Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

dr. Miha Kovač profesor na oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete

Konzervativno verjamem v intelektualno premoč sveta knjig

Ljubljana -  Če je moral učenjak pred več kot dva tisoč leti odviti deset metrov zvitka, da je lahko prebral odlomek nekega zapisa, je njegov kolega, ki je živel v srednjem veku, potem ko je opravil pot do samostana, kjer so hranili želeni rokopis, z eno potezo odprl stran knjige, ki ga je zanimala. Danes lahko vsakdo kupi tiskano knjigo po nizki ceni in jo v žepu nese na konec sveta. Ali pa vtakne v torbo kar celo knjižno polico.

Nalagam galerijo
  • (Foto: Jaka Adamič)

Z rojstvom digitalne tehnologije se je začela lomiti komunikacijska paradigma, ki smo jo poznali zadnjih tristo let. In če nekateri preroki računalniške dobe hrumijo o koncu tiskane knjige, dr. Miha Kovač, profesor na oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete, zase pravi, da ni katastrofik. Nepoboljšljiv skeptik je prepričan, da se ljudje tiskani knjigi, ki je nenazadnje dva tisoč let sooblikovala našo civilizacijo, ne bodo tako zlahka odrekli. "Zato krasni novi digitalni svet ne bo tako krasen in nov, kot verjamejo nekateri. Bo pa nedvomno drugačen od vsega, kar smo poznali doslej," je zapisal v uvodu svoje nove knjige s pomenljivim naslovom Od katedrale do palačinke, ki govori o tisku, branju in znanju v digitalni družbi. Knjiga je imela nekoliko nenavadno pot, saj so ideje v njej doživele preverjanje najprej v tujini, tako da so izšle v nekaj člankih in v knjigi pri založbi Chandos v Oxfordu, nato pa so se, ustrezno dopolnjene in izboljšane, vrnile domov.

Imate elektronski bralnik?

Nimam. Malo je manjkalo, pa bi ga pred nekaj meseci kupil v Oxfordu. Zanj sem nameraval porabiti del honorarja, ki sem ga dobil za v Angliji izdano knjigo, kar bi bil dober absurd. V njej namreč trdim, da elektronski bralniki v sedanjih pogojih ne morejo uspeti. Nato pa so prevladali moji gorenjski geni: zdel se mi je predrag. Stal je 275 funtov in za ta denar bi si lahko kupil 40 knjig.

Res je, da so elektronske knjige, ki si jih naložiš v bralnik, pol cenejše od tiskanih, a jih je prav tako treba kupiti...

Intenzivni bralci, in teh je relativno malo, kupijo približno 30 tiskanih knjig na leto. Torej jih te knjige stanejo manj ali približno toliko kot sam bralnik. Če pomislimo, da je treba elektronske naprave menjavati na približno dve do tri leta, se ta stvar res ne splača. Dodaten problem je fizična omejenost tako naložene elektronske knjige. Ko jo kupiš, jo lahko naložiš samo v svoj bralnik. Lahko sicer posodiš bralnik, kar pa je tako, kot če bi posodil celo knjižno omaro. Najbrž si določen del ljudi kupuje bralnike, ker so zelo praktični, če recimo veliko potuješ, vendar to pri zdajšnjih cenah ne bo postala prevladujoča oblika branja.

Toda bralniki se razvijajo. Amazonov kindle in Sonyjev bralnik sta že precej izboljšani verziji tistih iz sredine devetdesetih let, ki so neslavno propadli. Imela naj bi tudi vedno več uporabnikov.

Nekateri pravijo tudi, da se bodo bralniki pocenili, vendar je to iluzija. Malo že mogoče, bistveno pa ne, saj za zdaj ni nikogar, ki bi se mu splačalo, da bi njihovo ceno subvencioniral bralcem. Amazonov kindle še vedno stane 350 dolarjev, čeprav ima za sabo izjemen PR in čeprav vsi pravijo, kako ekstremno uspešen da je...

So že objavili, koliko so jih dejansko prodali?

Ne. Obstajajo ocene, da so kindla in sonnyja skupaj prodali približno milijon kosov, kar bi bilo veliko. Ker pa številk ne objavijo, je vprašanje, kaj se v resnici dogaja.

Sredi devetdesetih, ko je prišlo do prve evforije zaradi elektronskih bralnikov, sta s kolegom, nizozemskim založnikom, stavila za večerjo: zmaga tisti, ki bo prvi na javnem mestu videl človeka brati elektronsko knjigo. Kako se je izteklo?

Stavo sva po nekaj letih ukinila. V tem času on ni videl nikogar, jaz pa zgolj enega, a se je kasneje izkazalo, da je šlo za človeka, ki je pri Microsoftu zadolžen za razvoj softvera za e-knjige. Zato sva se odločila, da ne šteje.

Od tiste stave je minilo že več kot deset let. Ste morda kdaj kasneje videli na javnem mestu kakšnega človeka, ki bi bral elektronsko knjigo?

Razen nekaj založnikov nikogar. Po letu 2000 je prišlo do zatona e-knjige. Barns & Noble, druga največja svetovna spletna knjigarniška mreža, je celo popolnoma nehala tržiti elektronske knjige, ker se jim ni splačalo. Potem pa je ob koncu 2006 prišlo do nove evforije zaradi kindla, za katero še ni jasno, kako se bo končala.

Vse kaže, da tiskana knjiga vendarle nima prave konkurence.

Čeprav je v zadnjih petnajstih letih kar nekaj medijskih poznavalcev napovedovalo, da je s tiskano knjigo konec, se je izkazalo, da gre za precej arogantne trditve. V ZDA se je denimo med letoma 2002 in 2008 prodaja knjig vsako leto v povprečju povečala za okoli dva odstotka. Treba je vedeti, da obstaja knjiga v obliki kodeksa že več kot dva tisoč let. Kodeks je kot prevladujoča oblika hranjenja besedil v začetku našega štetja začel izpodrivati zvitke. To se je najverjetneje zgodilo zaradi verskih razlogov, saj je novonastala krščanska vera želela uporabljati drugačno obliko hranjenja besedil kot judovska. Pri tem je fascinantno, da je kodeks ostal nespremenjen do danes. Nečesa, kar človeštvo uporablja dva tisoč let, pa ne morete ukiniti v treh letih.

Kakšna je torej prihodnost knjige? Bo to morda hibridna knjiga, kombinacija elektronske in tiskane, ki si jo bomo po želji natisnili na espresso knjižnem avtomatu?

Pravzaprav je danes vsaka knjiga po svoje že elektronska knjiga, ker je napisana na računalnik, z računalnikom oblikovana in skoraj gotovo natisnjena s pomočjo digitalne tehnologije. Gre torej za elektronske knjige na klasičnem, analognem nosilcu. Ideja, ki jo je predstavil ameriški založnik Jason Epstein, pa je, da bi po vsem svetu postavili avtomate, ki bi delovali kot neke vrste tiskalniki in bi bili v treh minutah sposobni natisniti in zvezati katerokoli knjigo, ki bi bila dostopna v spletnem kataložnem sistemu.

Sliši se prelepo, da bi bilo res. Kje so torej pasti?

Pasti je ogromno. Ena je varstvo avtorskih pravic. Espresso naj bi deloval tako, da bi z založnikovega strežnika potegnil datoteko s knjigo, ko bi jo natisnil, pa bi datoteko samodejno uničil. Tako bi obstajala natančna evidenca o številu natisov. Vprašanje je seveda tudi, kako ustvariti tako ogromen splet knjižnih katalogov in kakšno iskalno orodje uporabiti.

Knjiga je intelektualno vzpostavila našo civilizacijo. Skupaj s tiskom je odločilno vplivala na razvoj zahodne družbe, znanosti, intelektualnega pluralizma, nenazadnje tudi na vzpostavitev standardiziranih jezikov in oblikovanje nacionalnih skupnosti. Njen vpliv je bil stoletja vseobsegajoč in izredno močan, potem pa je bilo potrebnih borih trideset let, da je pristala skorajda na margini: nove generacije ne cenijo znanja in prezirajo branje zahtevnih knjig. Kaj se je zgodilo?

Če bi bili površni, bi rekli, da sta se zgodila televizija in internet, vendar so razlogi bolj kompleksni. Fascinantno je, ko gledaš razvoj knjige skozi zgodovino in ugotoviš, kako je bila iznajdba interneta samo neko logično nadaljevanje tega, kar se je dogajalo skozi razvoj knjige in z njo povezanih sistemov. Knjiga je postajala skozi stoletja bistveno bolj priročna, manjša, tanjša, vanjo se je dalo shraniti vedno več besedila. Primerek Dalmatinovega prevoda Svetega pisma iz leta 1582, ki ga hranijo v NUK, tehta skoraj pet kilogramov, slovenska izdaja Svetega pisma izpred dvajsetih let pa en kilogram. Hkrati so se z razvojem knjige in tiska razvijala tudi iskalna orodja, kot so opombe, citati, paginacija... Vse to je knjige povezalo v omrežje, v nekakšnega analognega praprednika svetovnega spleta.

V Sloveniji žal nimamo aktualne raziskave o bralnih navadah, ameriške pa kažejo, da pada tako delež ljudi, ki berejo, še bolj pa delež tistih, ki berejo zahtevnejšo literaturo. Ta padec je daleč največji v generaciji, ki je danes stara od 17 do 30 let. Verjetno je v EU podobno. Vsekakor bi se na tem mestu vzdržal širših zgodovinskih sodb. Čeprav je trend branja knjig v zadnjih dvajsetih letih v upadu, je povsem možno, da je bralcev knjig v razvitih družbah še vedno bistveno več, kot jih je bilo pred petdesetimi ali stotimi leti. Danes je namreč odstotek izobraženih večji kot nekoč, ti pa so najbolj pogosti uporabniki knjig. Očitno pa je, da imamo težavo z internetno generacijo.

Ni naključje, da nove knjige ne začnete s posvetilom, temveč s svarilom, citatom Marca Bauerleina, avtorja znamenite "Najbolj butaste generacije", ki pravi: "Ne zaupaj nikomur pod 30."

Bauerlein je postavil tezo, da so nove generacije, ki rastejo ob internetu, generacije, ki so bolj neizobražene kot prejšnje, kar je paradoks, saj imajo prav te generacije največji dostop do informacij in znanja ter na široko odprta vrata v izobraževalne sisteme. Sam mislim, da glavni krivec ni internet, temveč je problem širši in je povezan z bistveno večjo permisivnostjo in antiintelektualnostjo izobraževalnih sistemov. Na te težave je že pred štiridesetimi leti opozarjal Christopher Lasch, nekaj zelo zanimivih knjig je na to temo napisal tudi britanski sociolog Frank Furedi, ki se je pred nekaj leti na svoji fakulteti znašel v težavah, ker je od svojih študentov zahteval, da za njegov izpit preberejo tri knjige. Študentje so se uprli, dekan pa jih je podprl.

Problem je torej v narcistični generaciji, ki ne želi in ne prenese nobenega intelektualnega napora.

Ja. Ta proces je starejši od interneta, sega pa v šestdeseta, sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so začeli iz učnih programov gimnazij in univerz izrivati klasične predmete, kot sta bili na primer grščina in latinščina. Zdi se, da je danes vsako učenje in daljše branje vedno bolj dojemano kot nepotrebno obremenjevanje. Znano je, da se bralne navade otrokom privzgojijo skozi družinsko socializacijo in izobraževalni sistem. Zato mislim, da je negativen odnos do zahtevnih knjig pri mladih posledica sprememb v širšem družbenem okolju oziroma sprememb v vrednotah. Danes je treba stvari čim lažje in čim hitreje doseči, trdo delo in koncentrirano učenje za mnoge nista več vrednoti. Najbrž bom čez kakšnih deset let izdal malo knjižico največjih neumnosti, ki so jih študenti prvega letnika zapisali na mojih izpitih.

Si ji zapisujete?

Ja, seveda. Prvo mesto za zdaj zaseda odgovor, da so prve televizorje v Sloveniji uporabljali bogati meščani konec 19. stoletja. Zelo visoko sta uvrščena tudi odgovora, da je Johannes Gutenberg izumil Sveto pismo, pa da so v antiki razmnoževali rokopise v srednjeveških samostanih. To zelo lepo kaže, s kakšnim znanjem pridejo mladi iz gimnazij na univerzo. To ni samo slovenski problem, je globalen, vendar bomo mi, ki smo majhna skupnost, njegove posledice občutili še toliko bolj.

Vprašanje je morda prenapeto, pa vendar. Kakšne utegnejo biti kulturne in civilizacijske posledice konca poglobljenega branja in konca "bralnih možganov"? Bralna socializacija naj bi bila namreč ključna za razvoj mišljenja.

Mislim, da do tega konca vsaj kmalu ne bo prišlo, bo pa prišlo do neke bistveno večje intelektualne razslojenosti v smislu, da bomo imeli razmeroma ozko elito, ki bo sposobna dolgotrajnega poglobljenega branja. Sposobnost dolgotrajnega branja je sposobnost, s katero kot z neke vrste stranskima učinkoma pridobimo intelektualno kondicijo in razvijemo ustvarjalno mišljenje. Raziskave pravijo, da so ljudje, ki od otroštva veliko berejo, bolj uspešni v svojih poklicih, ker so sposobni nekega bolj kompleksnega mišljenja.

Se bomo torej v prihodnosti vrnili k ekskluzivističnim intelektualnim elitam, kot smo jih poznali v prejšnjih stoletjih?

Z eno razliko. Dostop do knjig bodo imeli vsi, tudi uporabljali jih bodo mnogi, vendar bo le malo takih, ki bodo brali bolj zahtevna besedila in iz njih tudi kaj potegnili.

Tudi Nicholas Carr v znamenitem članku Google nas poneumlja za svojo raztresenost krivi internet. "Poglobljeno branje, ki je bilo zame nekoč nekaj naravnega in lahkega, se je spremenilo v trd spopad s samim seboj," pravi. Se to dogaja tudi vam?

Ta članek je najbrž tako popularen zato, ker je v njem Carr opisal nekaj, kar se dogaja vsem nam. Ko delamo na računalniku, vmes gledamo še mejl, gremo na kako spletno stran, pa malo v čvekalnico... Ta večopravilnost nas dela histerične in povzroča drug način mišljenja, kot ga zahteva klasično knjižno branje. Sam sem bližje tistim, ki verjamejo, da je tak način mišljenja dolgoročno slab in neproduktiven. Po drugi strani pa imamo avtorje, ki pravijo, da tako novo mišljenje nosi s sabo neko novo inteligenco, ki bo bolj "vizualna" kot ta, ki jo imamo zdaj, in bo kot taka odprla nova in popolnoma drugačna obzorja. Sam sem do tega zadržan. Če se ozremo v zgodovino 19. in 20. stoletja, vidimo, da so glavne intelektualne preboje naredili ljudje, ki so zelo veliko brali. Sicer so spremembe, ki jih povzroča splet, z nami premalo časa, da bi lahko napovedali, kam nas peljejo, a za zdaj si jemljem pravico, da konzervativno verjamem v intelektualno premoč sveta knjig.

V Sloveniji imamo že leta neko paradoksalno situacijo - po izposoji knjig smo v samem evropskem vrhu, vendar si jih očitno izposodimo več, kot bi jih lahko prebrali, saj smo po prebranih skoraj podpovprečni. Še slabši smo, ko gre za nakup knjig - kupimo jih tako malo, da bingljamo na repu Evrope. Zakaj?

Poenostavljeno rečeno, ker imamo dobro razvito mrežo knjižnic, mreža knjigarn pa je slaba. To je povezano z demografijo, saj se v kraju z manj kot pet tisoč prebivalci knjigarna ne splača, krajev, ki bi imeli več prebivalcev, pa je pri nas malo. Finska, ki ima dvakrat več prebivalcev kot Slovenija, beleži še enkrat večjo izposojo in štirikrat večjo prodajo knjig. Prostor za knjigo je torej pri nas še velik. Sicer pa se je izposoja knjig pri nas tako povečala v zadnjih tridesetih letih, ker sta se dvignila izobrazba in življenjski standard prebivalstva. Znano je, da največ berejo družbe, ki so izobražene in bogate. Slovenski založniki in knjigarnarji so se temu trendu očitno prilagodili nekoliko slabše kot knjižničarji.

Predvidevam, da se v zadnjih letih okus Slovencev ni spremenil in da še vedno berejo predvsem žanrsko literaturo, uspešnice...

Pri nas so še vedno najbolj priljubljeni avtorji uspešnic, ki prihajajo iz anglosaškega govornega področja. V Evropi, zanimivo, tega trenda ne opažamo več. S kolegom Rüdigerjem Wischenbartom zadnja leta spremljava lestvice knjižnih uspešnic na osmih največjih evropskih knjižnih trgih in pokazalo se je, da na njih dominirajo evropski avtorji, med vsemi avtorji pa so le trije, ki so ta čas popularni prav v vseh državah: J.K. Rowling, Dan Brown in Stephanie Meyer. Zadnja leta se dogaja nekaj, kar je bilo še nedolgo nazaj nepredstavljivo. Celo po angleških lestvicah uspešnosti plezajo švedski avtorji! Angleški trg je namreč doslej veljal za najbolj zaprtega v Evropi.

Kaj se je zgodilo?

Interpretaciji tega pojava sta dve. Po prvi so se evropski bralci zasitili angloameriških avtorjev in so se obrnili k evropskim, druga razlaga pa je, da vse več bralcev tudi v kontinentalni Evropi angloameriške avtorje bere kar v izvirniku, torej v angleščini.

Najbrž ga ni pisatelja, ki si ne bi želel napisati uspešnice in zaslužiti svojega milijona. Večkrat ste že poudarili, da recepta ni, da se uspešnica preprosto zgodi. Zanimivo je, kako vztrajno je J.K. Rowling iskala založnika za Harryja Potterja. Šele deseti je rokopis sprejel, ji dal dva tisočaka funtov honorarja in natisnil 3000 izvodov.

Harry Potter je tipičen primer, ki pokaže, kako deluje sodobna založniška industrija. To je bila knjiga, ki je bila napisana v nasprotju z vsemi veljavnimi založniškimi standardi. Bila je narejena za pubertetnike, ki veljajo za najslabšo bralno populacijo, bila je ekstremno debela, pri čemer velja pravilo, da knjiga za pubertetnike ne sme imeti več kot 160 strani, in še tematika je bila čudna: v času interneta se je ukvarjala s čarovnicami, ki jahajo na metlah. Legenda pravi, da je deseti založnik rokopis sprejel, ga nesel domov in dal v branje svoji hčerki. Ko je po treh urah prišla iz svoje sobe ter zahtevala drugi del, je zaslutil, da ima morda v rokah nekaj zanimivega...

Zakaj Slovenci ne beremo domačih avtorjev v takšni meri, kot jih denimo berejo Skandinavci? Pri Fincih je naklada domačih leposlovnih del v višini 50.000 izvodov nekaj normalnega, pri nas pa je že knjiga, ki se proda v 2000 izvodih, velika uspešnica.

Nekateri, res redki naši avtorji, se temu sicer vsaj približno približajo. Ekvivalent finski nakladi 50.000 bi bil pri nas glede na izobraženost in število prebivalcev tam okoli 10.000 izvodov.

Sicer pa imajo različna okolja svoje posebnosti v odnosu do tujih in domačih avtorjev. David Baldacci je na primer eden najbolj slavnih ameriških piscev kriminalk. Ko ga je pred približno dvajsetimi leti začela prevajati italijanska založba Mondadori, se je njen urednik prijel za glavo, češ, te knjige ne bomo prodali, ker Italijani ne kupujejo kriminalk italijanskih avtorjev. Zato je brž poklical Baldaccija in mu predlagal, naj knjigo v Italiji izda pod psevdonimom.

Baldacci je takrat ravno stal pri oknu in opazoval svojega novega forda, parkiranega na dvorišču vile. Pa je rekel uredniku, ki se je, mimogrede, pisal Ferrari, naj ga podpiše z David Ford. Potem pa je začel postajati Baldacci v Italiji vedno bolj slaven in so se začeli Italijani spraševati, zakaj nobena njegova knjiga ne izide še pri njih. Zato mu je založnik počasi spreminjal ime v David B. Ford, pa David Baldacci Ford, in šele danes ga izdaja pod njegovim pravim imenom. To zgodbo sem od Baldaccija na neki konferenci slišal na lastna ušesa, zato predvidevam, da je resnična. Morda imamo podoben problem tudi v Sloveniji.

So za nebranje domače zahtevnejše literature pri nas deloma odgovorne tudi knjižnice, ki spodbujajo predvsem branje lahkotnejših žanrov?

To vprašanje zahteva resno strokovno debato, ki pa je knjižničarji doslej žal še niso bili sposobni izpeljati. Eden od kriterijev uspešnosti knjižnice je tudi število izposoj, visoko število izposoj pa lahko dosežejo tako, da imajo v zalogi čim več knjig, ki so všečne bralcem. Zato imamo v naših knjižnicah res ogromne zaloge tako imenovanih knjižnih uspešnic. To je zelo pomembno vprašanje kulturne politike, saj po mojem funkcija knjižnice ni v tem, da ljudem omogoča brezplačno branje Dana Browna. Ljudje bi po mojem morali komercialne knjige kupovati.

Kaj pa časopisi? Jih kupujete ali jih berete po spletu?

Sem človek stare šole in časopise še zmeraj kupujem in berem. Je pa res, da zelo veliko stvari preberem na spletu. Čas za branje tiskanih medijev odrivam na konec tedna, ko želim brati predvsem poglobljeno in analitično vsebino. Če bi s tega stališča gledal stopnjo ogroženosti, bi rekel, da so najbolj ogroženi dnevni časopisi, potem tedenski in najmanj mesečne revije. Kam to pelje, je težko napovedovati.

Kako bo kriza vplivala na knjižni trg?

Tu nisem tako zelo črnogled. Bistvena prednost knjige je, da za razliko od drugih medijev ni vezana na oglase. Tudi prejšnje krize so knjižni založniki preživeli relativno bolje od drugih, ker so itak navajeni nizkih dohodkov in ker se ljudje v takšnih obdobjih začno obračati k sebi. Poleg tega so se založniki znali dobro prilagoditi tako imenovani vizualni civilizaciji, saj so knjige, ki so množičnemu trgu namenjene danes, prave oblikovne mojstrovine v primeri s knjigami, ki so izhajale pred tridesetimi leti.

Po tem, kar pišete v zadnji knjigi, predvidevam, da bo kriza najmanj prizadela največje svetovne znanstvene založbe.

Te imajo zagotovo daleč največ rezerv. Med prvimi štirimi največjimi in najbogatejšimi svetovnimi založbami so kar tri, ki se ukvarjajo izključno z izdajanjem znanstvenih časopisov.

Zakaj je ta posel tako zanesljiv in donosen?

Nekaj velikih založb je uspelo združiti ogromno mednarodnih znanstvenih časopisov pod svoje okrilje, nekatere tudi po več kot 1500. Situacija je skrajno iracionalna: znanstveniki smo odvisni od objavljanja v teh časopisih, saj potrebujemo točke za habilitacije, zato v njih objavljamo in recenziramo brezplačno. Potem pa te založbe našim univerzitetnim knjižnicam prodajajo pakete teh znanstvenih časopisov, pri čemer lahko letna naročnina za posamezen časopis niha od sto do več tisoč evrov!

Še dodatna ironija je, da se kvaliteta znanstvenih časopisov in člankov meri s tem, kolikokrat je posamezen članek citiran v drugih člankih, zato se nekateri znanstveniki obsesivno citirajo. Tovrstno citiranost merijo različni bibliografski servisi, kot je denimo Science Citation Index, ki je v lasti Thompson Corporation, med drugim tudi ene najbogatejših založnic znanstvenih časopisov na svetu. S tem, ko ljubljanska univerza pri merjenju odmevnosti revij favorizira zgolj ta indeks citiranosti, se spreminja v podaljšek marketinškega oddelka te korporacije. Še večji absurd pa je, da postaja kriterij znanstvene odličnosti prostor, v katerem je bil neki znanstveni članek objavljen, ne pa njegova vsebina, pri čemer tak način vrednotenja znanja marginalizira objave v knjižnih oblikah. Sam ne verjamem, da je na tak način v humanistiki in družboslovju mogoče priti do zares velikih odkritij, zato napovedujem, da bo do teh v bodoče prihajalo zunaj univerz, kjer se bo, če se bo ta trend nadaljeval, znanost vedno bolj birokratizirala.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

Kolumnisti Vse kolumne