Elliott Sharp je v mladosti kolebal med znanostjo in glasbo. Ponudili so mu državno štipendijo za mlade znanstvenike. Vse je na glavo obrnila vietnamska vojna in ameriška vloga v njej. Sedemnajstletnik se je zaradi protivojnega prepričanja raje odločil za študij glasbe. Njegov profesor Morton Feldman mu je po predstavitvi angažiranega komada Attica Brothers očital, da je v glasbi preveč sociologije. Da je glasba reč, ki jo poslušaš v sobani z oblazinjenimi sedeži. Tega Sharp, ki je vsrkaval glasbo ameriške kontrakulture, psihedelični rock, blues, jazz, elektronsko glasbo, ni mogel sprejeti. Ob selitvi v New York je postal eden osrednjih akterjev tamkajšnje avantscene. Saksofonist in kitarist, pionir drzne rabe elektronskih pomagal in računalnika, je v različnih bendih ustvarjal svojo "i/racionalno godbo", kakor ji posrečeno pravi.

V kompozicije je vnašal principe fraktalne geometrije, pri skladanju je uporabljal Fibonaccijevo zaporedje števil, a docela racionalnemu vidiku je ves čas zoperstavljal nepredvidljivo vitalnost drugih godb. Ponosen je na svoje oblikovanje glasbil, predvsem kitar, ki jih zanj po njegovih načrtih izdelujejo največji mojstri. Nanje zaigra klasike Theloniousa Monka. Deset let piše internetni dnevnik. Zaradi sprotne refleksije, opisov potovanj in drobnih namigov je dragoceno čtivo tako za glasbenike kot za preučevalce glasbe. Enako zavzeto dirigira Orkestru Carbon v filharmonični dvorani ali improvizira na jazz festivalu v Cerknem. Režiser Bert Shapiro je novembra predstavil dokumentarec o njegovem življenju in delu "Doing The Don’t". Elliott Sharp je pri nas nazadnje nastopil jeseni z bendom Terraplane.

V Ljubljani ste prvič nastopili leta 1987 na Drugi godbi z bučnim dvojcem Carbon. Po koncertu je beseda nanesla na blues. Hecno, zdaj ste v mestu nastopili z blues bendom Terraplane.

Blues poslušam in igram od mladosti. Zgodnji "country blues" me je popolnoma prevzel. Pozneje sem vpijal Yardbirds, Jimija Hendrixa, Paula Butterfielda. Kot kitarist sem vedno čutil, da je igranje bluesa prava pot. Jazzovska kitara mi je všeč, vendar me nikoli ni nagovarjala tako kot bluesovska. Rad imam upogibanje tona, zategovanje strun pri blues kitaristih. Z rabo ojačevalca in popačenjem zvoka so jo nadgradili rockerji. Te tehnike so kitaro odtegnile apoliničnemu razumevanju inštrumenta. Zaradi njene vloge pri oblikovanju zvoka benda in nakopičenih emocij so jo približale dionizični strani. Odmaknile so se možganskemu filtru.

Terraplane ni običajen blues bend. Ali ni današnji blues konservativen do obisti?

Zelo, še posebno, ko poskuša poustvariti preteklost. Ne dobimo koncertov na ameriški blues sceni, saj po njenih merilih ne igramo bluesa. Za jazz sceno smo premalo jazzovski, rockerji pravijo, da ne igramo rocka. Ampak vse moje delo v ZDA je v podobnem dvoumnem položaju. Klasiki me z nekaj redkimi izjemami nimajo za skladatelja. Celo glasbeniki improvizatorji menijo, da sem skladatelj in da nisem pravi improvizator.

Mar to pomeni, da z njimi ne muzicirate?

Vse manj. Če že, improviziram z evropskimi, kitajskimi in japonskimi glasbeniki, ki pridejo v New York. Doma v glavnem komponiram. Edini jesenski koncert imam na premieri filmskega dokumentarca Berta Shapira o mojem delu, Doing The Don't. Pa še to v okviru newyorškega filmskega festivala v novem prireditvenem prostoru 92 Y Tribeca. Mogoče bo ta predstavitev v čem spremenila percepcijo mojega dela v New Yorku, najverjetneje pa ne. Vedno sem rad zunaj dogajanja. To me spominja na nasvet Woodyja Allena: "Nikoli ne bom član kluba, ki bi me hotel za svojega člana."

Rad počnem najrazličnejše reči, ki so zame sklenjeno povezane. Zato ne kažem s prstom: tole je blues, tule je moja klasična glasba. Glasba je zame porozna, njeni elementi se plazijo in stapljajo med seboj. O njej nočem razmišljati žanrsko. Katerega od komadov, ki smo jih nocoj odigrali, lahko nepreklicno označiš za blues. Vendar za dodatek nismo odigrali nobene pesmi Howlina Wolfa. Tedaj zares zvenimo kot pravoverni blues bend.

Od kod te neprepustne ločnice med glasbenimi zvrstmi?

Ljudje, zadolženi za trženje glasbe, nadzirajo ves glasbeni posel. V šestdesetih letih so vodili gromozanski dobičkonosni posel z vnaprej utrjenimi kategorijami, kamor so morali nekako strpati Jimija Hendrixa. Saj so izdajali tudi bende, kot so bili The Fugs, ampak denar je še vedno prinašal Frank Sinatra. Sčasoma je vsaka večja gramofonska založba začela najemati frikovske vedeže o glasbi za svetovanje, kaj naj izdajo, s kom naj podpišejo pogodbo. Na lestvici top 40 se je nenadoma znašla odlična godba, Jefferson Airplane, Hendrix, Youngbloods, Cream. Razlika med komercialnim in neodvisnim radiom je bila skoraj izničena. Vendar so glasbeni poslovneži zelo hitro prevzeli nadzor nad radii s programskim formatom top 40. Prišlo je do vnovičnih ločitev, razplamtela se je kulturna vojna, proces žanrskega razvrščanja s sovpadajočimi pravili oblačenja.

Pri trženju glasbe in ljudi so zlorabili znanstvena dognanja. Tržna ekonomija je glasbo popolnoma preplavila. Počasi spet postajam optimist, saj posel pospešeno krahira. Digitalizacija glasbe, mp3-formati so resnično razvrednotili posneto glasbo. Prodaja cedejev je na psu, ljudje so se privadili na zelo nizko kakovost posnetkov mp3-jev. Koristni so, niso slabši od posnetkov na singlicah. Saj je bil tudi zvok s kaset obupen. Vendar zaradi njih glasba hitreje kroži. Eden od učinkov je, da živo igranje pridobiva veljavo. V dnevni sobi pač ne moreš zavohati glasbenikov, ni vzajemnega izkustva glasbe.

Vsepovsodnost tehnološko posredovane glasbe zares proizvaja fetišiziranje živega igranja. Kaj pa to konkretno pomeni za vas, za vaš glasbeni posel?

Delujem na najnižji mogoči ravni. Sem prilagodljiv, zato sem usmerjen v najrazličnejše projekte, pri katerih sodelujejo različni ustvarjalci. Zato sem nenehno zaposlen. Ponudb ne manjka. Omejuje me le izčrpanost, ki ni zanemarljiva. Odkar sva s partnerko dobila dvojčici, bi bil rad bolj pogosto doma. To je postal resničen problem, ne iskanje dela. Moram delati več, stalno potovati, saj sva oba z Janene (Higgins, op.p.), ki je grafična oblikovalka in video umetnica, svobodnjaka z nerednimi ponudbami za posel. Rad bi dobil več posla kot skladatelj in ne kot glasbenik. To je priložnost za ustalitev, za več druženja z otrokoma in za pravičnejšo porazdelitev bremena družinskih obveznosti.

Kaj pravzaprav prinaša status skladatelja v ZDA in v New Yorku?

Da te v svoj krog sprejme klub, ki določa, kdo je skladatelj.

Krožek iz newyorškega "uptowna"?

Geografska razmejitev med "uptownom" in "downtownom" se je malo razrahljala. Toda še vedno obstajajo močne osebe, ki določajo, kdo je skladatelj in kdo ni. Skladatelji dobivajo umetniške štipendije, denarne nagrade za kompozicije in, kar je najpomembneje, naročila glasbenih del za ansamble, orkestre, godalne kvartete. Občasno dobivam naročila, ampak gre za majhna naročila. Za izvedbo večine mojih kompozicij poskrbim sam, skladbo napišem in najamem glasbenike. To včasih vodi k naročilom v Evropi. Aprila je moj komad naročil festival Frankfurter Positionen. Sijajno ga je izvedel Ensemble Modern. Poželi smo odlične kritike. Podobno je bilo z naročili del za frankfurtski radijski orkester. Očitno se moram več ozirati po Evropi. Ravnokar komponiram za plesno predstavo v newyorški glasbeni galeriji The Kitchen. Vse več pišem za gledališče. Čaka me glasba za predstavo o zadnjih dnevih Walterja Benjamina pred tragično smrtjo.

Pa sva pri starem problemu. Ali morate kot skladatelj popolnoma ločiti vlogi skladatelja in glasbenika inštrumentalista?

Mar ni smešno? V osemdesetih letih so vsi govorili o novem "skladatelju-izvajalcu" in o padcu ločnic. Toda prijateljica, skladateljica in violončelistka Frances-Marie Uitti je bila iskreno neposredna: "Elliott, če te kdaj vidijo s kitaro v roki, si kitarist in pika. Vseeno koliko simfonij si napisal, zanje si kitarist."

Se boste prilagodili igranju te vloge?

(smeh) Verjetno ne. Rad igram, rad držim inštrument v rokah. Ne ves čas, ampak temu se ne bom odpovedal.

Imate pa odlične reference. Na Univerzi Buffalo ste iz glasbene kompozicije magistrirali pri ikonah sodobne umetne glasbe, Mortonu Feldmanu in Lejarenu Hillerju, študirali ste etnomuzikologijo pri Charlesu Keilu.

Ampak to nič ne šteje. Oba skladatelja sta bila zame pomembna. Še bolj Charlie, s katerim sva ostala dobra prijatelja. V resnici šteje, da si član pravega kluba, eden takih krožkov je na primer "šola" izpod okrilja Univerze Yale. To pomeni, da imajo nekateri skladatelji vpliv v ključnih upravnih odborih za podeljevanje štipendij, v umetniških skladih. Med seboj se vsi poznajo.

Aha, "ta resna" klika. Ali se današnje razmere sploh razlikujejo od tistih pred petnajstimi leti?

Ne. O tem težko govorim, ker sem vseeno vpleten. Morda je danes več priložnosti za čudake. Vendar v svoj krog sprejmejo le enega ali dva. Običajno sta ena in ista "uradna" čudaka. In potem newyorško sceno izenačijo z njima. Če slučajno nisi eden izmed njiju, potem zanje ne obstajaš. Resnična scena pa se oblikuje v konkretnih prostorih, ki omogočajo stalno koncertiranje in druženje, izmenjavo stališč. Morda bo na Manhattnu kaj nastalo iz 92Y Tribeca. Tu je še klub Le Poisson Rouge z zelo omejeno programsko politiko. Kar zadeva novo glasbo, vabijo pretežno postminimaliste. Akademski minimalizem kraljuje, je glavna moda.

Ali ni bil moda ves čas od prodora Steva Reicha v sedemdesetih letih naprej?

Med mojim študijem na Univerzi Buffalo so leta 1975 gostovali Steve Reich, Christian Wolff, John Cage in Earl Brown. Prav zabava me, ko se spomnim, kako so za Reichov minimalizem vsi nadobudni skladatelji po vrsti trdili, da je butast. Sledili so akademskemu serializmu in skrivnostni, karizmatični glasbi Mortona Feldmana. Feldman je bil sicer ohlapno povezan z minimalizmom, le da je v bistvu velik redukcionist. Ko je v osemdesetih napisal orkestrski komad Coptic Light, moj najljubši Feldmanov komad, je previdno spraševal, če zaradi repeticije ne zveni kot Reich. Minimalisti so postajali vse bolj priljubljeni in vsi akademski skladatelji so skakali na njihov vlak. Od glasbene scene newyorškega downtowna so začeli pobirali elemente, pravzaprav vse, kar smo počeli, rockovski zvok, repeticijo, hrup, in jih lepo zapakirali.

Vedno ste gojili pristno zanimanje za druge godbe. Muzicirali ste z nezahodnimi glasbeniki, med drugim z mojstrom Baširjem Atarjem iz maroške vasi Džadžuka in z beduini s Sinaja. Kaj je pomembno pri takšnih srečanjih?

Idealno je vsako sodelovanje z nezahodnim glasbenikom, ustvarjanje prostora zunaj vašega lastnega prostora, zunaj samega sebe v geografskem in glasbenem smislu. Čeprav ne deluje vedno. Ko sva muzicirala z Nusratom Fatehom Alijem Khanom, je mojster pel samo pakistanski "kavali" in nič drugega. V danih razmerah sem lahko iskal le način prilagoditve, priklopa na njegov glas. Zamislite si, da ste z njim v majhnem zaprtem studiu in poslušate njegov veličasten glas. Njegovo petje je fenomen. Bilo je podobno, kot če bi bil v studiu z Johnom Coltranom. Najraje bi ga samo poslušal. Namesto tega sem ga zadržano podlagal z elektronskimi ritmi in z razpotegnjenimi zvoki slide kitare. Nisem motil. Več svobode sem si lahko privoščil v igri z Baširjem, ki igra na gimbri, ali pa s kitajskim glasbenikom Wu Feijem, ki igra na citre gu-ženg.

Je bila razlika v tem, da vsi igrate na strunska glasbila?

Predvsem je ogromno različnih pristopov k strunskemu glasbilu. V ospredju so bila iskanja skupnega besednjaka in območij temperacije zaradi različnih uglasitev. Odločilno je bilo, da so številni glasbeniki iz drugih kultur, s katerimi sem igral, formalno izobraženi glasbeniki, ki poznajo tudi "naše" glasbe, jazz, sodobno umetno glasbo. Zaradi nastajanja globalne vasi se vsi lažje seznanjamo z drugimi glasbami.

Vašega soborca Marca Ribota sem zadnjič prosil za oceno gibanja "radikalna nova judovska kultura" z začetka devetdesetih let. Zdaj isto sprašujem vas.

Ideja mi nikoli ni bila všeč. Takoj po selitvi v New York sem zaznal podton antisemitizma na novovalovski sceni. Zato sem na prvi album za založbo Glass leta 1979 uvrstil komad Obvious, ki smo ga igrali z basistom Billom Laswelom in bobnarjem Phillipom Wilsonom. V njem sem povsem nazorno uporabil semitske melodije in jih podložil s funkom. Za hip sem hotel biti Jud, pa ne preveč judovski, kakor gre stara šala Leeja Konitza in Stana Getza.

Komad Happy Chappy Polka pa je bil moj poklon Charlesu Mingusu, ki je s svojo polko podobne bodice nastavil dominantni beli kulturi. To je bila moja bliskovita heavy metal-punk rock polka. Potem sem s tem končal, judovsko vprašanje ni bilo več v moji agendi. Nisem hotel več predstavljati etnične identitete oziroma dignitete svojih korenin. Navsezadnje sem bil obkrožen z njimi med odraščanjem. Potem se je judovska reč nenadoma vrnila, ampak najprej na Dunaju in ne v New Yorku. Resnični pobudnik je bil Edek Bartz. Začetek pa je bila dunajska kompilacija "Geduldig un Thiman - a haymish groove" leta1992, na kateri smo igrali Arnold Dreyblatt, Shelly Hirsch, Andy Statman in drugi. Sam sem prispeval komad Stetl Metl skupaj s Tedom Epsteinom, bobnarjem benda Blind Idiot God.

Priznam, zabavno je bilo snemati priredbo judovskih muzik, ampak ostal sem sumničav. Naokrog so bili že nekaj let Klezmatics, pihalec Don Byron je tudi že vodil Klezmer Conservatory in oboji so postajali vse bolj uspešni. Nenadoma je s tem začel John. In Zorn je mojster marketinga. Povsod so pisali, da je izumil novo radikalno judovsko godbo. Postala je donosen posel. Tedaj sem dokončno izstopil.

Sodelovali pa ste na prvem, izjemno odmevnem Art festivalu v Münchnu jeseni 1992, kjer so bili v vlogi nastopajočih in umetniških vodij festivalskih dni Lou Reed, Philip Glass, Gidon Kremer, Laurie Anderson, Paul Hillier, Ornette Coleman. Zorn je bil kurator programa nove judovske kulture. To je bil vendarle dober festival.

Je. In igralo se je kvalitetno godbo. Tam sem z godalnim kvartetom Soldier nalašč predstavil komad Intifada. Ko smo ga čez nekaj mesecev igrali na prvem festivalu "radikalne nove judovske kulture" v New Yorku, so me izžvižgali in popljuvali. Zbrane sem nagovoril s stavkom: "Judaizem in sionizem nista ista stvar." Na kratko sem obnovil svojo življenjsko zgodbo, opisal sem, kako sta moja starša preživela holokavst, kaj sem se naučil iz njune izkušnje in kako doživljam svoje judovsko poreklo. Celo pevka Sharon iz "queercore" benda God is My Co-Pilot mi je po koncertu rekla: "Všeč mi je tvoja glasba, ampak tvoja politika smrdi."

Veste, kaj je čudno? Vsi se imajo za radikalce, nekateri med njimi celo za najostrejše mislece v zvezi z vsem, kar se dogaja po svetu. Čim pa se dotakneš politike Izraela, postanejo reakcionarni stari prdci. To sovražim. Ne dojamejo povezave med takšnimi nazadnjaškimi nazori, oživitvijo nekaterih najhujših elementov iz časov nacizma, ki jih Izrael izvaja nad Palestinci, in med ponovnim razraščanjem antisemitizma po svetu. Izrael k temu ogromno prispeva. Bolje, da neham, ker ob pomisli na to pobesnim. Na kratko, sovražim religijo in nacionalizem. Zame sta najbolj bedni mogočni sili na svetu.

No ja, govoriti o nacionalizmu na tleh bivše Jugoslavije je podobno pridiganju papežu, kaj je dobra politika. Vemo, koliko gorja je nacionalizem prinesel ljudem. Vidimo, kako lahko kjerkoli na svetu ti maloumni oportunisti razdvajajo ljudi in iz tega vlečejo koristi. Tega nočem gledati še v glasbenem svetu. To se je v sedemdesetih letih dogajalo v črnski glasbi in je bilo politično pomembno, saj je izhajalo iz gibanja za državljanske pravice, njihove revolucije in iz spoznanja, kako na črnce gledajo v ZDA. V njej so bila znamenja nacionalizma, ki so bila povezana s črnsko kulturo. Če bi se leta 1972 dogajala "radikalna judovska kultura", bi pomenila nekaj povsem drugega. In če sem dosleden, se je leta 1973 v manjšem obsegu dogajala in je bila antisionistična. Ljudje so protestirali na cestah. Danes je povezana z najbolj reakcionarno politiko in ne morem biti njen del. Pravzaprav po vseh teh letih niti ne obstaja zunaj manjšega kroga, zunaj Zornove Masade in njenih oboževalcev. Nauk zgodbe je, da se bomo morali naučiti te male politike identitete vstaviti v širše okvire in jih tako tudi misliti. Skupaj z negativnimi in pozitivnimi vidiki globalizacije bomo morali razšitiri okvire našega mišljenja.

Lahko obrneva ploščo. Ste še vedno samozaložnik večine svojih plošč?

Ne vseh. Sodelujem z nekaj evropskimi neodvisnimi založbami, ki še znajo prodajati cedeje.

Ali vendarle lahko primerjate, reciva, današnje stanje s tistim v osemdesetih letih, ko ste imeli pogodbo z vodilno ameriško založbo alternativne muzike SST?

Oh, za SST sem lahko posnel album avtorske glasbe za godalni kvartet. V pol leta so prodali izrednih 8000 plošč z nevsakdanjo glasbo. Zato so na moje koncerte drle stotine mulcev, ki so poslušali tako godalni kvartet kot trd električni trio, skupaj z basistom Mikom Wattom. To je bila odlika SST in večine odjemalcev njene godbe. Niso strogo razločevali med rockom in avantgardo in so oboje odprto sprejemali. Do SST so bili lojalni. V tem je razlika. Lojalnost se je porazgubila. Verjetno so danes tako zvesti le še odjemalci založb plesnih diskotečnih godb.

Ampak s tem se ne obremenjujem preveč. Zadovoljen sem s takšno razpršenostjo. V življenju sem prodal približno milijon izvodov svojih plošč. Posnel sem več kot 200 albumov. Nekateri med njimi so se zelo dobro prodajali, drugi ne. Dosegel sem razmeroma široko občinstvo. Prodaja moje glasbe ni ravno letela nad zemljo. Zato pa stalno potuje po stranskih poteh. Všeč mi je ideja počasnega, vztrajnega gibanja. Življenjski ciklus v popu je hudo kratek. V dveh tednih morajo prodati milijon izvodov in potem poniknejo. Na neki način je torej bolje, da v tridesetih letih prodaš milijon plošč. Nimam pa velike hiše z bazenom.

Nam lahko izdate, kako izgleda vaš poln delovni glasbeni teden?

Vsi tedni niso enaki, ampak poglejmo enega. Najprej tri dni v Istanbulu, kjer nastopam z elektronskim glasbenikom Erdemom Helvacioglujem na festivalu in snemam ploščo. Zatem grem v Bratislavo igrat s komornim ansamblom Veni. Igrali bomo sodobno muziko z elementi minimalizma in improvizacije. So zelo dobri glasbeniki. Naročili so mi skladbo, ki jo bom dirigiral in igral z njimi. Po dveh dnevih v Bratislavi se bom za en dan ustavil v Londonu in odigral solo. V New Yorku bom eno noč, da bom lahko pobožal otroka in poljubil ženo, nato pa ob šestih zjutraj letim v Šanghaj in štiri ure po pristanku že igram z dvema kitajskima glasbenikoma. Izvajali bomo komad za videopredstavo Christiana Marclayja. Naslednji dan bomo v Pekingu ponovili vajo. Dan zatem bom improviziral s kitajskimi glasbeniki, s katerimi sem igral na zadnjih dveh turnejah po Kitajski. In naslednji dan odletim domov za kakšnih deset dni, potem pa spet na pot. To so te običajne reči.

Običajne? Kako se spopadate s percepcijo časa?

Moje življenje je kontinuirano, ne živim v časovnih pasovih. V svojem majhnem studiu imam kavč. V New Yorku dobim mikroodmerke spanca in dajem spat otroke, kar mi pobere ogromno energije, ki pa mi jo v toliko večji meri vračajo. Vmes komponiram, igram, snemam in popijem velike količine kave.

Tole bo zvenelo klišejsko. Ali vam je ob tegobah in ugodjih ob muziki kdaj žal, da ste se odločili za poklic glasbenika svobodnjaka?

Težko odgovorim, ker sem zaljubljen v igranje glasbe. Prinaša ogromno radosti. Srečujem sijajne ljudi, po vsem svetu imam dobre prijatelje, pravzaprav kar rad potujem, še raje pa jem odlično hrano. Ne vem, ali bom hčerki vzpodbujal, naj postaneta glasbenici. Vsekakor ju ne bi silil v svet znanosti, ki ga ne prenašam, ker ga finančno podpira vojaški aparat. Od tam naj bi prihajal ves napredek. Saj nekje verjetno obstaja čista znanost, manj verjetno je, da v ZDA. Za zdaj mi ugaja to, kar počnem. Rad pa bi poiskal način, da bi bilo vse skupaj lažje. Približujem se šestdesetemu letu...

Ker ste tako pogosto zdoma, ste morda preverili, ali vam finančni zdraharji medtem niso odnesli prihrankov in naložb v pokojninski sklad?

Nimam ne pokojnine ne prihrankov. To je ena od "radosti" glasbenih svobodnjakov. Naše stanovanje je v četrti, ki jo posedujejo kitajske banke, torej ni razloga za paniko. (smeh) Ja, mnoge je strah. Američani so dvakrat zapored volili te kriminalce, ki so upravljali državo ter povsod plenili in izželi vse, kar se je dalo. Mislim, da večina Američanov vseeno ne naseda tem smetem. Amerika je postala pokvarjen prostor. Toda hkrati sem zaljubljen v New York.