Na obeh straneh barikad

Lepe besede in trda pest

Do tukaj bi se z njim strinjali sociologi, družboslovci in drugi priložnostni misleci. Problem nastane, če policija vzbuja vtis, da varuje politike, proti katerim ljudje demonstrirajo. Vodja za splošne policijske naloge na ljubljanski policiji Tomislav Omejec se je posebej potrudil razložiti, da policija na protestnih shodih »ne varuje konkretnih posameznikov«. Varovanje politikov je v rokah njihovih varnostnikov, v policijski terminologiji pa policisti pred državnimi zgradbami zavarujejo protestni shod, da bi potekal mirno.

»Shode varujemo s policisti v dnevnih kompletih uniform, dokler potekajo mirno v skladu s pričakovanji oziroma programom,« je zagotavljal gospod Omejec. »Načrt varovanja je sestavljen iz dveh delov. Varovanje neprijavljenega ali prijavljenega mirnega shoda je eno. Če pa kdo poziva h kršenju javnega reda in miru ali izvrševanju kaznivih dejanj že pred shodom, imamo možnost shod prepovedati. Dokler pa ljudje izražajo svoja stališča, shod varujemo v skladu s pričakovanji in predvidenim programom.«

Tako so stvari potekale pri večini dosedanjih shodov. Potem pa so v Ljubljani in Mariboru nekajkrat stvari postale grde. V policiste je letelo kamenje, demonstranti pa so bili deležni trde pesti države. Iz sveta Evropske prestolnice kulture se je Maribor preselil v srednji vek. Prizori se niso veliko razlikovali od demonstracij v Kairu, Teheranu ali Atenah. Ko se policija spopade z demonstranti, je težko ločiti demokratično državo od teokratske diktature.

V policiji imajo do tega filozofski odnos.

»Pripravljene imamo posebne policijske enote za primer, da bi stvari eskalirale. V nekaterih primerih povečamo varnostne ukrepe v okolici varovanih objektov, da jih zavarujemo, če bi prišlo do eskalacije nasilja. Če gredo ljudje pred parlament in protestirajo, ni problem. Incident pred parlamentom pa ima lahko že na simbolni ravni povsem drug pomen. Zato dajemo tudi sorazmerno majhnemu številu udeležencev toliko večji pomen, tudi če to pri zaključenih mirnih protestih izzveni kot varnostno pretiravanje. Ta simbolika je za državo pomembna.«

V običajnem jeziku to pomeni, da država ne zna zavarovati svojega parlamenta, če ima ta razbite šipe ali na njegovem vhodu gori bakla. Policija se lahko hitro znajde pod obtožbo, da ne zna zavarovati demokratičnih ustanov in da je ogrožena demokracija. To se ji je zgodilo maja 2010, ko je stala ob strani, medtem ko so študentje in dijaki metali kamenje v parlament in razbijali šipe.

Težava je v tem, da ljudje pred policijskimi zaporami ne verjamejo v integriteto demokratičnih institucij, policiste pa empirično doživljajo kot branik njihove korumpiranosti. Vladi sporočajo, da igra prozorno igro. Pod krinko reševanja ekonomske krize sili državo v krizo reprezentativne demokracije, zato da bi razdelili, kar je še ostalo od narodnega premoženja, in vzpostavili avtoritarno oblast. Kot sogovornika v tej zgodbi pa imajo protestniki samo policijo. Oblast se skriva. Obtožbe ne prihajajo samo iz skupin, ki jih ima sedanja oblast zapisane na seznamih levih skrajnežev. Protestniki so zelo raznolika množica.

Veterani proti osamosvojiteljem

Na demonstracijah v Ljubljani sta bila tudi Stane Leskovšek in Miha Butara. Oba sta člana združenja veteranov vojne za Slovenijo. Stane Leskovšek je bil med vojno za osamosvojitev Slovenije poveljnik 1. bataljona posebne enote milice, leta 1990 je bil med prvimi organizatorji Manevrske strukture narodne zaščite in se je med vojno boril v policijskih oddelkih. Ko je bil Karel Erjavec še obrambni minister, ga je odlikoval z zlato medaljo.

Po poklicu je policist. V osemdesetih letih je poveljeval slovenskemu odredu posebnih enot na Kosovu. Tam si je ustvaril ugled pametnega poveljnika, ki hodi pred svojimi ljudmi in nikoli ne udari na slepo. Niti na Kosovu niti v Ljubljani mu nikoli niso očitali, da bi bil v najbolj zoprnih okoliščinah prekoračil pooblastila ali na slepo razbijal glave. Na Kosovu je pri Albancih in Srbih veljal za enega redkih razumnih pripadnikov varnostnih enot. Njegova ocena delovanja policije med demonstracijami v Mariboru je brezkompromisna.

»Priznam, da se je situacija spremenila,« je rekel svojim tovarišem v združenju veteranov. »Pri računalniško organiziranih protestih, kot je v tem primeru facebook, na prvi pogled ni policijskega sogovornika. Pravi operativci bi ga morali najti,« je zavrnil izgovore, da protesti nimajo voditelja in da se torej ni s kom pogovarjati. »Policija je naredila nekaj napak, ko ni pred prihodom množice zavarovala ključnih mest in je mirne, sedeče protestnike zalivala s solzivcem. Ta mesta bi morala biti že prej zavarovana, če bi bila izdelana policijska varnostna ocena, tako da protestnikov tam sploh ne bi bilo. Tudi na protestnikih je v tem istem primeru zaznati aroganten odnos do policijskega ukazovanja. Toda kljub pasivnemu upiranju bi morala policija uporabiti najmilejšo obliko prisilnih sredstev, da bi protestnike umaknila iz varnostno problematičnega okoliša. Policija tudi ni pravilno ravnala, ko je zaprla ulico z največ protestniki, uporabila plinska sredstva in usmerila ljudi na drugo stran ulice, na drugi strani pa prav tako protestnike zasula s solzivcem. Policijska taktika tega ne dovoljuje. Ostati mora prosta pot umika množice od centra varovanja, sicer pride do stampeda, ko množica sama sebe pomendra.«

Ker ni več aktiven policist, ne skriva mnenja o politiki, proti kateri ljudje protestirajo.

»Kot državljan in kot domoljub vsekakor ne podpiram ukrepov Janševe vlade, ko biča upokojence, študente, delavce, mladino in najstarejšo populacijo z veteransko garnituro vred. Kje je bil prej? Od osamosvojitve naprej je njegova garnitura vozila slalom. Bila je v vladi, v opoziciji, v parlamentu. Kriminala tudi pod rdečo zvezdo ni bilo toliko, ni bilo politikov, ki bi bili v kazenskih postopkih, bila je pravna in socialna država.«

Njegov tovariš Miha Butara, predsednik ljubljanskega združenja veteranov, je še bolj direkten. »To, kar se dogaja pri nas, je fašizem,« je rekel v pisarni združenja za Bežigradom. »Ne zapira ljudi, ne uporablja represivnih organov. Vse drugo pa je enako.«

Tudi takšne sodbe med protestniki niso redke. Le da je Butara polkovnik in predsednik zveze slovenskih častnikov. Med vojno je bil namestnik Antona Krkoviča in je poveljeval manevrski strukturi ljubljanskega območja. Na protestih sodeluje z jasnimi idejami.

»Ljudje smo bili prisiljeni stopiti na pot protestov proti vladajoči eliti in proti izvajanju drastičnih ekonomskih ukrepov, ki razgrajujejo državo in siromašijo prebivalstvo na vseh področjih družbenega in ekonomskega življenja. Elita je neučinkovita, koruptivna in samozadostna, deluje pa po mafijskih načelih.«

Med mnogimi veterani vlada prepričanje, da se je sedanja vlada polastila vojske in obveščevalnih služb, ki jih je pretvorila v inštrumente svoje politike. Za policijo velja, da se je do sedaj upirala postati last ene stranke, vendar je v nevarnosti, da tudi sama postane zgolj inštrument politike. Med veterani kroži ideja, da bi se na naslednjih velikih protestih pojavili v svojih uniformah ali vsaj v kapah z državnimi simboli. »Janša, Bavčar, Gorenak in podobni so privatizirali simbole, pod katerimi smo se vsi borili,« je rekel Butara. »Zdi se smiselno pokazati, da to ni konflikt med osamosvojitelji, kakor primitivno pravijo sami sebi, in vsemi ostalimi.«

Zadrega brez voditelja

To policijo, ki varuje institucije, postavlja pred zanimiv problem. V resnici se nikomur ne sanja, kdo vse je med protestniki in kdo vse bi lahko bil njihov voditelj. Ker so v uniformah posebnih enot policisti z vseh vetrov in različnih starosti, se lahko zgodi, da bo policist aretiral svojega poveljnika iz osamosvojitvene vojne.

»Sama izražanja nezadovoljstva so stvari, na katere smo navajeni. Imamo sorazmerno veliko izkušenj z izražanjem nestrinjanja z lokalnimi in državnimi institucijami,« pravi gospod Senčar. Vendar so to sedaj drugačni protesti. Razlika v primerjavi s protesti iz preteklosti je v tem, da so v preteklosti imeli bolj ali manj znanega organizatorja, s katerim so policisti pred protestom navezali stike in se dogovorili o zaščiti protestnikov in mimoidočih.

»Na teh zadnjih protestih pa organizatorja v klasičnem smislu nimamo,« je nadaljeval. »Na drugi strani ni sogovornika, s katerim bi se dogovarjali o tem, kaj bomo mi naredili in kaj naj bi naredil on. Na sodobnih protestih je prepuščeno policiji, da naredi tisto, kar ji zakon o javnih zbiranjih nalaga. Če je protest prijavljen ali ne, mora policija zagotoviti varnost. Pri neprijavljenih protestih je potrebno nekoliko večje angažiranje policistov, komunikacija z množico pa je otežena. Preden identificiramo nekoga, ki ga je množica pripravljena poslušati, se njegova vodstvena funkcija spremeni, ker je govorec že nekdo drug, množica pa posluša njega.«

Njegov kolega Omejec pa ni prepričan v samorodno spontanost protestov. V njih vidi akumulacijo uspešnih strategij od drugod.

»Model shodov, ki se pojavljajo pod sloganom Gotof si, deluje po shemi nenasilnega boja srbskega gibanja Otpor,« je nekoliko presenetljivo v pogovor vpeljal proteste proti Slobodanu Miloševiću. »V svojih priporočilih imajo opredeljene načine aktiviranja ljudi. Na prvem mestu je nenasilje. Simbolika odnosa med protestnikom in policijo kot represivnim organom. Izročanje nageljnov. Izkoriščanje medijev v svoj prid. Identifikacija s pridržano osebo in druge oblike nenasilnega protesta. Podobne modele smo videli na Islandiji in v arabskih državah. V Sloveniji doslej tega nismo zaznavali, tako organizirani protesti so funkcionirali v tujini. Ko poskušamo razumeti, kako potekajo protesti, se trenutno najlažje učimo iz tega modela.«

Niso pa to prvi protesti, ki so bili organizirani skozi socialna omrežja.

»Prvi facebook shod je bil pred sodiščem proti obsodbi osumljenca napada na aktivista Legibitre. Takrat smo se na policijski upravi Ljubljana prvič srečali s to dimenzijo nepredvidljivosti. Težje je ugotoviti, česa so zmožni prikriti organizatorji, kako močna bo intenziteta, kakšna bo udeležba na shodu. Od policije priprava na tovrstne proteste zahteva veliko več resursov in priprav, pride pa sto ali sto petdeset protestnikov. So dobro pripravljeni, organizirani, in če policija česa ne predvidi, to hitro izrabijo, da na simbolni ravni pritegnejo pozornost javnosti.«

Vsaj z ljudmi, ki so sedaj prvi na listi osumljencev za sprožanje spopadov s policisti, ima policija izkušnje. Okrog njih se razvijajo sumničenja, teorije povezav z vladajočo stranko in obtožbe prikrivanja. To v nelagoden položaj spravlja predsednika sindikata policistov Zorana Petroviča, ki je v pismu članom podprl proteste, sodelujoče na njih pa pozval, naj policistov ne jemljejo kot nasprotnike. Člani sindikata so na obeh straneh barier.

»Naš posel je bil zagotavljati tisti minimum, ki ga predpisuje država,« pravi Petrovič. Veliko je bilo dilem in vprašanj, ali bo napočil trenutek, ko bodo policisti sneli čelade in se tako kot v tujini pridružili protestnikom.

To so bila simpatična pričakovanja, vendar se je romantika hitro sprevrgla v moro.

»Osebno menim, da na teh demonstracijah za to ni bilo osnovnih pogojev, ker so bili med protestniki takšni, ki so imeli namen napasti in poškodovati policiste. Odgovornosti za poškodbe policistov ne more na takšen način nihče prevzemati. Blizu je bila takšna situacija na prvih protestih v Kranju, kjer so se policisti mirno sprehajali ob protestnikih in so protestniki sami zaustavili in izločili nasilneže. Tisti nasilneži so pričakovali, da se jim bo pridružila množica deset tisoč, petnajst tisoč ljudi, vendar se to ni zgodilo, ker jim niso priznali legitimnosti, ravno nasprotno. Dogajanje je bilo resda podobno nogometnim tekmam, tako po koreografiji kot vzklikih, s tem se je dokazalo, da nasilnih protestnikov sploh ne zanima vsebina niti na teh protestih niti na nogometnih tekmah.«

Celotna ikonografija interventnih enot je zastrašujoča. Čelade, ščiti in pendreki so univerzalen znak, da bodo pokale kosti. Za policista so nedolžen del opreme.

»Varnostne čelade in ostala oprema so zgolj sredstvo, da policisti varno opravijo svoj posel,« pravi gospod Petrovič. »To jih varuje, a so bili policisti kljub temu množično poškodovani. Kar 89 policistov je bilo poškodovanih, veliko število tudi huje.«

Strah pred oklopljeno policijo je najbolj naravna reakcija na svetu. Ampak, ali je tudi policiste strah demonstrantov?

»Osebni občutki policistov so različni,« zagotavlja Petrovič. »Strah je zanesljivo obojestranski. Naj si vsak poskuša predstavljati, da je v vlogi policista pod točo granitnih kock, močnih pirotehničnih izdelkov, ki parajo ušesa, steklenic, ki se razbijajo ob ščitih in čeladah. Veliko pisem podpore smo dobili, vsa so bila pozitivna, zdi se, da ljudje znajo presoditi, v kakšni vlogi smo bili tam.«

Geografija osrednjih institucij v Ljubljani kaže, da Slovenija nikoli ni resno jemala reprezentativne parlamentarne demokracije. Zgradba državnega zbora je postavljena tako, da jo je nemogoče braniti. Zelo lahko pa jo je napasti s treh strani – iz zraka, z dvignjenega platoja pred Maximarketom, z zemlje iz petih smeri hkrati in tudi iz podzemlja Cankarjevega doma. Tarča protestov je lahko samo parlament. Zgradbe predsednika države nihče več ne jemlje resno. Vlada je zaprta v trdnjavi sredi Gregorčičeve, do katere vodita dva ozka prehoda, na Prešernovi pa so ograjena koncentracijska taborišča veleposlaništev in zunanjega ministrstva. Politična geografija mesta je idealna za diktaturo. Nadutost vladne palače bo plačala razpuščenost parlamenta.