagal, kako bo odslej; da bomo manj vadili in več igrali in gostovali, da ne bo več toliko premier kot prej, kar se nam je zdelo zelo v redu, saj smo kar naprej vadili za nove predstave, pa še prejšnjih nismo do konca izigrali, kot se reče. In povedal je še, da bomo imeli zvezdniški teater, česar nismo najbolje razumeli, saj smo bili vajeni, da smo igralci kot ljudje med seboj enaki. Nisem niti dojela, kaj s tem misli, v naših glavah zvezdništva do takrat ni bilo. Živeli smo v časih, ko nisi smel izstopati, bil si lahko spoštovan igralec, ne pa slaven v smislu zvezdništva. V čem se nisva razumela? Nisem se sprenevedala, kot so se mnogi okoli njega. Na začetku svojega vladanja mi je povedal, kako zelo me kot igralko ceni. V svoji prvi predstavi Faust me je zasedel. To je bila pet ur in četrt dolga predstava, same osupljivo lepe slike, vsebine pa nobene. Rekla sem mu, da je škoda, ker tako blesteča predstava ne pove dosti. To je bila edina Pandurjeva predstava, v kateri sem sodelovala. Od takrat sem lahko delala le še v Minoritski cerkvi. Bile so tri predstave z gostujočimi režiserji. Tomaž ni prenesel ljudi, ki njega in njegovega dela ne bi oboževali, to so moji kolegi kmalu ugotovili. O njegovih predstavah in svojem delu v njih so mislili podobno kot midva z Vladom Novakom, ki se mu je edini tudi uprl in z njim polemiziral po časopisih, v Pandurjevi družbi pa so vzhičeno vzklikali in mu ploskali. Za gledališki list predstave Kri in košute na Malem odru z Damirjem Zlatarjem Freyem, igrale smo gospa Štefka Drolčeva, Milena Muhičeva in jaz, nam je Livija Pandur dala vprašalnik. Eno od vprašanj se je glasilo: kaj sovražite? Zamislila sem se: nikogar ne sovražim, ne maram pa ljudi, ki so polni samih sebe in dvolični, sem napisala. To je bilo na začetku Pandurjevega vodenja naše Drame. Niti slutila nisem, da bo prav tega, dvoličnosti in lažnega zvezdništva, sedem let poln naš teater! Dokončno pa se je moja "kariera" v Mariboru končala zaradi tako pritlehno banalnega razloga, da mi najbrž nihče ne bo verjel. (Premolk.) V Minoritih smo igrali Woyczka, režiral je Paolo Magelli, in našo največjo zvezdo, ki je komaj prišla v angažma, je motil moj kostum za naslednji prizor, ki je v zaodrju visel na žeblju poleg njenega. Od garderoberke in nato še direktorja - ne od mene - je zahtevala, da se umaknem v spodnji prostor, kjer se je za nastop preoblačila pihalna godba. Rekla sem direktorju, pa naj bo, lahko, če bo spodaj postavljena kakšna španska stena. Nikoli ni bila postavljena, nikoli se nisem umaknila, a tudi nikoli več nisem bila nikjer zasedena.

Z Vladom Novakom sva bila kmalu v najnižjem plačilnem razredu. Vlado je dal odpoved in gostoval v drugih gledališčih, sama sem se umaknila na Primorsko, kjer smo začeli obnavljati staro kraško hišo. Moj prispevek je bil barvanje lesenih delov. Obenem sem si dopovedovala, da sem veliko igrala, da sem odra imela dovolj in da se katerakoli predstava po obstojnosti niti slučajno ne more primerjati s pobarvanim lesom.

Ko je moral Pandur zaradi "zanimivega" finančnega poslovanja pohiteti v Ameriko - po oskarja, kot je zapisal v Večeru njegov zvesti kronist -, sem bila takoj spet v študiju. Režiral je Samo Strelec. Končno sem si lahko oddahnila, a tedaj mi je odpovedalo srce. Z modrimi lučmi na rešilcu so me odpeljali v klinični center, kjer  sem dobila nekaj bypassov. Ampak jaz sem še zmeraj tukaj! In igram!