Tudi drugje so gore, reke in druge naravne lepote, pa vendar ljudje iz drugih okolij svoje povezanosti z naravo ne poudarjajo tako zelo kot vi Belokranjci.

Mogoče zato, ker je Bela krajina robna in zase, tudi vase zastrta. Belokranjci smo zelo podobni Prekmurcem in ko sem študiral, sem imel največ prijateljev prav iz Prekmurja. Mislim, da nas ta pripadnost naravi povezuje. V mojem primeru gre tudi za to, da sem imel strica fotografa, Mirka Kambiča, ki nas je kot otroke pogosto fotografiral v naravnem okolju. Še pomembneje pa je morda to, da smo imeli družinske prijatelje na izviru Krupe. Bili so mlinarji in velikokrat smo jih obiskali. Pogled na kraški izvir Krupe me je takoj prevzel. Kasneje sem študiral zgodovino in geografijo, moja prva seminarska naloga pa je imela pomenljiv naslov: Ekološki pogoji za belokranjsko vinogradništvo. Skratka, odlična povezava. To je bilo leta 1972 in moram se pohvaliti, da sem za to seminarsko nalogo dobil celo študentsko Prešernovo nagrado.

Kje se začne Balkan, če sodimo po kamninah?

Če gledamo po starih kartah, se na balkanski polotok geografsko uvršča vsa Slovenija, ker gre za porečje Save, ta se pa konča v severozahodnem delu Slovenije. Če bi gledali kamninsko sestavo, potem je to meja porečja, je pa odvisno tudi od tega, kje sprašujete. Francoski geografi znajo na Balkan uvrstiti tudi Avstrijo.

Omenili ste reke. Verjetno se ljudje razlikujemo tudi po tem, kakšno vodo pijemo. V teh krajih imamo dobro vodo in smo z njo razsipni, drži?

S tem bi se strinjal. Za slovenske vode velja, da so zmerno trde. Po nemški trdotni stopnji imajo vrednosti nekje od 10 do 11. Tudi po mnenju zdravnikov je to zelo primerna stopnja za pitje, ker da vodi okus. V kraških pokrajinah z dolomitom imajo bolj trdno vodo. Ko hodim po svetu, mi je okus slovenskih voda izhodiščen in v večini primerov čutim razliko. Voda je velika prednost Slovenije, ne glede na to, da z njo ravnamo zelo mačehovsko.

Mineva dvajset let od ustanovitve Zelenih. Kakšna je vaša osebna zgodba oziroma kako ste se znašli na čelu stranke?

Pot je dokaj klasična. Pri osamosvajanju se je zelo zanemarilo pomen novih družbenih gibanj in tako tudi ekološkega gibanja. Moram povedati, da so se ekološka gibanja kot del civilne družbe začela pojavljati sredi osemdesetih let, in stranka je njihov dedič. Afera, zaradi katere se je gibanje razširilo, je afera belokranjska Krupa. Šlo je za to, da je podjetje Iskra Semič odlagalo odpadne kondenzatorje v kraške vrtače okoli izvira Krupe, ki je največji kraški izvir. Ko so bili narejeni že vsi projekti, da bi ta izvir postal glavni vir belokranjskega vodovoda, mi je prijatelj na geološkem zavodu pokazal analize, ki so kazale, da je v vodi poliklorirani bifenil, ki so ga vsebovali kondenzatorji. Koncentracije so bile več kot stokrat večje od dovoljenih. In vse je bilo že pripravljeno za gradnjo vodovoda.

Bilo jim je vseeno, da bodo ljudje pili zastrupljeno vodo?

Analiz preprosto ni bilo oziroma v zakonu niso bile predpisane. Sam sem dobil interno analizo. Vedel sem, da sledi huda katastrofa. Vsi moji prijatelji so bili zaposleni v Iskri. Tovarna je zaposlovala 1700 ljudi, sam pa sem na primer igral rokomet za Iskro Semič in imel zadaj na dresu napis Kondenzatorji. Čudna situacija torej...

... na kateri poziciji ste igrali?

Levega beka. Verjetno se sliši čudno, sploh glede na moja ekološka prizadevanja, vendar pa bova o demilitarizaciji morda rekla kakšno kasneje (smeh). Nenazadnje sem pripadal prvi generaciji belokranjskih dolgolascev. Ko smo prišli v Ljubljano, smo imeli težave s savsko bando. Napadli so nas zaradi las, vendar pa smo kot športniki zadeve precej hitro uredili.

Opa?

Res. Pred Dramo, kamor smo hodili, so nas napadli z verigami. Belokranjski dolgolasci smo bili leta 1967 precejšnja nenavadnost. Kombinacija športa in rocka. Na prvenstvu v odbojki se naš profesor sploh ni hotel kazati z nami.

Kaj pa razvpita belokranjska marihuana? Ste jo že pridelovali?

Ne, to se je razvilo kasneje. So pa ta južna območja zelo ugodna za to vrsto pridelave.

So vam bili bliže Beatlesi ali Stonesi?

Beatlesi. Ta glasba me je prestrelila, flash protestniške glasbe pa je močno vplival tudi na moj ekološki angažma.

Kdaj ste se ostrigli?

Kar dolgo časa sem vztrajal. Še ko sem sedel v predsedstvu, sem nosil brado. Vizualna identiteta se mi zdi zelo pomembna.

Kdaj je prišla ekologija?

Nekje v začetku sedemdesetih.

Se pravi kot odmev na novolevičarska gibanja, katerih del so bili tudi protijedrski protesti, ležanje pred transportnimi tovornjaki in podobno?

Točno tako, čeprav se je to pri nas zgodilo bistveno kasneje. Ko sem napisal omenjeno seminarsko nalogo, je bila že to skrajno nenavadna seminarska. Resen ekološki angažma se je začel z afero Krupa. Ko sem dobil podatke, sem si vzel nekaj noči za premislek. Vedel sem, da to lahko pomeni tudi zaprtje tovarne, vendar pa me je notranja morala prisilila, da sem stvar spravil v javnost.

Kako ste odigrali?

Prek mladinskega časopisa Razmerja. To je bil zelo radikalen občinski časopis v Metliki, ki sta ga soustvarjala Božo Flajšman in Zdenka Badovinac. Opozarjali so na številne probleme. Med drugim so zapisali, da prihajajo stari partizani in takrat vodilni politiki iz Ljubljane v Belo krajino samo na jagenjčke in metliško črnino, hkrati pa pozabljajo, kaj vse jim je Bela krajina dala v drugi svetovni vojni.

Kakšni so bili odzivi?

Šokantni. Namig je bil jasen. Da socializem uničuje zdravje ljudi. Ne samo to. Uničuje zdravje Belokranjcev, ki so bili med drugo svetovno vojno zibelka partizanstva in podobno. Prvi odziv politike je bil skrajno odklonilen. Seveda so se dogajali pritiski, telefoni. Ravno takrat sem se prijavil za nemško štipendijo. Kljub vsem strokovnim pogojem je seveda nisem dobil.

Koliko ste bili stari?

Triintrideset let. Delal sem doktorsko disertacijo, ki sem jo kot zadrt Belokranjec seveda posvetil vodam v Beli krajini.

Zadrt Belokranjec. Kot Toni Gašperič?

Ta liga, da. Veste, med Belokranjci takrat ni bilo malo takih, ki so zatajili svoje korenine.

Zakaj?

Ker so prihajali iz robne, od oblasti in boga pozabljene agrarne in folklorne pokrajine.

Kako se je afera razvila naprej?

Osrednji mediji o njej niso poročali, sta se pa poleg Razmerij o njej razgovorila še Mladina in Radio Študent. No, v osrednjih medijih je bila ena velika svetla izjema, seveda govorim o Marjanu Jermanu z Radia Slovenija. Tudi on je Belokranjec, leto ali dve mlajši sošolec, s katerim sva se skupaj vozila na vlaku v Črnomelj, in okoli te afere se je zelo angažiral.

Nisem vedel, da je Belokranjec. Koliko časa je trajalo, da je afera dosegla učinke?

Tri leta. Najprej je bil velik odpor, pa še republiška politika se je postavila absolutno na stran onesnaževalca.

Kdo je bil vaš glavni nasprotnik?

Ga bom kar zašpecal: dr. Frlec, ki je bil kasneje tudi zunanji minister. Takrat je bil podpredsednik slovenske vlade in se je brezkompromisno postavil na stran onesnaževalcev. Ti pritiski so bili tako močni, da smo potrebovali osebno zaščito. Zaščito smo tudi dobili, in sicer preko Russllovega sodišča oziroma Vladimirja Dedijerja.

Pojasniva podrobnosti. Vladimir Dedijer je bil Titov biograf.

Da. In član Russllovega sodišča, ki je bilo v ZDA ustanovljeno za preiskovanje zločinov v vietnamski vojni, kasneje pa je sodišče postalo tribunal in je obravnavalo tudi druge probleme. Po zaslugi znanega slovenskega sociologa Rudija Rizmana smo se srečali z Dedijerjem in mu razložili problem. To se je zgodilo približno pol leta po začetku afere. Na filozofski fakulteti je bila organizirana velika razprava in tja je prišel tudi Dedijer. Po tem dogodku je tudi politika začela razmišljati drugače. Ko je Iskra iz Semiča dojela, da gre za problem, ki ga je treba rešiti, so v pol leta spremenili tehnologijo. Leto kasneje je takratna Evropska unija sprejela uredbo, s katero je na svojem ozemlju prepovedala uporabo kondenzatorjev, ki vsebujejo PCB. To je za Iskro Semič pomenilo razvojno prednost pred drugimi izdelovalci kondenzatorjev, ki so ga še uporabljali. Negativna zgodba je postala ekonomsko uspešna zgodba, razen za tiste seveda, ki so bili zdravstveno prizadeti.

Skratka, še pred dobrimi dvajsetimi leti je bila ekološka zavest tako nizka, da se ljudje niso zavedali škodljivosti takšnih snovi. Kakšni so bili pravzaprav odzivi ljudi?

Ljudje so večinoma menili, da pretiravamo, da pravzaprav ni nič narobe. Ko pa so bile opravljene analize krvi ljudi, ki so to vodo uporabljali, in te so seveda pokazale izredno visoke koncentracije, se je ozračje spremenilo. Veste, kako težko sem hodil domov? Zelo. Počutil sem se neprijetno, kot da jim hočem zapreti tovarno, česar seveda nikoli nisem hotel. Hkrati pa sem vedel, da je mogoče kondenzatorje izdelovati tudi brez uporabe te škodljive snovi.

Ste vi spremenili evropsko zakonodajo?

Mislim, da se ni spremenila zaradi nas. Spremenili so jo, ker so tudi drugod začeli raziskovati. Med drugim v ZDA. V reki Hudson so prav tako odkrili visoke koncentracije. Šlo je za splet naključij. Jugoslavija pa sploh ni imela zakonodaje, ki bi urejala ta vprašanja.

Izhodišče za nastanek gibanja Zelenih v Sloveniji in Jugoslaviji je bila torej afera Krupa. Kako teče zgodba naprej?

Drug zelo pomemben del zgodbe je protijedrsko gibanje. Leta 1986, ko se je zgodila nesreča v Černobilu, se je začelo intenzivno razmišljati, kaj narediti z Jedrsko elektrarno Krško oziroma kaj z drugimi elektrarnami, ki so bile načrtovane. Ena pri Zagrebu, druga pa v Dolu pri Ljubljani. Tedaj so se začela močna protijedrska gibanja. Tretji del zgodbe, ki je prav tako pomemben za nastanek gibanja, pa je elektrarna Šoštanj oziroma premogovnik, kjer je bil dejaven Vane Gošnik. Z njim sva se kasneje sicer v ideološkem smislu razšla, vendar je dejstvo, da je imel velike zasluge za gibanje. V Velenju, od koder je, so umirali gozdovi, in ko so jim hoteli podtakniti še radioaktivne odpadke, so organizirali velik protest, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi. To so temeljne ekološke pobude, ki so pripeljale do tega, da smo se zeleni iz civilne iniciative vključili v politiko, kar je bilo tudi moje izhodišče. Menil sem, da samo s sodelovanjem v politiki lahko dosežeš spremembe. In na okoljskem področju so bile spremembe nujne. 12. junija 1989 smo v Mostecu, torej zunaj, v naravi, ustanovili stranko.

Na začetku se je v stranki Zelenih družila izjemno pestra ekipa: od Igorja Omerze, Slavoja Žižka, Mihe Jazbinška...

... vse živo je bilo tam.

Zakaj oziroma kako to?

To je bilo mogoče prav zaradi številnih okoljskih afer. Zavest o degradiranosti okolja je bila zelo živa. Ankete pred volitvami, torej še preden smo vstopili v Demos in začeli razpadati, so nam napovedovale celo 20-odstotno podporo. Seveda tudi zato, ker se ljudje niso hoteli opredeljevati po logiki levo - desno.

Koliko ljudi je bilo na ustanovnem sestanku, ki se prej, dokler ste bili Zeleni še gibanje, niso udeleževali okoljskih manifestacij, ampak so v vas videli predvsem vmesni prostor za svoj politični angažma?

V ožjem vodstvu so prevladovali stari ekološki aktivisti, medtem ko je bila že v prvem podpornem krogu vsaj polovica takšnih, ki k nam niso pristopili zaradi ekologije, ampak zaradi podpore demokraciji kot taki, hkrati pa se niso hoteli opredeljevati za levo oziroma desno stran, če je ta oznaka za Slovenijo sploh primerna.

In potem sledi zanimiva etapa v življenju stranke. Na volitvah dobite več kot solidnih 9 odstotkov.

Da, vendar se je še pred tem pred nas postavilo pomembno vprašanje: ali naj vstopimo v Demos ali ne. Razmišljanja so šla v dve smeri. Prvo, da naj se usmerimo v demokratizacijo Jugoslavije, drugo pa, da zelena Slovenija ni mogoča brez samostojne Slovenije. Obet samostojne zelene Slovenije je bil na strani Demosa, obet postopne in negotove demokratične preobrazbe Jugoslavije pa je želel stati zunaj Demosa.

Kako ste razmišljali vi?

Menil sem, da Slovenija ne more biti zelena brez samostojnosti. Absolutno. Leta 1987 sem kot prvi Jugoslovan izstopil iz ZK zaradi ekoloških razlogov oziroma zaradi afere Krupa.

Nekako logično bi bilo, da komunist premore posluh za naravo, vendar pa Zveza komunistov tega ni premogla. Zakaj?

Ker ni imela posluha za ekologijo nasploh. Ker je popolnoma prevzela kapitalističen način proizvodnje in materialnega življenja. Nobene razlike ni bilo. Celo nasprotno. Takrat sem preučeval podatke in tudi pisal o tem, da so bile nekdanje socialistične države bolj onesnažene kot kapitalistične države. Stvar je prišla tako daleč, da je generalni sekretar ZKJ obsodil krupske dogodke, češ da samoupravne sile hočejo nekakšno zeleno razmišljanje, ne pa samoupravni socializem.

Zeleno je bilo kontrasocialistično?

Absolutno, in to je bilo to. Zato sem razmišljal, kot sem. Tukaj na fakulteti smo imeli sestanek vodstva stranke, na katerem smo glasovali, ali naj gremo v Demos ali ne. Še zdaj se spomnim izida: 28 proti 28. Neodločeno. In tedaj sem dobil kot predsednik mandat, da se pogovorim z Demosom in se na tej osnovi odločim, ali gremo na volitve in v demokratizacijo države. Moram dodati, da je bila poleg zelene Slovenije cilj tudi nejedrska Slovenija. Od Demosa smo dobili zagotovilo, ki ga pozneje seveda niso spoštovali, da si bo prizadeval za zaprtje jedrske elektrarne Krško.

Na drugi strani sta bili Združena lista in ZSMS.

Da. In ZSMS nam je tako pri krupski aferi kot pri ustanavljanju stranke zelo pomagala. Po volitvah smo si prav Zeleni prizadevali, da bi ZSMS in Demos skupaj sestavila vlado, kar je znotraj ZSMS še posebno zagovarjal Pavel Gantar, vendar pa do tega ni prišlo. Tudi na Demosovi strani ni bilo potrebne volje za to.

Koliko je bilo v Demosu resničnega interesa za ekologijo?

Kmalu smo ugotovili, da ga ni nič več kot na drugi strani, kar niti ni bilo veliko presenečenje. Obljube so bile hitro pozabljene. A določena stopnja ekologizacije se je ohranila. Do naslednjih volitev leta 1992 nam je uspelo zavreti vsaj najbolj osnovne negativne plati, ki jih je začel prinašati svet kapitala.

Na primer?

Gradnje so že tak primer. Precej podjetij je propadlo in za njimi so ostale degradirane površine. Maksimalno smo se angažirali in v precej primerih nam je uspelo, da se je zidalo na površinah, ki so bile degradirane. Druga pomembna stvar so bile podpore tistemu delu kmetijstva, ki je upoštevalo ekološke standarde. Uspelo nam je znižati ceno neosvinčenemu bencinu, medtem ko nam jedrske elektrarne ni uspelo zapreti. Zelo pomembno je tudi, da nam je uspelo ekologizirati vzgojo in izobraževanje. Okoljske vsebine so se začele vključevati v učne programe, kar je morda največji dosežek. Vendar pa nam vse to ni pomagalo, kajti ko smo bili v parlamentu, se je v petih odstotkih glasovalo o okoljskih temah in v teh primerih smo bili popolnoma enotni, vendar pa je bilo 95 odstotkov drugih tem, pri katerih je polovica naših poslancev glasovala za Demos, polovica pa za nasprotno opcijo.

Zaradi katerih vprašanj ste se začeli deliti?

Zaradi vseh. Ko se je osamosvojitvena evforija končala in so prišle na vrsto konkretne teme, so levi vlekli na levo, desni pa na desno. Kar se je sprva zdelo kot naša prednost in zaradi česar so nas ljudje volili, se je na koncu izkazalo kot naša slabost. Kdo za vraga bo pa volil stranko, za katero ne veš, kako bo glasovala? Takrat se je izkazalo, da take stranke ne moreš ohraniti pri življenju.

Zakaj niste sodelovali samo pri okoljskih temah?

Ne moreš. Ko si v parlamentu, se moraš politično opredeljevati, in ko se išče podpora za določen projekt, se štejejo glasovi. Zeleni pa smo bili popolnoma nezanesljiv partner. Naši volilci so to začutili, čeprav smo na naslednjih volitvah še vedno dosegli 4 odstotke.

Kdaj se je začel osip članstva?

Kaj kmalu. Predvsem v drugem krogu. Prvi krog strankinega članstva pa je bil vedno bolj razočaran, ker smo bili v vladi, hkrati pa nam ni uspelo uveljaviti svojih idej. Simbolno je stvar propadla z Jedrsko elektrarno Krško, ki se ni zaprla. Ko smo prihajali na teren, so nam ljudje očitali, da smo obljubljali zaprtje, kar se pa ni zgodilo.

Kako blizu ste bili?

Precej. Najlažje bi jo zaprli takoj po osamosvojitvi, ko je bila gospodarska recesija in se je poraba energije zmanjševala, potem pa tega manevrskega prostora ni bilo več. Moram pa povedati tudi to, da sem kot član predsedstva od obveščevalca iz generalštaba JLA zvedel, da je bil že v začetku julija pripravljen načrt napada na jedrsko elektrarno Krško. Kljub podnebnim spremembam sem še danes odločen nasprotnik jedrske energije, to pa zaradi tesne sprege med miroljubnim in vojaškim atomom, kajti stranski produkt izrabljenega jedrskega goriva v vsaki jedrski elektrarni je plutonij, ta pa je osnovna sestavina za jedrsko bombo. Dokler bomo imeli jedrske reaktorje, bomo imeli tudi jedrsko oborožitev. Zato Obamovo sanjanje, kako bomo prišli do miroljubnega sveta, hkrati pa v ZDA še naprej pospešeno gradijo jedrske elektrarne, nima nobenega smisla.

Ena ključnih zamujenih priložnosti je po mojem mnenju neuspela ideja o demilitarizirani državi. Kako resna ideja je bila to? Kdo je o njej razmišljal resno in kdo samo blefiral?

Pri vodilnih političnih funkcionarjih ZSMS je bila ta ideja nedvomno prisotna, zunaj tega kroga pa je imela bolj simbolično dimenzijo.

Zakaj?

Ker se je zdela neuresničljiva. Pri tej Izjavi za mir smo naredili hudo napako. Prvič je treba reči, da demilitarizacija ni bila mišljena popolno, ker naj bi teritorialna obramba ostala, ta pa je, kot vemo, kasneje odigrala pomembno vlogo. No, glavna napaka je bila, da je bil predlog o demilitarizaciji mišljen samo za Slovenijo, ni pa se govorilo o še bolj potrebni demilitarizaciji Jugoslavije. Za to idejo je bilo veliko razumevanje v tujini...

... kar je razumljivo, saj je bila JLA tretja najmočnejša vojska na svetu.

Ne glede na utopično naravo ideje je bila vseeno napaka, da projekt ni bil razširjen tudi na Jugoslavijo. Pa čeprav zgolj kot izhodišče za razmislek. Kot simbolni projekt. Morda bi bilo manjše marsikatero gorje, ki se je kasneje zgodilo.

Mislite, da ne bi prišlo do agresije na Slovenijo, če bi bila demilitarizirana?

Težko je reči. Morda, če bi takšna jedra, kot je bilo predvojno Sarajevo, dobila neko idejo, ki bi bila močnejša od nacionalističnega projekta. Morda bi prišlo do bolj miroljubnega razpada.

Kaj se je zgodilo z idejo o demilitarizaciji po vojni?

Vsi, ki smo podpisali izjavo o demilitarizaciji Slovenije, smo takrat, ko je postalo jasno, da bo jugoslovanska armada zelo verjetno reagirala, zavzeli stališče, da je treba na agresijo odgovoriti z orožjem.

In vojna je idejo pokopala?

Da. S tem je umrla tudi ideja. Škoda. Tudi prihodnost sveta vidim popolnoma drugače kot stvari trenutno tečejo. Brez nacionalnih armad. Samo mednarodne sile Organizacije združenih narodov. Po najnovejših podatkih se za oboroževanje namenja 1450 milijard dolarjev. Nedolgo nazaj je ta številka znašala samo 1000. Na drugi strani so projekti, ki naj bi bili namenjeni pomoči nerazvitim, težki od 500 do 700 milijard.

Vstopu v Nato ste nasprotovali.

Seveda. In s tem je postala ideja o demilitarizaciji dokončno mrtva. Članstvo v Natu se mi zdi popolnoma napačna strateška in civilizacijska odločitev.

Stranka Zelenih sploh še obstaja?

Da. Je zunajparlamentarna stranka, ki je na zadnjih evropskih volitvah dobila 0,6 odstotka glasov. Zadeva je zavožena. Kot športnik sem vajen porazov, ker biti rokometaš Semiča ni bila neka serija zmag, vendar pa ta razpad Zelenih jemljem kot oseben poraz. Še zdaj mi je hudo. Ko smo se ustanavljali, sem prekrižaril vso Slovenijo, trudil sem se in verjel sem v stvar. Še zdaj verjamem, da svet brez ekologije ne more obstajati. Kasneje so sicer bile neke ponudbe. Dr. Drnovšek me je vprašal, ali bi bil minister za okolje, a sem to možnost zavrnil, potem ko sem videl, da ne morem uresničiti, kar bi rad. Enako se je zgodilo zdaj z Borutom Pahorjem. Prav tako me je povabil na pogovor in spet sem ugotovil, da je moje razmišljanje bistveno bolj radikalno od njegove ponudbe.

Kot da bi bila skrb za okolje neki nujen kozmetični dodatek k vladni agendi?

Recimo. To zame ni sprejemljivo, čeprav sem bil počaščen. Dejal sem mu, da bi čez pol leta bržkone odstopil. Je pa po mojem tako, da je zelena paradigma lahko samo solidarnostna oziroma leva.

Ali obstajajo desno usmerjene zelene stranke?

Da, obstajajo, vendar nimajo velike veljave. Sam menim, da Zeleni ne morejo biti stranka, ki zastopa kapital, kar pomeni, da so lahko po tradicionalni definiciji samo leve stranke. Levi politični pol, kot vemo, izgublja socialni naboj in ne želi sprejeti ekološkega naboja. To je sicer idealna priložnost, da zelena paradigma dobi politično podporo.

Ustanavljate novo stranko?

Ne, čeprav se ta ideja stalno pojavlja. Ljudje kličejo.

Se z Vanetom Gošnikom še slišite?

Ne več. Moram reči, da se mi je bilo z njim najtežje prerekati, ker sva postala tudi osebna oziroma družinska prijatelja. Vendar pa so bila najina politična nasprotja prevelika. On je Zelene videl kot del trdega Demosovega jedra, jaz pa ne.

Kdaj ste se razcepili?

Mislim, da je bilo leta 1993. Nastala je ekološko-socialna stranka, ki se je pridružila LDS, medtem ko je Vane ostal z Zelenimi. Ko smo prišli v LDS, sem ob prvi priložnosti tudi izstopil iz LDS.

Danes imamo Discovery Channel, National Geographic, vremenarji so zvezde, vsi razmišljamo o podnebnih spremembah. Razmere za zeleno stranko so ugodne.

Da. Vendar pa moraš kot ekološki aktivist delovati politično, opredeljevati se moraš tudi do drugih tem, s tem pa izgubiš ekološko nedolžnost. Hitro si v predalčku. Potencial je seveda ogromen. Ljudje si želijo višjo kakovost življenja. Potencial zelene stranke je med 7 in 9 odstotki, prihodnost pa vidim v generaciji mlajših intelektualcev. Pri zelenih je vedno tako, da ljudje od človeka, ki zagovarja zeleno paradigmo, pričakujejo, da je strokovno podkovan. To je zanimivo. Pri drugih politikih to ni potrebno. Pri zelenih pa je. Če zeleni niso strokovni, niso sposobni utemeljenih alternativ. Zgolj kozmetično všečno nakladati o nekih utopičnih alternativah ni učinkovito. To okoljsko polje je treba povezati z gospodarskim in pa socialnim poljem. Pa še nekaj. Človek, ki vodi zeleno stranko, se ne sme voziti v jeepu, ampak s kolesom. Samo tako mu ljudje lahko verjamejo.