Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

prof. dr. Ljubo Bavcon

Spolnost in človekove pravice

Homoseksualnost je bila nekoč kazniva. Posilstvo v zakonski zvezi ni bilo inkriminirano.

Pogoj za začetek organiziranega civilnega gibanja za pravice gejev leta 1984 v Sloveniji, ki je bilo prvo v vsej Vzhodni Evropi, je bila dekriminalizacija homoseksualnosti. Moški homoseksualni stiki so bili po kazenskem zakonu SFR Jugoslavije do leta 1977 predmet kazenskega pregona. S pravno reformo je sredi sedemdesetih let prišlo do prehoda z enotne kazenske zakonodaje na sistem razdeljene zakonodajne pristojnosti med federacijo in republikami ter pokrajinama.

Nalagam galerijo
  • (Foto: Tomaž Skale)

Že od začetka sedemdesetih je mogoče zaslediti strokovne ugovore glede pregona homoseksualnosti. Nanje je opozarjal profesor Pravne fakultete Univerze v Ljubljani dr. Ljubo Bavcon, predsedujoči Komisije za sprejem kazenskega zakona SR Slovenije, pobudnik ukinitve kazenskega pregona homoseksualnosti ter drugih daljnosežnih inovacij pravne ureditve na področju spolnih razmerij. Ko je 26. maja 1977 skupščina SR Slovenije sprejela nov kazenski zakonik in kot prva v bivši Jugoslaviji dekriminalizirala homoseksualnost, je bil to, kot so tedaj pisali mediji, "zgodovinski dogodek za Slovence".

Kazenski zakon SFR Jugoslavije je določal, da je "protinaravno nečistovanje med osebami moškega spola" kaznivo dejanje. Ali to pomeni, da je bila moška homoseksualnost kazniva?

Moška homoseksualnost kot osebnostna lastnost posameznika ni bila nikoli inkriminirana. Pač pa je bilo v jugoslovanskem kazenskem zakoniku iz leta 1951 in 1959 inkriminirano "protinaravno nečistovanje med osebami moškega spola" - torej je šlo za inkriminacijo dejanja, ne pa osebne lastnosti. Kazenski zakon Slovenije iz leta 1977 tega dejanja ne pozna več.

Kdaj so se v bivši SFR Jugoslaviji pojavila prva opozorila pravne stroke o spornosti 186. člena kazenskega zakonika?

Tega datuma ali obdobja vam ne morem natančneje opredeliti, toda kolikor daleč v preteklost seže moj spomin, formalnega pregona za to kaznivo dejanje vsaj v Sloveniji ni bilo. To vedenje je bilo nekaj, za kar se je vedelo, da se ne sme, zdi pa se mi, da je bil malokdo zaradi tega ali pa samo zaradi tega kazensko preganjan.

Sčasoma je postajalo vedno bolj nekako samo po sebi umevno, da homoseksualne spolne prakse med odraslimi osebami ne morejo biti predmet kazenskega pregona. Nekako v smislu "ni sicer lepo, greh pa tudi ni". Ko smo sredi sedemdesetih let pisali osnutek slovenskega kazenskega zakona in ko sem sam predlagal drugačno koncepcijo spolnih deliktov, je bilo to vprašanje v slovenski javnosti že zrelo. Tu sploh ni bilo več dvoma o dekriminalizaciji spolnih praks med odraslimi moškimi in zato nihče ni delal problemov. To velja za Slovenijo, Hrvaško in Vojvodino. V nekaterih drugih republikah in pokrajinah, kot na primer v Srbiji ter Bosni in Hercegovini, pa je bilo drugače.

Ali so v bivšem režimu obstajale zloglasne črne liste homoseksualcev?

Tega ne vem. Možno pa je, da so imeli organi za notranje zadeve zalogo ljudi, za katere so vedeli, da jih je mogoče izsiljevati, nanje pritisniti, da bodo delali policiji razne usluge. O tem sicer nimam nobenih podatkov, le slišal sem govorice o tem, da so to počeli tudi s policiji znanimi homoseksualci.

Ta predpis je določal zaporno kazen do enega leta. Ali se je v praksi to izvajalo in v kolikšni meri?

Takšna je bila v kazenskem zakoniku predpisana kazen, vendar tega, vsaj po moji vednosti, v sodni praksi niso izvajali, vsaj v Sloveniji ne. K temu pa so morda pripomogli tudi pisani komentarji in v predavanjih izražena stališča profesorjev na Pravni fakulteti v Ljubljani.

Kaj pa v širši Jugoslaviji?

To pa je mogoče. Toda, kolikor imam še v spominu tedanje statistične podatke, je bilo tega zelo malo. Kolegi profesorji pravnih fakultet v drugih republikah nekdanje Jugoslavije so imeli do teh vprašanj podoben odnos. Drugačno kot v Sloveniji in še ponekod pa je bilo prevladujoče stališče v javnosti.

Sankcionirana je bila le moška homoseksualnost, ženska pa ne?

Takšno je bilo nekoč stališče tradicionalne morale. Če so se spolne prakse dogajale med ženskami, to za tedaj vodilne oblikovalce javne morale očitno ni bilo moteče. Se pa spomnim neke aktivistke, kakih 35 ali 40 let bo tega, ki si je, v želji po enakopravnosti spolov, močno prizadevala, da bi za prekršek kaznovali tako žensko prostitutko kakor tudi njenega moškega klienta. Ta predlog seveda ni bil uspešen. Prevladujoče stališče v vodilni krogih je bilo bolj naklonjeno temu, da bi depenalizirali prostitucijo nasploh, ne pa še zaostrovali represije s kaznovanjem moških odjemalcev teh uslug.

Naletela sem na podatek, da je edino republika Hrvaška inkriminirala žensko homoseksualnost.

Tega ne vem in tudi ne verjamem. Do leta 1977 je veljal enoten, zvezni jugoslovanski kazenski zakonik za vse republike. Lahko, da se je kje razlikovala politika pregona, toda kazenski zakon je bil enak za vse. Možno je, da se je na Hrvaškem kakšen gorečnež spomnil česa takega, toda ne v okviru kazenskega prava, lahko pa v okviru kaznovanja prekrškov zoper javni red in mir. Po ustavni reformi iz leta 1974 so leta 1977 dobile vse tedanje republike in avtonomne pokrajine vsaka svoj kazenski zakon. Prav na področju seksualnih kaznivih dejanj so bile med temi zakoni velike razlike. Tu pač ni mogoče našteti vseh razlik, zato naj zadostuje samo navedba dekriminalizacije tako imenovanega protinaravnega nečistovanja med osebami moškega spola v Sloveniji, na Hrvaškem, Vojvodini in Črni gori. Slovenija pa je ostala osamljena z inkriminacijo posilstva v zakonski zvezi. Toda sledile so ji številne države v Evropi in po svetu, med njimi tudi ZR Nemčija.

Kdaj se v Sloveniji pojavijo prve uradne pobude za dekriminalizacijo homoseksualnosti?

Uradnih pobud ni bilo. So pa bili referati na konferencah, članki in razprave, ki smo jih pisali profesorji ali pa psihologi in psihiatri ter sociologi, tudi nekateri bolj svobodomiselni novinarji. To niso bile uradne pobude, vendar pa se je iz vsega tega potem izoblikovala nova koncepcija poglavja o kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost. To je razvidno že iz poimenovanja tega poglavja v zakonu, ki se prej glasilo "Kazniva dejanja zoper osebno dostojanstvo in moralo", potem pa "Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost in moralo". Besedo "morala" smo pustili v naslovu, da ne bi zakuhali kakšne politične intervencije v imenu enotnosti Jugoslavije. Področje smo očistili religioznih primesi, koncepta nečistovanja in podobnega, in kot objekt pravnega varstva postavili človekovo spolno nedotakljivost. In sicer obeh spolov enako. To je bilo izhodišče. Pri tem seveda takoj odpadejo prepovedi v zvezi s homoseksualnostjo, ker morata biti na področju spolnosti človeku zagotovljeni svoboda odločanja in nedotakljivost. Kazni so vredni samo nasilje, grožnje, izsiljevanje, zloraba položaja ali mladosti oziroma nemoči žrtve.

V letih od 1974 do 1977 je delovala številčna in raznovrstna (teoretiki in praktiki) strokovna komisija za pripravo osnutka prvega slovenskega kazenskega zakona, ki je ta koncept soglasno sprejela. Na posvetovanju jugoslovanskega združenja za kazensko pravo in kriminologijo, ki je bilo v Mostarju leta 1974, sem poskušal za novo, drugačno, bolj študiozno koncepcijo za oblikovanje inkriminacij v kazenski zakonodaji nasploh in posebej za to poglavje navdušiti kolege iz drugih republik in avtonomnih pokrajin. O delni uspešnosti mojih prizadevanj sem nekaj povedal že prej.

Kako so potekale priprave na sprejem Kazenskega zakona SR Slovenije? Kdo so bili člani skupine za pripravo osnutka?

Sam sem predsedoval skupini za pripravo osnutka prvega slovenskega kazenskega zakona, člani delovne skupine pa so bili sodniki Ivan Bele, Lojze Cuznar, Leon Pompe in Živko Zobec, javni tožilec Roman Vobič ter ljudje iz akademskih krogov: Peter Kobe, Alenka Šelih, Bronislav Skaberne in Drago Demšar. Prvi osnutek smo dali v razpravo ožji strokovni javnosti leta 1975, če se ne motim. Že pred tem smo v strokovni literaturi med drugim opozarjali tudi na spornost drugega odstavka 186. člena. Lahko vam navedem del besedila komentarja k 186. členu, ki sva ga napisala pokojni profesor Peter Kobe in jaz že leta 1970: "Kaj zajema tako imenovano protinaravno nečistovanje med osebami moškega spola, je sporno. Po enem stališču gre za vsako dejanje, s katerim storilec zadovoljuje svoj spolni nagon na 'nenaraven' (negenitalen) način, po drugem pa gre samo za pederastijo (immissio in anum). Prevladuje stališče, da je treba ta pojem v primeru 2. odstavka tega člena razlagati ožje. Sicer pa homoseksualni spolni odnosi med odraslimi sporazumnimi osebami v večini evropskih držav niso več predmet kazenskega pregona."

Je poleg vas še kdo od pravnih strokovnjakov zagovarjal dekriminalizacijo homoseksualnosti? Je kdo nasprotoval?

Vsi člani delovne skupine smo bila glede tega soglasni. Sploh ni bilo treba nikogar spraševati, ker je bilo jasno, da imamo podporo v širši javnosti in v skupščini SRS. Niti v Centralnem komiteju ZKS ni nihče nasprotoval. Dobili pa smo namig, da se politika ne bo vmešavala, če gre za kriminal "kurjih tatov", da pa jo zanimata politična in gospodarska kriminaliteta. A to je bilo v pristojnosti federacije.

Tudi pred dobrimi tridesetimi leti smo bili, kar zadeva "kurje tatove", popolnoma svobodni, nihče nam ni ničesar sugeriral, izjema sta bili, tako kot zdaj, politična (terorizem) in gospodarska (tajkuni) kriminaliteta. Naše predloge glede sprememb političnih inkriminacij (zlasti člena 114 in 133) so tedaj odločujoči zvezni funkcionarji izrecno zavrnili.

Kaj pa odzivi javnosti? Mediji niso veliko poročali.

Odzivi javnosti v Sloveniji, če sodim po odzivih v medijih, so bili zelo blagohotni, pravzaprav nihče ni nasprotoval oziroma v javnosti ni bilo kakšne razprave o deliktih na področju spolnosti. Domnevam, da je bila ta blagohotnost posledica že prej omenjene dozorelosti stališč o spolnosti v slovenski javnosti. Tudi katoliška cerkev ni nič rekla, vsaj ne javno.

Ampak tudi tišina nekaj pomeni, so hoteli to pomesti pod preprogo?

Tega ne bi rekel. Tišina po mojem mnenju pomeni, da je bila slovenska javnost veliko bolj tolerantna kot v nekaterih drugih delih nekdanje države. Ne bi mogel reči, da bi kdo hotel to vprašanje zamolčati. Inkriminacijo posilstva v zakonski zvezi so na primer v Srbiji novinarji, politiki in celo sodniki in tožilci na veliko zasmehovali. Tudi to je bilo eno od simboličnih dejanj, ki je šlo v Sloveniji brez težav "skozi", kot se reče, ponekod drugje pa ne. Morda je vplival tudi argument, da je nelogično, da gre za hudo kaznivo dejanje, če pride do posilstva, preden gresta dva pred matičarja, ne pa, če se posilstvo zgodi potem, ko prideta od matičarja domov. Ali je ženska s sklenitvijo zakonske zveze postala moževa lastnina in je izgubila svojo pravico do nedotakljivosti? Mimogrede povedano, takšno določbo so potem v zadnjih tridesetih letih uvedle skoraj vse malo bolj civilizirane države. Nasilje in posilstvo v okviru zakonske zveze je seveda možno, vprašanje pa je, ali se kazensko preganja; kajti pregon lahko sproži žena kot žrtev ali pa ne. Toda v načelu mora biti človekova spolna nedotakljivost zavarovana ne glede na status, ki ga ima v odnosu do drugih oseb.

Pravna reforma je prinesla tudi druge novosti v okviru spolnih deliktov, novo terminologijo. Predlagali ste tudi dekriminalizacijo pornografije.

Kot je razvidno iz mojega komentarja Kazenskega zakona SR Slovenije leta 1977, je bila skupina kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost temeljito preoblikovana. Načelo enakopravnosti med spoloma je zahtevalo spremembe pojmovanja o spolnih odnosih med ljudmi, kjer so se vse dotlej tudi v kazenskem pravu uveljavljala zastarela, z religiozno moralo navdahnjena stališča. Uvedeno je bilo načelo spolne integritete, spolne nedotakljivosti za oba spola, prenovljeno je bilo področje spolnega nasilja, posilstvo osebe drugega ali istega spola. Opustili smo zastarelo terminologijo, kot so "nečista dejanja", "nečistovanje", "protinaravno nečistovanje" in podobno. Spolno vedenje človeka se ne ločuje glede na njegovo "čistost", temveč glede na to, ali gre za sporazumno spolnost odraslih, polnoletnih oseb ali pa za nasilje, zlorabe in tem podobna ravnanja.

Takrat zvezni komisiji nismo predlagali dekriminalizacije pornografije, temveč smo predlagali, da bi kazenskopravno varstvo omejili samo na otroke. Toda to dejanje je bilo uvrščeno v zvezni kazenski zakon. Zatiranje pornografije je bila obveznost države po mednarodni konvenciji in vse, kar je iz mednarodnih konvencij prišlo v jugoslovansko kazensko zakonodajo, je bilo urejeno v zveznem zakonu. Bil sem tudi član komisije za pripravo zveznega kazenskega zakona, žal pa nisem dosegel, da bi sprejeli predlagano omejitev. Zato smo našo tedanjo zamisel lahko uveljavili šele v slovenskem kazenskem zakoniku, ki je začel veljati leta 1995 (187. člen).

Zakaj je ravno Slovenija prva izmed jugoslovanskih republik odpravila kazenski pregon homoseksualnosti? Skupščina je novi kazenski zakon sprejela 26. maja 1977, veljati pa je začel 1. julija 1977. Kateri datum velja za datum dekriminalizacije? Druge republike so kriminalno dejanje ohranile v republiških zakonih, prva je Sloveniji sledila Hrvaška…

Povedal sem že, da je bila v Sloveniji toleranca glede spolnosti veliko večja kot drugje, v drugih republikah. V to se slovenska politika ni vtikala, katoliška cerkev je bila takrat premalo močna, da bi se vtaknila v to, in zato so bile uspešne ideje, ki jih je sprožila pravna stroka. Nekatere druge republike pa so ohranile še prejšnjo terminologijo, staro ureditev in niso ničesar spremenile. Za uradni datum dekriminalizacije moških homoseksualnih praktik velja 1. julij 1977. Ampak to je samo formalno. Do takrat je veljal stari zakonik SFR Jugoslavije, ki ga pa, kot rečeno, niso uporabljali, vsaj ne izključno ali samo zaradi tega dejanja.

Pravite, da strokovni in politični krogi temu niso nasprotovali. Kaj pa družbena klima? Še danes je homoseksualnost tabu, v bivšem režimu so obstajali skriti krogi homoseksualcev, tudi na zelo visokih nivojih, v umetniških poklicih, ki so se družili le v strogo zasebni sferi. Zakaj so se morali skrivati?

Gotovo imate prav, ko opozarjate na razlike med klimo v intelektualnih krogih in klimo v širših družbenih krogih. Vedno pa je neka skupina ljudi, ki daje ton stanju duha v kaki državi. Ker v tistem času katoliška cerkev ni imela moči, da bi se oglašala, sovraštvo do drugačnih v spolnosti ni imelo nobene zunanje spodbude in molčal je tudi del prebivalstva, ki je bil tradicionalno vzgojen v nasprotovanju homoseksualnosti in drugim spolnim različnostim. Politika mu tudi ni dajala nobene opore, ker je bila tolerantna ali se je vsaj distancirala od tega področja. Mi, se pravi strokovna delovna skupina, pa tudi nismo šli čez meje. Nismo hoteli izzivati preveč odpora v javnem mnenju, ker bi seveda med tedanjimi delegati skupščine SRS zelo hitro dobili nekaj današnjim podobnih nestrpnežev.

Naj vam za ponazoritev navedem še en primer, in sicer krvoskrunstvo. Incest je bil nekoč in je tudi zdaj po merjenjih javnega mnenja ravnanje, ki ga ljudje v splošnem ocenjujejo kot skrajnje moralno zavržno. Delovna skupina pa je svoje stališče izoblikovala na podlagi nekaj raziskav, na pričevanjih zdravnikov splošne medicine, psihiatrov, psihologov in socialnih delavcev. Incest se je dogajal praviloma na odročnih gorskih kmetijah ali v zanemarjenih predmestjih in v zelo primitivnih okoljih, kjer je veliko alkoholizma in vsakršne socialne patologije. Ugotovili smo, da je pojav prej problem socialnih in zdravstvenih služb kot kazenske represije.

Če se že incest dogaja med osamljenima in morda duševno prizadetima sporazumnima bratom in sestro, zakaj neki naj bi se v to vtikalo kazensko pravo? Če so iz tega razmerja nastali otroci, če so zanemarjeni, trpinčeni itd., naj se s tem ukvarjajo pristojne strokovne službe, ne pa "giljotina". Toda za incest nismo predlagali popolne dekriminalizacije, pač pa smo predlagali, naj bo kaznivo, če odrasli sorodnik v ravni vrsti spolno občuje z mladoletno osebo, torej če je žrtev mladoletna. Naš predlog ni naletel na nasprotovanje.

Pisci novega zakona, ki so popravili KZ/95, so iz besedila člena o krvoskrunstvu, v imenu neke čudaške ideologije, izpustili besedo polnoletna, tako da se zdaj glasi: "Oseba, ki spolno občuje…" Zdaj se ne ve, kaj točno to pomeni. Ali bo šlo za kaznivo dejanje tudi, če gre za dva mladoletnika, na primer brata in sestro, ali samo v primeru, če gre za starejšega brata in mlajšo sestro, ali pa očeta in hčer?

Bojim se, da je tudi ta sprememba, poleg številnih drugih, zlasti na spolnem področju, izraz povečevanja represivnosti. Ta se kaže v tujini in pri nas v zadnjih nekaj letih in zgovorno potrjuje našo že staro tezo, da povečevanje represivnosti na enem področju, na primer organizirana kriminaliteta, terorizem itd., neizogibno povzroči njeno povečanje tudi na splošno, na primer uvedba dosmrtnega odvzema prostosti, horendno zvišanje kazni za spolne delikte. Kako se vse to odraža v obliki občutnega osipanja postulatov in načel spoštovanja človekovega dostojanstva, njegovih pravic in svoboščin, najbrž ni treba še posebej ponazarjati.

Videti je, da je danes veliko več javnih, političnih, cerkvenih napadov na istospolno usmerjenost kot pred nekaj desetletji.

Soglašam s to ugotovitvijo. Katoliška cerkev je dobila spet položaj, kakršnega je imela v kraljevini Jugoslaviji, je gmotno bogata, ideološko homogena, dobro vertikalno in hierarhično organizirana, politično vplivna in si prizadeva dati ton temu, kar sem že prej poimenoval kot stanje duha na Slovenskem. Ne bi bilo ne resnično in ne pravično, če bi vsa verska prizadevanja glede stanja duha in obče morale v družbi ocenil negativno. Toda spolnost je že spet na eni strani tabu, na drugi strani pa je dovoljena samo za prokreacijo. Vse drugo so razglasili za greh in je prepovedano. Prepovedani so vsa sredstva za kontracepcijo, splav, homoseksualne spolne prakse, življenjske zveze med istospolnimi osebami, umetna oploditev samskih žensk, skratka vse, kar je zunaj dogme, pripada pa človekovi svobodi.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

Kolumnisti Vse kolumne
22 november 2014 ob 0:00
Podjetna zamisel z zdravilnim napitkom
22 november 2014 ob 0:00
Hibridna generacija
22 november 2014 ob 0:00
Dnevnik ljubiteljice kulture
22 november 2014 ob 0:00
Jaz, vesolje in računalnik
22 november 2014 ob 0:00
Razkrila skrivnostni obred